Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Tako se imenuje ena izmed najlepših slovenskih šmarničnih pesmi, ki opevajo Marijo, pa tudi naravo, ki se v tem času bohoti v vsem svojem razkošju – z bujnim zelenjem in cvetjem. Šmarnice so že zdavnaj postale simbol za Marijo, po njih se imenuje tudi ljudska pobožnost, ki v maju združuje mlade in stare. Brez teh dišečih cvetlic pri tem ljudskem obredju skoraj ne gre, pa tudi ne brez pesmi…
9 epizod
Sakralna glasba slovenskih in tujih skladateljev, glasba verstev, liturgij in obredov.
Tako se imenuje ena izmed najlepših slovenskih šmarničnih pesmi, ki opevajo Marijo, pa tudi naravo, ki se v tem času bohoti v vsem svojem razkošju – z bujnim zelenjem in cvetjem. Šmarnice so že zdavnaj postale simbol za Marijo, po njih se imenuje tudi ljudska pobožnost, ki v maju združuje mlade in stare. Brez teh dišečih cvetlic pri tem ljudskem obredju skoraj ne gre, pa tudi ne brez pesmi…
Nedavno se je poslovil muzikolog, profesor in duhovnik Edo Škulj. Med drugim je oživil in dolga leta urejal revijo Cerkveni glasbenik, sodeloval z Muzikološkim inštitutom ZRC SAZU-ja, predaval na ljubljanski Orglarski šoli in Akademiji za glasbo, urejal je tudi oddaje o sakralni in orgelski glasbi na Programu Ars. Je avtor več kot 1000 strokovnih oz. znanstvenih člankov, med katerimi je več kot 50 knjig. Zaslužen je za transkripcijo celotnega Gallusovega opusa, dolga leta je v ljubljanski stolnici deloval kot organist pri ljudskem petju.
Pesmi, ki se z vsebino dotikajo Marijinega rojstva, ni veliko; toliko več je pesmi z marijansko tematiko. Čas med velikim in malim šmarnom, to je med 15. avgustom in 8. septembrom je namreč namenjen tudi romanjem k Marijinim cerkvam. Teh pa je, tudi na Slovenskem, na pretek. In kaj največkrat spremlja romarje na poti? Poleg molitve seveda pesem, saj pravijo, da »kdor poje, trikrat moli.«
Z glasbo se bomo tokrat podali na Bližnji vzhod, natančneje k melkitom – kristjanom, ki pripadajo vzhodni katoliški cerkvi bizantinskega obreda in imajo sedež v Damasku. Navzoči so v Siriji, Palestini in Egiptu in kljub prevladi islama še vedno ohranjajo svojo kulturo, liturgijo in obrede s starodavno glasbo – ki ima poseben pomen in namen – glasba, izvajana znotraj liturgije je namreč zanje najprej – molitev.
Keur Moussa ali v prevodu Hiša Mojzesa stoji v bližini mesta Dakar v afriškem Senegalu. Leta 1963 jo je ustanovilo devet francoskih menihov iz Solesmesa, z namenom, da bi kristjanom v pretežno muslimanski državi omogočili versko življenje v polnosti; da bi z njimi – benediktinci, sodelovali pri molitvi in delu, nekristjanom pa približali način njihovega življenja. Liturgija je privzdignjena in ozaljšana z glasbo – ta pomeni nekakšen preplet francoskega in afriškega duhovnega izročila. Francoski in senegalski menihi, ki skupaj živijo v samostanu, so ustvarili poseben tip glasbe – preplet francoskih melodij, gregorijanskega korala, z afriškimi tradicionalnimi instrumenti, ki jo boste lahko slišali tudi v tokratni oddaji.
Tako se imenuje ena izmed slovenskih božičnih pesmi. Ker je krst še posebej prazničen dogodek za otroke, bodo o novorojenem Detecu na nedeljo po prazniku Gospodovega razglašenja oz. Svetih treh kraljev oz. na nedeljo Jezusovega krsta, prepevali različni domači in tuji otroški ter mladinski pevski sestavi.
Tako se imenuje kantata, z oznako BWV 225; J.S. Bach jo je napisal v Leipzigu in jo namenil za prvi dan leta 1724. Nova pesem za novo leto torej, skupaj z dobrimi željami in prošnjami za srečen vsakdan. Podobna je vsebina glasbe, ki so jo za prve dneve v novem letu ustvarili drugi tuji in slovenski skladatelji.
Prva adventna nedelja bo tokrat v znamenju glasbe Johanna Sebastijana Bacha, skladatelja, ki se je s svojimi skladbami dotaknil prav vsakega obdobja cerkvenega leta. In ne le dotaknil, v glasbo je vtkal vsa svoja čustva, globoko osebno vero in glasbeni dar, za katerega se je Bogu nenehno zahvaljeval. Vriskajte Bogu vse dežele je adventna kantata, ki jo boste slišali skupaj z nekaterimi uglasbitvami protestantskih adventnih koralov.
Antonio Tarsia je bil glasbenik italijanskega rodu, živel in deloval je v Kopru. Že kot deček je pel v koprski stolnici, pri svojih devetnajstih je postal stolni organist in v tej službi najverjetneje vztrajal vse do zadnjih let življenja. Tudi sicer je skrbel za glasbeno življenje stolnice in mesta, poučeval glasbo in komponiral; vse ohranjene skladbe so namenjene liturgični rabi – maše, psalmi, antifone ter moteti za nedeljske in praznične večernice.
Od rojstva tega manj znanega glasbenega ustvarjalca letos mineva 430 let. Bil je protestant, zato se je moral iz Dunaja oz. njegove okolice že v mladosti izseliti v madžarski Sopron. Tam je deloval tudi kot organist, ob tem pa je skladal vokalna in instrumentalna dela pretežno sakralne vsebine, med njimi so nekatera zelo primerna za zahvalno nedeljo.
Neveljaven email naslov