Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Obalno-kraška regija je priljubljena med domačimi turisti, Tina Lamovšek pa je poiskala 3 turistične točke, ki jih morda sploh še niste obiskali. Za razmislek, kam točno, vam ponudimo tri besedne zveze: »videti kamen«, torkla in slovenska Pisa. Odgovor je sicer: Botanični vrt Sežana, Tonina hiša pri Svetem Petru in vasica Črni Kal.
Obalno-kraška regija: Botanični vrt Sežana, Tonina hiša pri Svetem Petru in Črni Kal
Naslovna izjava pripada domačinki v Črnem Kalu Neviji Šuligoj, s katero se lahko še kako strinjamo. Pa naj gre za kraje, kulinarika, sosede... Spoznavanje krajev pomeni spoznavanje ljudi in spoznavanje kulinarike, vse to pa se med seboj povezuje. Če ne spoznaš ljudi, ne spoznaš krajev. Če ne spoznaš kulinarike, ne spoznaš ljudi.
V Obalno-kraški regiji smo naredili 3 postojanke: Botanični vrt Sežana ob vili Mirasasso, Tonina hiša v Svetem Petru in Črni Kal.
BOTANIČNI VRT SEŽANA
Ko na izvozu za Sežano zapeljem z avtomobilske ceste, se ob prihodu na Partizansko cesto na desni strani dviga kamnit zid, za njim pa visoke in bogate krošnje. In takoj – brez navigacije – vem, kje je moja prva postojanka – Botanični vrt ob vili Mirasasso. Ustavim ob pokopališču, grem mimo nekaterih stranskih vhodov, dokler ne pridem do glavnega, kjer se tudi srečam z Marjetko Kljun Terčon, vodjo Botaničnega vrta. Skozi formalni del vrta, med geometrijsko umetelno oblikovanimi pušpanovimi parterji, grmovnicami, trajnicami, mimo dveh mogočnih, več kot 20 metrov visokih sinjih libanonskih in himalajskih ceder me pospremi do vhoda v rastlinjak, postavljen leta 1890. Rastlinjak, pove Kljun Terčonova, se zgleduje po schőnbrunskem na Dunaju, do danes pa je ohranil primarno strukturo. To pomeni, da so tako podobo, kot jo vidimo danes, videli tudi tisti, ki so imeli vstop v vrt pred 130 leti: »V sam rastlinjak so nekoč delavci lahko vstopali le v posebnih copatih oz. obuvalih, da niso prenašali morebitnih bolezni, pa tudi zato, ker je bila družina Scaramanga tako natančna in redoljubna.« Kdor obišče rastlinjak, se težko zadrži, da v roke ne vzame fotoaparata in se poigrava s podobami, na katerih se znajdejo dateljnova palma, fikusi, kaktusi, monstera, ki se s svojimi številnimi listi razprostira 6 metrov v premeru.
TONINA HIŠA
Sveti Peter nad vasjo Dragonja v občini Piran mi ponuja skok v preteklost, Tonina hiša je namreč etnološki spomenik z ohranjenimi značilnostmi istrskega kmečkega stavbarstva, v spodnjih prostorih pa je tudi rekonstruirana oljarna z oljčnim mlinom in prešo. V hiši je nekoč živela Tona oz. Antonija Gorela. O nekdanji prebivalki te hiše kustosinja za etnologijo, muzejska svetnica v Pomorskem muzeju Bogdana Marinac pravi, da je po prvi svetovni vojni živela sama, saj je izgubila hčerko in moža: »Do leta 1966, ko je umrla, je živela tradicionalno življenje stare kmečke ženice, bi lahko rekli. Tudi ni videla potrebe, da bi hišo kaj veliko prenavljala in – tako kot je bilo v navadi v tistih prejšnjih obdobjih – niso kupovali novega pohištva veliko oz. so ga samo dodajali.«
ČRNI KAL
Črni Kal – s svojo kulturno dediščino in znamenitostmi bogata kraško-istrska vasica, ki ji naredimo kar malo krivice, ko se pogosto na poti proti Obali peljemo mimo brez postanka, čeprav tisti del pokrajine zaradi mogoče previsne stene in stolpa cerkve Sv. Valentina ujame naš pogled. No, zavijem z avtoceste in se po vijugastem strmem klancu pripeljem do omenjene cerkve. Komaj zaprem vrata avtomobila, že me prijazno pozdravita domačinka Nevija Šuligoj in tamkaj rojeni Darjo Barut, član turističnega kulturno-športnega društva “Kraški rob” Črni Kal. Seveda me takoj zanima poševni stolp, ki se ga je prijela oznaka slovenska Pisa, kot poševni stolp v Italiji. “Mi rečemo turn!” me takoj popravi Darjo Barut. Dobro, zabeleženo. Turn. Kakšne spomine sploh veže na ta zvonik, ki je zgrajen na pobočju iz pliša, mikro drsenje tal pa je ta zvonik nagnilo za 110 cm. “Kot mladostniki – bili smo stari kakšnih 10, 11, 12 let – smo plezali po strelovodu, ki je peljal na vrh in v oknih, kjer so bili zvonovi, smo plezali okrog. Danes se kar malo tresem, ko pomislim, kaj smo počeli.” Naj dodamo, da je turn visok 24 metrov.
Obalno-kraška regija je priljubljena med domačimi turisti, Tina Lamovšek pa je poiskala 3 turistične točke, ki jih morda sploh še niste obiskali. Za razmislek, kam točno, vam ponudimo tri besedne zveze: »videti kamen«, torkla in slovenska Pisa. Odgovor je sicer: Botanični vrt Sežana, Tonina hiša pri Svetem Petru in vasica Črni Kal.
Obalno-kraška regija: Botanični vrt Sežana, Tonina hiša pri Svetem Petru in Črni Kal
Naslovna izjava pripada domačinki v Črnem Kalu Neviji Šuligoj, s katero se lahko še kako strinjamo. Pa naj gre za kraje, kulinarika, sosede... Spoznavanje krajev pomeni spoznavanje ljudi in spoznavanje kulinarike, vse to pa se med seboj povezuje. Če ne spoznaš ljudi, ne spoznaš krajev. Če ne spoznaš kulinarike, ne spoznaš ljudi.
V Obalno-kraški regiji smo naredili 3 postojanke: Botanični vrt Sežana ob vili Mirasasso, Tonina hiša v Svetem Petru in Črni Kal.
BOTANIČNI VRT SEŽANA
Ko na izvozu za Sežano zapeljem z avtomobilske ceste, se ob prihodu na Partizansko cesto na desni strani dviga kamnit zid, za njim pa visoke in bogate krošnje. In takoj – brez navigacije – vem, kje je moja prva postojanka – Botanični vrt ob vili Mirasasso. Ustavim ob pokopališču, grem mimo nekaterih stranskih vhodov, dokler ne pridem do glavnega, kjer se tudi srečam z Marjetko Kljun Terčon, vodjo Botaničnega vrta. Skozi formalni del vrta, med geometrijsko umetelno oblikovanimi pušpanovimi parterji, grmovnicami, trajnicami, mimo dveh mogočnih, več kot 20 metrov visokih sinjih libanonskih in himalajskih ceder me pospremi do vhoda v rastlinjak, postavljen leta 1890. Rastlinjak, pove Kljun Terčonova, se zgleduje po schőnbrunskem na Dunaju, do danes pa je ohranil primarno strukturo. To pomeni, da so tako podobo, kot jo vidimo danes, videli tudi tisti, ki so imeli vstop v vrt pred 130 leti: »V sam rastlinjak so nekoč delavci lahko vstopali le v posebnih copatih oz. obuvalih, da niso prenašali morebitnih bolezni, pa tudi zato, ker je bila družina Scaramanga tako natančna in redoljubna.« Kdor obišče rastlinjak, se težko zadrži, da v roke ne vzame fotoaparata in se poigrava s podobami, na katerih se znajdejo dateljnova palma, fikusi, kaktusi, monstera, ki se s svojimi številnimi listi razprostira 6 metrov v premeru.
TONINA HIŠA
Sveti Peter nad vasjo Dragonja v občini Piran mi ponuja skok v preteklost, Tonina hiša je namreč etnološki spomenik z ohranjenimi značilnostmi istrskega kmečkega stavbarstva, v spodnjih prostorih pa je tudi rekonstruirana oljarna z oljčnim mlinom in prešo. V hiši je nekoč živela Tona oz. Antonija Gorela. O nekdanji prebivalki te hiše kustosinja za etnologijo, muzejska svetnica v Pomorskem muzeju Bogdana Marinac pravi, da je po prvi svetovni vojni živela sama, saj je izgubila hčerko in moža: »Do leta 1966, ko je umrla, je živela tradicionalno življenje stare kmečke ženice, bi lahko rekli. Tudi ni videla potrebe, da bi hišo kaj veliko prenavljala in – tako kot je bilo v navadi v tistih prejšnjih obdobjih – niso kupovali novega pohištva veliko oz. so ga samo dodajali.«
ČRNI KAL
Črni Kal – s svojo kulturno dediščino in znamenitostmi bogata kraško-istrska vasica, ki ji naredimo kar malo krivice, ko se pogosto na poti proti Obali peljemo mimo brez postanka, čeprav tisti del pokrajine zaradi mogoče previsne stene in stolpa cerkve Sv. Valentina ujame naš pogled. No, zavijem z avtoceste in se po vijugastem strmem klancu pripeljem do omenjene cerkve. Komaj zaprem vrata avtomobila, že me prijazno pozdravita domačinka Nevija Šuligoj in tamkaj rojeni Darjo Barut, član turističnega kulturno-športnega društva “Kraški rob” Črni Kal. Seveda me takoj zanima poševni stolp, ki se ga je prijela oznaka slovenska Pisa, kot poševni stolp v Italiji. “Mi rečemo turn!” me takoj popravi Darjo Barut. Dobro, zabeleženo. Turn. Kakšne spomine sploh veže na ta zvonik, ki je zgrajen na pobočju iz pliša, mikro drsenje tal pa je ta zvonik nagnilo za 110 cm. “Kot mladostniki – bili smo stari kakšnih 10, 11, 12 let – smo plezali po strelovodu, ki je peljal na vrh in v oknih, kjer so bili zvonovi, smo plezali okrog. Danes se kar malo tresem, ko pomislim, kaj smo počeli.” Naj dodamo, da je turn visok 24 metrov.
Z Napotki se tokrat odpravljamo v Triglavski narodni park, kjer nad Mojstrano leži jezero Kreda. Kot je izvedel avtor oddaje Aleš Ogrin, ki je omenjeno umetno jezero obiskal, je bilo nekdaj industrijsko pomembno – nastalo je zaradi kopanja Krede – danes pa je pravo nasprotje tega, saj je postalo vodni biser sredi narave. A jezero nad Mojstrano ni edino z imenom Kreda na tem območju.
V 8. sezoni oddaje naPOTki raziskujemo slovenska jezera in njihovo okolico. Jezero, ki vam ga bomo predstavili danes, je že odkrilo veliko prebivalcev osrednjeslovenske regije, ob njem pa se radi ustavijo tudi tuji popotniki. Leži namreč nedaleč od Ljubljane, blizu štajerske avtoceste, delita pa si ga dve občini: občina Lukovica in občina Moravče. Gradiško jezero, ki je nastalo šele pred dvema desetletjema, obdaja dobre 4 kilometre dolga sprehajalna pot, po kateri se rada sprehodi tudi kolegica Andreja Čokl, tokrat se je tja odpravila z mikrofonom. In še to: če boste Gradiško jezero obiskali prav danes, boste tam srečali številne tekače, danes dopoldne bo namreč okoli jezera potekal Gradiški tek. Dodajmo še, da bo okolica Gradiškega jezera kmalu bogatejša še za sedež Lovske zveze Slovenije, medtem ko le nekaj kilometrov stran, na Brdu pri Lukovici, že 20 let kraljuje Čebelarski center Slovenije oz. sedež Čebelarske zveze Slovenije.
NaPOTki nas danes popeljejo v deželo Martina Krpana, na nadmorski višini približno 750 metrov leži jezero, ki je sredi gozdov, ki jim gospodari medved, dobilo ime Volčje, v širši javnosti pa je bolj znano pod imenom Bloško jezero. Spada med manjša jezera, saj je njegov obseg le dober kilometer. Njegovo zaledje pa je izjemno bogat habitat rastlinskih in živalskih vrst. Na pot se je odpravil Bojan Leskovec.
V tokratnih naPOTkih se odpravljamo na severovzhod države. Če približno na sredini avtoceste med Mariborom in Mursko Soboto zavijete proti vasi Cerkvenjak ali pa proti Svetemu Juriju ob Ščavnici, se lahko kaj hitro pripeljete do precej velikega in z gozdom obkroženega Blaguškega jezera. Kako je to sploh nastalo in kaj vse je tam mogoče početi, je raziskovala Alja Zore.
Starodavni gozdovi Pohorja, ki se razprostirajo nad geološko najstarejšo kamnino pri nas, skrivajo v svojih nedrih zaklad črne barve. Do njega na nadmorsko višino 1197 m pridemo po skrivnostnih stopnicah, stezicah in brveh. Če boste tam imeli občutek, da vas nekdo opazuje, imate prav. Starodavna bitja, ki so burila domišljijo naših prednikov, imajo tam svoj dom. In še danes spremljajo naključne mimoidoče in skrbijo, da po njihovem obisku jezero ostane prav takšno, kakršno je bilo. Ob Črno jezero na Pohorju se je odpravil Jure K. Čokl.
V naPOTkih smo se odpravili proti Ilirski Bistrici in obiskali dve jezeri, ki ležita jugozahodno od tega mesta: Klivnik in Mola. Obe sta umetni, nastali sta zaradi uravnavanja vodostaja reke Reke v sušnih mesecih in preprečevanja poplav v času obilnih padavin. Kopanje v obeh jezerih je prepovedano, kljub temu pa sta vredni obiska – zelo dobro ju poznajo ribiči in domači ljubitelji narave in miru.
V naPOTkih se tokrat odpravljamo na jug države, v Kočevje, da od bliže spoznamo Kočevsko oziroma Rudniško jezero. Kot razkrije že ime, je tesno povezano z rudnikom rjavega premoga, ki je 175 let obratoval na tem mestu. Površina jezera meri približno 1,5 km2, naravna kulisa, ki ga obdaja, pa je pomemben habitat za rastline in živali ter v vseh letnih časih skrbi za impresivne prizore, ki so v navdih tudi fotografom. Vse bolj priljubljeno točko za turistični postanek, je obiskala Mojca Delač.
Čas je za novo izdajo NaPOTkov. Andrejo Gradišar je pot nedavno vodila v kraje, kjer se pozdravljajo s »srečno«. Gre torej za rudarsko območje. Prav rudarstvo in iskanje energentov v globinah Zemlje pa je razlog, da je nastalo jezero, ki ga bomo podrobneje spoznali tokrat. Družmirsko jezero je to; v širši Sloveniji ga verjetno bolje poznamo pod imenom Šoštanjsko. Nastalo je leta 1975 in je z izjemo sifona Divjega jezera najglobje jezero v Sloveniji. Pa ga obiščimo.
Na začetku leta, januarja, smo v oddaji Napotki obiskali kraj Podpeč, tokrat pa predstavljamo jezero v bližini tega kraja. Jezero pri Podpeči ali kar Jezero je pravi naravni biser ob robu Ljubljanskega barja. Je majhno, skoraj popolnoma okroglo, globoko in se napaja iz sedmih kraških izvirov pod bližnjim gozdom. Velja za priljubljeno izletniško točko in kraj osvežitve v vročih poletnih dneh. Z njim pa je povezanih tudi veliko različnih pravljic in pripovedk. O vsem tem v nadaljevanju. Na Jezero se je odpravil Marko Rozman.
Pivška presihajoča jezera so tema oziroma lokacija tokratnih naPOTkov. Najbrž ni treba podrobneje razlagati, da je od jezer trenutno prisotna le trava oziroma sušno dno. Je pa Nadia Petauer v Pivki oziroma v tamkajšnjem Krajinskem parku našla štiri odlične sogovornike. V reportaži o rastlinah, ki rastejo na območju jezer, nekdanjem vojaškem poligonu, ledu, ki so ga pivški kmetje od konca 18. do sredine 20. stoletja vozili v Trst ter o povezanosti sedanjih prebivalcev z vodo.
Nekoč so bile Trboje znane po nogometu in smučarski skakalnici. Zajezitev Save, zaradi katere je v 80-ih nastalo Trbojsko jezero, pa je življenje domačinov za vedno spremenilo. Umetno jezero je danes tisto, kar privablja domače turiste, predvsem ljubitelje supa in jagod! Do ene redkih točk, kjer obiskovalec lahko dostopa do sicer precej zaraslega obrežja jezera, se je v sredo odpeljala Darja Pograjc in nastali so današnji Napotki.
4. postaja aktualnih naPOTkov, v katerih raziskujemo slovenska jezera, je na največjem slovenskem umetnem jezeru. Ima kar 113 hektarov površine, celotna pot okoli jezera je dolga 12 kilometrov. Večina ga leži v občini Celje, del v Vojniku. Ime je jezero dobilo po krajevni skupnosti, v kateri se ga nahaja velik del – KS Šmartno v Rožni dolini. In iz vsega tega je verjetno že jasno, da je Andreja Gradišar obiskala Šmartinsko jezero. V dnevu, ko je temperatura zraka presegala 30 stopinj, je tam srečala kar nekaj obiskovalcev, ki so iskali ohladitev; naletela pa je tudi na tekmo ribičev upokojencev.
Tokrat se bomo ustavili nekaj kilometrov severovzhodno od Maribora ob akumulacijskem Perniškem jezeru. Na prvi pogled naravni biser, košček neokrnjene narave, s katerim pa so žal že več kot 50 let – praktično od njegovega nastanka – povezane anomalije z neurejenim lastništvom, koncesijo in posledično nabiranjem mulja.
Nekoč so tu kopali glino, zdaj pa je priljubljeno sprehajališče ter prostor za rekreacijo in srečanja. Veste, o kateri točki v Ljubljani govorimo? Koseški bajer – rečejo mu tudi Koseško jezero – je umetno jezero, ki pa je del Krajinskega parka Tivoli, Rožnik in Šišenski hrib. Ima pa tudi slavne prebivalce – labodjo družino, ki je postala v zadnjih letih prava privlačnost. V naPOTkih, ki se to sezono posvečajo jezerom, je Koseški bajer raziskala Tina Lamovšek.
Na Prvem začenjamo že osmo sezono oddaje in podkasta Napotki. Vse do oktobra bomo namreč spoznavali slovenska jezera. Ana Skrt se je za uvod v sezono odpravila k najglobljemu pri nas, k Divjemu jezeru. To, na površju majhno jezero, velja za prvi naravni spomenik, zanimivo pa je tudi pod gladino, saj še niso dokončno izmerili dolžine rova in s tem njegove globine. Sogovorniki pravijo, da gre za geološko, hidrološko, botanično in speleološko posebnost. Če prav je po imenu divje, pa je treba za to lastnost počakati na pravi trenutek.
7. sezono oddaje naPOTki, v kateri raziskujemo občinske grbe, končujemo v »srcu Slovenije«. Osrednjeslovenska regija je središčna, po gostoti prebivalcev najgosteje naseljena, po številu prebivalcev največja, po površini pa druga največja statistična regija. Pripada ji 25 občin, dve od njih oz. njuna grba je pod drobnogled vzela Andreja Čokl. Pri obeh je v ospredju človeški lik, uravnoteženo enkrat ženski, drugič moški, oba lika pa sta tudi sicer močno povezana z zgodovino in sedanjostjo obeh občin. Kdo še ni slišal za kamniško Veroniko in kdo ne pozna rokovnjačev iz Lukovice? Izbor je torej dobro utemeljen, pod drobnogledom pa grba občin Kamnik in Lukovica.
V tokratnih naPOTkih smo se odpravili v Goriško statistično regijo. Kaj nam o zgodovini, naravi in kulturi občin Vipava in Nova Gorica povesta njuna grba, smo govorili z lokalno turistično vodnico iz Vipave Jano Kete in sodelavko Zgodovinskega inštituta Milka Kosa pri ZRC Sazu na novogoriški raziskovalni postaji dr. Petro Kolenc. Oddajo je pripravila Alja Zore.
Med grbi občin na Gorenjskem smo si izbrali grb občine Žirovnica, z njim pa bomo ta del Slovenije spoznali predvsem kot zibelko kulturne dediščine Slovenije. V majhni občini na severu Slovenije leži najvišji vrh Karavank Stol, čeznjo pelje pohodniška pot Julijana Trail, tam najdemo tudi eno najpomembnejših arheoloških najdišč v Sloveniji - Ajdno, a raziskovanja te občine se bomo lotili prav s pomočjo grba. Na zlato obrobljenem zelenem ščitu je v satovje nanizanih 5 zlatih peres. Simbolizirajo 5 velikih mož, pet piscev, ki so se rodili na območju majhne, le dobrih 42 km2 velike občine.
Obalno- kraška statistična regija obsega dobrih 1000 kvadratnih kilometrov površine Slovenije in je tako ena njenih manjših regij, v kateri živi približno 5,5 odstotkov prebivalcev. Ankaran, Divača, Hrpelje- Kozina, Izola, Komen, Koper, Piran in Sežana so občine, ki jo sestavljajo, in bržkone bi znali opisati vsaj kakšen njihov grb, morda obalnih. Od sonca do bele golobice z oljčno vejico v kljunu in seveda piranskega rdečega križa Svetega Jurija. Mi pa bomo tokrat spoznali dva malo manj znana in skoznju tudi zgodbe krajev, ki jih objemata. Gremo na Kras z Mojco Delač!
Koroška je regija, do katere nas pripelje grozna cesta, po kateri se vsak dan vijejo kolone pločevine, v kateri Korošice in Korošci potrpežljivo čakajo na dan, ko bo z gozdom najbolj poraščen del Slovenije vendarle dobil svoje okno v svet. Razdeljena je na 12 občin, vsaka ima svoj grb in seveda svojo zgodbo o tem, kako je ta nastal. Da bi prišel na Koroško in poizvedel, kaj predstavljajo njihovi grbi je na prej omenjeni cesti svoje zdravje tvegal kolega Jure K. Čokl. Cesta ga je pripeljala do Slovenj Gradca, kjer je sredi mesta na Starem trgu zavil v Koroško galerijo likovnih umetnosti, kjer ga je sprejel Marko Košan, kustos in muzejski svetnik galerije, sicer pa umetnostni zgodovinar.
Neveljaven email naslov
