Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ste med tistimi, ki svoje počitniške ali druge potovalne načrte vedno prilagodijo tako, da namesto z letalom potujejo z ladjo, avtomobilom, vlakom, ali drugimi prevoznimi sredstvi? Ker vas že ob misli na letalo zagrabi panika, kljub temu da veste, da je ta način potovanja varnejši kot na primer vožnja z avtomobilom? Kako strah pred letenjem omreži naše nevrone?
Po odgovore sem se odpravila k asist. dr. Urši Čižman Štaba, specialistki klinične psihologije in kognitivno vedenjski terapevtki z URI Soča. Svojo zgodbo in izkušnje s strahom pred letenjem pa je z nami delila Nuša Baranja.
Kot je pojasnila dr. Čižman Štaba, je strah pred letenjem zelo pogost, saj letenje za nas ni nekaj naravnega:”Bolj smo navajeni, da hodimo po tleh, da smo stabilni, zaradi česar nam letenje lahko predstavlja neprijetne občutke.” Ugotavljajo, da je strah pred letenjem bolj pogost pri ženskah, občutljivejših posameznikih, ljudmi, ki so v nekem obdobju bolj pod stresom in tako naprej.
Marsikdo med nami ima izkušnje s tem, da ga kot otroka ni bilo strah letenja, starejši kot je, bolj pa je previden in bolj mu je neprijetno. Dr. Čižman Štaba razloži, da je to zaradi tega, ker imamo kot odrasli več izkušenj, imamo več informacij, bolj sledimo novicam. Vsaka novica o nesrečah v letalstvu lahko pri osebah, ki so bolj dovzetne, sproži ta strah. Po tem smo bolj dovzetni in selektivno pozorni prav na te slabe novice.
Podobno izkušnjo ima tudi Nuša, ki pripoveduje, da je kot otrok zelo rada letela, potem pa je bilo malo več strahu na letalu na maturantskem izletu, pozneje na službenem potovanju v Turčijo in nazadnje na letu v Berlin leta 2010. Po tem dogodku na letalo ni več stopila:
“Vsega se pravzaprav ne spomin. Teden pred letom sem že slabše spala, manj govorila, tudi apetita nisem imela. Leteli smo z zagrebškega letališča.Najprej sploh nisem mogla premakniti nog na letalo, imela sem težave z dihanjem, hiperventilirala sem, ves čas so bile ob meni tri stevardese, v dobri uri leta sem morala trikrat na stranišče v njihovem spremstvu, …”
Ko je pristala je nemudoma kupila karto za povratek z vlakom.
Strah je primarno čustvo, ki nas je varovalo pred nevarnimi situacijami. Zaradi tega naše telo ne loči, kaj je imaginarno in kaj racionalno, pojasnjuje dr. Čižman Štaba. Prav to se dogaja pri fobijah, ko zaznavamo ogrožajočo situacijo zelo nevarno,
“Vzpostavi se simpatični živčni sistem, ki ni odvisen od naše volje. Razširijo se zenice, zviša se pritisk, frekvenca srca, kri iz kože gre v možgane, v srce, v mišice … takrat postanemo malo bolj v pripravljenosti ‘boj ali beg‘. Telo se kar samo odzove, pred tem pa moramo imeti prepričanje, da je to neka nevarnost.”
Pri reševanju teh težav je pomembno, da svoje misli (npr. Letalo bo strmoglavilo! Spet me bo zajela panika! Vsi bodo videli, da me je strah!) zaznavamo in da se znamo pomiriti. Pri tem se je kot učinkovita izkazala tako imenovana kognitivna vedenjska terapija. Posameznik pa, poudarja dr. Čižman Štaba, se čisto sam s tem težko spoprime.
“Kadar so čustva močna in je strah močan, to vpliva tudi na kognitivne procese, zaradi česar je oslabljen spomin, težje vkodiramo informacije, poleg tega slabše zaznavanje, slaba presoja, slabša koncentracija in stalno ponavljanje negativnih misli, ki lahko ta strah samo še potencira”.
Več pa v zgornjem posnetku! Pa miren in prijeten let!
471 epizod
100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti, na poljuden način, s pomočjo domačih in tujih strokovnjakov, pojasnjuje fenomene, s katerimi se srečujemo vsak dan, sledi novostim v raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in skrbi tudi za možgansko jutranjo rekreacijo.
Ste med tistimi, ki svoje počitniške ali druge potovalne načrte vedno prilagodijo tako, da namesto z letalom potujejo z ladjo, avtomobilom, vlakom, ali drugimi prevoznimi sredstvi? Ker vas že ob misli na letalo zagrabi panika, kljub temu da veste, da je ta način potovanja varnejši kot na primer vožnja z avtomobilom? Kako strah pred letenjem omreži naše nevrone?
Po odgovore sem se odpravila k asist. dr. Urši Čižman Štaba, specialistki klinične psihologije in kognitivno vedenjski terapevtki z URI Soča. Svojo zgodbo in izkušnje s strahom pred letenjem pa je z nami delila Nuša Baranja.
Kot je pojasnila dr. Čižman Štaba, je strah pred letenjem zelo pogost, saj letenje za nas ni nekaj naravnega:”Bolj smo navajeni, da hodimo po tleh, da smo stabilni, zaradi česar nam letenje lahko predstavlja neprijetne občutke.” Ugotavljajo, da je strah pred letenjem bolj pogost pri ženskah, občutljivejših posameznikih, ljudmi, ki so v nekem obdobju bolj pod stresom in tako naprej.
Marsikdo med nami ima izkušnje s tem, da ga kot otroka ni bilo strah letenja, starejši kot je, bolj pa je previden in bolj mu je neprijetno. Dr. Čižman Štaba razloži, da je to zaradi tega, ker imamo kot odrasli več izkušenj, imamo več informacij, bolj sledimo novicam. Vsaka novica o nesrečah v letalstvu lahko pri osebah, ki so bolj dovzetne, sproži ta strah. Po tem smo bolj dovzetni in selektivno pozorni prav na te slabe novice.
Podobno izkušnjo ima tudi Nuša, ki pripoveduje, da je kot otrok zelo rada letela, potem pa je bilo malo več strahu na letalu na maturantskem izletu, pozneje na službenem potovanju v Turčijo in nazadnje na letu v Berlin leta 2010. Po tem dogodku na letalo ni več stopila:
“Vsega se pravzaprav ne spomin. Teden pred letom sem že slabše spala, manj govorila, tudi apetita nisem imela. Leteli smo z zagrebškega letališča.Najprej sploh nisem mogla premakniti nog na letalo, imela sem težave z dihanjem, hiperventilirala sem, ves čas so bile ob meni tri stevardese, v dobri uri leta sem morala trikrat na stranišče v njihovem spremstvu, …”
Ko je pristala je nemudoma kupila karto za povratek z vlakom.
Strah je primarno čustvo, ki nas je varovalo pred nevarnimi situacijami. Zaradi tega naše telo ne loči, kaj je imaginarno in kaj racionalno, pojasnjuje dr. Čižman Štaba. Prav to se dogaja pri fobijah, ko zaznavamo ogrožajočo situacijo zelo nevarno,
“Vzpostavi se simpatični živčni sistem, ki ni odvisen od naše volje. Razširijo se zenice, zviša se pritisk, frekvenca srca, kri iz kože gre v možgane, v srce, v mišice … takrat postanemo malo bolj v pripravljenosti ‘boj ali beg‘. Telo se kar samo odzove, pred tem pa moramo imeti prepričanje, da je to neka nevarnost.”
Pri reševanju teh težav je pomembno, da svoje misli (npr. Letalo bo strmoglavilo! Spet me bo zajela panika! Vsi bodo videli, da me je strah!) zaznavamo in da se znamo pomiriti. Pri tem se je kot učinkovita izkazala tako imenovana kognitivna vedenjska terapija. Posameznik pa, poudarja dr. Čižman Štaba, se čisto sam s tem težko spoprime.
“Kadar so čustva močna in je strah močan, to vpliva tudi na kognitivne procese, zaradi česar je oslabljen spomin, težje vkodiramo informacije, poleg tega slabše zaznavanje, slaba presoja, slabša koncentracija in stalno ponavljanje negativnih misli, ki lahko ta strah samo še potencira”.
Več pa v zgornjem posnetku! Pa miren in prijeten let!
V tokratni štiridelni seriji "V omrežjih zvoka" raziskujemo, kakšne terapevtske potenciale ima glasba pri različnih možganskih poškodbah in boleznih ter kdaj lahko zvok našim možganom prinese tudi travmatične spomine in neprijetna občutja. V prvi epizodi se nam bo pridružila nevrologinja doc. dr. Sandra Morovič.
V posebnem tematskem jutru na Prvem smo obeležili 300 dopolnjenih epizod oddaje Možgani na dlani, ki je že zakorakala v svojo sedmo sezono. V radijski eter je premierno zazvenela 1. oktobra leta 2015, ko smo se z oftalmologom, prof. dr. Markom Hawlino odpravili v svet fosfenov. V Možganih na dlani vsak teden domači in tuji strokovnjaki na poljuden način bližajo vsa ta nova odkritja in pojasnjujejo delovanje možganov. Še vedno pa velja, da izzivov zanje na vseh področjih ne manjka. Na jutranjo kavo z možgani so prišli psihiatrinja Breda Jelen Sobočan, izr.prof. dr. Leja Dolenc Grošelj, doc. dr. Blaž Koritnik, prof. dr. Maja Bresjanac in prof. dr. Zvezdan Pirtošek.
Dober spanec je eden izmed temeljev zdravja. O tem, kakšen je kakovosten spanec in zakaj je za možgane tako pomemben, smo v Možganih na dlani že veliko govorili. Kaj pa če si dobrega nočnega spanca preprosto ne moremo privoščiti? Če nam ga preprečuje nočno ali izmensko delo? Kaj se takrat dogaja s spalnimi cikli – jih možgani premoščajo, nadomeščajo ali jih v nekem napol budnem stanju vendarle doživljajo?
100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti in ga poljudno predstavlja ob pomoči domačih ter tujih strokovnjakov; pojasnjuje pojave, s katerimi se srečujemo vsak dan, spremlja novosti pri raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in seveda skrbi tudi za možgansko jutranjo telovadbo. Možgane na dlani najdete tudi med podkasti in na twitterju: @mozganinadlani.
Christoph Dressler je vrhunski športnik. Z odbojko na mivki se ukvarja že več kot dvajset let. Hkrati je velik ljubitelj možganov in njihovih zmožnosti, zato na Kings Collegu v Londonu opravlja magisterij iz nevroznanosti. Presek obojega pa stanje zanosa. Kaj se zgodi, ko nam nekaj res dobro gre, smo osredotočeni, najbolje odreagiramo v najboljšem trenutku? Zakaj o tem ni dobro preveč razmišjati in kako nam lahko prav zanos pomaga pri spoprijemanju s stresom? O tem nam bo pripovedoval v tokratni epizodi Možganov na dlani!
Gotovo imamo vsi izkušnje s tem, da se, če dobro vidimo, če je prostor osvetljen, tudi precej lažje in bolj usklajeno gibamo po njem, kot če ne vidimo, kam gremo. Vidno zaznavanje človeku omogoča, da prepozna že zelo drobne spremembe v okolici. Kako pa je to povezano s športom in gibanjem? Lahko trening vidne pozornosti vpliva na izboljšanje športnih dosežkov? O tem v tokratni oddaji z doc. dr. Jernejem Roškerjem, s Fakultete za vede o zdravju univerze na Primorskem.
Možganom sicer gibanje izjemno prija, ampak znajo narediti vse, da nam stvari ne poenostavijo. Ker jih počitek in včasih tudi lenarjenje lahko – nagrajujeta. In, saj veste, kako je z nagradami. Človek se jih ravno ne brani, kajne? Zato tokrat poseben odmerek motivacije za naše možgane, da se lotijo gibanja in rekreacije. V ekipo bomo vzeli športno psihologinjo in nekoč vrhunsko odbojkarico, Meto Jerala Kegljevič. Se slišimo!
Septembra jutranje možganske minute namenjamo gibanju. Tokrat bo z nami prof. dr. Klaus Gramann s Tehniške univerze v Berlinu. Preučuje naše prostorsko zaznavanje, kako se gibamo po prostoru in kako sploh v tem velikem svetu, ki nas obdaja, najdemo smisel. Mojca Delač ga je povabila pred radijski mikrofon Prvega in v oddajo Možgani na dlani.
V štirih septembrskih epizodah Možganov na dlani bomo možganom privoščili obilo gibanja. Morda v vesolju vseh mogočih gibalnih in koordinacijskih zmožnosti, ki jih imamo, ne pomislimo najprej na planet – padec, a tudi ta je z nami od samih začetkov. Še zlasti so padci problematični pri starejših in prav s tem področjem se ukvarja prof. dr. Bettina Wollesen, ki je na Univerzi v Hamburgu profesorica znanosti o človeškem gibanju, sodeluje pa tudi s Tehniško univerzo. Poleti je bila tudi udeleženka poletne šole o nevroznanosti gibanja v Piranu, kjer jo je pred radijski mikrofon povabila Mojca Delač.
Kljub temu, da se takole ob začetku septembra za marsikatere možgane zdi, da je morje že daleč in da se od njega poslavljajo do prihodnje sezone, pa jim ga bomo mi v nadaljevanju vseeno še malo privoščili. Še tokrat pobrskamo po arhivu oddaj Možgani na dlani in jih res peljemo – na morje. Kako "neskončna slana modrina" vpliva na naše možgane in zakaj ob morju po navadi tako dobro spimo? Mojca Delač je poiskala odgovore.
V zadnjem letu in pol smo na številnih novinarskih konferencah lahko opazovali tudi neumorno tolmačenje v znakovni jezik. Ob tolmačenju iz besednega v znakovni jezik se v možganih odvija cel kup procesov, kar je seveda zlasti zahtevno, če se to odvija simultano. O tem, kako to poteka, smo govorili tudi v eni od preteklih epizod Možganov na dlani. Če se nam kdaj zatakne kakšna beseda na koncu jezika, se lahko zatakne tudi kretnja? Kako je s kretanjem novih besed, kot je denimo »koronavirus«? Kateri so glavni izzivi pri raziskovanju znakovnega jezika in možganov? O tem se je Mojca Delač pogovarjala s prof. dr. Bencie Woll, ki se s področjem ukvarja že več kot štiri desetletja in je bila prva profesorica znakovnega jezika v Združenem Kraljestvu, in Jasno Bauman, direktorico zavoda Združenje tolmačev za slovenski znakovni jezik.
Zdaj pa vas, drage poslušalke in cenjeni poslušalci, za dobro jutro prosim, da si v mislih sami sebe predstavljate na svoji najljubši plaži ali pa na svojem najljubšem razgledišču med vrhovi gora. Gre? Vidite slike in podobe in se vam zdi, da se skoraj lahko dotaknete morskih valov ali da je pravkar nad vami poletela ptica? Vse to zmore naša vizualizacija. Kaj pa se zgodi, če je ni? Tokrat bomo raziskali pojav, ki se mu reče "afantazija", nekateri ji pravijo tudi slepi um, opisuje pa nezmožnost vizualizacije. Zakaj se to zgodi in kako vpliva na posameznika, pa v pogovoru s predstojnikom katedre za nevrologijo na ljubljanski Medicinski fakulteti, prof. dr. Zvezdanom Pirtoškom.
V tokratnih četrtkovih jutranjih minutah za možgane se bomo znova posvetili temi in prostorom, "kamor gre še cesar peš". Zakaj je tako zahtevno misliti na kaj drugega, če nas tišči na stranišče? Kako poteka povezava med možgani in mehurjem? Kako se te povezave oblikujejo z razvojem in kaj se zgodi, če so zaradi tega ali onega prekinjene? O tem se bomo pogovarjali z nevrologom in nevrofiziologom prof. dr. Davidom B. Voduškom. Pripravlja Mojca Delač.
Če preštejete četrtke od 1.oktobra 2015, ko smo začeli naše radijske potepe, se bodo ti danes ustavili prav pri številki 300. Ko človek pomisli, koliko je bilo vseh tem, sogovornikov, raziskovanj in radovednosti, se mu kar zasveti pred očmi. Tudi zaprtimi. In prav s tem smo pred slabimi šestimi leti tudi začeli. S fosfeni. V tem času se je zvrstilo približno 200 strokovnjakov, domačih in tujih, ki so nam približali svet svojega delovanja in raziskovanja ter ponudili vpogled v dogajanje v možganih. Ponosni smo na to. In hvaležni za vse vaše posluhe in odzive, dragi poslušalke in poslušalci. V tristoti epizodi se je malo nazaj in malo naprej zazrla Mojca Delač. Tudi to nam omogočajo naši možgani.
V tokratni epizodi gostimo nevroznanstvenika, prof. dr. Sidneyja Grospretra, ki se raziskovalno ukvarja s tako imenovanimi nefizičnimi pristopi treninga pri športnikih, med katere sodi tudi mentalni trening. Ta krepi povezavo med možgani in mišicami oziroma periferijo. Ko si gibanje predstavljamo, so vključene iste možganske strukture kot takrat, ko se v resnici gibamo. To metodo uporabljajo tudi pri kolesarjih na dirki po Franciji. Več v četrtek ob 7.35 na Prvem. Pripravlja Mojca Delač.
O plavanju smo v naših oddajah že kar nekaj povedali, nekaj klikov stran so vse epizode, zato lepo vabljeni, da zaplavate na našo spletno stran in med podkaste! Ste vedeli, da ta oblika rekreacije ni samo odlična vadba, ampak poskrbi tudi za našo kognicijo? Dobro je že znano, da fizična aktivnost, kot je plavanje, izboljša motorično kontrolo in povezane kognitivne sposobnosti, hkrati pa spodbuja nevropotektivne mehanizme v našem živčnem sistemu. V svet plavanja skočimo s športno psihologinjo in plavalko Tino Jeromen, ki nam bo povedala tudi, kako z vedenjsko-kognitivno terapijo premagujejo različne strahove in fobije, povezane s plavanjem. Pripravlja: Mojca Delač.
Znani pregovor, da "kdor poje, zlo ne misli", priča o tem, da je petje povezano z dobrosrčnostjo in dobro voljo. Kaj o tem pravijo nevronska omrežja? Kako je dobro razpoloženje povezano s petjem, kako je slednje evolucijsko povezano s človekovim razvojem in zakaj sploh pojemo ter kako je s petjem pri tistih, ki ne slišijo? O vsem tem z nevrologom, prof. dr. Zvezdanom Pirtoškom.
100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti in ga poljudno predstavlja ob pomoči domačih ter tujih strokovnjakov; pojasnjuje pojave, s katerimi se srečujemo vsak dan, spremlja novosti pri raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in seveda skrbi tudi za možgansko jutranjo telovadbo. Možgane na dlani najdete tudi med podkasti in na twitterju: @mozganinadlani.
Naše možgane tokrat peljemo v puščavo. Saj se spomnite prizorov iz kakšnega filma, kako se nekdo zgodi v prostrani rdečini peska in pod žgočim soncem, ves blodnjav, išče pot do vode, sence in kakšnega naselja. Kaj se takrat dogaja z našimi možgani? Zakaj je potenje tako pomembno in katera možganska struktura je dehidraciji najbolj podvržena? Vse to v tokratni epizodi, v kateri se je Mojca Delač po odgovore odpravila na Inštitut za patološko fiziologijo, k prof. dr. Samu Ribariču.
Vonj cvetlic, morja, sveže pokošene trave, vonj parfumov, pognojenih polj, vonj kreme za zaščito proti soncu … lahko bi naštevali naslednjih nekaj sto epizod naših oddaj, toliko različnih odtenkov vonja obstaja. Kaj pa če vohamo nekaj, česar ni? Če nam na primer smrdi po dimu, pa ne gori in se ne kadi, ali pa nam recimo nekaj, kar bi nam nekoč dišalo po kavi, zdaj diši po čisto nečem drugem? V svet voha in vonjev zavijamo z asistentom Juretom Urbančičem s Klinike za otorinolaringologijo in cervikofacialno kirurgijo UKC Ljubljana. Pripravlja: Mojca Delač.
Neveljaven email naslov