Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Obalno-kraška regija je priljubljena med domačimi turisti, Tina Lamovšek pa je poiskala 3 turistične točke, ki jih morda sploh še niste obiskali. Za razmislek, kam točno, vam ponudimo tri besedne zveze: »videti kamen«, torkla in slovenska Pisa. Odgovor je sicer: Botanični vrt Sežana, Tonina hiša pri Svetem Petru in vasica Črni Kal.
Obalno-kraška regija: Botanični vrt Sežana, Tonina hiša pri Svetem Petru in Črni Kal
Naslovna izjava pripada domačinki v Črnem Kalu Neviji Šuligoj, s katero se lahko še kako strinjamo. Pa naj gre za kraje, kulinarika, sosede... Spoznavanje krajev pomeni spoznavanje ljudi in spoznavanje kulinarike, vse to pa se med seboj povezuje. Če ne spoznaš ljudi, ne spoznaš krajev. Če ne spoznaš kulinarike, ne spoznaš ljudi.
V Obalno-kraški regiji smo naredili 3 postojanke: Botanični vrt Sežana ob vili Mirasasso, Tonina hiša v Svetem Petru in Črni Kal.
BOTANIČNI VRT SEŽANA
Ko na izvozu za Sežano zapeljem z avtomobilske ceste, se ob prihodu na Partizansko cesto na desni strani dviga kamnit zid, za njim pa visoke in bogate krošnje. In takoj – brez navigacije – vem, kje je moja prva postojanka – Botanični vrt ob vili Mirasasso. Ustavim ob pokopališču, grem mimo nekaterih stranskih vhodov, dokler ne pridem do glavnega, kjer se tudi srečam z Marjetko Kljun Terčon, vodjo Botaničnega vrta. Skozi formalni del vrta, med geometrijsko umetelno oblikovanimi pušpanovimi parterji, grmovnicami, trajnicami, mimo dveh mogočnih, več kot 20 metrov visokih sinjih libanonskih in himalajskih ceder me pospremi do vhoda v rastlinjak, postavljen leta 1890. Rastlinjak, pove Kljun Terčonova, se zgleduje po schőnbrunskem na Dunaju, do danes pa je ohranil primarno strukturo. To pomeni, da so tako podobo, kot jo vidimo danes, videli tudi tisti, ki so imeli vstop v vrt pred 130 leti: »V sam rastlinjak so nekoč delavci lahko vstopali le v posebnih copatih oz. obuvalih, da niso prenašali morebitnih bolezni, pa tudi zato, ker je bila družina Scaramanga tako natančna in redoljubna.« Kdor obišče rastlinjak, se težko zadrži, da v roke ne vzame fotoaparata in se poigrava s podobami, na katerih se znajdejo dateljnova palma, fikusi, kaktusi, monstera, ki se s svojimi številnimi listi razprostira 6 metrov v premeru.
TONINA HIŠA
Sveti Peter nad vasjo Dragonja v občini Piran mi ponuja skok v preteklost, Tonina hiša je namreč etnološki spomenik z ohranjenimi značilnostmi istrskega kmečkega stavbarstva, v spodnjih prostorih pa je tudi rekonstruirana oljarna z oljčnim mlinom in prešo. V hiši je nekoč živela Tona oz. Antonija Gorela. O nekdanji prebivalki te hiše kustosinja za etnologijo, muzejska svetnica v Pomorskem muzeju Bogdana Marinac pravi, da je po prvi svetovni vojni živela sama, saj je izgubila hčerko in moža: »Do leta 1966, ko je umrla, je živela tradicionalno življenje stare kmečke ženice, bi lahko rekli. Tudi ni videla potrebe, da bi hišo kaj veliko prenavljala in – tako kot je bilo v navadi v tistih prejšnjih obdobjih – niso kupovali novega pohištva veliko oz. so ga samo dodajali.«
ČRNI KAL
Črni Kal – s svojo kulturno dediščino in znamenitostmi bogata kraško-istrska vasica, ki ji naredimo kar malo krivice, ko se pogosto na poti proti Obali peljemo mimo brez postanka, čeprav tisti del pokrajine zaradi mogoče previsne stene in stolpa cerkve Sv. Valentina ujame naš pogled. No, zavijem z avtoceste in se po vijugastem strmem klancu pripeljem do omenjene cerkve. Komaj zaprem vrata avtomobila, že me prijazno pozdravita domačinka Nevija Šuligoj in tamkaj rojeni Darjo Barut, član turističnega kulturno-športnega društva “Kraški rob” Črni Kal. Seveda me takoj zanima poševni stolp, ki se ga je prijela oznaka slovenska Pisa, kot poševni stolp v Italiji. “Mi rečemo turn!” me takoj popravi Darjo Barut. Dobro, zabeleženo. Turn. Kakšne spomine sploh veže na ta zvonik, ki je zgrajen na pobočju iz pliša, mikro drsenje tal pa je ta zvonik nagnilo za 110 cm. “Kot mladostniki – bili smo stari kakšnih 10, 11, 12 let – smo plezali po strelovodu, ki je peljal na vrh in v oknih, kjer so bili zvonovi, smo plezali okrog. Danes se kar malo tresem, ko pomislim, kaj smo počeli.” Naj dodamo, da je turn visok 24 metrov.
Obalno-kraška regija je priljubljena med domačimi turisti, Tina Lamovšek pa je poiskala 3 turistične točke, ki jih morda sploh še niste obiskali. Za razmislek, kam točno, vam ponudimo tri besedne zveze: »videti kamen«, torkla in slovenska Pisa. Odgovor je sicer: Botanični vrt Sežana, Tonina hiša pri Svetem Petru in vasica Črni Kal.
Obalno-kraška regija: Botanični vrt Sežana, Tonina hiša pri Svetem Petru in Črni Kal
Naslovna izjava pripada domačinki v Črnem Kalu Neviji Šuligoj, s katero se lahko še kako strinjamo. Pa naj gre za kraje, kulinarika, sosede... Spoznavanje krajev pomeni spoznavanje ljudi in spoznavanje kulinarike, vse to pa se med seboj povezuje. Če ne spoznaš ljudi, ne spoznaš krajev. Če ne spoznaš kulinarike, ne spoznaš ljudi.
V Obalno-kraški regiji smo naredili 3 postojanke: Botanični vrt Sežana ob vili Mirasasso, Tonina hiša v Svetem Petru in Črni Kal.
BOTANIČNI VRT SEŽANA
Ko na izvozu za Sežano zapeljem z avtomobilske ceste, se ob prihodu na Partizansko cesto na desni strani dviga kamnit zid, za njim pa visoke in bogate krošnje. In takoj – brez navigacije – vem, kje je moja prva postojanka – Botanični vrt ob vili Mirasasso. Ustavim ob pokopališču, grem mimo nekaterih stranskih vhodov, dokler ne pridem do glavnega, kjer se tudi srečam z Marjetko Kljun Terčon, vodjo Botaničnega vrta. Skozi formalni del vrta, med geometrijsko umetelno oblikovanimi pušpanovimi parterji, grmovnicami, trajnicami, mimo dveh mogočnih, več kot 20 metrov visokih sinjih libanonskih in himalajskih ceder me pospremi do vhoda v rastlinjak, postavljen leta 1890. Rastlinjak, pove Kljun Terčonova, se zgleduje po schőnbrunskem na Dunaju, do danes pa je ohranil primarno strukturo. To pomeni, da so tako podobo, kot jo vidimo danes, videli tudi tisti, ki so imeli vstop v vrt pred 130 leti: »V sam rastlinjak so nekoč delavci lahko vstopali le v posebnih copatih oz. obuvalih, da niso prenašali morebitnih bolezni, pa tudi zato, ker je bila družina Scaramanga tako natančna in redoljubna.« Kdor obišče rastlinjak, se težko zadrži, da v roke ne vzame fotoaparata in se poigrava s podobami, na katerih se znajdejo dateljnova palma, fikusi, kaktusi, monstera, ki se s svojimi številnimi listi razprostira 6 metrov v premeru.
TONINA HIŠA
Sveti Peter nad vasjo Dragonja v občini Piran mi ponuja skok v preteklost, Tonina hiša je namreč etnološki spomenik z ohranjenimi značilnostmi istrskega kmečkega stavbarstva, v spodnjih prostorih pa je tudi rekonstruirana oljarna z oljčnim mlinom in prešo. V hiši je nekoč živela Tona oz. Antonija Gorela. O nekdanji prebivalki te hiše kustosinja za etnologijo, muzejska svetnica v Pomorskem muzeju Bogdana Marinac pravi, da je po prvi svetovni vojni živela sama, saj je izgubila hčerko in moža: »Do leta 1966, ko je umrla, je živela tradicionalno življenje stare kmečke ženice, bi lahko rekli. Tudi ni videla potrebe, da bi hišo kaj veliko prenavljala in – tako kot je bilo v navadi v tistih prejšnjih obdobjih – niso kupovali novega pohištva veliko oz. so ga samo dodajali.«
ČRNI KAL
Črni Kal – s svojo kulturno dediščino in znamenitostmi bogata kraško-istrska vasica, ki ji naredimo kar malo krivice, ko se pogosto na poti proti Obali peljemo mimo brez postanka, čeprav tisti del pokrajine zaradi mogoče previsne stene in stolpa cerkve Sv. Valentina ujame naš pogled. No, zavijem z avtoceste in se po vijugastem strmem klancu pripeljem do omenjene cerkve. Komaj zaprem vrata avtomobila, že me prijazno pozdravita domačinka Nevija Šuligoj in tamkaj rojeni Darjo Barut, član turističnega kulturno-športnega društva “Kraški rob” Črni Kal. Seveda me takoj zanima poševni stolp, ki se ga je prijela oznaka slovenska Pisa, kot poševni stolp v Italiji. “Mi rečemo turn!” me takoj popravi Darjo Barut. Dobro, zabeleženo. Turn. Kakšne spomine sploh veže na ta zvonik, ki je zgrajen na pobočju iz pliša, mikro drsenje tal pa je ta zvonik nagnilo za 110 cm. “Kot mladostniki – bili smo stari kakšnih 10, 11, 12 let – smo plezali po strelovodu, ki je peljal na vrh in v oknih, kjer so bili zvonovi, smo plezali okrog. Danes se kar malo tresem, ko pomislim, kaj smo počeli.” Naj dodamo, da je turn visok 24 metrov.
V petek se je Darja Pograjc odpravila v Sočo - vas, ki se nahaja v bovški občini. Ko se spustila v dolino Trente, je najprej opazila, kako prijetno se je razredčil avtomobilski promet – več kot avtomobilov je bilo na cesti motoristov, kolesarjev, pohodnikov pa tudi kakšen tabornik se je znašel vmes. Cilj njenega obiska: Turistična kmetija Jelinčič in kamp Jelinc.
Odprava NaPOTkov je ta teden obiskala Jezersko. Kamp in glamping Cvet gora že z imenom nakazuje na vpetost v lokalno okolje in zavezanost k naravi. Lesene hiške, ena izmed teh je na drevesu, prostor za šotore in avtodome, skupna letna kuhinja, zajtrk na terasi s pogledom na cvetoče travnike in okoliške gore. Vse skupaj se je začelo pred natanko 10 leti z obnovo 130 let stare hiše. Zgodbo Cveta gora pišejo Tanja, Jure in Živa. Po navdih se vračajo k naravi, ki nam razkriva svoje zgodbe in nam daje odgovore na vsa naša vprašanja. Kaj imajo s kampiranjem opraviti materina dušica, jerebika in ognjič, izveste v reportaži, ki jo je pripravil Bojan Leskovec.
Različnih bolj ali manj udobnih, če že ne luksuznih kampov ali z drugo besedo glampov je v Sloveniji vse več. Premik miselnosti turistov, ki si na eni strani želijo pristnega stika z okoljem in na drugi hotelskega udobja, je očiten. Ampak kjer je povpraševanje, se zmeraj najde tudi ponudba in tudi na sončni strani Alp ni nič drugače. Načinov, kako dati gostom nekaj več, je veliko. Težava je le v tem, da nekateri delujejo, drugi pa ne. NaPotki so tokrat vodili pod Veliko Planino, kjer na s ceste precej neopaznem mestu stoji Slovenia Eco Resort, ki ponuja doživetje pastirske akademije. Ta je premamila kolega Jureta K. Čokla.
Začenjamo novo sezono Napotkov, v njej bomo raziskovali slovenske kamp destinacije. In že v prvi epizodi se odpravljamo v najboljšega v letu 2022 po izboru Slovenske turistične organizacije, to je v Kamp Šobec. Idilična narava ob Savi Dolinki, sodobna infrastruktura, pa tudi bližina kulturnih in naravnih znamenitosti, so stvari, ki vanj privabijo veliko število domačih, predvsem pa tujih gostov. V Kamp Šobec se je odpravil tudi Aleš Ogrin.
Zadnjo epizodo 12. sezone Napotkov smo posneli v Kneških Ravnah. Tam zadnja tri leta za dežemer skrbi gospod Simon Podoreh, pred tem pa je skoraj 40 let zanj in seveda za padavinska poročila skrbela njegova mama. Gre morda za dežemer z najlepšim razgledom, saj se v ozadju rišejo vrhovi Vogel, Šija in Rodica. Če se boste kdaj odpravili do (sicer kar malo odmaknjenih) Kneških Raven pa raje, tako kot v dobi pred pametnimi telefoni, sledite obcestnim tablam. Največji spletni brskalnik v svoji storitvi zemljevidov namreč do cilja sploh ne ponudi možnosti načrtovanja poti z avtomobilom, temveč samo peš.
Napotki nas danes popeljejo globoko na Notranjsko, v kraje, ki jim ne prizanašata sneg in mraz. No, saj včasih je bilo tako. Meteorološka opazovanja in meritve v vasi Šmarata imajo več kot stoletno zgodovino. Zadnjih 40 let vremenska postaja domuje na naslovu Šmarata 1, družinsko tradicijo spremljanja, beleženja in posredovanja vremenskih podatkov na Agencijo za okolje zdaj že 11 leto nadaljuje Franc Avsec, ki je na prvi dan letošnjega meteorološkega poletja sprejel avotrja današnje epizode NaPOTkov, Bojana Leskovca.
V tokratnih naPOTkih potujemo proti Cerkniškemu jezeru. Tam je to pomlad kar nekaj vode zaradi padavin, vseeno pa je teh manj kot pred desetletji, bomo izvedeli v naslednjih minutah. V vasi Otok, ki je lahko ob res močnem deževju nastal pravi otok v Cerkniškem jezeru, je digitalni register padavin, v samem središču Cerknice pa je merjenje količine padavin že več kot 80 let naloga družine Gógala. Tja se je na deževen majski dan odpravila Špela Šebenik.
Opazovalna postaja Dravograd je le streljaj oddaljena od sotočja Drave, Mislinje in Meže, malce dvignjena nad ta hip nič kaj lenobno Dravo, postavljena v zaselek Robindvor, planotasto ujet med dolino in gozdovi, ki se vijejo proti Ojstrici in dlje v sosednjo Avstrijo. Stane Kocutar je pozvonil pri družini Gantar Kališnik in pripravil naPOTke.
Deset vremenskih postaj širom po Sloveniji smo že obiskali v tokratni sezoni oddaje Napotki. Danes je pred nami enajsta postaja in da bomo prišli do te, se bo treba kar precej povzpeti – na več kot 1000 metrov nadmorske višine. V Belih vodah količino padavin za Agencijo RS za okolje meri Irena Mazej. Pri njej se je oglasila Andreja Gradišar.
V Napotkih se odpravljamo v slovensko Sibirijo – na Babno Polje. Tam je bila izmerjena najnižja uradna temperatura v Sloveniji, ki je -36,4 °C, povprečna letna temperatura pa je okoli 7 °C, tako da ni nič nenavadnega, če prebivalci kraja kurijo tudi sredi poletja. Tradicija opazovanja vremena je na Babnem Polju sicer že zelo dolga. Kako nalogo v zadnjem letu in pol opravlja Nevenka Ule in da je bila najnižja uradna temperatura v naši državi izmerjena prav na njihovi vremenski postaji, izveste v Napotkih, ki jih je pripravil Aleš Ogrin.
Od marca po Sloveniji obiskujemo številne opazovalce vremena, ki so vključeni v državno mrežo honorarnih meteoroloških opazovalcev Agencije za okolje. V 12. sezoni naPOTkov jih bomo tja do sredine junija spoznali še približno sedem, danes pa gremo v sevniško občino. Nataša Rašl je potrkala na vrata 93-letnega gospoda, ki je prostovoljni meteorološki opazovalec že več kot 40 let.
Verjetno vas ni veliko, ki bi že slišali za vas Čolnica. Brez skrbi, v tokratni epizodi Napotkov jo omenimo večkrat, saj tam živi vremenski opazovalec Slavko Jereb, ki ima dežemer postavljen kar na svojem vrtu pred hišo. Pravi, da v zadnjih letih, odkar ga je Agencija za okolje povabila k sodelovanju in opazovanju vremenskih pojavov, opaža kar nekaj sprememb, med drugim pojav megle. Kaj je še značilno za vreme na Kanalskem kolovratu in zakaj meni, da kostanjev med ni čisti kostanjev med, slišite v novi epizodi 12. sezone Napotkov. Pripravila jo je Ana Skrt.
Naslednja epizoda Napotkov nas bo odpeljala na Zgornji Kamenščak nad Ljutomerom. V omenjenem naselju, na domačem vrtu Stanislave in Darka Beka, se nahaja padavinska postaja, ki ji namenjamo naslednjih (dobrih) 10 minut. Upokojeni par, ki skrbi za postajo zadnjih 5 let, pa je opazovanje vremena spremljalo že od malih nog oz. veliko prej kot sta prevzela to dnevno jutranjo obveznost. Avtorica: Darja Pograjc.
V 12. sezoni naše jutranje nedeljske oddaje naPOTki obiskujemo vremenske postaje po Sloveniji, tokrat ostajamo blizu Ljubljane. Postaja, ki beleži vremenske razmere v zahodnem delu Polhograjskega hribovja, stoji v Topolu pri Medvodah, takoj pod vrhom priljubljene izletniške točke Katarina nad Ljubljano. Prvo meteorološko postajo so v Topolu postavili že leta 1895, nato pa jo večkrat premaknili. Na mestu, kjer stoji zadnjih 30 let, se je ustavila Andreja Čokl.
»Marelice in breskve so zdaj začele cveteti, prvi je bil pa dren,« je Darji Pograjc razložil Franc Čahuk, ki skrbi za padavinsko postajo v vasi Ivanovci. Zadnji dve leti so mu namreč na Agenciji za okolje zaupali novo nalogo. Poleg opazovanja padavin in priprave mesečnega poročila o vremenu, mora zdaj zapisovati tudi fenološka opažanja. Nalogo je z veseljem sprejel. 67-letnik namreč vreme oz. padavine opazuje že več kot 50 let! Pa pojdimo v Prekmurje in preverimo, kako opravlja to delo. Napotki!
Bizeljsko je naselje v občini Brežice, ki leži ob meji s Hrvaško. Tja se je tokrat odpeljala Nataša Rašl v lov za novo epizodo naPOTkov, v kateri trkamo na vrata honorarnih meteoroloških opazovalcev, ki v sodelovanju z Agencijo za okolje v okviru državne meteorološke mreže spremljajo podatke te vrste na določenem območju. Na Bizeljskem imajo sončnih dni dovolj, merilnik za višino snežne odeje ta hip miruje, v pokoju pa je zadnjih 10 let Viktor Karničnik, tamkajšnji prebivalec. In točno toliko časa na vrtu pred njegovo hišo stoji tudi vremenska hišica.
12. sezona Napotkov prinaša spoznavanje dela na postajah državne meteorološke mreže oziroma v njej obiskujemo opazovalce, ki po vsej državi skrbijo za to, da na Agencijo za okolje prihajajo ažurirani podatki o vremenu na določenem območju. Bili smo že v Vipavski dolini, Sevnem, danes pa je čas za obisk Koroške. Gremo na vremensko postajo Šmartno pri Slovenj Gradcu.
naPOTki gredo v jugovzhodni del občine Šmartno pri Litiji, v vas Sevno, kjer vreme ''merijo'' že več kot 60 let. Prebivalcev je po zadnjih podatkih nekaj manj kot 50, med njimi tudi meteorološki opazovalec, ki je pred štirimi leti prevzel omenjeno nalogo od gospe, ki je meritve opravljala od začetka. Z vidika klimatologije je Sevno - zaradi specifične lege v Posavju - zelo pomembna točka. Tudi zato imajo meteorološke meritve in opazovanja tam dolgoletno tradicijo.
12. sezono naPOTkov začenjamo z obiskom padavinske postaje v Podragi v Vipavski dolini, kjer upokojeni gradbenik Miro Trošt že več kot 15 let vsak dan odčita količino padavin in zabeleži pomembnejše atmosferske pojave. Padavinsko poročilo nato konec meseca pošlje na Agencijo za okolje, kjer podatke pretipkajo v digitalno bazo, poročilo pa shranijo v arhivu.
V Napotkih se odpravljamo v srce Oglarske dežele. Tam 30 kilometrov vzhodno od Litije, 30 kilometrov severozahodno od Trebnjega in 70 kilometrov od Ljubljane leži Smučarsko rekreacijski center Dole pri Litiji. Smučišče ima skupno en kilometer prog, eno vlečnico, stavijo pa na domačnost, ki k njim vedno znova vrača smučarje, ki se spustijo po strminah. To domačnost je na smučišču Dole pri Litiji izkusil tudi Aleš Ogrin.
Neveljaven email naslov
