Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V deseti od dvanajstih reportaž naPOTki bomo spoznavali Savinjsko regijo, ki je tretja največja slovenska regija. Zaseda desetino Slovenije; na eni strani meji na Avstrijo, na drugi na Hrvaško. Razprostira se vse od mogočnih Kamniško-Savinjskih Alp, dolin in gozdov Zgornje Savinjske doline, s hmeljem rodovitne Spodnje Savinjske doline pa tja do Osrednje Celjskega in Dravinjskega ter na vzhodu do gričevnatega Kozjanskega in Obsotelja. Andreja Gradišar je regijo začela raziskovati v Zidanem Mostu, kjer se je čez Savo, da bi prišla do Savinje, odpravila s cicko. Grajska gospa ji je družbo delala na gradu Žovnek. Bila je v najvišji slovenski jami, ki je dostopna turistom – Snežni jami. Povzpela se je na skalni samotar Igla in v Logarski dolini iskala izvir reke Savinje.
Savinjska regija: s cicko čez Savo, med gospodo na grad Žovnek, v Snežno jamo, na Iglo in do izvira Savinje
Savinjska regija je tretja največja slovenska regija. Zaseda desetino Slovenije. Na eni strani meji na Avstrijo, na drugi na Hrvaško. Razprostira se vse od mogočnih Kamniško-Savinjskih Alp, dolin in gozdov Zgornje Savinjske doline, s hmeljem rodovitne Spodnje Savinjske doline pa tja do Osrednje Celjskega in Dravinjskega ter na vzhodu do gričevnatega Kozjanskega in Obsotelja. Sama se jo raziskovala s pomočjo reke Savinje. Začela sem tam, kjer se Savinja izliva v Savo, in končala pri njenem izviru.
V bližini Zidanega Mosta se nahaja zanimiva naprava po imenu cicka oz. luftpon. Gre za ročno žičnico s potniško kabino, s katero se je čez reko mogoče prepeljati po zraku. Pot z enega na drugi breg Save je dolga 77 metrov, cicka pelje okvirno sedem metrov nad gladino reke. Nanjo je mogoče namestiti tudi kolo in tako jo pogosto uporabljajo kolesarji, saj daleč naokoli Save ni mogoče prečkati na drugačen način. Z njo se radi peljejo tudi tisti, ki gredo skozi Škratovo dolino na Kum.
Nekoč je ob Savi delovalo pet luftponov, danes le še en. Tega so postavili leta 1953, pove domačin Ivan Albreht, ki je odraščal v bližnjem Podkraju in pred leti poskrbel za obnovo naprave:
"Najprej so bili to vagoni za prevažanje lesa. Jaz in moji vrstniki smo se čez Savo vozili kar s tem. Leta 53, ko so naredili potniško kabino, pa sem že hodil v službo v Trbovlje. Ko cicke ni bilo, sem moral prehoditi veliko več, tako pa se je pot skrajšala za kar nekaj kilometrov."
Celje je ena od prestolnic Savinjske regije. Zgodovino mesta so močno zaznamovali Celjski knezi. To, česar marsikdo ne ve, pa je, da je mogočna rodbina niti dolgo vlekla z gradu Žovnek.
"Ta grad je zibelka kasnejših Celjskih knezov, v začetku imenovanih Žovneški gospodje. Bili so ena najpomembnejših družin. Ugledni, izjemni vojaški strategi, politično preračunljivi, že na začetku so bili tudi precej bogati. Od tu, kjer je bil njihov matični prostor, so upravljali vse svoje posesti. Služili so z mitninami, za denar posojali vojsko drugim, do moči so prišli tudi s premišljenimi porokami," pravi Jasmina Roter Jager, vodja TIC Braslovče.
Poznejši Celjski knezi so le 120 let živeli v Celju, preostanek na Žovneku. Zadnji lastnik je grad zapustil v začetku 19. stoletja. Da ne bi bilo treba plačevati davkov, so takrat odkrili strehe. Dele gradu so za gradnjo svojih domov uporabili okolišani.
"Dokler se pred skoraj 26. leti ni zbrala ekipa entuziastov pod vodstvom Franca Kralja, zgodovinarja, ki je avtor več knjig o Žovneških. Odločili so se, da začnejo z obnovo," razloži sogovornica.
Grad še vedno obnavljajo – običajno ob nedeljah med 8. in 12. uro, ko je odprt tudi obrambni stolp in si ga obiskovalci lahko ogledajo od notri.
V Sloveniji je več tisoč jam, vsako leto je registriranih med 100 in 200 novih. Najvišja, ki jo lahko obiščejo tudi turisti, je Snežna jama. Vhod vanjo leži na 1530 metrih nadmorske višine. Tam me pričaka Darko Naraglav iz jamarskega kluba Črni galeb iz Prebolda, ki upravlja jamo. Jamar podzemlje odkriva že okoli 50 let. Na glavi ima čelado s svetilko, opremiva se še s karbidovko ter se podava navzdol, proti jami št. 1254, kot je Snežna jama vpisana v katastru.
"To ime so ji dali pastirji, ki so pasli živino tu blizu na planini Arta. V poletnih mesecih, ko je bilo sušno, so hodili v vdornico po sneg. Ta sneg so nosili ven, ga raztapljali in z vodo napajali živino, jo uporabljali za kuhanje, za pranje."
Jama, v kateri so raziskali okoli dva kilometra rovov, turisti pa si lahko ogledajo dobrih 600 metrov, ima živi in mrtvi del. V prvem delu obiskovalca spremljajo praled in ledeni stebri. Bolj mrzla kot je zima, bolj so osupljivi in trdni. Pogled se ustavi tudi na kapnikih, ki pa jim je treba dodati pridevnik fosilni. So mrtvi, neaktivni, saj je v začetnem delu jame premrzlo, da bi rasli. Ko stopava naprej, mi Darko razloži, da tako visoko nad morjem kapnikov sicer načeloma ni:
"Snežna jama je posebna, saj je tako zelo stara, da se je nekoč nahajala veliko bližje morju, kjer so se te strukture lahko rodile."
V jami so mimogrede našli tudi zobe morskega psa. Slovenski jamarji pa so se vanjo prvič spustili v začetku 80ih. Snežna jama se ponaša z drugim najvišjim jamskim stebrom v Sloveniji – meri 21 metrov in pol. Tu najdemo kapnike iz jamskega mleka, jamske bisere in ostanke vulkanskega pepela iz nekdanjega vulkana Smrekovec, ki leži nedaleč od tod.
"Vsak kapnik ima kapljico. Kapljica pomeni življenje, pomeni rast,"
pove jamar, ko vstopiva v živi del jame. Tu temperatura dosega tiste minimalne 3 stopinje in pol, ki so potrebne, da kapniki rastejo. In to tudi tako, kot da bi imeli neke vrste priseske. Ob koncu poti, ki je namenjena obiskovalcem, sva prišla v jedilnico. Tako so jo poimenovali, saj so jamarji v času raziskovanja jame, ko so bili tudi več dni pod Zemljo, tu obedovali. S tem pa poskrbeli za še enega od jamskih pojavov:
"V preteklosti smo na tej mizici imeli jamsko vodo ali šnops po domače oz. žganje. To žganje se je malo polivalo in hlapi so kapnike obarvali rdeče."
Igla je skalni samotar med Lučami in Solčavo. Od leta 1948 je zavarovana kot naravni spomenik. Nahaja se tik ob glavni cesti v najožjem delu soteske, ki jo je Savinja vrezala med strma pobočja Raduhe in Dleskovške planote. Skalnatega osamelca od matične stene loči ozka špranja, skozi katero je, vse do izgradnje ceste leta 1984, potekala tudi edina pešpot proti Solčavi. Iglin nastanek opisuje naslednja legenda:
Nekoč je v teh krajih živela deklica, ki je bila tako velika, da je z eno nogo stala na Raduhi, z drugo na nasprotni strani soteske Savinje. Ko je nekega dne šivala srajco, se ji je v grobem platnu zlomila igla. Razjezila se je in ko vrgla v dolino, kjer se je zapičila v breg in ostala tam do danes.
Na Igli plapola slovenska zastava. Nanjo jo nosi Samo Supin, domačin iz Luč, ki se je že dvakrat lotil tudi 24-urnega podviga maratonskega plezanja na skalo. Leta 2010 se je uspel povzpeti 175-krat, leta 2017 pa je pri 52-letih svoj rekord še izboljšal in kljub neugodnim vremenskim razmeram zabeležil 226 vzponov. Če vam ni do tega, da bi se plezalsko udejstvovali, se lahko sprehodite skozi Iglino šivankino uho na drugo stran do presihajočega studenca.
Od tu do izvira Savinje ni več daleč. Najprej se ustavim v Solčavi pri direktorici Centra Rinka Blanki Kovačič:
"Tukaj je Savinja v tistih svojih prvih zavojih najbolj nežna. Če se peljete naprej, proti Logarski dolini, vas malo pred vhodom vanjo čaka sotočje rek Črne in Jezere. Sledi sedem kilometrov do slapišča in po okvirno 15 nadaljnjih minutah vzpona pridete do tega veličastnega slapa Rinka. To je kraj, kjer mi pravimo, da Savinja skoči na glavo."
V deseti od dvanajstih reportaž naPOTki bomo spoznavali Savinjsko regijo, ki je tretja največja slovenska regija. Zaseda desetino Slovenije; na eni strani meji na Avstrijo, na drugi na Hrvaško. Razprostira se vse od mogočnih Kamniško-Savinjskih Alp, dolin in gozdov Zgornje Savinjske doline, s hmeljem rodovitne Spodnje Savinjske doline pa tja do Osrednje Celjskega in Dravinjskega ter na vzhodu do gričevnatega Kozjanskega in Obsotelja. Andreja Gradišar je regijo začela raziskovati v Zidanem Mostu, kjer se je čez Savo, da bi prišla do Savinje, odpravila s cicko. Grajska gospa ji je družbo delala na gradu Žovnek. Bila je v najvišji slovenski jami, ki je dostopna turistom – Snežni jami. Povzpela se je na skalni samotar Igla in v Logarski dolini iskala izvir reke Savinje.
Savinjska regija: s cicko čez Savo, med gospodo na grad Žovnek, v Snežno jamo, na Iglo in do izvira Savinje
Savinjska regija je tretja največja slovenska regija. Zaseda desetino Slovenije. Na eni strani meji na Avstrijo, na drugi na Hrvaško. Razprostira se vse od mogočnih Kamniško-Savinjskih Alp, dolin in gozdov Zgornje Savinjske doline, s hmeljem rodovitne Spodnje Savinjske doline pa tja do Osrednje Celjskega in Dravinjskega ter na vzhodu do gričevnatega Kozjanskega in Obsotelja. Sama se jo raziskovala s pomočjo reke Savinje. Začela sem tam, kjer se Savinja izliva v Savo, in končala pri njenem izviru.
V bližini Zidanega Mosta se nahaja zanimiva naprava po imenu cicka oz. luftpon. Gre za ročno žičnico s potniško kabino, s katero se je čez reko mogoče prepeljati po zraku. Pot z enega na drugi breg Save je dolga 77 metrov, cicka pelje okvirno sedem metrov nad gladino reke. Nanjo je mogoče namestiti tudi kolo in tako jo pogosto uporabljajo kolesarji, saj daleč naokoli Save ni mogoče prečkati na drugačen način. Z njo se radi peljejo tudi tisti, ki gredo skozi Škratovo dolino na Kum.
Nekoč je ob Savi delovalo pet luftponov, danes le še en. Tega so postavili leta 1953, pove domačin Ivan Albreht, ki je odraščal v bližnjem Podkraju in pred leti poskrbel za obnovo naprave:
"Najprej so bili to vagoni za prevažanje lesa. Jaz in moji vrstniki smo se čez Savo vozili kar s tem. Leta 53, ko so naredili potniško kabino, pa sem že hodil v službo v Trbovlje. Ko cicke ni bilo, sem moral prehoditi veliko več, tako pa se je pot skrajšala za kar nekaj kilometrov."
Celje je ena od prestolnic Savinjske regije. Zgodovino mesta so močno zaznamovali Celjski knezi. To, česar marsikdo ne ve, pa je, da je mogočna rodbina niti dolgo vlekla z gradu Žovnek.
"Ta grad je zibelka kasnejših Celjskih knezov, v začetku imenovanih Žovneški gospodje. Bili so ena najpomembnejših družin. Ugledni, izjemni vojaški strategi, politično preračunljivi, že na začetku so bili tudi precej bogati. Od tu, kjer je bil njihov matični prostor, so upravljali vse svoje posesti. Služili so z mitninami, za denar posojali vojsko drugim, do moči so prišli tudi s premišljenimi porokami," pravi Jasmina Roter Jager, vodja TIC Braslovče.
Poznejši Celjski knezi so le 120 let živeli v Celju, preostanek na Žovneku. Zadnji lastnik je grad zapustil v začetku 19. stoletja. Da ne bi bilo treba plačevati davkov, so takrat odkrili strehe. Dele gradu so za gradnjo svojih domov uporabili okolišani.
"Dokler se pred skoraj 26. leti ni zbrala ekipa entuziastov pod vodstvom Franca Kralja, zgodovinarja, ki je avtor več knjig o Žovneških. Odločili so se, da začnejo z obnovo," razloži sogovornica.
Grad še vedno obnavljajo – običajno ob nedeljah med 8. in 12. uro, ko je odprt tudi obrambni stolp in si ga obiskovalci lahko ogledajo od notri.
V Sloveniji je več tisoč jam, vsako leto je registriranih med 100 in 200 novih. Najvišja, ki jo lahko obiščejo tudi turisti, je Snežna jama. Vhod vanjo leži na 1530 metrih nadmorske višine. Tam me pričaka Darko Naraglav iz jamarskega kluba Črni galeb iz Prebolda, ki upravlja jamo. Jamar podzemlje odkriva že okoli 50 let. Na glavi ima čelado s svetilko, opremiva se še s karbidovko ter se podava navzdol, proti jami št. 1254, kot je Snežna jama vpisana v katastru.
"To ime so ji dali pastirji, ki so pasli živino tu blizu na planini Arta. V poletnih mesecih, ko je bilo sušno, so hodili v vdornico po sneg. Ta sneg so nosili ven, ga raztapljali in z vodo napajali živino, jo uporabljali za kuhanje, za pranje."
Jama, v kateri so raziskali okoli dva kilometra rovov, turisti pa si lahko ogledajo dobrih 600 metrov, ima živi in mrtvi del. V prvem delu obiskovalca spremljajo praled in ledeni stebri. Bolj mrzla kot je zima, bolj so osupljivi in trdni. Pogled se ustavi tudi na kapnikih, ki pa jim je treba dodati pridevnik fosilni. So mrtvi, neaktivni, saj je v začetnem delu jame premrzlo, da bi rasli. Ko stopava naprej, mi Darko razloži, da tako visoko nad morjem kapnikov sicer načeloma ni:
"Snežna jama je posebna, saj je tako zelo stara, da se je nekoč nahajala veliko bližje morju, kjer so se te strukture lahko rodile."
V jami so mimogrede našli tudi zobe morskega psa. Slovenski jamarji pa so se vanjo prvič spustili v začetku 80ih. Snežna jama se ponaša z drugim najvišjim jamskim stebrom v Sloveniji – meri 21 metrov in pol. Tu najdemo kapnike iz jamskega mleka, jamske bisere in ostanke vulkanskega pepela iz nekdanjega vulkana Smrekovec, ki leži nedaleč od tod.
"Vsak kapnik ima kapljico. Kapljica pomeni življenje, pomeni rast,"
pove jamar, ko vstopiva v živi del jame. Tu temperatura dosega tiste minimalne 3 stopinje in pol, ki so potrebne, da kapniki rastejo. In to tudi tako, kot da bi imeli neke vrste priseske. Ob koncu poti, ki je namenjena obiskovalcem, sva prišla v jedilnico. Tako so jo poimenovali, saj so jamarji v času raziskovanja jame, ko so bili tudi več dni pod Zemljo, tu obedovali. S tem pa poskrbeli za še enega od jamskih pojavov:
"V preteklosti smo na tej mizici imeli jamsko vodo ali šnops po domače oz. žganje. To žganje se je malo polivalo in hlapi so kapnike obarvali rdeče."
Igla je skalni samotar med Lučami in Solčavo. Od leta 1948 je zavarovana kot naravni spomenik. Nahaja se tik ob glavni cesti v najožjem delu soteske, ki jo je Savinja vrezala med strma pobočja Raduhe in Dleskovške planote. Skalnatega osamelca od matične stene loči ozka špranja, skozi katero je, vse do izgradnje ceste leta 1984, potekala tudi edina pešpot proti Solčavi. Iglin nastanek opisuje naslednja legenda:
Nekoč je v teh krajih živela deklica, ki je bila tako velika, da je z eno nogo stala na Raduhi, z drugo na nasprotni strani soteske Savinje. Ko je nekega dne šivala srajco, se ji je v grobem platnu zlomila igla. Razjezila se je in ko vrgla v dolino, kjer se je zapičila v breg in ostala tam do danes.
Na Igli plapola slovenska zastava. Nanjo jo nosi Samo Supin, domačin iz Luč, ki se je že dvakrat lotil tudi 24-urnega podviga maratonskega plezanja na skalo. Leta 2010 se je uspel povzpeti 175-krat, leta 2017 pa je pri 52-letih svoj rekord še izboljšal in kljub neugodnim vremenskim razmeram zabeležil 226 vzponov. Če vam ni do tega, da bi se plezalsko udejstvovali, se lahko sprehodite skozi Iglino šivankino uho na drugo stran do presihajočega studenca.
Od tu do izvira Savinje ni več daleč. Najprej se ustavim v Solčavi pri direktorici Centra Rinka Blanki Kovačič:
"Tukaj je Savinja v tistih svojih prvih zavojih najbolj nežna. Če se peljete naprej, proti Logarski dolini, vas malo pred vhodom vanjo čaka sotočje rek Črne in Jezere. Sledi sedem kilometrov do slapišča in po okvirno 15 nadaljnjih minutah vzpona pridete do tega veličastnega slapa Rinka. To je kraj, kjer mi pravimo, da Savinja skoči na glavo."
Na Prvem odprava NaPOTkov nadaljuje s potepi in raziskovanji slovenskih dolin in grap. Slikovita Bohinjska proga, reka Bača, s katero je mogoče tudi slikati, sledovi Rapalske meje, tematska pot Na svoji zemlji, izzivi za gorske tekače in kolesarje, botanične posebnosti in presežki- vse to v Baški grapi, ki jo je obiskal Bojan Leskovec.
Tokrat smo obiskali eno najlepših alpskih dolin – Logarsko dolino. Marsikomu je dobro poznana, najbolj obiskana je v poletnem času. Recimo na topel oktobrski četrtek pa boste tam našli tudi še kakšno organizirano skupino šolarjev ali upokojencev, največ pa domačinov, kolesarjev.
Začenjamo novo sezono naPOTkov, do decembra bomo vijugali med nekaterimi slovenskimi dolinami. Danes navigacijo nastavljamo v porečje poljanske Sore, na območje jugovzhodne Gorenjske in tja, kjer je pisatelj Ivan Tavčar našel navdih za eno najlepših slovenskih ljubezenskih zgodb. V Poljansko dolino in v novo sezono naPOTkov vabi Nadia Petauer.
Bukovniško jezero leži čisto blizu meje z Madžarsko, v občini Dobrovnik, ne poznajo pa ga le prekmurski ribiči, temveč tudi ljubitelji lepe narave in iskalci človeku blagodejnih energij in izvirov zdravilne vode. Kar nekaj presenečenj nas je čakalo tam, tudi to, da je jezero trebutno prazno! A na srečo okolica jezera ponuja številne druge možnosti za preživljanje časa v lepi naravi, jezero pa bo spet polno prihodnje leto, upajo ribiči.
Z Napotki se tokrat odpravljamo v Triglavski narodni park, kjer nad Mojstrano leži jezero Kreda. Kot je izvedel avtor oddaje Aleš Ogrin, ki je omenjeno umetno jezero obiskal, je bilo nekdaj industrijsko pomembno – nastalo je zaradi kopanja Krede – danes pa je pravo nasprotje tega, saj je postalo vodni biser sredi narave. A jezero nad Mojstrano ni edino z imenom Kreda na tem območju.
V 8. sezoni oddaje naPOTki raziskujemo slovenska jezera in njihovo okolico. Jezero, ki vam ga bomo predstavili danes, je že odkrilo veliko prebivalcev osrednjeslovenske regije, ob njem pa se radi ustavijo tudi tuji popotniki. Leži namreč nedaleč od Ljubljane, blizu štajerske avtoceste, delita pa si ga dve občini: občina Lukovica in občina Moravče. Gradiško jezero, ki je nastalo šele pred dvema desetletjema, obdaja dobre 4 kilometre dolga sprehajalna pot, po kateri se rada sprehodi tudi kolegica Andreja Čokl, tokrat se je tja odpravila z mikrofonom. In še to: če boste Gradiško jezero obiskali prav danes, boste tam srečali številne tekače, danes dopoldne bo namreč okoli jezera potekal Gradiški tek. Dodajmo še, da bo okolica Gradiškega jezera kmalu bogatejša še za sedež Lovske zveze Slovenije, medtem ko le nekaj kilometrov stran, na Brdu pri Lukovici, že 20 let kraljuje Čebelarski center Slovenije oz. sedež Čebelarske zveze Slovenije.
NaPOTki nas danes popeljejo v deželo Martina Krpana, na nadmorski višini približno 750 metrov leži jezero, ki je sredi gozdov, ki jim gospodari medved, dobilo ime Volčje, v širši javnosti pa je bolj znano pod imenom Bloško jezero. Spada med manjša jezera, saj je njegov obseg le dober kilometer. Njegovo zaledje pa je izjemno bogat habitat rastlinskih in živalskih vrst. Na pot se je odpravil Bojan Leskovec.
V tokratnih naPOTkih se odpravljamo na severovzhod države. Če približno na sredini avtoceste med Mariborom in Mursko Soboto zavijete proti vasi Cerkvenjak ali pa proti Svetemu Juriju ob Ščavnici, se lahko kaj hitro pripeljete do precej velikega in z gozdom obkroženega Blaguškega jezera. Kako je to sploh nastalo in kaj vse je tam mogoče početi, je raziskovala Alja Zore.
Starodavni gozdovi Pohorja, ki se razprostirajo nad geološko najstarejšo kamnino pri nas, skrivajo v svojih nedrih zaklad črne barve. Do njega na nadmorsko višino 1197 m pridemo po skrivnostnih stopnicah, stezicah in brveh. Če boste tam imeli občutek, da vas nekdo opazuje, imate prav. Starodavna bitja, ki so burila domišljijo naših prednikov, imajo tam svoj dom. In še danes spremljajo naključne mimoidoče in skrbijo, da po njihovem obisku jezero ostane prav takšno, kakršno je bilo. Ob Črno jezero na Pohorju se je odpravil Jure K. Čokl.
V naPOTkih smo se odpravili proti Ilirski Bistrici in obiskali dve jezeri, ki ležita jugozahodno od tega mesta: Klivnik in Mola. Obe sta umetni, nastali sta zaradi uravnavanja vodostaja reke Reke v sušnih mesecih in preprečevanja poplav v času obilnih padavin. Kopanje v obeh jezerih je prepovedano, kljub temu pa sta vredni obiska – zelo dobro ju poznajo ribiči in domači ljubitelji narave in miru.
V naPOTkih se tokrat odpravljamo na jug države, v Kočevje, da od bliže spoznamo Kočevsko oziroma Rudniško jezero. Kot razkrije že ime, je tesno povezano z rudnikom rjavega premoga, ki je 175 let obratoval na tem mestu. Površina jezera meri približno 1,5 km2, naravna kulisa, ki ga obdaja, pa je pomemben habitat za rastline in živali ter v vseh letnih časih skrbi za impresivne prizore, ki so v navdih tudi fotografom. Vse bolj priljubljeno točko za turistični postanek, je obiskala Mojca Delač.
Čas je za novo izdajo NaPOTkov. Andrejo Gradišar je pot nedavno vodila v kraje, kjer se pozdravljajo s »srečno«. Gre torej za rudarsko območje. Prav rudarstvo in iskanje energentov v globinah Zemlje pa je razlog, da je nastalo jezero, ki ga bomo podrobneje spoznali tokrat. Družmirsko jezero je to; v širši Sloveniji ga verjetno bolje poznamo pod imenom Šoštanjsko. Nastalo je leta 1975 in je z izjemo sifona Divjega jezera najglobje jezero v Sloveniji. Pa ga obiščimo.
Na začetku leta, januarja, smo v oddaji Napotki obiskali kraj Podpeč, tokrat pa predstavljamo jezero v bližini tega kraja. Jezero pri Podpeči ali kar Jezero je pravi naravni biser ob robu Ljubljanskega barja. Je majhno, skoraj popolnoma okroglo, globoko in se napaja iz sedmih kraških izvirov pod bližnjim gozdom. Velja za priljubljeno izletniško točko in kraj osvežitve v vročih poletnih dneh. Z njim pa je povezanih tudi veliko različnih pravljic in pripovedk. O vsem tem v nadaljevanju. Na Jezero se je odpravil Marko Rozman.
Pivška presihajoča jezera so tema oziroma lokacija tokratnih naPOTkov. Najbrž ni treba podrobneje razlagati, da je od jezer trenutno prisotna le trava oziroma sušno dno. Je pa Nadia Petauer v Pivki oziroma v tamkajšnjem Krajinskem parku našla štiri odlične sogovornike. V reportaži o rastlinah, ki rastejo na območju jezer, nekdanjem vojaškem poligonu, ledu, ki so ga pivški kmetje od konca 18. do sredine 20. stoletja vozili v Trst ter o povezanosti sedanjih prebivalcev z vodo.
Nekoč so bile Trboje znane po nogometu in smučarski skakalnici. Zajezitev Save, zaradi katere je v 80-ih nastalo Trbojsko jezero, pa je življenje domačinov za vedno spremenilo. Umetno jezero je danes tisto, kar privablja domače turiste, predvsem ljubitelje supa in jagod! Do ene redkih točk, kjer obiskovalec lahko dostopa do sicer precej zaraslega obrežja jezera, se je v sredo odpeljala Darja Pograjc in nastali so današnji Napotki.
4. postaja aktualnih naPOTkov, v katerih raziskujemo slovenska jezera, je na največjem slovenskem umetnem jezeru. Ima kar 113 hektarov površine, celotna pot okoli jezera je dolga 12 kilometrov. Večina ga leži v občini Celje, del v Vojniku. Ime je jezero dobilo po krajevni skupnosti, v kateri se ga nahaja velik del – KS Šmartno v Rožni dolini. In iz vsega tega je verjetno že jasno, da je Andreja Gradišar obiskala Šmartinsko jezero. V dnevu, ko je temperatura zraka presegala 30 stopinj, je tam srečala kar nekaj obiskovalcev, ki so iskali ohladitev; naletela pa je tudi na tekmo ribičev upokojencev.
Tokrat se bomo ustavili nekaj kilometrov severovzhodno od Maribora ob akumulacijskem Perniškem jezeru. Na prvi pogled naravni biser, košček neokrnjene narave, s katerim pa so žal že več kot 50 let – praktično od njegovega nastanka – povezane anomalije z neurejenim lastništvom, koncesijo in posledično nabiranjem mulja.
Nekoč so tu kopali glino, zdaj pa je priljubljeno sprehajališče ter prostor za rekreacijo in srečanja. Veste, o kateri točki v Ljubljani govorimo? Koseški bajer – rečejo mu tudi Koseško jezero – je umetno jezero, ki pa je del Krajinskega parka Tivoli, Rožnik in Šišenski hrib. Ima pa tudi slavne prebivalce – labodjo družino, ki je postala v zadnjih letih prava privlačnost. V naPOTkih, ki se to sezono posvečajo jezerom, je Koseški bajer raziskala Tina Lamovšek.
Na Prvem začenjamo že osmo sezono oddaje in podkasta Napotki. Vse do oktobra bomo namreč spoznavali slovenska jezera. Ana Skrt se je za uvod v sezono odpravila k najglobljemu pri nas, k Divjemu jezeru. To, na površju majhno jezero, velja za prvi naravni spomenik, zanimivo pa je tudi pod gladino, saj še niso dokončno izmerili dolžine rova in s tem njegove globine. Sogovorniki pravijo, da gre za geološko, hidrološko, botanično in speleološko posebnost. Če prav je po imenu divje, pa je treba za to lastnost počakati na pravi trenutek.
7. sezono oddaje naPOTki, v kateri raziskujemo občinske grbe, končujemo v »srcu Slovenije«. Osrednjeslovenska regija je središčna, po gostoti prebivalcev najgosteje naseljena, po številu prebivalcev največja, po površini pa druga največja statistična regija. Pripada ji 25 občin, dve od njih oz. njuna grba je pod drobnogled vzela Andreja Čokl. Pri obeh je v ospredju človeški lik, uravnoteženo enkrat ženski, drugič moški, oba lika pa sta tudi sicer močno povezana z zgodovino in sedanjostjo obeh občin. Kdo še ni slišal za kamniško Veroniko in kdo ne pozna rokovnjačev iz Lukovice? Izbor je torej dobro utemeljen, pod drobnogledom pa grba občin Kamnik in Lukovica.
Neveljaven email naslov
