Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Obalno-kraška regija je priljubljena med domačimi turisti, Tina Lamovšek pa je poiskala 3 turistične točke, ki jih morda sploh še niste obiskali. Za razmislek, kam točno, vam ponudimo tri besedne zveze: »videti kamen«, torkla in slovenska Pisa. Odgovor je sicer: Botanični vrt Sežana, Tonina hiša pri Svetem Petru in vasica Črni Kal.
Obalno-kraška regija: Botanični vrt Sežana, Tonina hiša pri Svetem Petru in Črni Kal
Naslovna izjava pripada domačinki v Črnem Kalu Neviji Šuligoj, s katero se lahko še kako strinjamo. Pa naj gre za kraje, kulinarika, sosede... Spoznavanje krajev pomeni spoznavanje ljudi in spoznavanje kulinarike, vse to pa se med seboj povezuje. Če ne spoznaš ljudi, ne spoznaš krajev. Če ne spoznaš kulinarike, ne spoznaš ljudi.
V Obalno-kraški regiji smo naredili 3 postojanke: Botanični vrt Sežana ob vili Mirasasso, Tonina hiša v Svetem Petru in Črni Kal.
BOTANIČNI VRT SEŽANA
Ko na izvozu za Sežano zapeljem z avtomobilske ceste, se ob prihodu na Partizansko cesto na desni strani dviga kamnit zid, za njim pa visoke in bogate krošnje. In takoj – brez navigacije – vem, kje je moja prva postojanka – Botanični vrt ob vili Mirasasso. Ustavim ob pokopališču, grem mimo nekaterih stranskih vhodov, dokler ne pridem do glavnega, kjer se tudi srečam z Marjetko Kljun Terčon, vodjo Botaničnega vrta. Skozi formalni del vrta, med geometrijsko umetelno oblikovanimi pušpanovimi parterji, grmovnicami, trajnicami, mimo dveh mogočnih, več kot 20 metrov visokih sinjih libanonskih in himalajskih ceder me pospremi do vhoda v rastlinjak, postavljen leta 1890. Rastlinjak, pove Kljun Terčonova, se zgleduje po schőnbrunskem na Dunaju, do danes pa je ohranil primarno strukturo. To pomeni, da so tako podobo, kot jo vidimo danes, videli tudi tisti, ki so imeli vstop v vrt pred 130 leti: »V sam rastlinjak so nekoč delavci lahko vstopali le v posebnih copatih oz. obuvalih, da niso prenašali morebitnih bolezni, pa tudi zato, ker je bila družina Scaramanga tako natančna in redoljubna.« Kdor obišče rastlinjak, se težko zadrži, da v roke ne vzame fotoaparata in se poigrava s podobami, na katerih se znajdejo dateljnova palma, fikusi, kaktusi, monstera, ki se s svojimi številnimi listi razprostira 6 metrov v premeru.
TONINA HIŠA
Sveti Peter nad vasjo Dragonja v občini Piran mi ponuja skok v preteklost, Tonina hiša je namreč etnološki spomenik z ohranjenimi značilnostmi istrskega kmečkega stavbarstva, v spodnjih prostorih pa je tudi rekonstruirana oljarna z oljčnim mlinom in prešo. V hiši je nekoč živela Tona oz. Antonija Gorela. O nekdanji prebivalki te hiše kustosinja za etnologijo, muzejska svetnica v Pomorskem muzeju Bogdana Marinac pravi, da je po prvi svetovni vojni živela sama, saj je izgubila hčerko in moža: »Do leta 1966, ko je umrla, je živela tradicionalno življenje stare kmečke ženice, bi lahko rekli. Tudi ni videla potrebe, da bi hišo kaj veliko prenavljala in – tako kot je bilo v navadi v tistih prejšnjih obdobjih – niso kupovali novega pohištva veliko oz. so ga samo dodajali.«
ČRNI KAL
Črni Kal – s svojo kulturno dediščino in znamenitostmi bogata kraško-istrska vasica, ki ji naredimo kar malo krivice, ko se pogosto na poti proti Obali peljemo mimo brez postanka, čeprav tisti del pokrajine zaradi mogoče previsne stene in stolpa cerkve Sv. Valentina ujame naš pogled. No, zavijem z avtoceste in se po vijugastem strmem klancu pripeljem do omenjene cerkve. Komaj zaprem vrata avtomobila, že me prijazno pozdravita domačinka Nevija Šuligoj in tamkaj rojeni Darjo Barut, član turističnega kulturno-športnega društva “Kraški rob” Črni Kal. Seveda me takoj zanima poševni stolp, ki se ga je prijela oznaka slovenska Pisa, kot poševni stolp v Italiji. “Mi rečemo turn!” me takoj popravi Darjo Barut. Dobro, zabeleženo. Turn. Kakšne spomine sploh veže na ta zvonik, ki je zgrajen na pobočju iz pliša, mikro drsenje tal pa je ta zvonik nagnilo za 110 cm. “Kot mladostniki – bili smo stari kakšnih 10, 11, 12 let – smo plezali po strelovodu, ki je peljal na vrh in v oknih, kjer so bili zvonovi, smo plezali okrog. Danes se kar malo tresem, ko pomislim, kaj smo počeli.” Naj dodamo, da je turn visok 24 metrov.
Obalno-kraška regija je priljubljena med domačimi turisti, Tina Lamovšek pa je poiskala 3 turistične točke, ki jih morda sploh še niste obiskali. Za razmislek, kam točno, vam ponudimo tri besedne zveze: »videti kamen«, torkla in slovenska Pisa. Odgovor je sicer: Botanični vrt Sežana, Tonina hiša pri Svetem Petru in vasica Črni Kal.
Obalno-kraška regija: Botanični vrt Sežana, Tonina hiša pri Svetem Petru in Črni Kal
Naslovna izjava pripada domačinki v Črnem Kalu Neviji Šuligoj, s katero se lahko še kako strinjamo. Pa naj gre za kraje, kulinarika, sosede... Spoznavanje krajev pomeni spoznavanje ljudi in spoznavanje kulinarike, vse to pa se med seboj povezuje. Če ne spoznaš ljudi, ne spoznaš krajev. Če ne spoznaš kulinarike, ne spoznaš ljudi.
V Obalno-kraški regiji smo naredili 3 postojanke: Botanični vrt Sežana ob vili Mirasasso, Tonina hiša v Svetem Petru in Črni Kal.
BOTANIČNI VRT SEŽANA
Ko na izvozu za Sežano zapeljem z avtomobilske ceste, se ob prihodu na Partizansko cesto na desni strani dviga kamnit zid, za njim pa visoke in bogate krošnje. In takoj – brez navigacije – vem, kje je moja prva postojanka – Botanični vrt ob vili Mirasasso. Ustavim ob pokopališču, grem mimo nekaterih stranskih vhodov, dokler ne pridem do glavnega, kjer se tudi srečam z Marjetko Kljun Terčon, vodjo Botaničnega vrta. Skozi formalni del vrta, med geometrijsko umetelno oblikovanimi pušpanovimi parterji, grmovnicami, trajnicami, mimo dveh mogočnih, več kot 20 metrov visokih sinjih libanonskih in himalajskih ceder me pospremi do vhoda v rastlinjak, postavljen leta 1890. Rastlinjak, pove Kljun Terčonova, se zgleduje po schőnbrunskem na Dunaju, do danes pa je ohranil primarno strukturo. To pomeni, da so tako podobo, kot jo vidimo danes, videli tudi tisti, ki so imeli vstop v vrt pred 130 leti: »V sam rastlinjak so nekoč delavci lahko vstopali le v posebnih copatih oz. obuvalih, da niso prenašali morebitnih bolezni, pa tudi zato, ker je bila družina Scaramanga tako natančna in redoljubna.« Kdor obišče rastlinjak, se težko zadrži, da v roke ne vzame fotoaparata in se poigrava s podobami, na katerih se znajdejo dateljnova palma, fikusi, kaktusi, monstera, ki se s svojimi številnimi listi razprostira 6 metrov v premeru.
TONINA HIŠA
Sveti Peter nad vasjo Dragonja v občini Piran mi ponuja skok v preteklost, Tonina hiša je namreč etnološki spomenik z ohranjenimi značilnostmi istrskega kmečkega stavbarstva, v spodnjih prostorih pa je tudi rekonstruirana oljarna z oljčnim mlinom in prešo. V hiši je nekoč živela Tona oz. Antonija Gorela. O nekdanji prebivalki te hiše kustosinja za etnologijo, muzejska svetnica v Pomorskem muzeju Bogdana Marinac pravi, da je po prvi svetovni vojni živela sama, saj je izgubila hčerko in moža: »Do leta 1966, ko je umrla, je živela tradicionalno življenje stare kmečke ženice, bi lahko rekli. Tudi ni videla potrebe, da bi hišo kaj veliko prenavljala in – tako kot je bilo v navadi v tistih prejšnjih obdobjih – niso kupovali novega pohištva veliko oz. so ga samo dodajali.«
ČRNI KAL
Črni Kal – s svojo kulturno dediščino in znamenitostmi bogata kraško-istrska vasica, ki ji naredimo kar malo krivice, ko se pogosto na poti proti Obali peljemo mimo brez postanka, čeprav tisti del pokrajine zaradi mogoče previsne stene in stolpa cerkve Sv. Valentina ujame naš pogled. No, zavijem z avtoceste in se po vijugastem strmem klancu pripeljem do omenjene cerkve. Komaj zaprem vrata avtomobila, že me prijazno pozdravita domačinka Nevija Šuligoj in tamkaj rojeni Darjo Barut, član turističnega kulturno-športnega društva “Kraški rob” Črni Kal. Seveda me takoj zanima poševni stolp, ki se ga je prijela oznaka slovenska Pisa, kot poševni stolp v Italiji. “Mi rečemo turn!” me takoj popravi Darjo Barut. Dobro, zabeleženo. Turn. Kakšne spomine sploh veže na ta zvonik, ki je zgrajen na pobočju iz pliša, mikro drsenje tal pa je ta zvonik nagnilo za 110 cm. “Kot mladostniki – bili smo stari kakšnih 10, 11, 12 let – smo plezali po strelovodu, ki je peljal na vrh in v oknih, kjer so bili zvonovi, smo plezali okrog. Danes se kar malo tresem, ko pomislim, kaj smo počeli.” Naj dodamo, da je turn visok 24 metrov.
Viadukt Črni Kal predstavlja največji in najdaljši premostitveni objekt na slovenskih cestah. Otvoritvena slovesnost in odprtje viadukta sta potekala 23. septembra leta 2004. Sicer pa je bil viadukt prvič v celoti povezan že pet mesecev prej, ko so prek njega zapeljali udeleženci kolesarske dirke po Italiji. Podrobneje v oddaji Napotki, ki jo je pripravil Marko Rozman.
V tokratnih naPOTkih se bomo odpravili v kraj, kjer se domačini radi pošalijo, da imajo - tako kot Ljubljančani - tudi oni Tromostovje. V Solkanu se čez Sočo namreč pnejo trije mostovi: brv, ki po dolgem času ponovno povezuje Slovenijo in Italijo, cestni most čez Sočo iz leta 1985 in seveda svetovno znan železniški kamniti most čez Sočo. In prav slednjega bomo spoznali v prihodnjih minutah, saj je to železniški most z največjim kamnitim lokom na svetu. Čeprav gre za gospodarski objekt, po katerem še danes peljejo vlaki, pa mu nihče že od samega začetka ne more oporekati tudi arhitektonske in estetske vrednosti.
Čez Sočo se v Solkanu ne pne le kamniti železniški most z največjim kamnitim lokom na vsetu. Najprej je slovensko in italijansko deželo povezovala brv čez reko Sočo. O tem prvem mostu, ki zdaj ponovno povezuje oba bregova reke (le za pešče, kmalu tudi za kolesarje), sta več povedala Brane Belingar in Andrej Černe.
Svoje spomine na dogajanje ob in na kamnitem Solkanskem mostu iz časov med in po drugi svetovni vojni je z nami delil Andrej Černe.
Na Ptuju preko Drave mostovi neprekinjeno stojijo že 2000 let vse od časa Rimljanov. Trenutno v mesto vodijo štirje mostovi. Dva cestna, most za pešce in kolesarje ter železniški most. Prav vsak med njimi ima zanimivo zgodbo/zgodovino, ki jo je mogoče najti tudi na spletnem portalu slovenskih knjižnic Kamra z naslovom Drobci iz življenja ptujskih mostov. Njihovo zgodovino je odkrivala Gabrijela Milošič.
Z NaPOTki bomo danes odkrivali sledove slovenske vinske tradicije tam, kjer jih morda sploh ne bi pričakovali. Ali verjamete, da so nekoč vinsko trto gojili nad meglami slabih 3 km oddaljenega ljubljanskega barja? Vas Vino je dandanes naselje, ki ga tvori 52 stanovanjskih hiš in leži v severnem delu Turjaške pokrajine, na strmem zahodnem pobočju Vinjega hriba, ki se vzpenja zahodno nad Grosupeljsko kotlino. Zakaj so kraj nekoč imenovali Weingarten in pozneje Weindorff? So grofje Turjaški v Vino nekoč res imeli kamnito vinsko klet? Katere sorte so pridelovali in kaj danes ponujajo vaške brajde častitljive starosti? Ob raziskovanju vinske preteklosti, pa so NaPOTki odkrili še zanimivo stavbarsko dediščino, imeniten sakralni spomenik in izvedeli za legendo o zlatem teletu. Na Vino se je odpravil Bojan Leskovec.
Mostovi povezujejo ljudi - to frazo pogosto uporabljajo tudi naši in tuji politiki. A v resnici ni vedno tako, če na zadevo gledamo z zgodovinske distance in upoštevamo dejstvo, da lahko včasih tudi podrti mostovi pomenijo korak k svobodi. Vse to in še marsikaj pomeni tudi stari ali glavni most v Mariboru, čez katerega so se sprehodili tudi Adolf Hitler, Josip Broz – Tito in Jure K. Čokl.
Kamniti most v Škofji Loki je najstarejši ohranjen most na Slovenskem, ki sodi celo med najstarejše srednjeveške kamnite mostove v Evropi. Zgrajen je bil v sredini 14. stoletja kot masivna enoločna kamnita konstrukcija. Lok je pravilne polkrožne oblike, grajen iz pravilno klesanih kamnov, razpon loka je 12,80 metra, razpon kamnitega ločnega zidu 3,63 metra, širina pohodne in vozne površine skupaj pa dobrih 6 metrov. Najtrdnejši loški most je izjemen primer srednjeveškega graditeljstva in konstruiranja mostov, trdno pa je zasidran tudi v zavesti Ločanov, saj jih spremlja že od otroštva prevdsem zaradi živega izročila loških legend in zbirke pripovedk z naslovom »Kamniti most« Lojzeta Zupanca. »Kap'cinarsk' most«, če uporabimo poimenovanje domačinov, ima za slednje poseben pomen, zanimiva pa je tudi njegova zgodovina.
Nastavimo navigacijo na (ne)znane koordinate in se z napotki opremimo za pot po Sloveniji.
Za Borovniški viadukt, na katerega danes spominja edini ohranjeni steber sredi Borovnice, ste najverjetneje že velikokrat slišali. Je pa verjetno precej manj tistih, ki spoznate njegovega manjšega in pogosto prezrtega brata, ki se imenuje Jelenov viadukt. Če ob prihodu v Borovnico niste pozorni, ga lahko hitro spregledate. Darja Pograjc v Napotkih pove, kam se morate ozreti, da ga ne zgrešite.
Če bi vas vprašali, ali si želite ogledati Napoleonov most, bi bilo na mesto vprašanje 'Katerega pa?' Namreč, v Sloveniji obstaja več kot eden. Tina Lamovšek se je odpravila v zahodni del države.
5. sezono radijskih naPOTki reportaž bomo posvetili nekaterim mostovom v Sloveniji. Začenjamo s Kandijskim mostom, ki z edinstveno železno konstrukcijo predstavlja pomembno tehnično dediščino dolenjske prestolnice.
Nastavimo navigacijo na (ne)znane koordinate in se z napotki opremimo za pot po Sloveniji.
V naPOTkih se danes podajamo na 500 m nadmorske višine, v naselje Čolnišče v občini Zagorje ob Savi, ki ima 270 prebivalcev. Od Zagorja je naselje oddaljeno 2 kilometra in pol, v Ljubljani ste v dobre pol ure, sodi pa v krajevno skupnost Kisovec-Loke. In če vsi poznamo Kisovec, saj od tam prihaja naš športni as Primož Rogljič, je za Čolnišče najbrž slišal malokdo. Kako je kraj povezan s čolni in kakšne zgodbe ter znamenitosti skriva?
Kot vemo, je ladja plovilo, veliko vodno vozilo, ki izpluje iz pristanišča, pluje, lahko tudi nasede ali se potopi. V naši državi pa najdemo tudi kraj s tem imenom. Pri imenu kraja Ladja gre za vodno krajevno ime, ki po vsej verjetnosti izhaja iz dejstva, da je bil v bližini jez. Predvidevajo, da je bilo v preteklosti sotočje Save in Sore v bližini ladenske cerkve ter da je zato nastal v dolini jez. Od kod torej izvor imena kraja? Je kdaj po reki Sori plula kakšna ladja?
NaPOTki se tokrat odpravljajo v Prekmurje, v manjšo ravninsko občino Tišina. Tam te kdaj pa kdaj zmoti regljanje Plavčka, brnenje traktorja ali klopotanje štorklje, ki na zorani njivi išče črve. Občina se ponaša z bogato naravno in kulturno dediščino in nudi številne možnosti aktivnega preživljanja prostega časa in rekreacije ali pa oddih in sproščujoče sprehode v naravi in parkih. Ljudje so gostoljubni, kar je občutila tudi Tadeja Bizilj – kam vse sta jo odpeljala njena sogovornika in kje se morate ustaviti tudi sami, če obiščete te kraje pa v naslednjih minutah ….
Nastavimo navigacijo na (ne)znane koordinate in se z napotki opremimo za pot po Sloveniji.
Zdaj pa iščemo Borovce. A ne tistih na morju, pod katerimi tako radi poležavamo, temveč se bomo zapeljali po regionalni cesti med Ptujem in Ormožem, kjer je tudi kraj s tem imenom. Njegova prva omemba sega v daljno leto 1458, tako da so leta 2018 zaznamovali 560. obletnico. V Borovcih je rubriko naPOTki snemala Tina Lamovšek.
Kraji, ki jih v naPotkih obiskujemo v poletnih mesecih imajo precej zanimiva imena, ki so načeloma povezana s poletjem – morda je današnja vasica, ki leži pod Turjakom in je del Velik Lašč kar na vrhu izvirnosti. Na vrsti za obisk je namreč vas Ščurki, ki je povezana s turjaško grofično, ki se je v dolino, kjer teče Ščurkov potok, hodila hladit. Tja - v Ščurke - se je odpravil velik prijatelj ščurkov, Jure K. Čokl.
Na zemljevidu Slovenije najdemo dva kraja z imenom Ples. Eden je v savinjski statistični regiji v Občini Bistrica ob Sotli ob meji s Hrvaško, drugi pa je – zanimivo – tako po skromni površini kot po majhnem številu prebivalcev – zelo podoben prvemu in leži v osrednjeslovenski regiji, približno tri kilometre od Moravč proti Izlakam. Tja se je odpeljala Nataša Rašl.
Neveljaven email naslov
