Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Koroška že tako dolgo čaka na tako imenovano tretjo razvojno os, da bi od Ljubljane do tja verjetno prej prišli s kolesom, kakor pa po vseh predpisih in čez vse ovire, ki se vedno znova pojavljajo in to območje silijo v iskanje drugačnih rešitev. In ravno kolesa in z njimi kolesarji so tisti, ki so poleg številnih športnikov, kot na primer Tine Maze in Janje Garnbret, sloves te pokrajine ponesli v širni svet. Gorsko kolesarstvo je namreč v severovzhodnem delu Slovenije doživelo razcvet, kakršnega še pred dobrimi desetimi leti ni pričakoval nihče. Zdaj Koroško kot vrhunsko destinacijo za to obliko športa promovirajo tako rekoč vsi, ki v tem športu najdejo vse od adrenalina do uživanja v neokrnjeni naravi. Šli smo po sledeh začetnikov tega športa, ki postaja vedno pomembnejša tržna niša in Koroško poleg športnikov in kakovostnega lesa z debelim flomastrom riše na zemljevid sveta.
Paradoks. Slovenija je pregovorno majhna, Koroška pa je za večino – tako daleč. To občutijo predvsem tisti, ki tam živijo. A to jih ni ustavilo in jih, kot je videti, tudi ne bo. Še več, zaradi njih Koroško in posledično Slovenijo spoznavajo ljudje, ki za malo državico izpod Alp sicer najbrž ne bi nikoli slišali. Kaj šele obiskali, dodajo organizator festivala gorskega kolesarjenja Črna lukn’a Damjan Kalčič – Kalči, vodja Mountain Bike Hotela Koroš Dušan Štrucl – Dixi, njegov sin in gorskokolesarski vodnik Anej Štrucl ter Vid Peršak, najuspešnejši slovenski tekmovalec v enduru ter član moštva Orbea Enduro Crew.
A do trenutka, ko so se mladi tekmovalci in turisti lahko zapeljali po enih izmed najlepših prog za gorske kolesarje na svetu, je bila pot dolga, dodajata Dixi in Kalči. Zgodba gorskega kolesarstva na Koroškem se začenja približno dvajset let nazaj, ko so redki gorski kolesarji začeli odkrivati ta del Slovenije. Dixi je najprej želel hotel za gorske kolesarje postaviti drugje, nato pa je našel lokacijo, ki je zdaj znana po vsem svetu, v Jamnici. Tukaj je nastalo pravo središče za vse ljubitelje gorskega kolesarstva, čeprav so na začetku nekateri zatrjevali, da kolesarski hotel ne more biti na vrhu hriba. K sreči so se motili, v smehu pove Dixi. Kalči je začel promocijo tega športa nekoliko kasneje, vendar prav po Dixijevem vzoru. Kmalu je s somišljeniki prišel na idejo, da bi lahko ‘trail’ ali progo za gorsko kolesarjenje speljali pod zemljo, skozi slikovito podzemlje Pece. Nastal je festival Črna lukn’a, ki privablja vedno več tekmovalcev iz številnih držav.
Anej Štrucl, gorskokolesarski vodnik in snovalec mnogih poti oziroma ‘trailov’ na Koroškem, poudarja, da je za uspeh ključnega pomena sodelovanje – to pa občudujejo tudi tujci. Ko človek to sliši, se zares vpraša, ali smo še v Sloveniji. Ne Dixi ne Kalči nista imela s sodelovanjem z okoliškimi prebivalci nobenih težav. Nasprotno. Ljudje so se vključili v projekta in začelo se je sodelovanje, kakršnih je pri nas (pre)malo. Brez zadrege lahko zatrdimo, da imajo od gorskih kolesarjev korist prav vsi – gostinci, turistični delavci, kmetje, lastniki gozdov …
In kdo vse prihaja k njim? Ljudje, ki prihajajo na Koroško poganjat pedala koles, so doma po vsem svetu in na vseh kontinentih. Stari so od 30 pa vse tja do 70 let, pove Dixi. Očarani so nad pristnostjo, prijaznostjo in pestro ponudbo kulinarike, ki jo ponuja Koroška. Vse to pa, kot rečeno, zahteva sodelovanje vedno več deležnikov. Najbolj jih pritegne narava, nekateri skoraj ne morejo verjeti, da so ‘traili’ naravni in da niso posekali tako rekoč nobenega drevesa ali ustvarili poti, kjer je prej ni bilo. In če vožnja po hribih in dolinah ni dovolj, lahko zavijete tudi pod zemljo. Kar je zagotovo unikat v vseh pogledih. Naravne danosti, iznajdljivost in sodelovanje, ki se širi celo onkraj severnih meja. Recept, po katerem Korošci očitno pišejo novo poglavje v turizmu. Da si med seboj pomagajo in ne čakajo na pomoč od drugod, so žal že vajeni. Zato jim lahko verjamemo, da so tudi njihovi načrti povsem uresničljivi. Kljub vsemu pa ostajajo previdni pri širjenju, saj želijo ostati butični, kar dolgoročno pomeni večjo vrednost destinacije, za katero bi radi, da postane kultna. In od tega niso daleč, ponosno povedo.
Vse fotografije: Marta Krejan Čokl / GG Slovenj Gradec
875 epizod
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Koroška že tako dolgo čaka na tako imenovano tretjo razvojno os, da bi od Ljubljane do tja verjetno prej prišli s kolesom, kakor pa po vseh predpisih in čez vse ovire, ki se vedno znova pojavljajo in to območje silijo v iskanje drugačnih rešitev. In ravno kolesa in z njimi kolesarji so tisti, ki so poleg številnih športnikov, kot na primer Tine Maze in Janje Garnbret, sloves te pokrajine ponesli v širni svet. Gorsko kolesarstvo je namreč v severovzhodnem delu Slovenije doživelo razcvet, kakršnega še pred dobrimi desetimi leti ni pričakoval nihče. Zdaj Koroško kot vrhunsko destinacijo za to obliko športa promovirajo tako rekoč vsi, ki v tem športu najdejo vse od adrenalina do uživanja v neokrnjeni naravi. Šli smo po sledeh začetnikov tega športa, ki postaja vedno pomembnejša tržna niša in Koroško poleg športnikov in kakovostnega lesa z debelim flomastrom riše na zemljevid sveta.
Paradoks. Slovenija je pregovorno majhna, Koroška pa je za večino – tako daleč. To občutijo predvsem tisti, ki tam živijo. A to jih ni ustavilo in jih, kot je videti, tudi ne bo. Še več, zaradi njih Koroško in posledično Slovenijo spoznavajo ljudje, ki za malo državico izpod Alp sicer najbrž ne bi nikoli slišali. Kaj šele obiskali, dodajo organizator festivala gorskega kolesarjenja Črna lukn’a Damjan Kalčič – Kalči, vodja Mountain Bike Hotela Koroš Dušan Štrucl – Dixi, njegov sin in gorskokolesarski vodnik Anej Štrucl ter Vid Peršak, najuspešnejši slovenski tekmovalec v enduru ter član moštva Orbea Enduro Crew.
A do trenutka, ko so se mladi tekmovalci in turisti lahko zapeljali po enih izmed najlepših prog za gorske kolesarje na svetu, je bila pot dolga, dodajata Dixi in Kalči. Zgodba gorskega kolesarstva na Koroškem se začenja približno dvajset let nazaj, ko so redki gorski kolesarji začeli odkrivati ta del Slovenije. Dixi je najprej želel hotel za gorske kolesarje postaviti drugje, nato pa je našel lokacijo, ki je zdaj znana po vsem svetu, v Jamnici. Tukaj je nastalo pravo središče za vse ljubitelje gorskega kolesarstva, čeprav so na začetku nekateri zatrjevali, da kolesarski hotel ne more biti na vrhu hriba. K sreči so se motili, v smehu pove Dixi. Kalči je začel promocijo tega športa nekoliko kasneje, vendar prav po Dixijevem vzoru. Kmalu je s somišljeniki prišel na idejo, da bi lahko ‘trail’ ali progo za gorsko kolesarjenje speljali pod zemljo, skozi slikovito podzemlje Pece. Nastal je festival Črna lukn’a, ki privablja vedno več tekmovalcev iz številnih držav.
Anej Štrucl, gorskokolesarski vodnik in snovalec mnogih poti oziroma ‘trailov’ na Koroškem, poudarja, da je za uspeh ključnega pomena sodelovanje – to pa občudujejo tudi tujci. Ko človek to sliši, se zares vpraša, ali smo še v Sloveniji. Ne Dixi ne Kalči nista imela s sodelovanjem z okoliškimi prebivalci nobenih težav. Nasprotno. Ljudje so se vključili v projekta in začelo se je sodelovanje, kakršnih je pri nas (pre)malo. Brez zadrege lahko zatrdimo, da imajo od gorskih kolesarjev korist prav vsi – gostinci, turistični delavci, kmetje, lastniki gozdov …
In kdo vse prihaja k njim? Ljudje, ki prihajajo na Koroško poganjat pedala koles, so doma po vsem svetu in na vseh kontinentih. Stari so od 30 pa vse tja do 70 let, pove Dixi. Očarani so nad pristnostjo, prijaznostjo in pestro ponudbo kulinarike, ki jo ponuja Koroška. Vse to pa, kot rečeno, zahteva sodelovanje vedno več deležnikov. Najbolj jih pritegne narava, nekateri skoraj ne morejo verjeti, da so ‘traili’ naravni in da niso posekali tako rekoč nobenega drevesa ali ustvarili poti, kjer je prej ni bilo. In če vožnja po hribih in dolinah ni dovolj, lahko zavijete tudi pod zemljo. Kar je zagotovo unikat v vseh pogledih. Naravne danosti, iznajdljivost in sodelovanje, ki se širi celo onkraj severnih meja. Recept, po katerem Korošci očitno pišejo novo poglavje v turizmu. Da si med seboj pomagajo in ne čakajo na pomoč od drugod, so žal že vajeni. Zato jim lahko verjamemo, da so tudi njihovi načrti povsem uresničljivi. Kljub vsemu pa ostajajo previdni pri širjenju, saj želijo ostati butični, kar dolgoročno pomeni večjo vrednost destinacije, za katero bi radi, da postane kultna. In od tega niso daleč, ponosno povedo.
Vse fotografije: Marta Krejan Čokl / GG Slovenj Gradec
Ljubiteljska kultura v Sloveniji je mogočna sila. Na srečo si je nihče ne domisli uporabiti v politične namene. Stranka z več kot 100.000 člani bi pometla po političnem parketu, ob tem pa bi bili njeni člani še kulturni. Na srečo imajo ljubiteljski kulturniki pametnejše opravke, kot pa da bi se prepirali o oslovi senci. Recimo sodelovati, organizirati in prispevati h »gledališki tržnici«. Nenavadna borza gledaliških predstav je letos že drugo leto potekala v Podgorju, v vasici pri Slovenj Gradcu, obiskal pa jo je Marko Radmilovič.
Sežana je gospodarsko, prometno, izobraževalno, kulturno in tudi zdravstveno središče slovenskega Krasa. Ob vrsti zanimivih stavb in drugih kulturnih spomenikov se Sežana lahko upravičeno ponaša tudi z Botaničnim vrtom ob vili Mirasasso. Začetki vrta segajo v leto 1848, ko je grška trgovska družina Scaramanga iz Trsta na robu Sežane kupila posest in na njej zgradila letno rezidenco – vilo Mirasasso. V obdobju nacionalizacije leta 1948 je bila celotna posest z vilo in vrtom vred družini Scaramanga odvzeta, pri čemer je njena lastnica leta 1957 postala Občina Sežana. Ta je vrt kmalu predala v vzdrževanje pravnim prednikom današnjega Komunalno-stanovanjskega podjetja d. d., ki od začetka leta 2018 vrta ne vzdržuje več, ampak ga upravlja. Zaradi izjemnih naravnih in tudi kulturnih prvin je bil lani Botanični vrt ob vili Mirasasso zavarovan tudi kot kulturni spomenik lokalnega pomena. Omenjeni vrt bomo spoznali v Nedeljski reportaži.
Če v gozdu srečate skupino približno dvajsetih ljudi, opremljenih z lopatami, krampi, motikami in drugim orodjem, ki ustvarjajo nekaj še najbolj podobnega mešanici med stezo za bob in pešpotjo, potem ni ne z vami ne z vašim vidom nič narobe. Na slovenskem podeželju lahko opazimo čedalje več gorskih kolesarjev in kolesark, ki gradijo steze za kolesa. Njihovo početje se v pogovornem jeziku imenuje trail building, kar pomeni ... No, točno to je skušal v oddaji Nedeljska reportaža ugotoviti novinar Jure K. Čokl. Podal se je v Cerkno, kjer je potekala ta skrivnostna dejavnost.
Čarovnic je v Sloveniji kar nekaj, a če jih hoče popotnik uzreti zgoščene na enem mestu, mora v Lenart. Pozabite na Slivnico, pozabite na duhomorne zgodovinarje, ki razlagajo o “čarovniških procesih”! Čas je, da čarovništvo in čarovnice končno uporabimo kot turistično priložnost znotraj EU projektov in podobnih reči. Grmade gorijo tokrat v Nedeljski reportaži, v kateri se odpravljamo v preteklost in v gledališče.
Nekoč je bilo res tako, svetilniki so pomenili predvsem luč v temi, luč, ki je ladjam kazala pot in jih vodila mimo nevidnih čeri. Tako je bilo od antike naprej in tudi še v 19. stoletju, ko je bilo na vzhodni obali Jadranskega morja zgrajenih 63 kamnitih svetilnikov. Danes jih stoji še 52, vse po vrsti pa je obiskal in popisal Mitja Zupančič, pisatelj, pesnik, publicist, urednik, morjeplovec in preučevalec pomorske dediščine tega dela Jadrana. Med drugim nas je opozoril, da so ti svetilniki, ki jih je vse po vrsti dala zgraditi avstro-ogrska monarhija, pomenili konec piratske obrti. Prvi izmed njih je bil zgrajen v sosednji Savudriji, in sicer leta 1818. Slovenska obala ima enega samega, piranskega. Stoji na rtu Madona na piranski punti. Zgrajen je bil leta 1872, svetilniško stanovanje pa je zadnji svetilničar zapustil leta 1976. Kaže, da je bil zgrajen na mestu, ki so ga že pred tisočletjema uporabljali za osvetljevanje morske poti.
Sedem desetletij Koroške osrednje knjižnice, poimenovane po dr. Francu Sušniku, je strnilo spomine in ponudilo priložnost, da na ustanovo pogledamo tudi drugače. Govorili smo o bralnih navadah, koroškem biografskem leksikonu, o knjižnici kot o kulturnem središču širšega okolja, pa tudi o tem, kaj bralci vse pozabljamo v knjigah in kolikokrat knjižničarji naletijo na kakšen pozabljen denar, ljubezensko sporočilo, zdravniško napotnico ali kaj tretjega … Tokratno oddajo smo posvetili knjižnici v luči njenega temeljnega poslanstva, prostora številnih dogodkov ter kot okolja druženja in ustvarjalnega navdiha.
Ples ni le gib, je tudi misel o plesu. Je ideja, navdih, pričakovanje, dotik – vse to je ples še preden se konkretizira v koreografiji. Darja Pograjc je pred kratkim obiskala OPUS 1, državno plesno tekmovanje z nenavadnim navodilom, ki je velevalo: »Zaplešite karkoli!« Kako so se mladi plesalci sodobnega plesa spopadli z izzivom popolne ustvarjalne svobode? Je plesno točko brez kakršnihkoli navodil lažje koreografirati ali pa popolna svoboda vzbuja strah in zahteva od plesalca še večjo odgovornost? Preverite v oddaji Nedeljska reportaža!
Na Slovenskem so trije kraji, ki jih primerjamo z Benetkami. Kostanjevico na Krki zato, ker je zgrajena na umetnem otoku, Vipavo, ker je zrasla na najmanj sedmih izvirih reke Vipave in ima 25 mostov, ter Kamni Gorici. Jurij Popov je obiskal slednjo in ugotavljal, kaj jo povezuje z Benetkami. »Najprej je to voda,« je povedal eden izmed sogovornikov dr. Mihael Toman. Glede na to, da je Kamna Gorica fužinarska ali kovaška vas v dolini Lipnice ob vznožju gozdnate Jelovice, je potrebovala veliko vode. Ker je potok Lipnica prej len kot ne, so s sistemom umetnih kanalov oziroma rak umetno povečali njeno moč, ki je poganjala vodna kolesa, da so razpihovala številne kovaške mehove. Teh je bilo nekoč v vasi 16, danes je eno samo.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Mineva 150 let od časa, ko se je v Mariboru zbrala skupina meščanov in se povezala v mestnem olepševalnem društvu, ki nadaljuje svojo tradicijo kot Hortikulturno društvo Maribor. Tri leta po nastanku je društvo zasadilo vzhodni del sedanjega mestnega parka ter korak za korakom večino ključnih mestnih zelenih površin.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Njena podoba, kako se osamljena dviguje nad Spodnjo Savinjsko dolino in v nebo kaže z dvema mogočnima zvonikoma, je znamenita. Čeprav pripada Občini Polzela, imajo do nje svoje poti speljane prav vsi okoliški kraji in v stoletjih je na svojem vrhu pozdravila nepregledne množice ljudi – pohodnikov, kolesarjev, romarjev in turistov. V njenih starih zgodbah se družita nebo in podzemlje, sodobni čas pa ji je namenil spremembe, zaradi katerih ne bo nikoli več takšna, kakršno poznamo danes. Nedeljska reportaža nas pelje na Goro Oljko. Berta Urlep.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Sprehodili smo se po največjem in najstarejšem muzeju pri nas – po Narodnem muzeju Slovenije. Ni nas zanimalo le najstarejše glasbilo na svetu – 60 tisoč let stara neandertalčeva piščal iz Divjih bab –, ampak so nas zanimali predvsem manj znani oddelki in prostori te muzejske ustanove, ki v zgradbi na Prešernovi cesti v Ljubljani domuje že 130 let, pred desetimi leti pa so dobili tudi stavbo na muzejski ploščadi na Metelkovi.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Zgodovina novinarstva ne zna natančno ugotoviti izvora pregledov let. To, kar so bile še pred nekaj desetletji zgolj obrobne uredniške akrobacije, se je prelevilo v pravo industrijo. Pregled leta poznajo vse medijske hiše in celo posamezna uredništva znotraj medijskih hiš. Novinarski spomin dogodke uredi v biserno ogrlico, ki je namenjena pozabi v nekem medijskem predalu ali pa luksuzu takojšnje človeške pozabe. Z namenom, da na koncu rečemo »saj res, tako je bilo,« pripravlja pregled leta 2018 tudi Marko Radmilovič. Nedeljska reportaža tako gosti dvanajst mesecev, ki se jih v svežem letu 2019 trudimo čimprej pozabiti.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Neveljaven email naslov