Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V deseti od dvanajstih reportaž naPOTki bomo spoznavali Savinjsko regijo, ki je tretja največja slovenska regija. Zaseda desetino Slovenije; na eni strani meji na Avstrijo, na drugi na Hrvaško. Razprostira se vse od mogočnih Kamniško-Savinjskih Alp, dolin in gozdov Zgornje Savinjske doline, s hmeljem rodovitne Spodnje Savinjske doline pa tja do Osrednje Celjskega in Dravinjskega ter na vzhodu do gričevnatega Kozjanskega in Obsotelja. Andreja Gradišar je regijo začela raziskovati v Zidanem Mostu, kjer se je čez Savo, da bi prišla do Savinje, odpravila s cicko. Grajska gospa ji je družbo delala na gradu Žovnek. Bila je v najvišji slovenski jami, ki je dostopna turistom – Snežni jami. Povzpela se je na skalni samotar Igla in v Logarski dolini iskala izvir reke Savinje.
Savinjska regija: s cicko čez Savo, med gospodo na grad Žovnek, v Snežno jamo, na Iglo in do izvira Savinje
Savinjska regija je tretja največja slovenska regija. Zaseda desetino Slovenije. Na eni strani meji na Avstrijo, na drugi na Hrvaško. Razprostira se vse od mogočnih Kamniško-Savinjskih Alp, dolin in gozdov Zgornje Savinjske doline, s hmeljem rodovitne Spodnje Savinjske doline pa tja do Osrednje Celjskega in Dravinjskega ter na vzhodu do gričevnatega Kozjanskega in Obsotelja. Sama se jo raziskovala s pomočjo reke Savinje. Začela sem tam, kjer se Savinja izliva v Savo, in končala pri njenem izviru.
V bližini Zidanega Mosta se nahaja zanimiva naprava po imenu cicka oz. luftpon. Gre za ročno žičnico s potniško kabino, s katero se je čez reko mogoče prepeljati po zraku. Pot z enega na drugi breg Save je dolga 77 metrov, cicka pelje okvirno sedem metrov nad gladino reke. Nanjo je mogoče namestiti tudi kolo in tako jo pogosto uporabljajo kolesarji, saj daleč naokoli Save ni mogoče prečkati na drugačen način. Z njo se radi peljejo tudi tisti, ki gredo skozi Škratovo dolino na Kum.
Nekoč je ob Savi delovalo pet luftponov, danes le še en. Tega so postavili leta 1953, pove domačin Ivan Albreht, ki je odraščal v bližnjem Podkraju in pred leti poskrbel za obnovo naprave:
"Najprej so bili to vagoni za prevažanje lesa. Jaz in moji vrstniki smo se čez Savo vozili kar s tem. Leta 53, ko so naredili potniško kabino, pa sem že hodil v službo v Trbovlje. Ko cicke ni bilo, sem moral prehoditi veliko več, tako pa se je pot skrajšala za kar nekaj kilometrov."
Celje je ena od prestolnic Savinjske regije. Zgodovino mesta so močno zaznamovali Celjski knezi. To, česar marsikdo ne ve, pa je, da je mogočna rodbina niti dolgo vlekla z gradu Žovnek.
"Ta grad je zibelka kasnejših Celjskih knezov, v začetku imenovanih Žovneški gospodje. Bili so ena najpomembnejših družin. Ugledni, izjemni vojaški strategi, politično preračunljivi, že na začetku so bili tudi precej bogati. Od tu, kjer je bil njihov matični prostor, so upravljali vse svoje posesti. Služili so z mitninami, za denar posojali vojsko drugim, do moči so prišli tudi s premišljenimi porokami," pravi Jasmina Roter Jager, vodja TIC Braslovče.
Poznejši Celjski knezi so le 120 let živeli v Celju, preostanek na Žovneku. Zadnji lastnik je grad zapustil v začetku 19. stoletja. Da ne bi bilo treba plačevati davkov, so takrat odkrili strehe. Dele gradu so za gradnjo svojih domov uporabili okolišani.
"Dokler se pred skoraj 26. leti ni zbrala ekipa entuziastov pod vodstvom Franca Kralja, zgodovinarja, ki je avtor več knjig o Žovneških. Odločili so se, da začnejo z obnovo," razloži sogovornica.
Grad še vedno obnavljajo – običajno ob nedeljah med 8. in 12. uro, ko je odprt tudi obrambni stolp in si ga obiskovalci lahko ogledajo od notri.
V Sloveniji je več tisoč jam, vsako leto je registriranih med 100 in 200 novih. Najvišja, ki jo lahko obiščejo tudi turisti, je Snežna jama. Vhod vanjo leži na 1530 metrih nadmorske višine. Tam me pričaka Darko Naraglav iz jamarskega kluba Črni galeb iz Prebolda, ki upravlja jamo. Jamar podzemlje odkriva že okoli 50 let. Na glavi ima čelado s svetilko, opremiva se še s karbidovko ter se podava navzdol, proti jami št. 1254, kot je Snežna jama vpisana v katastru.
"To ime so ji dali pastirji, ki so pasli živino tu blizu na planini Arta. V poletnih mesecih, ko je bilo sušno, so hodili v vdornico po sneg. Ta sneg so nosili ven, ga raztapljali in z vodo napajali živino, jo uporabljali za kuhanje, za pranje."
Jama, v kateri so raziskali okoli dva kilometra rovov, turisti pa si lahko ogledajo dobrih 600 metrov, ima živi in mrtvi del. V prvem delu obiskovalca spremljajo praled in ledeni stebri. Bolj mrzla kot je zima, bolj so osupljivi in trdni. Pogled se ustavi tudi na kapnikih, ki pa jim je treba dodati pridevnik fosilni. So mrtvi, neaktivni, saj je v začetnem delu jame premrzlo, da bi rasli. Ko stopava naprej, mi Darko razloži, da tako visoko nad morjem kapnikov sicer načeloma ni:
"Snežna jama je posebna, saj je tako zelo stara, da se je nekoč nahajala veliko bližje morju, kjer so se te strukture lahko rodile."
V jami so mimogrede našli tudi zobe morskega psa. Slovenski jamarji pa so se vanjo prvič spustili v začetku 80ih. Snežna jama se ponaša z drugim najvišjim jamskim stebrom v Sloveniji – meri 21 metrov in pol. Tu najdemo kapnike iz jamskega mleka, jamske bisere in ostanke vulkanskega pepela iz nekdanjega vulkana Smrekovec, ki leži nedaleč od tod.
"Vsak kapnik ima kapljico. Kapljica pomeni življenje, pomeni rast,"
pove jamar, ko vstopiva v živi del jame. Tu temperatura dosega tiste minimalne 3 stopinje in pol, ki so potrebne, da kapniki rastejo. In to tudi tako, kot da bi imeli neke vrste priseske. Ob koncu poti, ki je namenjena obiskovalcem, sva prišla v jedilnico. Tako so jo poimenovali, saj so jamarji v času raziskovanja jame, ko so bili tudi več dni pod Zemljo, tu obedovali. S tem pa poskrbeli za še enega od jamskih pojavov:
"V preteklosti smo na tej mizici imeli jamsko vodo ali šnops po domače oz. žganje. To žganje se je malo polivalo in hlapi so kapnike obarvali rdeče."
Igla je skalni samotar med Lučami in Solčavo. Od leta 1948 je zavarovana kot naravni spomenik. Nahaja se tik ob glavni cesti v najožjem delu soteske, ki jo je Savinja vrezala med strma pobočja Raduhe in Dleskovške planote. Skalnatega osamelca od matične stene loči ozka špranja, skozi katero je, vse do izgradnje ceste leta 1984, potekala tudi edina pešpot proti Solčavi. Iglin nastanek opisuje naslednja legenda:
Nekoč je v teh krajih živela deklica, ki je bila tako velika, da je z eno nogo stala na Raduhi, z drugo na nasprotni strani soteske Savinje. Ko je nekega dne šivala srajco, se ji je v grobem platnu zlomila igla. Razjezila se je in ko vrgla v dolino, kjer se je zapičila v breg in ostala tam do danes.
Na Igli plapola slovenska zastava. Nanjo jo nosi Samo Supin, domačin iz Luč, ki se je že dvakrat lotil tudi 24-urnega podviga maratonskega plezanja na skalo. Leta 2010 se je uspel povzpeti 175-krat, leta 2017 pa je pri 52-letih svoj rekord še izboljšal in kljub neugodnim vremenskim razmeram zabeležil 226 vzponov. Če vam ni do tega, da bi se plezalsko udejstvovali, se lahko sprehodite skozi Iglino šivankino uho na drugo stran do presihajočega studenca.
Od tu do izvira Savinje ni več daleč. Najprej se ustavim v Solčavi pri direktorici Centra Rinka Blanki Kovačič:
"Tukaj je Savinja v tistih svojih prvih zavojih najbolj nežna. Če se peljete naprej, proti Logarski dolini, vas malo pred vhodom vanjo čaka sotočje rek Črne in Jezere. Sledi sedem kilometrov do slapišča in po okvirno 15 nadaljnjih minutah vzpona pridete do tega veličastnega slapa Rinka. To je kraj, kjer mi pravimo, da Savinja skoči na glavo."
V deseti od dvanajstih reportaž naPOTki bomo spoznavali Savinjsko regijo, ki je tretja največja slovenska regija. Zaseda desetino Slovenije; na eni strani meji na Avstrijo, na drugi na Hrvaško. Razprostira se vse od mogočnih Kamniško-Savinjskih Alp, dolin in gozdov Zgornje Savinjske doline, s hmeljem rodovitne Spodnje Savinjske doline pa tja do Osrednje Celjskega in Dravinjskega ter na vzhodu do gričevnatega Kozjanskega in Obsotelja. Andreja Gradišar je regijo začela raziskovati v Zidanem Mostu, kjer se je čez Savo, da bi prišla do Savinje, odpravila s cicko. Grajska gospa ji je družbo delala na gradu Žovnek. Bila je v najvišji slovenski jami, ki je dostopna turistom – Snežni jami. Povzpela se je na skalni samotar Igla in v Logarski dolini iskala izvir reke Savinje.
Savinjska regija: s cicko čez Savo, med gospodo na grad Žovnek, v Snežno jamo, na Iglo in do izvira Savinje
Savinjska regija je tretja največja slovenska regija. Zaseda desetino Slovenije. Na eni strani meji na Avstrijo, na drugi na Hrvaško. Razprostira se vse od mogočnih Kamniško-Savinjskih Alp, dolin in gozdov Zgornje Savinjske doline, s hmeljem rodovitne Spodnje Savinjske doline pa tja do Osrednje Celjskega in Dravinjskega ter na vzhodu do gričevnatega Kozjanskega in Obsotelja. Sama se jo raziskovala s pomočjo reke Savinje. Začela sem tam, kjer se Savinja izliva v Savo, in končala pri njenem izviru.
V bližini Zidanega Mosta se nahaja zanimiva naprava po imenu cicka oz. luftpon. Gre za ročno žičnico s potniško kabino, s katero se je čez reko mogoče prepeljati po zraku. Pot z enega na drugi breg Save je dolga 77 metrov, cicka pelje okvirno sedem metrov nad gladino reke. Nanjo je mogoče namestiti tudi kolo in tako jo pogosto uporabljajo kolesarji, saj daleč naokoli Save ni mogoče prečkati na drugačen način. Z njo se radi peljejo tudi tisti, ki gredo skozi Škratovo dolino na Kum.
Nekoč je ob Savi delovalo pet luftponov, danes le še en. Tega so postavili leta 1953, pove domačin Ivan Albreht, ki je odraščal v bližnjem Podkraju in pred leti poskrbel za obnovo naprave:
"Najprej so bili to vagoni za prevažanje lesa. Jaz in moji vrstniki smo se čez Savo vozili kar s tem. Leta 53, ko so naredili potniško kabino, pa sem že hodil v službo v Trbovlje. Ko cicke ni bilo, sem moral prehoditi veliko več, tako pa se je pot skrajšala za kar nekaj kilometrov."
Celje je ena od prestolnic Savinjske regije. Zgodovino mesta so močno zaznamovali Celjski knezi. To, česar marsikdo ne ve, pa je, da je mogočna rodbina niti dolgo vlekla z gradu Žovnek.
"Ta grad je zibelka kasnejših Celjskih knezov, v začetku imenovanih Žovneški gospodje. Bili so ena najpomembnejših družin. Ugledni, izjemni vojaški strategi, politično preračunljivi, že na začetku so bili tudi precej bogati. Od tu, kjer je bil njihov matični prostor, so upravljali vse svoje posesti. Služili so z mitninami, za denar posojali vojsko drugim, do moči so prišli tudi s premišljenimi porokami," pravi Jasmina Roter Jager, vodja TIC Braslovče.
Poznejši Celjski knezi so le 120 let živeli v Celju, preostanek na Žovneku. Zadnji lastnik je grad zapustil v začetku 19. stoletja. Da ne bi bilo treba plačevati davkov, so takrat odkrili strehe. Dele gradu so za gradnjo svojih domov uporabili okolišani.
"Dokler se pred skoraj 26. leti ni zbrala ekipa entuziastov pod vodstvom Franca Kralja, zgodovinarja, ki je avtor več knjig o Žovneških. Odločili so se, da začnejo z obnovo," razloži sogovornica.
Grad še vedno obnavljajo – običajno ob nedeljah med 8. in 12. uro, ko je odprt tudi obrambni stolp in si ga obiskovalci lahko ogledajo od notri.
V Sloveniji je več tisoč jam, vsako leto je registriranih med 100 in 200 novih. Najvišja, ki jo lahko obiščejo tudi turisti, je Snežna jama. Vhod vanjo leži na 1530 metrih nadmorske višine. Tam me pričaka Darko Naraglav iz jamarskega kluba Črni galeb iz Prebolda, ki upravlja jamo. Jamar podzemlje odkriva že okoli 50 let. Na glavi ima čelado s svetilko, opremiva se še s karbidovko ter se podava navzdol, proti jami št. 1254, kot je Snežna jama vpisana v katastru.
"To ime so ji dali pastirji, ki so pasli živino tu blizu na planini Arta. V poletnih mesecih, ko je bilo sušno, so hodili v vdornico po sneg. Ta sneg so nosili ven, ga raztapljali in z vodo napajali živino, jo uporabljali za kuhanje, za pranje."
Jama, v kateri so raziskali okoli dva kilometra rovov, turisti pa si lahko ogledajo dobrih 600 metrov, ima živi in mrtvi del. V prvem delu obiskovalca spremljajo praled in ledeni stebri. Bolj mrzla kot je zima, bolj so osupljivi in trdni. Pogled se ustavi tudi na kapnikih, ki pa jim je treba dodati pridevnik fosilni. So mrtvi, neaktivni, saj je v začetnem delu jame premrzlo, da bi rasli. Ko stopava naprej, mi Darko razloži, da tako visoko nad morjem kapnikov sicer načeloma ni:
"Snežna jama je posebna, saj je tako zelo stara, da se je nekoč nahajala veliko bližje morju, kjer so se te strukture lahko rodile."
V jami so mimogrede našli tudi zobe morskega psa. Slovenski jamarji pa so se vanjo prvič spustili v začetku 80ih. Snežna jama se ponaša z drugim najvišjim jamskim stebrom v Sloveniji – meri 21 metrov in pol. Tu najdemo kapnike iz jamskega mleka, jamske bisere in ostanke vulkanskega pepela iz nekdanjega vulkana Smrekovec, ki leži nedaleč od tod.
"Vsak kapnik ima kapljico. Kapljica pomeni življenje, pomeni rast,"
pove jamar, ko vstopiva v živi del jame. Tu temperatura dosega tiste minimalne 3 stopinje in pol, ki so potrebne, da kapniki rastejo. In to tudi tako, kot da bi imeli neke vrste priseske. Ob koncu poti, ki je namenjena obiskovalcem, sva prišla v jedilnico. Tako so jo poimenovali, saj so jamarji v času raziskovanja jame, ko so bili tudi več dni pod Zemljo, tu obedovali. S tem pa poskrbeli za še enega od jamskih pojavov:
"V preteklosti smo na tej mizici imeli jamsko vodo ali šnops po domače oz. žganje. To žganje se je malo polivalo in hlapi so kapnike obarvali rdeče."
Igla je skalni samotar med Lučami in Solčavo. Od leta 1948 je zavarovana kot naravni spomenik. Nahaja se tik ob glavni cesti v najožjem delu soteske, ki jo je Savinja vrezala med strma pobočja Raduhe in Dleskovške planote. Skalnatega osamelca od matične stene loči ozka špranja, skozi katero je, vse do izgradnje ceste leta 1984, potekala tudi edina pešpot proti Solčavi. Iglin nastanek opisuje naslednja legenda:
Nekoč je v teh krajih živela deklica, ki je bila tako velika, da je z eno nogo stala na Raduhi, z drugo na nasprotni strani soteske Savinje. Ko je nekega dne šivala srajco, se ji je v grobem platnu zlomila igla. Razjezila se je in ko vrgla v dolino, kjer se je zapičila v breg in ostala tam do danes.
Na Igli plapola slovenska zastava. Nanjo jo nosi Samo Supin, domačin iz Luč, ki se je že dvakrat lotil tudi 24-urnega podviga maratonskega plezanja na skalo. Leta 2010 se je uspel povzpeti 175-krat, leta 2017 pa je pri 52-letih svoj rekord še izboljšal in kljub neugodnim vremenskim razmeram zabeležil 226 vzponov. Če vam ni do tega, da bi se plezalsko udejstvovali, se lahko sprehodite skozi Iglino šivankino uho na drugo stran do presihajočega studenca.
Od tu do izvira Savinje ni več daleč. Najprej se ustavim v Solčavi pri direktorici Centra Rinka Blanki Kovačič:
"Tukaj je Savinja v tistih svojih prvih zavojih najbolj nežna. Če se peljete naprej, proti Logarski dolini, vas malo pred vhodom vanjo čaka sotočje rek Črne in Jezere. Sledi sedem kilometrov do slapišča in po okvirno 15 nadaljnjih minutah vzpona pridete do tega veličastnega slapa Rinka. To je kraj, kjer mi pravimo, da Savinja skoči na glavo."
Leksikon slovenskih krajevnih imen pravi, da imamo v Sloveniji vsaj 7 krajev z imenom Podpeč. Darja Pograjc se je odpravila v Podpeč, ki se nahaja v občini Brezovica, in pri domačinih preverila, kaj je treba o tem kraju vedeti in česa ne smete izpustiti, če se tja odpravite na izlet. V tretjih zimskih Napotkih razkrije tudi, da se boste domačinom zamerili, če se boste odpravili do »Podpeškega jezera«. Raje recite, da greste do »jezera pri Podpeči«. Tako se boste izmuznili marsikateri dvignjeni obrvi ali namrščenemu pogledu. V Napotkih izveste, zakaj.
Od vseh okoliških zaselkov je prav Mrzla Planina v občini Sevnica, ki obsega približno 6,7 km2 površine, najbolj razpotegnjena, razgibana in redko poseljena. Na kvadratnem kilometru živi približno 17 prebivalcev. Blizu je Bohor – najbolj priljubljena izletniška točka Posavskega hribovja, zato ravno čez Mrzlo Planino na vzhodni strani tega pogorja poteka več pohodniških poti.
V hribovju, ki se med Idrijo in Žirmi vleče od Cerknega proti Logatcu, poteka razvodje med Idrijco in Poljansko Soro, torej med Jadranskim in Črnim morjem. Križišče cest z gorenjske in primorske strani je Ledinsko razpotje – od tam pa v Ledine pelje le dva kilometra dolga cesta. Z malo besedne igre in domišljije so Ledine legitimen kandidat naše zimske edicije naPOTkov. Čeprav gre za ime, s katerim opisujemo neobdelano zemljo, se v njem skriva beseda »led«, tri kilometre stran in nekaj metrov višje pa leži tudi Mrzli Vrh. Več kot dovolj razlogov, da se odpravimo na pot …
Viadukt Črni Kal predstavlja največji in najdaljši premostitveni objekt na slovenskih cestah. Otvoritvena slovesnost in odprtje viadukta sta potekala 23. septembra leta 2004. Sicer pa je bil viadukt prvič v celoti povezan že pet mesecev prej, ko so prek njega zapeljali udeleženci kolesarske dirke po Italiji. Podrobneje v oddaji Napotki, ki jo je pripravil Marko Rozman.
V tokratnih naPOTkih se bomo odpravili v kraj, kjer se domačini radi pošalijo, da imajo - tako kot Ljubljančani - tudi oni Tromostovje. V Solkanu se čez Sočo namreč pnejo trije mostovi: brv, ki po dolgem času ponovno povezuje Slovenijo in Italijo, cestni most čez Sočo iz leta 1985 in seveda svetovno znan železniški kamniti most čez Sočo. In prav slednjega bomo spoznali v prihodnjih minutah, saj je to železniški most z največjim kamnitim lokom na svetu. Čeprav gre za gospodarski objekt, po katerem še danes peljejo vlaki, pa mu nihče že od samega začetka ne more oporekati tudi arhitektonske in estetske vrednosti.
Čez Sočo se v Solkanu ne pne le kamniti železniški most z največjim kamnitim lokom na vsetu. Najprej je slovensko in italijansko deželo povezovala brv čez reko Sočo. O tem prvem mostu, ki zdaj ponovno povezuje oba bregova reke (le za pešče, kmalu tudi za kolesarje), sta več povedala Brane Belingar in Andrej Černe.
Svoje spomine na dogajanje ob in na kamnitem Solkanskem mostu iz časov med in po drugi svetovni vojni je z nami delil Andrej Černe.
Na Ptuju preko Drave mostovi neprekinjeno stojijo že 2000 let vse od časa Rimljanov. Trenutno v mesto vodijo štirje mostovi. Dva cestna, most za pešce in kolesarje ter železniški most. Prav vsak med njimi ima zanimivo zgodbo/zgodovino, ki jo je mogoče najti tudi na spletnem portalu slovenskih knjižnic Kamra z naslovom Drobci iz življenja ptujskih mostov. Njihovo zgodovino je odkrivala Gabrijela Milošič.
Z NaPOTki bomo danes odkrivali sledove slovenske vinske tradicije tam, kjer jih morda sploh ne bi pričakovali. Ali verjamete, da so nekoč vinsko trto gojili nad meglami slabih 3 km oddaljenega ljubljanskega barja? Vas Vino je dandanes naselje, ki ga tvori 52 stanovanjskih hiš in leži v severnem delu Turjaške pokrajine, na strmem zahodnem pobočju Vinjega hriba, ki se vzpenja zahodno nad Grosupeljsko kotlino. Zakaj so kraj nekoč imenovali Weingarten in pozneje Weindorff? So grofje Turjaški v Vino nekoč res imeli kamnito vinsko klet? Katere sorte so pridelovali in kaj danes ponujajo vaške brajde častitljive starosti? Ob raziskovanju vinske preteklosti, pa so NaPOTki odkrili še zanimivo stavbarsko dediščino, imeniten sakralni spomenik in izvedeli za legendo o zlatem teletu. Na Vino se je odpravil Bojan Leskovec.
Mostovi povezujejo ljudi - to frazo pogosto uporabljajo tudi naši in tuji politiki. A v resnici ni vedno tako, če na zadevo gledamo z zgodovinske distance in upoštevamo dejstvo, da lahko včasih tudi podrti mostovi pomenijo korak k svobodi. Vse to in še marsikaj pomeni tudi stari ali glavni most v Mariboru, čez katerega so se sprehodili tudi Adolf Hitler, Josip Broz – Tito in Jure K. Čokl.
Kamniti most v Škofji Loki je najstarejši ohranjen most na Slovenskem, ki sodi celo med najstarejše srednjeveške kamnite mostove v Evropi. Zgrajen je bil v sredini 14. stoletja kot masivna enoločna kamnita konstrukcija. Lok je pravilne polkrožne oblike, grajen iz pravilno klesanih kamnov, razpon loka je 12,80 metra, razpon kamnitega ločnega zidu 3,63 metra, širina pohodne in vozne površine skupaj pa dobrih 6 metrov. Najtrdnejši loški most je izjemen primer srednjeveškega graditeljstva in konstruiranja mostov, trdno pa je zasidran tudi v zavesti Ločanov, saj jih spremlja že od otroštva prevdsem zaradi živega izročila loških legend in zbirke pripovedk z naslovom »Kamniti most« Lojzeta Zupanca. »Kap'cinarsk' most«, če uporabimo poimenovanje domačinov, ima za slednje poseben pomen, zanimiva pa je tudi njegova zgodovina.
Nastavimo navigacijo na (ne)znane koordinate in se z napotki opremimo za pot po Sloveniji.
Za Borovniški viadukt, na katerega danes spominja edini ohranjeni steber sredi Borovnice, ste najverjetneje že velikokrat slišali. Je pa verjetno precej manj tistih, ki spoznate njegovega manjšega in pogosto prezrtega brata, ki se imenuje Jelenov viadukt. Če ob prihodu v Borovnico niste pozorni, ga lahko hitro spregledate. Darja Pograjc v Napotkih pove, kam se morate ozreti, da ga ne zgrešite.
Če bi vas vprašali, ali si želite ogledati Napoleonov most, bi bilo na mesto vprašanje 'Katerega pa?' Namreč, v Sloveniji obstaja več kot eden. Tina Lamovšek se je odpravila v zahodni del države.
5. sezono radijskih naPOTki reportaž bomo posvetili nekaterim mostovom v Sloveniji. Začenjamo s Kandijskim mostom, ki z edinstveno železno konstrukcijo predstavlja pomembno tehnično dediščino dolenjske prestolnice.
Nastavimo navigacijo na (ne)znane koordinate in se z napotki opremimo za pot po Sloveniji.
V naPOTkih se danes podajamo na 500 m nadmorske višine, v naselje Čolnišče v občini Zagorje ob Savi, ki ima 270 prebivalcev. Od Zagorja je naselje oddaljeno 2 kilometra in pol, v Ljubljani ste v dobre pol ure, sodi pa v krajevno skupnost Kisovec-Loke. In če vsi poznamo Kisovec, saj od tam prihaja naš športni as Primož Rogljič, je za Čolnišče najbrž slišal malokdo. Kako je kraj povezan s čolni in kakšne zgodbe ter znamenitosti skriva?
Kot vemo, je ladja plovilo, veliko vodno vozilo, ki izpluje iz pristanišča, pluje, lahko tudi nasede ali se potopi. V naši državi pa najdemo tudi kraj s tem imenom. Pri imenu kraja Ladja gre za vodno krajevno ime, ki po vsej verjetnosti izhaja iz dejstva, da je bil v bližini jez. Predvidevajo, da je bilo v preteklosti sotočje Save in Sore v bližini ladenske cerkve ter da je zato nastal v dolini jez. Od kod torej izvor imena kraja? Je kdaj po reki Sori plula kakšna ladja?
NaPOTki se tokrat odpravljajo v Prekmurje, v manjšo ravninsko občino Tišina. Tam te kdaj pa kdaj zmoti regljanje Plavčka, brnenje traktorja ali klopotanje štorklje, ki na zorani njivi išče črve. Občina se ponaša z bogato naravno in kulturno dediščino in nudi številne možnosti aktivnega preživljanja prostega časa in rekreacije ali pa oddih in sproščujoče sprehode v naravi in parkih. Ljudje so gostoljubni, kar je občutila tudi Tadeja Bizilj – kam vse sta jo odpeljala njena sogovornika in kje se morate ustaviti tudi sami, če obiščete te kraje pa v naslednjih minutah ….
Nastavimo navigacijo na (ne)znane koordinate in se z napotki opremimo za pot po Sloveniji.
Neveljaven email naslov
