Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V deseti od dvanajstih reportaž naPOTki bomo spoznavali Savinjsko regijo, ki je tretja največja slovenska regija. Zaseda desetino Slovenije; na eni strani meji na Avstrijo, na drugi na Hrvaško. Razprostira se vse od mogočnih Kamniško-Savinjskih Alp, dolin in gozdov Zgornje Savinjske doline, s hmeljem rodovitne Spodnje Savinjske doline pa tja do Osrednje Celjskega in Dravinjskega ter na vzhodu do gričevnatega Kozjanskega in Obsotelja. Andreja Gradišar je regijo začela raziskovati v Zidanem Mostu, kjer se je čez Savo, da bi prišla do Savinje, odpravila s cicko. Grajska gospa ji je družbo delala na gradu Žovnek. Bila je v najvišji slovenski jami, ki je dostopna turistom – Snežni jami. Povzpela se je na skalni samotar Igla in v Logarski dolini iskala izvir reke Savinje.
Savinjska regija: s cicko čez Savo, med gospodo na grad Žovnek, v Snežno jamo, na Iglo in do izvira Savinje
Savinjska regija je tretja največja slovenska regija. Zaseda desetino Slovenije. Na eni strani meji na Avstrijo, na drugi na Hrvaško. Razprostira se vse od mogočnih Kamniško-Savinjskih Alp, dolin in gozdov Zgornje Savinjske doline, s hmeljem rodovitne Spodnje Savinjske doline pa tja do Osrednje Celjskega in Dravinjskega ter na vzhodu do gričevnatega Kozjanskega in Obsotelja. Sama se jo raziskovala s pomočjo reke Savinje. Začela sem tam, kjer se Savinja izliva v Savo, in končala pri njenem izviru.
V bližini Zidanega Mosta se nahaja zanimiva naprava po imenu cicka oz. luftpon. Gre za ročno žičnico s potniško kabino, s katero se je čez reko mogoče prepeljati po zraku. Pot z enega na drugi breg Save je dolga 77 metrov, cicka pelje okvirno sedem metrov nad gladino reke. Nanjo je mogoče namestiti tudi kolo in tako jo pogosto uporabljajo kolesarji, saj daleč naokoli Save ni mogoče prečkati na drugačen način. Z njo se radi peljejo tudi tisti, ki gredo skozi Škratovo dolino na Kum.
Nekoč je ob Savi delovalo pet luftponov, danes le še en. Tega so postavili leta 1953, pove domačin Ivan Albreht, ki je odraščal v bližnjem Podkraju in pred leti poskrbel za obnovo naprave:
"Najprej so bili to vagoni za prevažanje lesa. Jaz in moji vrstniki smo se čez Savo vozili kar s tem. Leta 53, ko so naredili potniško kabino, pa sem že hodil v službo v Trbovlje. Ko cicke ni bilo, sem moral prehoditi veliko več, tako pa se je pot skrajšala za kar nekaj kilometrov."
Celje je ena od prestolnic Savinjske regije. Zgodovino mesta so močno zaznamovali Celjski knezi. To, česar marsikdo ne ve, pa je, da je mogočna rodbina niti dolgo vlekla z gradu Žovnek.
"Ta grad je zibelka kasnejših Celjskih knezov, v začetku imenovanih Žovneški gospodje. Bili so ena najpomembnejših družin. Ugledni, izjemni vojaški strategi, politično preračunljivi, že na začetku so bili tudi precej bogati. Od tu, kjer je bil njihov matični prostor, so upravljali vse svoje posesti. Služili so z mitninami, za denar posojali vojsko drugim, do moči so prišli tudi s premišljenimi porokami," pravi Jasmina Roter Jager, vodja TIC Braslovče.
Poznejši Celjski knezi so le 120 let živeli v Celju, preostanek na Žovneku. Zadnji lastnik je grad zapustil v začetku 19. stoletja. Da ne bi bilo treba plačevati davkov, so takrat odkrili strehe. Dele gradu so za gradnjo svojih domov uporabili okolišani.
"Dokler se pred skoraj 26. leti ni zbrala ekipa entuziastov pod vodstvom Franca Kralja, zgodovinarja, ki je avtor več knjig o Žovneških. Odločili so se, da začnejo z obnovo," razloži sogovornica.
Grad še vedno obnavljajo – običajno ob nedeljah med 8. in 12. uro, ko je odprt tudi obrambni stolp in si ga obiskovalci lahko ogledajo od notri.
V Sloveniji je več tisoč jam, vsako leto je registriranih med 100 in 200 novih. Najvišja, ki jo lahko obiščejo tudi turisti, je Snežna jama. Vhod vanjo leži na 1530 metrih nadmorske višine. Tam me pričaka Darko Naraglav iz jamarskega kluba Črni galeb iz Prebolda, ki upravlja jamo. Jamar podzemlje odkriva že okoli 50 let. Na glavi ima čelado s svetilko, opremiva se še s karbidovko ter se podava navzdol, proti jami št. 1254, kot je Snežna jama vpisana v katastru.
"To ime so ji dali pastirji, ki so pasli živino tu blizu na planini Arta. V poletnih mesecih, ko je bilo sušno, so hodili v vdornico po sneg. Ta sneg so nosili ven, ga raztapljali in z vodo napajali živino, jo uporabljali za kuhanje, za pranje."
Jama, v kateri so raziskali okoli dva kilometra rovov, turisti pa si lahko ogledajo dobrih 600 metrov, ima živi in mrtvi del. V prvem delu obiskovalca spremljajo praled in ledeni stebri. Bolj mrzla kot je zima, bolj so osupljivi in trdni. Pogled se ustavi tudi na kapnikih, ki pa jim je treba dodati pridevnik fosilni. So mrtvi, neaktivni, saj je v začetnem delu jame premrzlo, da bi rasli. Ko stopava naprej, mi Darko razloži, da tako visoko nad morjem kapnikov sicer načeloma ni:
"Snežna jama je posebna, saj je tako zelo stara, da se je nekoč nahajala veliko bližje morju, kjer so se te strukture lahko rodile."
V jami so mimogrede našli tudi zobe morskega psa. Slovenski jamarji pa so se vanjo prvič spustili v začetku 80ih. Snežna jama se ponaša z drugim najvišjim jamskim stebrom v Sloveniji – meri 21 metrov in pol. Tu najdemo kapnike iz jamskega mleka, jamske bisere in ostanke vulkanskega pepela iz nekdanjega vulkana Smrekovec, ki leži nedaleč od tod.
"Vsak kapnik ima kapljico. Kapljica pomeni življenje, pomeni rast,"
pove jamar, ko vstopiva v živi del jame. Tu temperatura dosega tiste minimalne 3 stopinje in pol, ki so potrebne, da kapniki rastejo. In to tudi tako, kot da bi imeli neke vrste priseske. Ob koncu poti, ki je namenjena obiskovalcem, sva prišla v jedilnico. Tako so jo poimenovali, saj so jamarji v času raziskovanja jame, ko so bili tudi več dni pod Zemljo, tu obedovali. S tem pa poskrbeli za še enega od jamskih pojavov:
"V preteklosti smo na tej mizici imeli jamsko vodo ali šnops po domače oz. žganje. To žganje se je malo polivalo in hlapi so kapnike obarvali rdeče."
Igla je skalni samotar med Lučami in Solčavo. Od leta 1948 je zavarovana kot naravni spomenik. Nahaja se tik ob glavni cesti v najožjem delu soteske, ki jo je Savinja vrezala med strma pobočja Raduhe in Dleskovške planote. Skalnatega osamelca od matične stene loči ozka špranja, skozi katero je, vse do izgradnje ceste leta 1984, potekala tudi edina pešpot proti Solčavi. Iglin nastanek opisuje naslednja legenda:
Nekoč je v teh krajih živela deklica, ki je bila tako velika, da je z eno nogo stala na Raduhi, z drugo na nasprotni strani soteske Savinje. Ko je nekega dne šivala srajco, se ji je v grobem platnu zlomila igla. Razjezila se je in ko vrgla v dolino, kjer se je zapičila v breg in ostala tam do danes.
Na Igli plapola slovenska zastava. Nanjo jo nosi Samo Supin, domačin iz Luč, ki se je že dvakrat lotil tudi 24-urnega podviga maratonskega plezanja na skalo. Leta 2010 se je uspel povzpeti 175-krat, leta 2017 pa je pri 52-letih svoj rekord še izboljšal in kljub neugodnim vremenskim razmeram zabeležil 226 vzponov. Če vam ni do tega, da bi se plezalsko udejstvovali, se lahko sprehodite skozi Iglino šivankino uho na drugo stran do presihajočega studenca.
Od tu do izvira Savinje ni več daleč. Najprej se ustavim v Solčavi pri direktorici Centra Rinka Blanki Kovačič:
"Tukaj je Savinja v tistih svojih prvih zavojih najbolj nežna. Če se peljete naprej, proti Logarski dolini, vas malo pred vhodom vanjo čaka sotočje rek Črne in Jezere. Sledi sedem kilometrov do slapišča in po okvirno 15 nadaljnjih minutah vzpona pridete do tega veličastnega slapa Rinka. To je kraj, kjer mi pravimo, da Savinja skoči na glavo."
V deseti od dvanajstih reportaž naPOTki bomo spoznavali Savinjsko regijo, ki je tretja največja slovenska regija. Zaseda desetino Slovenije; na eni strani meji na Avstrijo, na drugi na Hrvaško. Razprostira se vse od mogočnih Kamniško-Savinjskih Alp, dolin in gozdov Zgornje Savinjske doline, s hmeljem rodovitne Spodnje Savinjske doline pa tja do Osrednje Celjskega in Dravinjskega ter na vzhodu do gričevnatega Kozjanskega in Obsotelja. Andreja Gradišar je regijo začela raziskovati v Zidanem Mostu, kjer se je čez Savo, da bi prišla do Savinje, odpravila s cicko. Grajska gospa ji je družbo delala na gradu Žovnek. Bila je v najvišji slovenski jami, ki je dostopna turistom – Snežni jami. Povzpela se je na skalni samotar Igla in v Logarski dolini iskala izvir reke Savinje.
Savinjska regija: s cicko čez Savo, med gospodo na grad Žovnek, v Snežno jamo, na Iglo in do izvira Savinje
Savinjska regija je tretja največja slovenska regija. Zaseda desetino Slovenije. Na eni strani meji na Avstrijo, na drugi na Hrvaško. Razprostira se vse od mogočnih Kamniško-Savinjskih Alp, dolin in gozdov Zgornje Savinjske doline, s hmeljem rodovitne Spodnje Savinjske doline pa tja do Osrednje Celjskega in Dravinjskega ter na vzhodu do gričevnatega Kozjanskega in Obsotelja. Sama se jo raziskovala s pomočjo reke Savinje. Začela sem tam, kjer se Savinja izliva v Savo, in končala pri njenem izviru.
V bližini Zidanega Mosta se nahaja zanimiva naprava po imenu cicka oz. luftpon. Gre za ročno žičnico s potniško kabino, s katero se je čez reko mogoče prepeljati po zraku. Pot z enega na drugi breg Save je dolga 77 metrov, cicka pelje okvirno sedem metrov nad gladino reke. Nanjo je mogoče namestiti tudi kolo in tako jo pogosto uporabljajo kolesarji, saj daleč naokoli Save ni mogoče prečkati na drugačen način. Z njo se radi peljejo tudi tisti, ki gredo skozi Škratovo dolino na Kum.
Nekoč je ob Savi delovalo pet luftponov, danes le še en. Tega so postavili leta 1953, pove domačin Ivan Albreht, ki je odraščal v bližnjem Podkraju in pred leti poskrbel za obnovo naprave:
"Najprej so bili to vagoni za prevažanje lesa. Jaz in moji vrstniki smo se čez Savo vozili kar s tem. Leta 53, ko so naredili potniško kabino, pa sem že hodil v službo v Trbovlje. Ko cicke ni bilo, sem moral prehoditi veliko več, tako pa se je pot skrajšala za kar nekaj kilometrov."
Celje je ena od prestolnic Savinjske regije. Zgodovino mesta so močno zaznamovali Celjski knezi. To, česar marsikdo ne ve, pa je, da je mogočna rodbina niti dolgo vlekla z gradu Žovnek.
"Ta grad je zibelka kasnejših Celjskih knezov, v začetku imenovanih Žovneški gospodje. Bili so ena najpomembnejših družin. Ugledni, izjemni vojaški strategi, politično preračunljivi, že na začetku so bili tudi precej bogati. Od tu, kjer je bil njihov matični prostor, so upravljali vse svoje posesti. Služili so z mitninami, za denar posojali vojsko drugim, do moči so prišli tudi s premišljenimi porokami," pravi Jasmina Roter Jager, vodja TIC Braslovče.
Poznejši Celjski knezi so le 120 let živeli v Celju, preostanek na Žovneku. Zadnji lastnik je grad zapustil v začetku 19. stoletja. Da ne bi bilo treba plačevati davkov, so takrat odkrili strehe. Dele gradu so za gradnjo svojih domov uporabili okolišani.
"Dokler se pred skoraj 26. leti ni zbrala ekipa entuziastov pod vodstvom Franca Kralja, zgodovinarja, ki je avtor več knjig o Žovneških. Odločili so se, da začnejo z obnovo," razloži sogovornica.
Grad še vedno obnavljajo – običajno ob nedeljah med 8. in 12. uro, ko je odprt tudi obrambni stolp in si ga obiskovalci lahko ogledajo od notri.
V Sloveniji je več tisoč jam, vsako leto je registriranih med 100 in 200 novih. Najvišja, ki jo lahko obiščejo tudi turisti, je Snežna jama. Vhod vanjo leži na 1530 metrih nadmorske višine. Tam me pričaka Darko Naraglav iz jamarskega kluba Črni galeb iz Prebolda, ki upravlja jamo. Jamar podzemlje odkriva že okoli 50 let. Na glavi ima čelado s svetilko, opremiva se še s karbidovko ter se podava navzdol, proti jami št. 1254, kot je Snežna jama vpisana v katastru.
"To ime so ji dali pastirji, ki so pasli živino tu blizu na planini Arta. V poletnih mesecih, ko je bilo sušno, so hodili v vdornico po sneg. Ta sneg so nosili ven, ga raztapljali in z vodo napajali živino, jo uporabljali za kuhanje, za pranje."
Jama, v kateri so raziskali okoli dva kilometra rovov, turisti pa si lahko ogledajo dobrih 600 metrov, ima živi in mrtvi del. V prvem delu obiskovalca spremljajo praled in ledeni stebri. Bolj mrzla kot je zima, bolj so osupljivi in trdni. Pogled se ustavi tudi na kapnikih, ki pa jim je treba dodati pridevnik fosilni. So mrtvi, neaktivni, saj je v začetnem delu jame premrzlo, da bi rasli. Ko stopava naprej, mi Darko razloži, da tako visoko nad morjem kapnikov sicer načeloma ni:
"Snežna jama je posebna, saj je tako zelo stara, da se je nekoč nahajala veliko bližje morju, kjer so se te strukture lahko rodile."
V jami so mimogrede našli tudi zobe morskega psa. Slovenski jamarji pa so se vanjo prvič spustili v začetku 80ih. Snežna jama se ponaša z drugim najvišjim jamskim stebrom v Sloveniji – meri 21 metrov in pol. Tu najdemo kapnike iz jamskega mleka, jamske bisere in ostanke vulkanskega pepela iz nekdanjega vulkana Smrekovec, ki leži nedaleč od tod.
"Vsak kapnik ima kapljico. Kapljica pomeni življenje, pomeni rast,"
pove jamar, ko vstopiva v živi del jame. Tu temperatura dosega tiste minimalne 3 stopinje in pol, ki so potrebne, da kapniki rastejo. In to tudi tako, kot da bi imeli neke vrste priseske. Ob koncu poti, ki je namenjena obiskovalcem, sva prišla v jedilnico. Tako so jo poimenovali, saj so jamarji v času raziskovanja jame, ko so bili tudi več dni pod Zemljo, tu obedovali. S tem pa poskrbeli za še enega od jamskih pojavov:
"V preteklosti smo na tej mizici imeli jamsko vodo ali šnops po domače oz. žganje. To žganje se je malo polivalo in hlapi so kapnike obarvali rdeče."
Igla je skalni samotar med Lučami in Solčavo. Od leta 1948 je zavarovana kot naravni spomenik. Nahaja se tik ob glavni cesti v najožjem delu soteske, ki jo je Savinja vrezala med strma pobočja Raduhe in Dleskovške planote. Skalnatega osamelca od matične stene loči ozka špranja, skozi katero je, vse do izgradnje ceste leta 1984, potekala tudi edina pešpot proti Solčavi. Iglin nastanek opisuje naslednja legenda:
Nekoč je v teh krajih živela deklica, ki je bila tako velika, da je z eno nogo stala na Raduhi, z drugo na nasprotni strani soteske Savinje. Ko je nekega dne šivala srajco, se ji je v grobem platnu zlomila igla. Razjezila se je in ko vrgla v dolino, kjer se je zapičila v breg in ostala tam do danes.
Na Igli plapola slovenska zastava. Nanjo jo nosi Samo Supin, domačin iz Luč, ki se je že dvakrat lotil tudi 24-urnega podviga maratonskega plezanja na skalo. Leta 2010 se je uspel povzpeti 175-krat, leta 2017 pa je pri 52-letih svoj rekord še izboljšal in kljub neugodnim vremenskim razmeram zabeležil 226 vzponov. Če vam ni do tega, da bi se plezalsko udejstvovali, se lahko sprehodite skozi Iglino šivankino uho na drugo stran do presihajočega studenca.
Od tu do izvira Savinje ni več daleč. Najprej se ustavim v Solčavi pri direktorici Centra Rinka Blanki Kovačič:
"Tukaj je Savinja v tistih svojih prvih zavojih najbolj nežna. Če se peljete naprej, proti Logarski dolini, vas malo pred vhodom vanjo čaka sotočje rek Črne in Jezere. Sledi sedem kilometrov do slapišča in po okvirno 15 nadaljnjih minutah vzpona pridete do tega veličastnega slapa Rinka. To je kraj, kjer mi pravimo, da Savinja skoči na glavo."
Danes gremo v Pomursko statistično regijo, ki jo sestavlja 27 občin. Med njimi so na primer tudi Apače, kjer smo z Napotki, v katerih obiskujemo občine z najmanj prebivalci na kvadratni kilometer od A do Ž, že bili. Zdaj pa gremo na skrajni severovzhod države – v občino, ki jo z zahodne strani objema občina Šalovci, z vzhodne pa državna meja z Madžarsko. Občina, ki jo je obiskala Darja Pograjc, ima dobrih 18 kvadratnih kilometrov površine, okoli 370 prebivalcev in zgolj dve naselji: Krplivnik in Hodoš.
Nadpovprečno veliko avtov (631 na 1000 prebivalcev) in eden največjih selitvenih prirastov v naši državi. Tako so nam Divačo ob začetku 2. serije naših naPOTkov predstavili na statističnem uradu. Če govorimo o presežkih, pa v tej občini nikakor ne moremo mimo kraških jam. V Divači na primer leži ena najdaljših slovenskih jam – 20 kilometrov dolga Kačna jama, v katero se jamarji spustijo skozi 180 metrov globoko vhodno brezno. To seveda pomeni, da ni dostopna vsakomur; so pa vsakomur dostopne točke, ki jih je obiskala Andreja Gradišar. Pelje nas na Krasoslovno naravoslovno učno pot, odkrivanje druge dimenzije v Divaški jami in druženje z filmskimi zvezdami v Muzeju slovenskih filmskih igralcev.
Velik del občine, ki jo predstavljamo danes, leži v Triglavskem narodnem parku, in to dejstvo zelo verjetno zaznamuje tudi naslednje podatke – po površini se občina uvršča na 4. mesto, po številu prebivalcev pa šele na 152. mesto. V povprečju v občini Bovec na kvadratnem kilometru živi le 8 prebivalcev. Spoznali smo, katera je skrivna sestavina bovških krafov, obiskali sirarno, kjer pridelujejo bovški sir s certifikatom, v kaverni spoznavali življenje vojakov med fronto in na koncu še uživali v čudoviti naravi Lepene, kjer je Šunikov vodni gaj.
Tokrat se v Napotkih odpravljamo v občino Gorje! Kraj z imenom Gorje sicer ne obstaja, obstajata pa Spodnje in Zgornje Gorje. Četudi po številu prebivalcev sodi med manjše slovenske občine, po površini in po naravnih lepotah gotovo ne. Prvič so bile Gorje omenjene že leta 1173, slovijo pa po bogati fužinarsko-kovaški tradiciji in zvončarstvu. Ena največjih in najbolj poznanih naravnih znamenitosti v gorjanski občini je nedvomno med Hom in Boršt vrezana Soteska Vintgar. A o njej v tokratnih Napotkih ne bomo. Raje se posvetimo manj poznanim kulturnim, zgodovinskim in naravnim znamenitostim gorjanskega. Na pot sta se podala Katja Krajnc in Peter Močnik.
Tokrat se podajamo na območje, ki bi ga lahko opisali kot »razgibano primorsko zavetje na robu Alp« – tako so zapisali na uradni spletni strani občine Cerkno, ki je del goriške statistične regije. Po površini Cerkno sodi med 50 največjih slovenskih občin, meri 132 kvadratnih kilometrov, glede na število prebivalcev pa se z nekaj manj kot 4.600 prebivalci uvršča v zlato sredino med 212imi slovenskimi občinami. A bolj kot številke nas zanima, kaj vse je v Cerknem moč videti in doživeti, pa tudi, kako na te kraje gledajo domačini.
Nastavimo navigacijo na (ne)znane koordinate in se z napotki opremimo za pot po Sloveniji.
Na zahodu občina Šentilj, na jugozahodu Sveta Ana, na vzhodu Gornja Radgona, na severu reka Mura in meja z Avstrijo. Nataša Rašl je v Apačah obiskala lokalno gospodinjo z uspešno zgodbo na kmetiji, znanega slovenskega vinarja, ki spretno izkorišča dejstvo, da kraji ležijo med obronki Slovenskih goric, in lokalnega posebneža v najboljšem možnem smislu, zaradi katerega ima občina pomembno turistično točko.
12 tednov je minilo, kot bi mignili, v tem času smo v 12 statističnih regijah izbrskali edinstvene, turistično manj poznane, zabavne – in še bi lahko naštevali – znamenitosti in doživetja, ki jih ponuja naša država ter jih zbrali v rubriki 'naPOTki'. Zaradi znanih okoliščin je seveda raziskovanje različnih kotičkov Slovenija morda bolj v ospredju, kot bi bilo sicer. Prav vse reportaže lahko poslušate kadarkoli in kjerkoli, če se naročite na podkast naPOTki, kjer vam bomo že prihodnji teden ponujali novo serijo oddaj, in sicer gredo naPOTki na Prvem po občinah z najmanj prebivalci na kvadratni kilometer po abecedi od A do Ž. Začnemo z Apačami.
Na Prvem smo v nedeljskem jutri smo za vas prevozili in prečesali še zadnjo od 12 regij, ki smo vam jih predstavili to poletje. Končujemo kar v glavi naše »kokoške«, v pomurski regiji, ki je naša najbolj severovzhodna in najbolj ravninska statistična regija. Da so razmere ugodne predvsem za kmetijstvo, poskrbijo rodovitna prst, celinsko podnebje in seveda prej omenjen raven svet. Tina Lamovšek je sicer raziskala, če se lahko tako izrazimo, njeno živalsko, kulinarično in vodno plat: Muzej čebelarstva Tigeli, živalski vrt SikaluZOO, slatinski vrelec v Nuskovi, čokoladnica Passero in vanilija v podjetju Ocean Orchids.
Odločitev, kam se odpraviti na Gorenjskem, je bila zato težka, a izognili smo se najbolj turistično obremenjenim delom in se ustavili v občini Tržič in Jezersko. Gre za občini, ki ju povezuje kar nekaj stvari – obe sta zaznamovala voda in veliki koroški potres v 14. stoletju, na severu mejita na Avstrijo, s katero sta povezani s prelazom, obe sta raj za pohodnike.
Z 9. reportažo po vrsti od skupno 12 vam že vse poletje v nedeljskem jutru dajemo ideje za izlete v rubriki 'naPOTki'. Tokrat smo se odpravili v jugovzhodno regijo, ki je po površini naša največja. V enoto povezuje štiri pokrajine: deželo suhe robe, deželo kočevskega medveda, deželo cvička in deželo zelenega Jurija. Tina Lamovšek se je v ta del naše države odpravila predvsem po osvežitev, posladek in da poteši svojo radovednost. Šla je spoznavat črno človeško ribico, se ohladit na sprehodu ob reki Krupi in v skrivnostnem bunkerju Škrilj, na koncu pa vedno pride sladica – na mizi so se znašli mirnopeški štruklji. Foto: Tina Lamovšek, Prvi program Radia Slovenija
12 poletnih nedelj, 12 reportaž, 12 statističnih regij Slovenije. Osma po vrsti bo na sporedu danes – Darja Pograjc se je odpravila v najmanjšo, tako po površini kot po številu prebivalcev. Podcenjeni grdi raček slovenskega turizma bi lahko poimenovali zasavsko regijo, vsaj glede na podatke o obiskanosti. Tam je namreč najmanj gneče; lani jo je obiskalo zgolj 1.400 domačih gostov, prespalo jih je še enkrat toliko. Ampak kot uči pravljica o grdem račku, je drugačnost tudi priložnost. Gremo na virtualni ogled rudnika, odkrivat življenje v rudarski koloniji, iskat skrivni grajski rov, raziskovat slovenski Miramar in pripravit krumpantoč!
Bloke, Cerknica, Ilirska Bistrica, Loška dolina, Pivka in Postojna so občine v regiji, ki jo v naPOTkih predstavljamo danes. Po površini je to ena naših manjših regij, po gostoti prebivalstva pa najredkeje naseljena regija, a ponuja ogromno materiala za raziskovanje. Primorsko-notranjsko regijo v reportaži spoznamo prek znamenitosti druge največje slovenske občine, tj. občina Ilirska Bistrica, in skozi zgodbe iz Babnega Polja, ki ga največkrat omenjamo v povezavi s temperaturnimi rekordi pod ničlo. A kaj poleg nizkih temperatur še ponuja »slovenska Sibirija«? In kaj je poleg presihajočih jezer in svetovno znanih podzemnih jam še značilnost Primorsko-notranjske regije?
Nataša Rašl je v Posavski statistični regiji obiskala skrite – slabo poznane – slapove na Bohorju v bližini Brestanice, ob ribnikih Mačkovci je z lokalnim ribičem lovila ribe, na Raki se je okrepčala s pogačo, na kateri je obvezna sestavina lokalna raška čebula, sprehodila se je tudi čez Krakovski gozd in med odganjanjem komarjev izvedela, da v njem živijo tudi številne ogrožene vrste hroščev, rib, dvoživk, bobra in ptic. V Ajdovski jami blizu Leskovca pri Krškem pa je v temi prisluhnila številnim netopirjem, ki si v poletnih mesecih jamo vzamejo ˝za svojo.˝
Če boste v vročih poletnih dneh iskali osvežitev, vam v tokratnih NaPOTkih ponujamo nekaj zamisli za »hlajenje« v goriški statistični regiji: stare obokane vinske kleti in pot divjih užitnih rastlin v Vipavski dolini, grobnico Burbonov in starodavno knjižnico na Kostanjevici v Novi Gorici ter sprehod skozi gozd oz. Park Pečno v Kanalu ob Soči, poln nenavadnih skulptur in umetniških instalacij.
Koroško statistično regijo tvori 12 občin v treh rečnih dolinah: Dravski, Mežiški in Mislinjski. Po podatkih Statističnega urada Republike Slovenije je bilo leta 2017 na Koroškem ustvarjenih samo en odstotek od vseh slovenskih turističnih nočitev. Zaščitni znak Koroške je 2126m visoka gora Peca, pod katero naj bi po legendi v votlini spal dobri kralj Matjaž s svojo vojsko in čakal, da se bo prebudil, ko se mu bo brada devetkrat ovila okoli mize. So se pa že pred njim prebudili mnogi koroški turistični ponudniki, in če k temu dodamo izjemno zgodovino, številne naravne in kulturne znamenitosti, prijazne ljudi in koroško košto, je razlogov za obisk več kot dovolj. Odkrivanja Koroške se je lotil tudi Bojan Leskovec.
Podravsko statistično regijo je Ana Skrt raziskovala v Ormoških lagunah, Središču ob Dravi, na Gorci in Ulmovem v Halozah ter na Bregu pri Majšperku. Spoznavala je življenje viničarjev, okušala sodobno haloško kulinariko, bila v oljarni z več kot 115 letno tradicijo, spoznala vinarja, ki piše butično vinsko zgodbo in okrivala številne živalske vrste v naravnem rezervatu.
Nastavimo navigacijo na (ne)znane koordinate in se z napotki opremimo za pot po Sloveniji.
Obalno-kraška regija je priljubljena med domačimi turisti, Tina Lamovšek pa je poiskala 3 turistične točke, ki jih morda sploh še niste obiskali. Za razmislek, kam točno, vam ponudimo tri besedne zveze: »videti kamen«, torkla in slovenska Pisa. Odgovor je sicer: Botanični vrt Sežana, Tonina hiša pri Svetem Petru in vasica Črni Kal.
Neveljaven email naslov
