Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Na Ptuju preko Drave mostovi neprekinjeno stojijo že 2000 let vse od časa Rimljanov. Trenutno v mesto vodijo štirje mostovi. Dva cestna, most za pešce in kolesarje ter železniški most. Prav vsak med njimi ima zanimivo zgodbo/zgodovino, ki jo je mogoče najti tudi na spletnem portalu slovenskih knjižnic Kamra z naslovom Drobci iz življenja ptujskih mostov. Njihovo zgodovino je odkrivala Gabrijela Milošič.
Od mostu, zgrajenega v 33 dneh, prek Luciferja do najdaljšega mostu v ovinek
Na Ptuju čez Dravo mostovi neprekinjeno stojijo že 2000 let, vse od časa Rimljanov. V mesto vodijo štirje mostovi, dva cestna, most za pešce in kolesarje ter železniški most. Prav vsak med njimi ima zanimivo zgodbo.
Enako kot antični Poetovini je prav most omogočil razcvet srednjeveškemu Ptuju, pravi Tjaša Mrgole Jukič iz Knjižnice Ivana Potrča Ptuj, ki je raziskovala zgodovino mostov na Ptuju:
"Leta 1503 je mesto dobilo skladiščno pravo, to je nekaj, kar je bilo za samo mesto izjemno pomembno. In oni so prečkali most, morali so skladiščiti vso robo, morali so biti v mestu do prvega dne sejma, to je do četrtka in to blago ponuditi Ptujčanom. Ti so to kupili ali ne, ampak oni so točno vedeli, kaj se v svetu ponuja, kaj ima svetovni, evropski trg. Potem so lahko mesto zapustili. To skladiščno pravo je dolgo ostalo in je bilo velik ter pomemben vir mesta."
Neverjetna pa je zgodba železniškega mostu po drugi svetovni vojni. Ob umiku so ga porušili Nemci. Slovenski borci, obrtniki in vojni ujetniki pa so nov lesen železniški most na Ptuju postavili v samo 33 dneh, je ugotovila Mrgole Jukičeva:
"Rusija je za Slovenijo oziroma Jugoslavijo pripravila celo konstrukcijo vagonov z žitom in oljem. Konec vojne je bil 8. maj. Ljudje niso imeli ne žita ne hrane ne nič in ta vlak je čakal z Madžarsko. Pri nas v Sloveniji so bili mostovi porušeni, porušeni so bili vsi mostovi od Kotoribe do Pragerskega. Most čez Muro, Studenčnico, manjši mostovi in najzahtevnejši most čez Dravo. Če ne bi zgradili dovolj zgodaj teh mostov, bi to žito odšlo v Avstrijo."
Zato so nujno potrebovali nov železniški most čez Dravo na Ptuju.
"Vsi borci, ki so bili kakor koli povezani z gradbeništvom itn., niso smeli domov, ampak so jih potegnili na to območje, da bi zgradili mostove. Ti ljudje so imeli šest tovornjakov, pa še goriva je primanjkovalo, odločili so, da bodo zgradili lesen most, ker je to najhitreje, in mobilizirali so vse, kar se je mobilizirati dalo. Tu je bilo več kot tisoč obrtnikov, tu je bilo 3000 vojnih ujetnikov, največ Nemcev, in 2000 jih je gradilo ta ptujski most. Skratka, to je bil blazen dosežek tistega čas in ptujski železniški most je bil zgrajen v 33 dneh in nočeh."
Ta je na Ptuju nato stal kar nekaj let. Ima pa najstarejše slovensko mesto tudi most, ki mu domačini pravijo Lucifer, saj je bil zgrajen v času župana Miroslava Lucija.
Zadnji most so na Ptuju zgradili pred skoraj 15 leti. Tako imenovani most extradosed je na pogled podoben kabelskim mostovom, ki so ena najzahtevnejših inženirskih konstrukcij. Ob robu Ptujskega jezera je 430 metrov dolg Puhov most z dolgim zavojem zasnoval dr. Viktor Markelj, direktor podjetja Ponting, in zanj prejel tudi nagrado Inženirske zbornice Slovenije.
"V ovinek, tega nismo ponovili nikoli. V takšen ovinek s kabli ni bilo ponovitve. Leta 2021 so odprli en podoben most med Bocvano in Zambijo, kjer so naredili podobno rešitev, to, vidite, je bilo skoraj 15 let za nami. Zanimivo, cena, ki jo navajajo na spletu, je 225 milijonov evrov, medtem ko Puhov most, ki je sicer pol krajši, pa enako širok, je stal 8,8 milijona. Toliko za primerjavo."
Na Ptuju preko Drave mostovi neprekinjeno stojijo že 2000 let vse od časa Rimljanov. Trenutno v mesto vodijo štirje mostovi. Dva cestna, most za pešce in kolesarje ter železniški most. Prav vsak med njimi ima zanimivo zgodbo/zgodovino, ki jo je mogoče najti tudi na spletnem portalu slovenskih knjižnic Kamra z naslovom Drobci iz življenja ptujskih mostov. Njihovo zgodovino je odkrivala Gabrijela Milošič.
Od mostu, zgrajenega v 33 dneh, prek Luciferja do najdaljšega mostu v ovinek
Na Ptuju čez Dravo mostovi neprekinjeno stojijo že 2000 let, vse od časa Rimljanov. V mesto vodijo štirje mostovi, dva cestna, most za pešce in kolesarje ter železniški most. Prav vsak med njimi ima zanimivo zgodbo.
Enako kot antični Poetovini je prav most omogočil razcvet srednjeveškemu Ptuju, pravi Tjaša Mrgole Jukič iz Knjižnice Ivana Potrča Ptuj, ki je raziskovala zgodovino mostov na Ptuju:
"Leta 1503 je mesto dobilo skladiščno pravo, to je nekaj, kar je bilo za samo mesto izjemno pomembno. In oni so prečkali most, morali so skladiščiti vso robo, morali so biti v mestu do prvega dne sejma, to je do četrtka in to blago ponuditi Ptujčanom. Ti so to kupili ali ne, ampak oni so točno vedeli, kaj se v svetu ponuja, kaj ima svetovni, evropski trg. Potem so lahko mesto zapustili. To skladiščno pravo je dolgo ostalo in je bilo velik ter pomemben vir mesta."
Neverjetna pa je zgodba železniškega mostu po drugi svetovni vojni. Ob umiku so ga porušili Nemci. Slovenski borci, obrtniki in vojni ujetniki pa so nov lesen železniški most na Ptuju postavili v samo 33 dneh, je ugotovila Mrgole Jukičeva:
"Rusija je za Slovenijo oziroma Jugoslavijo pripravila celo konstrukcijo vagonov z žitom in oljem. Konec vojne je bil 8. maj. Ljudje niso imeli ne žita ne hrane ne nič in ta vlak je čakal z Madžarsko. Pri nas v Sloveniji so bili mostovi porušeni, porušeni so bili vsi mostovi od Kotoribe do Pragerskega. Most čez Muro, Studenčnico, manjši mostovi in najzahtevnejši most čez Dravo. Če ne bi zgradili dovolj zgodaj teh mostov, bi to žito odšlo v Avstrijo."
Zato so nujno potrebovali nov železniški most čez Dravo na Ptuju.
"Vsi borci, ki so bili kakor koli povezani z gradbeništvom itn., niso smeli domov, ampak so jih potegnili na to območje, da bi zgradili mostove. Ti ljudje so imeli šest tovornjakov, pa še goriva je primanjkovalo, odločili so, da bodo zgradili lesen most, ker je to najhitreje, in mobilizirali so vse, kar se je mobilizirati dalo. Tu je bilo več kot tisoč obrtnikov, tu je bilo 3000 vojnih ujetnikov, največ Nemcev, in 2000 jih je gradilo ta ptujski most. Skratka, to je bil blazen dosežek tistega čas in ptujski železniški most je bil zgrajen v 33 dneh in nočeh."
Ta je na Ptuju nato stal kar nekaj let. Ima pa najstarejše slovensko mesto tudi most, ki mu domačini pravijo Lucifer, saj je bil zgrajen v času župana Miroslava Lucija.
Zadnji most so na Ptuju zgradili pred skoraj 15 leti. Tako imenovani most extradosed je na pogled podoben kabelskim mostovom, ki so ena najzahtevnejših inženirskih konstrukcij. Ob robu Ptujskega jezera je 430 metrov dolg Puhov most z dolgim zavojem zasnoval dr. Viktor Markelj, direktor podjetja Ponting, in zanj prejel tudi nagrado Inženirske zbornice Slovenije.
"V ovinek, tega nismo ponovili nikoli. V takšen ovinek s kabli ni bilo ponovitve. Leta 2021 so odprli en podoben most med Bocvano in Zambijo, kjer so naredili podobno rešitev, to, vidite, je bilo skoraj 15 let za nami. Zanimivo, cena, ki jo navajajo na spletu, je 225 milijonov evrov, medtem ko Puhov most, ki je sicer pol krajši, pa enako širok, je stal 8,8 milijona. Toliko za primerjavo."
Na Prvem bomo nedeljska jutra popestrili že s 3. sezono naPOTkov. Tokratna rdeča nit bodo kraji, ki so hkrati tudi osebna imena. Lucija, Lenart, Draga, Zala, Bela, Biljana, Florjan, Gaj, Vitan, Dane. Kot prvo naselje s soimenjakinjo med prebivalkami Slovenije, ki ga predstavljamo v novi sezoni, je Lucija. Tini Lamovšek sicer ni uspelo najti prebivalke s tem imenom, je pa našla neko drugo. In sicer cerkev svete Lucije. Foto: Tina Lamovšek, Radio Prvi
V naPOTkih tokrat pod drobnogled jemljemo najmanjšo izmed treh slovenskih občin, ki se začnejo s črko Z, in sicer Zavrč. Gre za majhno občino z malo prebivalci, ki se je leta 1994 odcepila od Mestne občine Ptuj. Najrazvitejša dejavnost v Zavrču je vinogradništvo, poleg tega pa so prisotne tudi gostinska, trgovska in drobna obrtna dejavnost. Neokrnjena narava in naravne lepote pomenijo tudi potencial za pohodništvo in kmečki turizem, se pa Zavrč sooča z veliko težavo demografske narave.
Nastavimo navigacijo na (ne)znane koordinate in se z napotki opremimo za pot po Sloveniji.
Na kvadratnem kilometru občine, v katero gremo danes v naPOTkih, živi približno 28 prebivalcev. Glavna atrakcija je mogočna trdnjava nad reko Krko – grad Žužemberk, vendar domačini stavijo še na nekaj drugih zgodovinskih, kulturnih in naravnih znamenitosti. Občina s tem imenom poleg dveh glavnih naselij obsega še številne druge manj znane in redko poseljene vasi na planotah.
Črka T je danes na vrsti na našem seznamu najredkeje poseljenih slovenskih občin. Pelje nas na severozahod naše države. Če bi občini, ki smo jo obiskali, morali dodeliti eno barvo, bi to bila zagotovo smaragdno modra – zaradi Soče. V Tolmin, ki je (še posebej v toplejših mesecih) razmeroma dobro obiskan, je pot vodila Andrejo Gradišar, ki je v tem koncu naše države poskušala najti tudi kaj malo manj poznanega oz. poznano predstaviti z druge plati. Odpravila se je na Kozlov rob, ki na enem mestu združuje ostaline tako daljne kot bližnje preteklosti, hkrati pa ponuja še razgled na celotno tolminsko kotlino. Ogledala si je domačo zbirko ostankov 1. svetovne vojne, se okrepčala s sirom Tolmincem in za konec šla napolnit svojo stekleničko z zdravilno vodo.
Še na začetku 20. stoletja je naselje Šalovci bilo eno največjih naselij na Goričkem. Danes v Šalovcih živi le nekaj več kot 430 ljudi, še slabša je demografska slika v drugih naseljih občine, ki jo sestavlja 6 naselij: Budinci, Markovci, Dolenci, Čepinci, Domanjševci in Šalovci. Idilična gričevnata prekmurska pokrajina je sicer izrazito kmetijsko območje, na katerem se opazen del prebivalstva preživlja s kmetijstvom. A nove priložnosti se kažejo v t.i. mehkem turizmu, ki ga omogočata neokrnjena narava in industrijska neobremenjenost. Na pot na skrajni severovzhod Slovenije se je podala Nadia Petauer.
Med Štajersko, Koroško in Kranjsko je »ujeta« odmaknjena občina Solčava, ki velja za najredkeje poseljeno občino v naši državi. Na kvadratnem kilometru v povprečju živi zgolj 5 prebivalcev. Naravne zanimivosti v občini so Logarska dolina s slapom Rinka in izvirom potoka Črna, seveda pa si želijo razbremenitve te doline s preusmeritvijo turistov še v druge, morda manj poznane dele občine. Solčavsko, ki ima kar 37 kilometrov panoramske poti, je bilo upravno, gospodarsko in kulturno povezano s sosednjo Koroško do leta 1894, ko so, zato je tudi narečje bližje Koroški. Od najbližjih urbanih središč je oddaljena več kot 34 km (Mozirje), 41 km do Kamnika, do Velenja 53 km, do Celja, Ljubljane in Celovca 70 km. Občino Solčavo je za rubriko naPOTki obiskala Tina Lamovšek. Še to: v reportaži boste slišali tudi instrumentalno glasbo, ki pa je prav tako povezana s Solčavskim. Glasba, ki jo je izbral Rudi Pančur, pripada solčavskemu citrarju (sicer pokojnemu) Karliju Gradišniku.
Ribnica na Pohorju leži na Ribniškem Pohorju. Občina je majhna po površini, majhna po številu prebivalcev, bogata pa z lepo naravo, saj so šotna barja, mokrišča, planje – travniki – in smrekovi gozdovi pravi raj za številne rastlinske in živalske vrste, pa seveda tudi za pohodnike in ljubitelje narave. A Ribniško kočo in Ribniško jezero smo pustili za poletni obisk, naš prvi postanek je bilo središče občine, nato smučišče, ki je sicer samevalo, sledil pa je še obisk Kmetije tete Lene.
Podvleka je bila nekoč pomembno splavarsko središče v Dravski dolini, danes se zakladi skrivajo v ljudeh, ki skrbijo za kulturno in naravno dediščino teh krajev.
Po kratkem decembrskem premoru nadaljujemo Napotke – serijo reportaž, v kateri obiskujemo občine z najmanj prebivalci na kvadratni kilometer od A do Ž. Danes gremo v Jugovzhodno statistično regijo, ki jo sestavlja 21 občin. Ena izmed njih je Osilnica, ki ima dobrih 36 kvadratnih kilometrov površine in okoli 370 prebivalcev. V Deželo Petra Klepca se je odpravila Darja Pograjc.
Nedeljska jutra na Prvem so kljub protikoronskim ukrepom in omejitvi gibanja na lastno občino rezervirana za odkrivanje Slovenije in njenih zanimivosti. Če pridno beležite naše predloge za oglede in doživetja v občinah z najmanj prebivalci na kvadratni kilometer, boste lahko po odprtju občinskih meja morda vsaj nekatere od teh točk tudi obiskali. Tokrat vas vabimo v »slovenski Nazaret«. Zakaj se je Nazarij prijelo to ime in kaj si v tej občini morate ogledati, je raziskovala Andreja Čokl.
Danes gremo v Prekmurje, katere del so tudi Haloze, kjer smo z Napotki, v katerih obiskujemo občine z najmanj prebivalci na kvadratni kilometer od A do Ž, že bili. Tokrat bomo prečesali občino, ki je geografsko največja v regiji in v kateri je 28 naselij. V njej najdemo številne kulturne spomenike in pestro, marsikomu všečno, kulinarično ponudbo. Vsekakor pa je zaščitni znak tega predela države zdraviliški turizem. Z Markom Rozmanom se tokrat odpravljamo v Moravske toplice.
Skrb za tradicijo in ohranjanje okusov. Tako bi lahko opisali občino Luče, ki jo danes predstavljamo v naPOTkih. Občina Luče poleg istoimenske vasi, obsega tudi zaselke: Krnica, Podvolovljek, Podveža, Raduha, Stremec in Konjski Vrh. Med naravnimi znamenitostmi občine je sicer najbolj obiskana in znana Snežna jama, ki pa jo je Nadia Petauer namerno izpustila, ter se podala na pot raziskovanja drugih lokalnih posebnosti. Pomembno je omeniti, da so se lansko leto Luče pridružile mednarodni mreži Gorniške vasi, ki povezuje alpske turistične kraje, predane spoštovanju gorniške tradicije in trajnostnemu razvoju turizma. Skupni imenovalec naslednje reportaže je torej tradicija.
Občina, v katero se odpravljamo tokrat, je Občina Kostel, ki je del jugovzhodne statistične regije. Leži med občinama Kočevje in Osilnica, ob mejni reki Kolpi in po površini meri 56 km2. Sedež občine je v vasi Vas. Po podatkih statističnega urada iz leta 2018 je imela občina Kostel približno 650 prebivalcev. Kostel ima 54 vasi in 16 zaselkov, nima trgovine, gostilne ali stalnega zdravnika, ima pa zakladnico geografskih značilnosti, zgodovinskega dogajanja in naravnih ter kulturnih bogastev. Z radijskim mikrofonom se je na pot po napotke tja odpravila Mojca Delač.
Prehajanje med mejami občin že nekaj tednov ni več možno – razen za izjeme, seveda – zato na Prvem potujemo za vas, in sicer v rubriki naPOTki. Tokrat smo se odpravili proti severu, v občino Jezersko, ki je del gorenjske statistične regije. Med občinami, ki se začnejo na črko J, ima najmanj prebivalcev na kvadratni kilometer, in sicer je tam po podatkih SURS-a iz leta 2018 živelo povprečno 9 prebivalcev. Dejstvo pa je tudi, da je vožnja skozi občino prava paša za oči, to lahko pove Tina Lamovšek, ki jo je doživela. Vabljeni na popotovanje po občini Jezersko! Foto: Tina Lamovšek, Prvi program Radia Slovenija
V naPOTkih smo prišli do črke I in po površini druge največje slovenske občine. Prečkamo jo, ko se poleti odpravimo na morje, v zadnjem obdobju se v medijih večkrat pojavlja zaradi migrantov, ki vanjo nezakonito vstopijo iz Hrvaške, zaradi skoraj 1.800 metrov visokega Snežnika pa jo bolje poznajo tudi planinci in ljubitelji gora. Ostale lepote in zaklade občine Ilirska Bistrica je odkrivala ekipa Prvega in kmalu ugotovila, da sta en dan in ena oddaja premalo za raziskovanje tega območja, ki leži na meji med Notranjsko in Primorsko.
Danes gremo v Pomursko statistično regijo, ki jo sestavlja 27 občin. Med njimi so na primer tudi Apače, kjer smo z Napotki, v katerih obiskujemo občine z najmanj prebivalci na kvadratni kilometer od A do Ž, že bili. Zdaj pa gremo na skrajni severovzhod države – v občino, ki jo z zahodne strani objema občina Šalovci, z vzhodne pa državna meja z Madžarsko. Občina, ki jo je obiskala Darja Pograjc, ima dobrih 18 kvadratnih kilometrov površine, okoli 370 prebivalcev in zgolj dve naselji: Krplivnik in Hodoš.
Nadpovprečno veliko avtov (631 na 1000 prebivalcev) in eden največjih selitvenih prirastov v naši državi. Tako so nam Divačo ob začetku 2. serije naših naPOTkov predstavili na statističnem uradu. Če govorimo o presežkih, pa v tej občini nikakor ne moremo mimo kraških jam. V Divači na primer leži ena najdaljših slovenskih jam – 20 kilometrov dolga Kačna jama, v katero se jamarji spustijo skozi 180 metrov globoko vhodno brezno. To seveda pomeni, da ni dostopna vsakomur; so pa vsakomur dostopne točke, ki jih je obiskala Andreja Gradišar. Pelje nas na Krasoslovno naravoslovno učno pot, odkrivanje druge dimenzije v Divaški jami in druženje z filmskimi zvezdami v Muzeju slovenskih filmskih igralcev.
Velik del občine, ki jo predstavljamo danes, leži v Triglavskem narodnem parku, in to dejstvo zelo verjetno zaznamuje tudi naslednje podatke – po površini se občina uvršča na 4. mesto, po številu prebivalcev pa šele na 152. mesto. V povprečju v občini Bovec na kvadratnem kilometru živi le 8 prebivalcev. Spoznali smo, katera je skrivna sestavina bovških krafov, obiskali sirarno, kjer pridelujejo bovški sir s certifikatom, v kaverni spoznavali življenje vojakov med fronto in na koncu še uživali v čudoviti naravi Lepene, kjer je Šunikov vodni gaj.
Tokrat se v Napotkih odpravljamo v občino Gorje! Kraj z imenom Gorje sicer ne obstaja, obstajata pa Spodnje in Zgornje Gorje. Četudi po številu prebivalcev sodi med manjše slovenske občine, po površini in po naravnih lepotah gotovo ne. Prvič so bile Gorje omenjene že leta 1173, slovijo pa po bogati fužinarsko-kovaški tradiciji in zvončarstvu. Ena največjih in najbolj poznanih naravnih znamenitosti v gorjanski občini je nedvomno med Hom in Boršt vrezana Soteska Vintgar. A o njej v tokratnih Napotkih ne bomo. Raje se posvetimo manj poznanim kulturnim, zgodovinskim in naravnim znamenitostim gorjanskega. Na pot sta se podala Katja Krajnc in Peter Močnik.
Neveljaven email naslov