Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Naši možgani ves čas procesirajo celo kopico informacij. Tudi ko spimo. Tudi ko počivamo, tudi ko se nam zdi, da se jutro šele zaspano začenja in smo še čisto počasni in … ne ravno v bleščeči formi. Zvesti poslušalci se boste spomnili epizode, v kateri smo govorili o Sindromu Charlesa Bonneta in o tem, kako naši možgani vidijo tudi, ko oči ne vidijo več ali vidijo slabše. Dr. Avital Hahamy je skupaj s skupino raziskovalcev preučevala te privide pri slepih ljudeh in to, čemur rečemo spontan odziv naših možganov. Mojca Delač jo je poklicala v Veliko Britanijo in – možgani so kmalu dobili osrednjo pozornost v pogovoru.
O aktualni raziskavi spontane vidne možganske dejavnosti pri tistih, ki ne vidijo
Naši možgani ves čas procesirajo celo kopico informacij. Tudi ko spimo. Tudi ko počivamo, tudi ko se nam zdi, da se jutro šele zaspano začenja in smo še čisto počasni in … ne ravno v bleščeči formi.
Zvesti poslušalci se boste spomnili epizode, v kateri smo govorili o Sindromu Charlesa Bonneta in o tem, kako naši možgani vidijo tudi, ko oči ne vidijo več ali vidijo slabše.
Dr. Avital Hahamy je skupaj s skupino raziskovalcev preučevala te privide pri slepih ljudeh in to, čemur rečemo spontan odziv naših možganov. Poklicala sem jo v Veliko Britanijo in – možgani so kmalu dobili osrednjo pozornost v pogovoru.
Reči moram, da je pravzaprav vse v povezavi z možgani osupljivo. Če samo pomislite – možgani ne skrbijo samo za to, da smo živi, da dihamo, da nam bije srce. Pristojni so tudi za višje funkcije, ki nas delajo ljudi. Od kreativnosti do čustev. Osebno pa me zlasti fascinira naša sposobnost učenja. Imam štiriletno hčerko in res jo je čudovito opazovati, kaj vse se nauči! Kako hoditi, kako govoriti, pa vedno kaj novega o svetu. Tudi ko odrastemo, se kar naprej učimo, kar se mi zdi enkratno.
In nekaj novega se bomo naučili tudi danes. Ni pa novo to, da pogosto jemljemo za samoumevno stvari, ki so zelo kompleksne. Takšna sta tudi naše vidno zaznavanje in cela kopica informacij, ki jih dobimo iz okolja.
Natanko tako! In ena izmed stvari, ki nas je zanimala v študiji, o kateri se bova pogovarjali, je to, kako možgani delujejo pri stvareh, ki jih imamo za trivialne. Tudi vid se nam kdaj zdi nekaj enostavnega. Če recimo vidimo leva, naše oči ne vidijo leva. Vidijo različne forme pikic. Naši možgani pa potem vedo, da je to lev. Zakaj morajo naši možgani to razumeti? Ker moramo, če je lev, pobegniti. Ta zaznava se zgodi izjemno hitro. Možgani poskrbijo za prepoznanje podobe in potem tudi za odziv nanjo. Po drugi strani pa naši možgani nikoli ne počivajo. Tudi če recimo zamižimo in ne prejemamo nobene nove vidne informacije od zunaj, naša omrežja za vidno procesiranje še delujejo. Ta dejavnost je spontana dejavnost, saj je ne sprožijo zunanji dejavniki. Želeli smo torej razumeti, ali ta spontana dejavnost lahko nariše – vidne podobe.
Zato so v študijo, ki je bila objavljena decembra v reviji Brain, vključili slepe s sindromom Charlesa Bonneta, ki mu nekateri rečejo tudi fantomski vid.
O ugotovitvah pa v prispevku!
471 epizod
100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti, na poljuden način, s pomočjo domačih in tujih strokovnjakov, pojasnjuje fenomene, s katerimi se srečujemo vsak dan, sledi novostim v raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in skrbi tudi za možgansko jutranjo rekreacijo.
Naši možgani ves čas procesirajo celo kopico informacij. Tudi ko spimo. Tudi ko počivamo, tudi ko se nam zdi, da se jutro šele zaspano začenja in smo še čisto počasni in … ne ravno v bleščeči formi. Zvesti poslušalci se boste spomnili epizode, v kateri smo govorili o Sindromu Charlesa Bonneta in o tem, kako naši možgani vidijo tudi, ko oči ne vidijo več ali vidijo slabše. Dr. Avital Hahamy je skupaj s skupino raziskovalcev preučevala te privide pri slepih ljudeh in to, čemur rečemo spontan odziv naših možganov. Mojca Delač jo je poklicala v Veliko Britanijo in – možgani so kmalu dobili osrednjo pozornost v pogovoru.
O aktualni raziskavi spontane vidne možganske dejavnosti pri tistih, ki ne vidijo
Naši možgani ves čas procesirajo celo kopico informacij. Tudi ko spimo. Tudi ko počivamo, tudi ko se nam zdi, da se jutro šele zaspano začenja in smo še čisto počasni in … ne ravno v bleščeči formi.
Zvesti poslušalci se boste spomnili epizode, v kateri smo govorili o Sindromu Charlesa Bonneta in o tem, kako naši možgani vidijo tudi, ko oči ne vidijo več ali vidijo slabše.
Dr. Avital Hahamy je skupaj s skupino raziskovalcev preučevala te privide pri slepih ljudeh in to, čemur rečemo spontan odziv naših možganov. Poklicala sem jo v Veliko Britanijo in – možgani so kmalu dobili osrednjo pozornost v pogovoru.
Reči moram, da je pravzaprav vse v povezavi z možgani osupljivo. Če samo pomislite – možgani ne skrbijo samo za to, da smo živi, da dihamo, da nam bije srce. Pristojni so tudi za višje funkcije, ki nas delajo ljudi. Od kreativnosti do čustev. Osebno pa me zlasti fascinira naša sposobnost učenja. Imam štiriletno hčerko in res jo je čudovito opazovati, kaj vse se nauči! Kako hoditi, kako govoriti, pa vedno kaj novega o svetu. Tudi ko odrastemo, se kar naprej učimo, kar se mi zdi enkratno.
In nekaj novega se bomo naučili tudi danes. Ni pa novo to, da pogosto jemljemo za samoumevno stvari, ki so zelo kompleksne. Takšna sta tudi naše vidno zaznavanje in cela kopica informacij, ki jih dobimo iz okolja.
Natanko tako! In ena izmed stvari, ki nas je zanimala v študiji, o kateri se bova pogovarjali, je to, kako možgani delujejo pri stvareh, ki jih imamo za trivialne. Tudi vid se nam kdaj zdi nekaj enostavnega. Če recimo vidimo leva, naše oči ne vidijo leva. Vidijo različne forme pikic. Naši možgani pa potem vedo, da je to lev. Zakaj morajo naši možgani to razumeti? Ker moramo, če je lev, pobegniti. Ta zaznava se zgodi izjemno hitro. Možgani poskrbijo za prepoznanje podobe in potem tudi za odziv nanjo. Po drugi strani pa naši možgani nikoli ne počivajo. Tudi če recimo zamižimo in ne prejemamo nobene nove vidne informacije od zunaj, naša omrežja za vidno procesiranje še delujejo. Ta dejavnost je spontana dejavnost, saj je ne sprožijo zunanji dejavniki. Želeli smo torej razumeti, ali ta spontana dejavnost lahko nariše – vidne podobe.
Zato so v študijo, ki je bila objavljena decembra v reviji Brain, vključili slepe s sindromom Charlesa Bonneta, ki mu nekateri rečejo tudi fantomski vid.
O ugotovitvah pa v prispevku!
Strah pred padcem v globino je eden najbolj ukoreninjenih v ljudeh in del našega preživetvenega nagona. Če se lotimo adrenalinskih podvigov kot je npr. bungee jumping, se zato v naših možganih odvija pravi boj. En del možganov nam pravi, da gre za nevarno situacijo in da bi bilo najbolje pobegniti. Drug del pa nas mami k skoku z obljubo o zabavnosti tega početja. Kaj vzbudi ene in kaj druge občutke boste izvedeli v četrtkovi oddaji Možgani na dlani. V možgane tistih, ki se odločijo za bungee jumping bomo pogledali ob 7:35 na Prvem.
100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti, na poljuden način, s pomočjo domačih in tujih strokovnjakov, pojasnjuje fenomene, s katerimi se srečujemo vsak dan, sledi novostim v raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in skrbi tudi za možgansko jutranjo rekreacijo.
100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti, na poljuden način, s pomočjo domačih in tujih strokovnjakov, pojasnjuje fenomene, s katerimi se srečujemo vsak dan, sledi novostim v raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in skrbi tudi za možgansko jutranjo rekreacijo.
O tem refleksu kroži mnogo mitov, pa tudi zanimivih teorij. Koliko o zehanju že ve nevroznanost, je res nalezljivo in ali obstajajo tudi posamezniki, ki nikoli ne zehajo? Prof. dr. Simon Thompson nas je tokrat odpeljal v svet nevronov.
100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti, na poljuden način, s pomočjo domačih in tujih strokovnjakov, pojasnjuje fenomene, s katerimi se srečujemo vsak dan, sledi novostim v raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in skrbi tudi za možgansko jutranjo rekreacijo.
100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti, na poljuden način, s pomočjo domačih in tujih strokovnjakov, pojasnjuje fenomene, s katerimi se srečujemo vsak dan, sledi novostim v raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in skrbi tudi za možgansko jutranjo rekreacijo.
Si tudi vi ne predstavljate jutranje rutine brez skodelice kave? Kot nam je povedala prof. dr. Mojca Kržan, predstojnica Inštituta za farmakologijo in eksperimentalno toksikologijo ljubljanske medicinske fakultete
100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti, na poljuden način, s pomočjo domačih in tujih strokovnjakov, pojasnjuje fenomene, s katerimi se srečujemo vsak dan, sledi novostim v raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in skrbi tudi za možgansko jutranjo rekreacijo.
100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti, na poljuden način, s pomočjo domačih in tujih strokovnjakov, pojasnjuje fenomene, s katerimi se srečujemo vsak dan, sledi novostim v raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in skrbi tudi za možgansko jutranjo rekreacijo.
100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti, na poljuden način, s pomočjo domačih in tujih strokovnjakov, pojasnjuje fenomene, s katerimi se srečujemo vsak dan, sledi novostim v raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in skrbi tudi za možgansko jutranjo rekreacijo.
100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti, na poljuden način, s pomočjo domačih in tujih strokovnjakov, pojasnjuje fenomene, s katerimi se srečujemo vsak dan, sledi novostim v raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in skrbi tudi za možgansko jutranjo rekreacijo.
Plavanje skupaj s tropskimi ribicami, odkrivanje prostranih puščavskih planjav, vzpon na "vrh sveta" - takšne podobe si radi naslikamo v mislih, ko se pripravljamo na potovanje v oddaljene kraje. A kaj, ko nam zna prve dni na počitniški destinaciji skaliti t. i. jet lag oziroma bolezen časovnih pasov, zaradi katere slabo spimo, smo čez dan utrujeni in imamo na primer prebavne težave. Pojav jet laga bomo raziskali v četrtkovi jutranji oddaji Možgani na dlani. Ne preslišite ob 7:35 na Prvem!
Da so naše živčne celice majhna kompleksna elektrarna - stalno namreč proizvajajo električno aktivnost - smo v oddaji Možgani na dlani že povedali. Tokrat pa zavijamo v malce drugačno smer - ugotavljali bomo, kaj se v možganih dogaja, ko se srečata njihovo električno valovanje in elektrika zunanjega vira, kot sta recimo strela ali električni paralizator. Z nami bo prof. dr. Zvezdan Pirtošek, spec. nevrolog na Kliničnem oddelku za bolezni živčevja na ljubljanski Nevrološki kliniki. Ne preslišite, na Prvem ob 7:35!
100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti, na poljuden način, s pomočjo domačih in tujih strokovnjakov, pojasnjuje fenomene, s katerimi se srečujemo vsak dan, sledi novostim v raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in skrbi tudi za možgansko jutranjo rekreacijo.
100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti, na poljuden način, s pomočjo domačih in tujih strokovnjakov, pojasnjuje fenomene, s katerimi se srečujemo vsak dan, sledi novostim v raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in skrbi tudi za možgansko jutranjo rekreacijo.
100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti, na poljuden način, s pomočjo domačih in tujih strokovnjakov, pojasnjuje fenomene, s katerimi se srečujemo vsak dan, sledi novostim v raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in skrbi tudi za možgansko jutranjo rekreacijo.
100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti, na poljuden način, s pomočjo domačih in tujih strokovnjakov, pojasnjuje fenomene, s katerimi se srečujemo vsak dan, sledi novostim v raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in skrbi tudi za možgansko jutranjo rekreacijo.
100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti, na poljuden način, s pomočjo domačih in tujih strokovnjakov, pojasnjuje fenomene, s katerimi se srečujemo vsak dan, sledi novostim v raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in skrbi tudi za možgansko jutranjo rekreacijo.
Tudi vi kdaj sanjarite? Vam misli uidejo na počitnice, v vaše najljubše kraje, k ljudem, v prihodnost, polno priložnosti in sreče? Je sanjarjenje vedno nekaj pozitivnega? Je lahko tudi škodljivo? Zakaj ne gre tako zlahka dajati ‘etiket’ na to naše sanjanje z odprtimi očmi in ali ima sanjarjenje pravzaprav res kaj skupnega s spanjem?
Pisanje na roko in branje sta pomembna kulturna dosežka človeka. Evolucijsko gledano nista stara, okoli pet, šest tisoč let, sta pa za človeka zelo pomembna. Pisati in brati se naučimo v zgodnjem otroštvu, a glede na to, da živimo v digitalni dobi, se stvari spreminjajo. Pisanje na roko izpodrivata tipkanje in drsanje po zaslonu. Več kot 40 ameriških zveznih držav je že sprejelo standard, da se učitelj sam odloči, ali otroke nauči pisati tudi pisane črke ali ne. Gre za korak s časom ali za opuščanje dejavnosti, ki je zelo pomembna za razvoj možganskih funkcij otroka? Tokrat svet nevronov raziskuje Špela Šebenik.
Neveljaven email naslov