Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V prvi avgustovski epizodi bomo znova bližje morju. Pravzaprav gremo kar – na morje. S plovilom. Se je tudi vam že kdaj v radost plovbe in odkrivanja neskončne modrine vmešala – morska bolezen? Ko se nam, dobesedno, zamajejo tla pod nogami in obide neznanska slabost. Kako se s tem spopadajo naši možgani? V četrtek ob 7.35 na Prvem.
Pri tej obliki potovalne slabosti našim možganom najbolj zagode nizkofrekvenčno gibanje
V prvi avgustovski epizodi bomo znova bližje morju. Pravzaprav gremo kar – na morje. S plovilom. Se vam je že kdaj zgodilo, da vas je med plovbo in odkrivanjem neskončne modrine presenetila – morska bolezen? Ko so se vam dobesedno zamajala tla pod nogami in vas je obšla neznanska slabost? Pogovarjali smo se s prof. dr. Johnom Goldingom, ki je naše možgane že odpeljal na potovanje v eni od prvih epizod.
Mehanizem, ki spodbudi potovalno slabost, je navadno neki senzorni konflikt. Navadno gre za konflikt med informacijami, ki jih prejme naše notranje uho, vestibularni aparat, in pa informacijami, ki jih dobimo z našim vidnim zaznavanjem.
Kot zanimivost – evolucija s potovalno slabostjo ni prizanesla niti ribam, če jih denimo prenašamo v akvariju.
Pri morski bolezni se glavni konflikt pojavi zaradi nizkofrekvenčnega gibanja. Gre za približno 0,2 hertza, približno pet ciklov na sekundo. Ko hodimo ali tečemo, je frekvenca lahko en, dva ali celo tri hertze, torej višja. Nižja frekvenca je torej ključni dražljaj za morsko bolezen.
K sreči pa se naši možgani po navadi na to sčasoma prilagodijo.
Težava je lahko, če gremo le na krajše poti, recimo dnevne izlete. Potem naša izpostavljenost ni dovolj dolga, da bi se lahko prilagodili.
Večje je plavilo, manj bo tega gibanja in manj verjetno se bo pojavila slabost.
Številne velike križarke imajo vgrajene stabilizacijske mehanizme. vendar pa bo lahko potnikom še vedno slabo, če bodo naleteli na nevihto.
Če se pojavi slabost, je najbolje, da poiščemo neki stabilen horizont ali pa se uležemo in zapremo oči. Veliko slabše bo, če sedimo v kabini.
Če smo v kabini in še celo beremo, nam naše oči govorijo, da smo na miru, da je kabina na miru, medtem pa nam notranje uho in telo govorita, da se premikamo.
470 epizod
100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti, na poljuden način, s pomočjo domačih in tujih strokovnjakov, pojasnjuje fenomene, s katerimi se srečujemo vsak dan, sledi novostim v raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in skrbi tudi za možgansko jutranjo rekreacijo.
V prvi avgustovski epizodi bomo znova bližje morju. Pravzaprav gremo kar – na morje. S plovilom. Se je tudi vam že kdaj v radost plovbe in odkrivanja neskončne modrine vmešala – morska bolezen? Ko se nam, dobesedno, zamajejo tla pod nogami in obide neznanska slabost. Kako se s tem spopadajo naši možgani? V četrtek ob 7.35 na Prvem.
Pri tej obliki potovalne slabosti našim možganom najbolj zagode nizkofrekvenčno gibanje
V prvi avgustovski epizodi bomo znova bližje morju. Pravzaprav gremo kar – na morje. S plovilom. Se vam je že kdaj zgodilo, da vas je med plovbo in odkrivanjem neskončne modrine presenetila – morska bolezen? Ko so se vam dobesedno zamajala tla pod nogami in vas je obšla neznanska slabost? Pogovarjali smo se s prof. dr. Johnom Goldingom, ki je naše možgane že odpeljal na potovanje v eni od prvih epizod.
Mehanizem, ki spodbudi potovalno slabost, je navadno neki senzorni konflikt. Navadno gre za konflikt med informacijami, ki jih prejme naše notranje uho, vestibularni aparat, in pa informacijami, ki jih dobimo z našim vidnim zaznavanjem.
Kot zanimivost – evolucija s potovalno slabostjo ni prizanesla niti ribam, če jih denimo prenašamo v akvariju.
Pri morski bolezni se glavni konflikt pojavi zaradi nizkofrekvenčnega gibanja. Gre za približno 0,2 hertza, približno pet ciklov na sekundo. Ko hodimo ali tečemo, je frekvenca lahko en, dva ali celo tri hertze, torej višja. Nižja frekvenca je torej ključni dražljaj za morsko bolezen.
K sreči pa se naši možgani po navadi na to sčasoma prilagodijo.
Težava je lahko, če gremo le na krajše poti, recimo dnevne izlete. Potem naša izpostavljenost ni dovolj dolga, da bi se lahko prilagodili.
Večje je plavilo, manj bo tega gibanja in manj verjetno se bo pojavila slabost.
Številne velike križarke imajo vgrajene stabilizacijske mehanizme. vendar pa bo lahko potnikom še vedno slabo, če bodo naleteli na nevihto.
Če se pojavi slabost, je najbolje, da poiščemo neki stabilen horizont ali pa se uležemo in zapremo oči. Veliko slabše bo, če sedimo v kabini.
Če smo v kabini in še celo beremo, nam naše oči govorijo, da smo na miru, da je kabina na miru, medtem pa nam notranje uho in telo govorita, da se premikamo.
Čeprav še pred nekaj desetletji v znanosti ni bilo prostora za raziskovanje zavesti, postaja počasi tudi raziskovanje posameznikovega doživljanja del znanstvene metodologije. Predvsem zadnjih nekaj let meje na tem področju premikajo mladi raziskovalci, velike zasluge za to pa ima tudi dr. Claire Petitmengin, utemeljiteljica mikrofenomenologije. Gre za disciplino, ki bi ji, sicer zelo površno, lahko rekli tudi uporaba čuječnosti v znanosti, saj znanstveniki preučujejo natančne opise osebnih izkušenj intervjuvanca, kar od njega zahteva popolno pozornost in osredotočenost na to, kar doživlja v sebi in česar se ponavadi ne zavedamo. Prvi je ta program predstavil Francisco Varela, čilski biolog, filozof in kognitivni znanstvenik Francisco Varela, pravi naša sogovornica, ki je pod njegovim mentorstvom delala tudi svoj doktorat: “Osnovna ideja tega programa je, da je nemogoče raziskovati človeški um le z objektivnimi orodji. Do takrat je namreč veljalo, da raziskovalec, ki na primer preučuje čustva, do njih dostopa prek objektivnih meritev: na primer pulza, dihanja, potenja, očesnega gibanja. Prepovedano pa je bilo vprašati človeka, kaj čuti in kako se ima. Francisco Varela je menil, da smo s tem zavili v slepo ulico in da moramo v raziskovanje vključiti tudi točne in stroge opise njegove izkušnje, torej tega, kaj doživlja v sebi. Svojo odločitev je argumentiral s tem, da mora znanstvenik, ki interpretira električne signale v možganih, vedeti, kaj in kako človek doživlja. Še bolj ključen razlog pa je bil, da so naše izkušnje v bistvu vse, kar imamo. Tudi znanstveni podatki so dejstva o izkušnjah. Do njih dostopaš tako, kot jih doživljaš. Ni druge poti do znanosti! Če se tega zavedamo in se ne zmenimo za izkušnje, je to nesmisel.” S francosko kognitivno znanstvenico Claire Petitmengin, ki je mikrofenomenološke tehnike uporabila za raziskovanje vznikov epilepsije, intuicije in za doživljanje meditacije, smo se pogovarjali o tem, kako sploh lahko preučujemo osebno doživljanje, ki se odvija v posamezniku, in na katerih področjih bi si lahko pomagali s to mlado raziskovalno disciplino. Sama je na primer prišla do zanimivih rezultatov pri študiji epileptičnih bolnikov, aplikacij te discipline pa je še več.
100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti, na poljuden način, s pomočjo domačih in tujih strokovnjakov, pojasnjuje fenomene, s katerimi se srečujemo vsak dan, sledi novostim v raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in skrbi tudi za možgansko jutranjo rekreacijo.
100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti, na poljuden način, s pomočjo domačih in tujih strokovnjakov, pojasnjuje fenomene, s katerimi se srečujemo vsak dan, sledi novostim v raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in skrbi tudi za možgansko jutranjo rekreacijo.
Človeški spomin je nekaj posebnega. Omogoča nam čudovite stvari, ki jih včasih jemljemo za samoumevne. Da z nostalgijo obujamo pretekle dogodke, lepe in manj lepe. Da vemo, kje je najbližji park, da znamo stehtati sestavine v maso za palačinke, da se izogibamo stvarem, ki so lahko nevarne, da vemo, kdo mo, da lahko uživamo v branju knjig, katerih zgodbe so še dolgo z nami. In to je le drobec. Žal pa ni vedno tako enostavno. Mojca Delač se je o Alzheimerjevi bolezni pogovarjala s tremi uglednimi evropskimi strokovnjaki, ki so se pred nedavnem mudili v Sloveniji, na 10. konferenci o demenci v organizaciji Spominčice.
100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti, na poljuden način, s pomočjo domačih in tujih strokovnjakov, pojasnjuje fenomene, s katerimi se srečujemo vsak dan, sledi novostim v raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in skrbi tudi za možgansko jutranjo rekreacijo.
100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti, na poljuden način, s pomočjo domačih in tujih strokovnjakov, pojasnjuje fenomene, s katerimi se srečujemo vsak dan, sledi novostim v raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in skrbi tudi za možgansko jutranjo rekreacijo.
Elektrotehnično znanje in merjenje omogočata zanimiv vpogled v svet zvoka in zaznavanja zvoka
100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti, na poljuden način, s pomočjo domačih in tujih strokovnjakov, pojasnjuje fenomene, s katerimi se srečujemo vsak dan, sledi novostim v raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in skrbi tudi za možgansko jutranjo rekreacijo.
Ker oktobra radio obeležuje devet desetletij risanja zgodb z zvokom, štiri četrtkove epizode namenjamo prav temu – možganom in zvoku. Najprej se bomo odpravili na bučno zabavo in se vprašali, kako naši možgani usmerjajo pozornost na enega sogovornika in kako je mogoče, da ob poplavi dražljajev v zelo glasni množici slišimo, če nas kdo pokliče po imenu. In po drugi strani – zakaj kdaj v mirnem okolju koga, kljub temu da je ob nas, enostavno ne slišimo, ker počnemo nekaj drugega? V četrtek ob 7.35 na Prvem! Pripravlja: Mojca Delač.
100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti, na poljuden način, s pomočjo domačih in tujih strokovnjakov, pojasnjuje fenomene, s katerimi se srečujemo vsak dan, sledi novostim v raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in skrbi tudi za možgansko jutranjo rekreacijo.
100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti, na poljuden način, s pomočjo domačih in tujih strokovnjakov, pojasnjuje fenomene, s katerimi se srečujemo vsak dan, sledi novostim v raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in skrbi tudi za možgansko jutranjo rekreacijo.
100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti, na poljuden način, s pomočjo domačih in tujih strokovnjakov, pojasnjuje fenomene, s katerimi se srečujemo vsak dan, sledi novostim v raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in skrbi tudi za možgansko jutranjo rekreacijo.
100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti, na poljuden način, s pomočjo domačih in tujih strokovnjakov, pojasnjuje fenomene, s katerimi se srečujemo vsak dan, sledi novostim v raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in skrbi tudi za možgansko jutranjo rekreacijo.
100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti, na poljuden način, s pomočjo domačih in tujih strokovnjakov, pojasnjuje fenomene, s katerimi se srečujemo vsak dan, sledi novostim v raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in skrbi tudi za možgansko jutranjo rekreacijo.
100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti, na poljuden način, s pomočjo domačih in tujih strokovnjakov, pojasnjuje fenomene, s katerimi se srečujemo vsak dan, sledi novostim v raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in skrbi tudi za možgansko jutranjo rekreacijo.
Vsem se kdaj zgodi, da pridemo v nek prostor, pa smo pozabili, po kaj smo prišli. Da odpremo omaro, pa nimamo pojma, kaj iščemo, da pozabimo ime sogovornika, ki ga sicer dobro poznamo, da imamo besedo na koncu jezika, pa se je ne spomnimo. Kdaj pa to postane težava, ker se pojavlja prepogosto in nas začne skrbeti, da je z našimi možgani nekaj narobe? O tem smo se pogovarjali z nevrologom dr. Jeremyjem Isaacsom.
Kaj visoke temperature pomenijo za naše možgane in kako skrbijo za ohlajanje
100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti, na poljuden način, s pomočjo domačih in tujih strokovnjakov, pojasnjuje fenomene, s katerimi se srečujemo vsak dan, sledi novostim v raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in skrbi tudi za možgansko jutranjo rekreacijo.
100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti, na poljuden način, s pomočjo domačih in tujih strokovnjakov, pojasnjuje fenomene, s katerimi se srečujemo vsak dan, sledi novostim v raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in skrbi tudi za možgansko jutranjo rekreacijo.
Strah pred padcem v globino je eden najbolj ukoreninjenih v ljudeh in del našega preživetvenega nagona. Če se lotimo adrenalinskih podvigov kot je npr. bungee jumping, se zato v naših možganih odvija pravi boj. En del možganov nam pravi, da gre za nevarno situacijo in da bi bilo najbolje pobegniti. Drug del pa nas mami k skoku z obljubo o zabavnosti tega početja. Kaj vzbudi ene in kaj druge občutke boste izvedeli v četrtkovi oddaji Možgani na dlani. V možgane tistih, ki se odločijo za bungee jumping bomo pogledali ob 7:35 na Prvem.
Neveljaven email naslov