Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Prehajanje med mejami občin že nekaj tednov ni več možno – razen za izjeme, seveda – zato na Prvem potujemo za vas, in sicer v rubriki naPOTki. Tokrat smo se odpravili proti severu, v občino Jezersko, ki je del gorenjske statistične regije. Med občinami, ki se začnejo na črko J, ima najmanj prebivalcev na kvadratni kilometer, in sicer je tam po podatkih SURS-a iz leta 2018 živelo povprečno 9 prebivalcev. Dejstvo pa je tudi, da je vožnja skozi občino prava paša za oči, to lahko pove Tina Lamovšek, ki jo je doživela. Vabljeni na popotovanje po občini Jezersko!
Foto: Tina Lamovšek, Prvi program Radia Slovenija
Na kvadratnem kilometru površine občine Jezersko živi povprečno devet prebivalcev, a gostoljubja je vsaj za desetkrat več ljudi
Prehajanje med mejami občin že nekaj tednov ni več mogoče – razen v primeru izjem, seveda – zato na Prvem potujemo za vas, in sicer v rubriki naPOTki. Tokrat smo se odpravili proti severu, v občino Jezersko, ki je del gorenjske statistične regije. Med občinami, ki se začnejo na črko J, ima najmanj prebivalcev na kvadratni kilometer. Po številu prebivalcev se je med slovenskimi občinami uvrstila na 208. mesto. Na kvadratnem kilometru površine občine je živelo povprečno devet prebivalcev; torej je bila gostota naseljenosti tu manjša kot v celotni državi (102 prebivalca na kvadratni kilometer).
Jenkova kasarna
Dan je bil kot nalašč za obisk nekaterih izbranih postojank v občini Jezersko. Vozila sem se po ovinkih, ki jih spremlja reka Kokra, odpiral se mi je skoraj idiličen pogled na ozko sotesko zeleno-rdeče-rumenih dreves, obsijano z jesenskim soncem. Zadnji kilometri pred ciljem, t. i. Jenkovo kasarno, je moj službeni avto premagoval ovinke in vzpone, dokler se po tresenju na makedamski poti nisem ustavila pred kasarno in pozdravila njene gospodarice Olge Tičar. Časom primerno, seveda, smo se pokomolčkali.
Marsikateri obiskovalec si zastavi vprašanje: zakaj poimenovanje kasarna? Saj navsezadnje ne gre za vojašnico. Odgovor je preprost, pojasni ga moja sogovornica: "Jezerjani so dejali: 'To je tako veliko kot ena kasarna.' Ena legenda sicer pravi, da je tu nekoč šla mimo Napoleonova vojska, ampak tu so samo prenočili. Namembnost stavbe nikakor ni bila vojaška."
Pravo zgodovinsko bogastvo Jenkove kasarne pa se pravzaprav skriva v vrhnjem nadstropju, do katerega sem se povzpela po strmih stopnicah. Na stenah prostora, v katerem so tovorniki spali, so različni napisi. Eden celo z letnico 1573, drugi 1575. Napisani so v različnih jezikih: nemškem, italijanskem, latinskem. "Pisava pa je taka, bolj 'dohtarska'," se pošali Olga Tičar. A zakaj so tovorniki pisali po stenah? Jim je zmanjkalo papirja? "Kaj pa vem, mogoče so se takole kdaj zamotili. Zdaj pravimo otrokom, da ne smejo pisati po stenah, malarji so dragi, ampak če bi včasih tako razmišljali, danes ne bi imeli ničesar pokazati."
Šenkova domačija
Do naslednje turistične točke v občini Jezersko bi pravzaprav lahko šla tudi peš, saj sem z avtom potrebovala le pol minute, da sem parkirala pri Šenkovi domačiji, prejemnici priznanja naša slovenija 2019, ki ga podeljuje gibanje za ohranjanje in uveljavljanje slovenske kulturne in naravne dediščine Kultura – Natura Slovenije za zgledne dosežke v celotnem slovenskem kulturnem prostoru.
Sprehodila sem se čez velikansko dvorišče, po katerem je razkropljenih osem zgradb domačije. Ena izmed zgradb se imenuje volovjek. Lastnica Polona Virnik Karničar pojasni: "Volovjek je hlev za vole, ki so seveda kastrirani biki. Uporabljali so jih za oranje, za težja kmečka dela." Čisto na drugem koncu posestva pa stoji preužitkarska hiša, kamor se je umaknil gospodar kmetije, ko je predal kmetijo naprej.
Na poti po posestvu sva srečevali številne živali, kokoši, gosi, pse, mačke … In ve se, kdo je bil najglasnejši. Namig: kokoši. Del doživetja pa je bila tudi okusna kulinarika. Ta se je navezovala na to, kar so doma pridelali. Kuhali so masunjek, kar mi dandanes pripravimo gostom kot predjed. Je iz kisle smetane in ajdove moke. Se pravi kisla smetana je iz kislega mleka, se posname, zavre in vanjo vsuje moko. Nastane takšna topla pašteta." Slina se mi cedi, ko Polona Karničar opisuje kmečko pico: "Otroci so komaj čakali, da bo mama spekla kruh, kar je ostalo od testa, ga je podrgnila ven iz posode, oblikovala iz tega testo za pico, hlebček namazala s smetano, včasih dodala tudi kakšne ocvirke, kakšna zelišča. Vse skupaj popekla in nastala je nekakšna pica."
Partizanska bolnica Krtina
Za konec me je pričakal skok v preteklost: partizanska bolnica Krtina, ki je proti koncu druge svetovne vojen služila kot bolnica za ranjene partizane. Kočo so zgradili septembra 1944, le nekaj mesecev pozneje, januarja 1945, so jo požgali, pove predsednik krajevne organizacije Zveze borcev Jezersko Dušan Šemrov: "Januarja 1945 so izdali lokacijo bolnice, ubili so tudi Stanka Grošlja, ker ni mogel pobegniti, ostali so se lahko rešili. Njega so ustrelili, bolnico pa požgali." Pozneje so se vrnili in ga tudi pokopali, ga prekopali, doma je bil namreč iz Hotemoža pri Preddvoru. Čez hrib so sicer ranjenega Grošlja partizani nosili kar tri dni, saj je bilo meter snega.
Pobudo za bolnišnico je dala organizacija Zveze borcev z Jezerskega, oskrbovali so jo tudi z materialom in prehrano. Gradil jo je domačin Anton Štirn. Leta 1951 so jo ‒ zaradi prej omenjenega požara ‒ obnovili kot spomenik; pri tem je spet sodeloval Štirn.
Če parkirate na parkirišču blizu bolnišnice Krtina, vam vzpon vzame od 5 do 10 minut. Tisti brez kondicije boste do bolnišnice prišli malce zadihani, a uspelo vam bo! Dobro je tudi vedeti, da so vrata vedno odklenjena.
Prehajanje med mejami občin že nekaj tednov ni več možno – razen za izjeme, seveda – zato na Prvem potujemo za vas, in sicer v rubriki naPOTki. Tokrat smo se odpravili proti severu, v občino Jezersko, ki je del gorenjske statistične regije. Med občinami, ki se začnejo na črko J, ima najmanj prebivalcev na kvadratni kilometer, in sicer je tam po podatkih SURS-a iz leta 2018 živelo povprečno 9 prebivalcev. Dejstvo pa je tudi, da je vožnja skozi občino prava paša za oči, to lahko pove Tina Lamovšek, ki jo je doživela. Vabljeni na popotovanje po občini Jezersko!
Foto: Tina Lamovšek, Prvi program Radia Slovenija
Na kvadratnem kilometru površine občine Jezersko živi povprečno devet prebivalcev, a gostoljubja je vsaj za desetkrat več ljudi
Prehajanje med mejami občin že nekaj tednov ni več mogoče – razen v primeru izjem, seveda – zato na Prvem potujemo za vas, in sicer v rubriki naPOTki. Tokrat smo se odpravili proti severu, v občino Jezersko, ki je del gorenjske statistične regije. Med občinami, ki se začnejo na črko J, ima najmanj prebivalcev na kvadratni kilometer. Po številu prebivalcev se je med slovenskimi občinami uvrstila na 208. mesto. Na kvadratnem kilometru površine občine je živelo povprečno devet prebivalcev; torej je bila gostota naseljenosti tu manjša kot v celotni državi (102 prebivalca na kvadratni kilometer).
Jenkova kasarna
Dan je bil kot nalašč za obisk nekaterih izbranih postojank v občini Jezersko. Vozila sem se po ovinkih, ki jih spremlja reka Kokra, odpiral se mi je skoraj idiličen pogled na ozko sotesko zeleno-rdeče-rumenih dreves, obsijano z jesenskim soncem. Zadnji kilometri pred ciljem, t. i. Jenkovo kasarno, je moj službeni avto premagoval ovinke in vzpone, dokler se po tresenju na makedamski poti nisem ustavila pred kasarno in pozdravila njene gospodarice Olge Tičar. Časom primerno, seveda, smo se pokomolčkali.
Marsikateri obiskovalec si zastavi vprašanje: zakaj poimenovanje kasarna? Saj navsezadnje ne gre za vojašnico. Odgovor je preprost, pojasni ga moja sogovornica: "Jezerjani so dejali: 'To je tako veliko kot ena kasarna.' Ena legenda sicer pravi, da je tu nekoč šla mimo Napoleonova vojska, ampak tu so samo prenočili. Namembnost stavbe nikakor ni bila vojaška."
Pravo zgodovinsko bogastvo Jenkove kasarne pa se pravzaprav skriva v vrhnjem nadstropju, do katerega sem se povzpela po strmih stopnicah. Na stenah prostora, v katerem so tovorniki spali, so različni napisi. Eden celo z letnico 1573, drugi 1575. Napisani so v različnih jezikih: nemškem, italijanskem, latinskem. "Pisava pa je taka, bolj 'dohtarska'," se pošali Olga Tičar. A zakaj so tovorniki pisali po stenah? Jim je zmanjkalo papirja? "Kaj pa vem, mogoče so se takole kdaj zamotili. Zdaj pravimo otrokom, da ne smejo pisati po stenah, malarji so dragi, ampak če bi včasih tako razmišljali, danes ne bi imeli ničesar pokazati."
Šenkova domačija
Do naslednje turistične točke v občini Jezersko bi pravzaprav lahko šla tudi peš, saj sem z avtom potrebovala le pol minute, da sem parkirala pri Šenkovi domačiji, prejemnici priznanja naša slovenija 2019, ki ga podeljuje gibanje za ohranjanje in uveljavljanje slovenske kulturne in naravne dediščine Kultura – Natura Slovenije za zgledne dosežke v celotnem slovenskem kulturnem prostoru.
Sprehodila sem se čez velikansko dvorišče, po katerem je razkropljenih osem zgradb domačije. Ena izmed zgradb se imenuje volovjek. Lastnica Polona Virnik Karničar pojasni: "Volovjek je hlev za vole, ki so seveda kastrirani biki. Uporabljali so jih za oranje, za težja kmečka dela." Čisto na drugem koncu posestva pa stoji preužitkarska hiša, kamor se je umaknil gospodar kmetije, ko je predal kmetijo naprej.
Na poti po posestvu sva srečevali številne živali, kokoši, gosi, pse, mačke … In ve se, kdo je bil najglasnejši. Namig: kokoši. Del doživetja pa je bila tudi okusna kulinarika. Ta se je navezovala na to, kar so doma pridelali. Kuhali so masunjek, kar mi dandanes pripravimo gostom kot predjed. Je iz kisle smetane in ajdove moke. Se pravi kisla smetana je iz kislega mleka, se posname, zavre in vanjo vsuje moko. Nastane takšna topla pašteta." Slina se mi cedi, ko Polona Karničar opisuje kmečko pico: "Otroci so komaj čakali, da bo mama spekla kruh, kar je ostalo od testa, ga je podrgnila ven iz posode, oblikovala iz tega testo za pico, hlebček namazala s smetano, včasih dodala tudi kakšne ocvirke, kakšna zelišča. Vse skupaj popekla in nastala je nekakšna pica."
Partizanska bolnica Krtina
Za konec me je pričakal skok v preteklost: partizanska bolnica Krtina, ki je proti koncu druge svetovne vojen služila kot bolnica za ranjene partizane. Kočo so zgradili septembra 1944, le nekaj mesecev pozneje, januarja 1945, so jo požgali, pove predsednik krajevne organizacije Zveze borcev Jezersko Dušan Šemrov: "Januarja 1945 so izdali lokacijo bolnice, ubili so tudi Stanka Grošlja, ker ni mogel pobegniti, ostali so se lahko rešili. Njega so ustrelili, bolnico pa požgali." Pozneje so se vrnili in ga tudi pokopali, ga prekopali, doma je bil namreč iz Hotemoža pri Preddvoru. Čez hrib so sicer ranjenega Grošlja partizani nosili kar tri dni, saj je bilo meter snega.
Pobudo za bolnišnico je dala organizacija Zveze borcev z Jezerskega, oskrbovali so jo tudi z materialom in prehrano. Gradil jo je domačin Anton Štirn. Leta 1951 so jo ‒ zaradi prej omenjenega požara ‒ obnovili kot spomenik; pri tem je spet sodeloval Štirn.
Če parkirate na parkirišču blizu bolnišnice Krtina, vam vzpon vzame od 5 do 10 minut. Tisti brez kondicije boste do bolnišnice prišli malce zadihani, a uspelo vam bo! Dobro je tudi vedeti, da so vrata vedno odklenjena.
V zadnji epizodi planinske sezone naPOTkov smo raziskali še en čudovit del Slovenije. Zanj so poleg čudovite narave, številnih hribov in gora, značilni tudi jezero, mohant, kravji bal, dež in še marsikaj. To je Bohinj, ki ga je alpinist, pedagog in naravovarstvenik Jože Mihelič opisal kot eno "najlepših alpskih dolin, pa ne samo v naših slovenskih gorah, ampak v Alpah nasploh." Bohinj pa ni le okolica jezera, temveč vanj sodi celotno povirje Save Bohinjke z vsemi gorami in planinami vred.
Mrežce in Lipanski vrh sta le dva vrhova, do katerih je možen dostop z Blejske koče. Izhodišče tokratnih naPOTkov je bila sicer Medvedova konta, ki je od Blejske koče oddaljena pol ure hoda, pot do koče pa nas vodi po nezahtevnem terenu - prav zato je primerna tudi za manj izkušene in mlajše planince. Roman Tratar, planinski vodnik in avtor knjige Julijske Alpe - Vzhodno od Soče in Pišnice, nas v oddaji popelje do nadmorske višine 1975 metrov, na Lipanski vrh in na Mrežce, ki so lahko odlična planinska destinacija tudi v hladnejših mesecih.
V Slovenskem planinskem muzeju si podajata roki preteklost in sedanjost, predvsem pa je interaktivnost tista, ki obiskovalcu nudi vpogled v bogato slovensko planinsko tradicijo in njen pomen. Stalna razstava je zasnovana kot muzejska pripoved, ki jo doživljamo skozi vzpon na goro. Tokratni naPOTki nas torej peljejo na več ciljev in poti, vse pa se bo dogajalo v Mojstrani. Tam je bila Nadia Petauer.
Vezno planinsko pot 14. divizije so osnovala planinska društva iz celjske regije 9. novembra 1958 na Slemenu. Sestavlja jo 28 etap, z začetkom v Sedlarjevem in zaključkom v Ljubenskih Ravnah. Prehodite jih lahko posamično ali pa povezujete, seveda odvisno od razmer in vaše fizične pripravljenosti. Etapa, ki jo je za Napotke izbral gospod Franci Horvat, avtor vodnika Po poteh XVI. divizije, je primerna za vse starosti in, kot pravi ta vsestranski fotograf, gornik, alpinist, popotnik in pisec knjig, »tudi za telesno manj pripravljene, če se le malce potrudijo«. V prihodnjih minutah vas Mojca Delač vabi, da v nekaj minutah krajevno prepotujemo pot od Smrekovca do Komna, časovno pa kar nekaj desetletij.
Med tem poletjem se v oddaji naPOTki odpravljamo v hribe in gore – in tudi danes se bomo podali na pot. A tokrat ta ne bo tako zahtevna in dolga, Tadeja Bizilj je namreč iskala cilj, ki je primeren za hojo z mlajšimi otroki. Z avtorico knjige Pravljičarije pod Triglavom, publicistko, pravljičarko in prevajalko Kristino Menih, sta se odločili, da obiščeta Zapotoške slapove. Na poti do prvega med njimi je namreč čez strugo Suhega potoka, mimo melišč in čez gozd ob čudovitih pogledih na bližnje hribe pot prijetna za vse družinske člane, tudi tiste najmlajše.
Zaradi njene oblike ji včasih rečejo tudi štajerski Triglav. Seveda ji za to manjka približno dva tisoč višinskih metrov. Je pa kljub svojim le 884 metrom višine del Karavank, in sicer njihov najvzhodnejši izrastek. Donačka gora ima tri vrhove, na najvišjem, srednjem, planinci najdejo tudi žig. Nekoč je tu stala cerkvica, a jo je doletela kruta usoda, del je zajet v legendi o Donački gori. Po lahki označeni poti nas je na vse vrhove te gore nad Rogatcem popeljal vodnik Marjan Bradeško.
V Napotkih, ki so v tej sezoni v sodelovanju s Planinsko zvezo Slovenije planinsko obarvani, se tokrat odpravljamo plezat. Slovenske gore poleg več kot 10 tisoč kilometrov označenih planinskih poti ponujajo tudi ogromno število plezalnih smeri. V eno izmed njih vas v tokratni epizodi popelje Aleš Ogrin.
V najnovejši epizodi naPOTkov raziskujemo hribovit svet ob bregovih reke Save. "Po poteh ljudskih pripovedi" je naslov knjige, ki združuje ljudske pripovedi in opise poti, primerne za družine z otroki. Značilnostim in zanimivostim vsake od destinacij so dodani tudi podatki o višinski razliki, zahtevnosti poti in priporočeni opremi. Nekajurni izlet otrokom takoj postane bolj zanimiv, če vanj vpletemo zgodbe z zmaji, vitezi in velikani, pravita avtorici knjige, Dušica Kunaver in Irena Mušič Habjan.
Obdobje rapalske meje spada med temnejša obdobja slovenske zgodovine. V procesu utrjevanja meje sta nastali dve fortifikaciji, na italijanski Alpski zid, na jugoslovanski Rupnikova linija. Pohodi ob utrdbenih sistemih so v tujini prava turistična uspešnica. V zadnjih letih postajajo priljubljeni tudi pri nas. Zato se je tudi odprava NaPOTkov odločila prehoditi en majhen del »meje po razvodnici« Zakaj zgolj en majhen del? Ne samo zaradi julijskega vročinskega vala, ampak tudi zato, ker je bila celotna dolžina rapalske meje 264 kilometrov. Utrdbe, opuščeni železniški predor, bunkerji in temperaturni spust s 35 na 10 stopinj Celzija.
Pot nas bo tokrat popeljala dobro uro iz Ljubljane, mimo Škofje Loke vse do Bevkovega vrha. Ta vrh je namreč točka Slovenske planinske poti in leži med Cerknim in Spodnjo Idrijo. Kaj Slovenska planinska pot sploh je in kakšne posebnosti so na njej, izveste v današnjih Napotkih, ki jih je pripravila Lana Furlan.
2. epizoda 17. sezone naPOTkov nas to nedeljo odpelje na Pokljuko. Tja sta se konec junija v iskanju »šepeta samotnih stezic« odpravili Darja Pograjc in njena sogovornica Jana Remic. Njun cilj je bil sicer neizrazit vrh Galetovec, ki pa lahko - kot boste slišali - odprtim očem in ušesom pohodnika ponudi ogromno.
Začenjamo 17. sezono naPOTkov. V njej vas bomo peljali po planinskih poteh, pripravljali jo bomo namreč v sodelovanju s Planinsko zvezo Slovenije in njenimi strokovnjaki, vodniki in inštruktorji. V prvi epizodi, ki jo je pripravila Nataša Rašl, še ne bomo sopihali na višjih nadmorskih višinah, ampak bomo ture samo načrtovali. Vemo, kakšna pot je pred nami, ko si v dolini zavežemo pohodniške čevlje in si na ramena nadenemo nahrbtnik?
Delo solinarja ni enostavno. V najbolj vročih poletni mesecih, ko večina išče senco in osvežitev v vodi, posamezni solinar v povprečju na dan pograbi več kot tono soli. A zdaj še ni čas za žetev, če bo vreme suho, bodo prvi kupčki soli na Sečoveljskih solinah, kjer pridelujejo edino slovensko sol, vidni čez dober teden dni. Piranska sol je kar 3-krat dražja od kakšne uvožene soli na trgovskih policah, razlog za tako ceno pa je postopek pridelave. Ta je ročen in je skoraj poponoma enak že vsaj 700 let. Solinarjev sicer ni dovolj, tisti najbolj zagnani, med njimi tudi naš sogovornik Osman Dedič, pa to delo opravljajo tudi po upokojitvi.
Cokle so leseno obuvalo, ki je bilo nekdaj razširjeno po vsem svetu, pri nas je bila to obrt, za katero so se izučili moški in se je lotili pozimi, ko na kmetiji ni bilo toliko dela. Kljub temu, da so bile že pred stoletji cokle izjemno priljubljene, zlasti pri revnejšem sloju, zaradi vsestranske uporabe in enostavne izdelave, pa je v vsakem paru ogromno mojstrstva. Od izbire lesa do njegove obdelave. Kljub temu, da je coklarstvo nekdaj predstavljalo pomembno domačo obrt na Gorenjskem, v Zgornjem Posočju, na Kozjaku, Koroškem, zlasti pa na Pohorju, je gospod Martin Mumelj z Brega nad Zrečami še eden redkih, ki to obvlada. Po Napotke se je k njemu odpravila Mojca Delač.
16. sezona NaPOTkov, v kateri predstavljamo različne obrti, se počasi bliža koncu, pred nami so še tri oddaje – in danes gremo na Dolenjsko, točneje v Ribnico. Zagotovo je večina ob omembi tega kraja zdaj pomislila na suho robe in prav imate – Tadeja Bizilj je obiskala Rokodelski center Ribnica in tam izvedela več o tej obrti, ki je ena najstarejših in najbolj prepoznanih zgodovinskih obrti in je predvsem razvita na območju Ribniške doline. Suha roba je tesno povezana z bogato kulturno dediščino in rokodelstvom v regiji, znanje in spretnosti so se prenašale iz generacije v generacijo ribniških rokodelcev, še več pa v tokratni oddaji.
Čipkarske šole sicer delujejo v Žireh, Železnikih in Idriji, čipkarstvo pa bomo v naPOTkih spoznali s sogovornicami iz Idrije in se zaradi tega usmerili na idrijsko čipko. Naša postaja je bila Čipkarska šola Idrija, ki je najstarejša čipkarska šola na svetu z neprekinjenim delovanjem. Leta 1876 je bila ustanovljena po dekretu tedanjega ministrstva za trgovino na Dunaju, med ustanovitelji in prva učiteljica pa je bila domačinka Ivanka Ferjančič. Danes šolo obiskuje skoraj 500 otrok, zato se za klekljanje ni bati, da bi izginilo v pozabo. Kot se je prepričala Špela Šebenik, pa ta obrt zahteva spretne roke, vztrajnost, natančnost in umetniško žilico.
Čevljarstvo je naslednja obrt, ki jo bomo spoznali v Napotkih. A v tokratni epizodi ne bomo gledali v zgodovino najmlajše izmed množičnih obrti v Tržiču, pač pa bomo spoznali, kakšen je sodobni postopek izdelave obutve po meri. Napotke je pripravil Aleš Ogrin.
'Lectarstvo je rokodelska dejavnost, povezana z izdelovanjem in prodajo lecta, poltrajnega medenega peciva v obliki ploščic in okrašenih figuralnih piškotov, izdelanih s pomočjo pločevinastih modelov,' je zapisano v nacionalnem Registru nesnovne kulturne dediščine. Lectarska obrt se lahko povezuje z medičarstvom in svečarstvom, med nosilci te dejavnosti pa sta najbolj znani družina Perger iz Slovenj Gradca in Gostilna Lectar v Radovljici. Lectarsko delavnico v slednji je obiskala Andreja Čokl.
Ste vedeli, da imajo sodarji svojega boga? V današnjih NaPOTkih, ki jih je pripravila Darja Pograjc, razkrijemo, kako se imenuje. Stare obrti raziskujemo ob nedeljah na Prvem in sodarstvo je naslednja, šesta po vrsti. Kot boste slišali delo sodarja združuje številna znanja: znanja s področja lesarstva, sommeliejsko znanje in seveda znanje izdelave sodov, ki vključuje poznavanje postopkov segrevanja, krivljenja in obžiganja sodov. Obiskali smo sodarstvo Učakar na Vranskem!
Današnji Napotki so kot nalašč za deževne dni. Odpravili se bomo namreč k edini dežnikarici v Ljubljani. Lana Furlan je vzela svoj polomljen dežnik in se sprehodila do Trubarjeve ulice 13. Tam jo je že pričakala Marija Lah, ki ji je povedala vse skrivnosti popravljanja in izdelovanja dežnikov in senčnikov. Več pa v Napotkih.
Neveljaven email naslov
