Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Koroška že tako dolgo čaka na tako imenovano tretjo razvojno os, da bi od Ljubljane do tja verjetno prej prišli s kolesom, kakor pa po vseh predpisih in čez vse ovire, ki se vedno znova pojavljajo in to območje silijo v iskanje drugačnih rešitev. In ravno kolesa in z njimi kolesarji so tisti, ki so poleg številnih športnikov, kot na primer Tine Maze in Janje Garnbret, sloves te pokrajine ponesli v širni svet. Gorsko kolesarstvo je namreč v severovzhodnem delu Slovenije doživelo razcvet, kakršnega še pred dobrimi desetimi leti ni pričakoval nihče. Zdaj Koroško kot vrhunsko destinacijo za to obliko športa promovirajo tako rekoč vsi, ki v tem športu najdejo vse od adrenalina do uživanja v neokrnjeni naravi. Šli smo po sledeh začetnikov tega športa, ki postaja vedno pomembnejša tržna niša in Koroško poleg športnikov in kakovostnega lesa z debelim flomastrom riše na zemljevid sveta.
Paradoks. Slovenija je pregovorno majhna, Koroška pa je za večino – tako daleč. To občutijo predvsem tisti, ki tam živijo. A to jih ni ustavilo in jih, kot je videti, tudi ne bo. Še več, zaradi njih Koroško in posledično Slovenijo spoznavajo ljudje, ki za malo državico izpod Alp sicer najbrž ne bi nikoli slišali. Kaj šele obiskali, dodajo organizator festivala gorskega kolesarjenja Črna lukn’a Damjan Kalčič – Kalči, vodja Mountain Bike Hotela Koroš Dušan Štrucl – Dixi, njegov sin in gorskokolesarski vodnik Anej Štrucl ter Vid Peršak, najuspešnejši slovenski tekmovalec v enduru ter član moštva Orbea Enduro Crew.
A do trenutka, ko so se mladi tekmovalci in turisti lahko zapeljali po enih izmed najlepših prog za gorske kolesarje na svetu, je bila pot dolga, dodajata Dixi in Kalči. Zgodba gorskega kolesarstva na Koroškem se začenja približno dvajset let nazaj, ko so redki gorski kolesarji začeli odkrivati ta del Slovenije. Dixi je najprej želel hotel za gorske kolesarje postaviti drugje, nato pa je našel lokacijo, ki je zdaj znana po vsem svetu, v Jamnici. Tukaj je nastalo pravo središče za vse ljubitelje gorskega kolesarstva, čeprav so na začetku nekateri zatrjevali, da kolesarski hotel ne more biti na vrhu hriba. K sreči so se motili, v smehu pove Dixi. Kalči je začel promocijo tega športa nekoliko kasneje, vendar prav po Dixijevem vzoru. Kmalu je s somišljeniki prišel na idejo, da bi lahko ‘trail’ ali progo za gorsko kolesarjenje speljali pod zemljo, skozi slikovito podzemlje Pece. Nastal je festival Črna lukn’a, ki privablja vedno več tekmovalcev iz številnih držav.
Anej Štrucl, gorskokolesarski vodnik in snovalec mnogih poti oziroma ‘trailov’ na Koroškem, poudarja, da je za uspeh ključnega pomena sodelovanje – to pa občudujejo tudi tujci. Ko človek to sliši, se zares vpraša, ali smo še v Sloveniji. Ne Dixi ne Kalči nista imela s sodelovanjem z okoliškimi prebivalci nobenih težav. Nasprotno. Ljudje so se vključili v projekta in začelo se je sodelovanje, kakršnih je pri nas (pre)malo. Brez zadrege lahko zatrdimo, da imajo od gorskih kolesarjev korist prav vsi – gostinci, turistični delavci, kmetje, lastniki gozdov …
In kdo vse prihaja k njim? Ljudje, ki prihajajo na Koroško poganjat pedala koles, so doma po vsem svetu in na vseh kontinentih. Stari so od 30 pa vse tja do 70 let, pove Dixi. Očarani so nad pristnostjo, prijaznostjo in pestro ponudbo kulinarike, ki jo ponuja Koroška. Vse to pa, kot rečeno, zahteva sodelovanje vedno več deležnikov. Najbolj jih pritegne narava, nekateri skoraj ne morejo verjeti, da so ‘traili’ naravni in da niso posekali tako rekoč nobenega drevesa ali ustvarili poti, kjer je prej ni bilo. In če vožnja po hribih in dolinah ni dovolj, lahko zavijete tudi pod zemljo. Kar je zagotovo unikat v vseh pogledih. Naravne danosti, iznajdljivost in sodelovanje, ki se širi celo onkraj severnih meja. Recept, po katerem Korošci očitno pišejo novo poglavje v turizmu. Da si med seboj pomagajo in ne čakajo na pomoč od drugod, so žal že vajeni. Zato jim lahko verjamemo, da so tudi njihovi načrti povsem uresničljivi. Kljub vsemu pa ostajajo previdni pri širjenju, saj želijo ostati butični, kar dolgoročno pomeni večjo vrednost destinacije, za katero bi radi, da postane kultna. In od tega niso daleč, ponosno povedo.
Vse fotografije: Marta Krejan Čokl / GG Slovenj Gradec
876 epizod
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Koroška že tako dolgo čaka na tako imenovano tretjo razvojno os, da bi od Ljubljane do tja verjetno prej prišli s kolesom, kakor pa po vseh predpisih in čez vse ovire, ki se vedno znova pojavljajo in to območje silijo v iskanje drugačnih rešitev. In ravno kolesa in z njimi kolesarji so tisti, ki so poleg številnih športnikov, kot na primer Tine Maze in Janje Garnbret, sloves te pokrajine ponesli v širni svet. Gorsko kolesarstvo je namreč v severovzhodnem delu Slovenije doživelo razcvet, kakršnega še pred dobrimi desetimi leti ni pričakoval nihče. Zdaj Koroško kot vrhunsko destinacijo za to obliko športa promovirajo tako rekoč vsi, ki v tem športu najdejo vse od adrenalina do uživanja v neokrnjeni naravi. Šli smo po sledeh začetnikov tega športa, ki postaja vedno pomembnejša tržna niša in Koroško poleg športnikov in kakovostnega lesa z debelim flomastrom riše na zemljevid sveta.
Paradoks. Slovenija je pregovorno majhna, Koroška pa je za večino – tako daleč. To občutijo predvsem tisti, ki tam živijo. A to jih ni ustavilo in jih, kot je videti, tudi ne bo. Še več, zaradi njih Koroško in posledično Slovenijo spoznavajo ljudje, ki za malo državico izpod Alp sicer najbrž ne bi nikoli slišali. Kaj šele obiskali, dodajo organizator festivala gorskega kolesarjenja Črna lukn’a Damjan Kalčič – Kalči, vodja Mountain Bike Hotela Koroš Dušan Štrucl – Dixi, njegov sin in gorskokolesarski vodnik Anej Štrucl ter Vid Peršak, najuspešnejši slovenski tekmovalec v enduru ter član moštva Orbea Enduro Crew.
A do trenutka, ko so se mladi tekmovalci in turisti lahko zapeljali po enih izmed najlepših prog za gorske kolesarje na svetu, je bila pot dolga, dodajata Dixi in Kalči. Zgodba gorskega kolesarstva na Koroškem se začenja približno dvajset let nazaj, ko so redki gorski kolesarji začeli odkrivati ta del Slovenije. Dixi je najprej želel hotel za gorske kolesarje postaviti drugje, nato pa je našel lokacijo, ki je zdaj znana po vsem svetu, v Jamnici. Tukaj je nastalo pravo središče za vse ljubitelje gorskega kolesarstva, čeprav so na začetku nekateri zatrjevali, da kolesarski hotel ne more biti na vrhu hriba. K sreči so se motili, v smehu pove Dixi. Kalči je začel promocijo tega športa nekoliko kasneje, vendar prav po Dixijevem vzoru. Kmalu je s somišljeniki prišel na idejo, da bi lahko ‘trail’ ali progo za gorsko kolesarjenje speljali pod zemljo, skozi slikovito podzemlje Pece. Nastal je festival Črna lukn’a, ki privablja vedno več tekmovalcev iz številnih držav.
Anej Štrucl, gorskokolesarski vodnik in snovalec mnogih poti oziroma ‘trailov’ na Koroškem, poudarja, da je za uspeh ključnega pomena sodelovanje – to pa občudujejo tudi tujci. Ko človek to sliši, se zares vpraša, ali smo še v Sloveniji. Ne Dixi ne Kalči nista imela s sodelovanjem z okoliškimi prebivalci nobenih težav. Nasprotno. Ljudje so se vključili v projekta in začelo se je sodelovanje, kakršnih je pri nas (pre)malo. Brez zadrege lahko zatrdimo, da imajo od gorskih kolesarjev korist prav vsi – gostinci, turistični delavci, kmetje, lastniki gozdov …
In kdo vse prihaja k njim? Ljudje, ki prihajajo na Koroško poganjat pedala koles, so doma po vsem svetu in na vseh kontinentih. Stari so od 30 pa vse tja do 70 let, pove Dixi. Očarani so nad pristnostjo, prijaznostjo in pestro ponudbo kulinarike, ki jo ponuja Koroška. Vse to pa, kot rečeno, zahteva sodelovanje vedno več deležnikov. Najbolj jih pritegne narava, nekateri skoraj ne morejo verjeti, da so ‘traili’ naravni in da niso posekali tako rekoč nobenega drevesa ali ustvarili poti, kjer je prej ni bilo. In če vožnja po hribih in dolinah ni dovolj, lahko zavijete tudi pod zemljo. Kar je zagotovo unikat v vseh pogledih. Naravne danosti, iznajdljivost in sodelovanje, ki se širi celo onkraj severnih meja. Recept, po katerem Korošci očitno pišejo novo poglavje v turizmu. Da si med seboj pomagajo in ne čakajo na pomoč od drugod, so žal že vajeni. Zato jim lahko verjamemo, da so tudi njihovi načrti povsem uresničljivi. Kljub vsemu pa ostajajo previdni pri širjenju, saj želijo ostati butični, kar dolgoročno pomeni večjo vrednost destinacije, za katero bi radi, da postane kultna. In od tega niso daleč, ponosno povedo.
Vse fotografije: Marta Krejan Čokl / GG Slovenj Gradec
V Gdansku na Poljskem bo med 5. in 9. septembrom potekalo največje tekmovanje za mlade strokovnjake Euroskills. Gre za prestižno evropsko tekmovanje mladih strokovnjakov, starih med 18 in 25 let, mladi pa na njem tekmujejo v več kot 40 različnih panogah. To je največji dogodek na področju poklicnega izobraževanja in pomembno prispeva k ugledu poklicnih panog, ki v zadnjem času izgubljajo zanimanje. Slovenijo bo na tekmovanju zastopalo 12 tekmovalcev, ki bodo svojo strokovnost in spretnosti pokazali v devetih panogah oziroma kategorijah, udeležili se ga bodo v okviru Centra za poklicno izobraževanje. V Nedeljski reportaži, ki jo je pripravil Aleš Ogrin, se odpravljamo v šolske delavnice Šolskega centra Škofja Loka. S tekmovalcem v stavbnem mizarstvu Janom Kožuhom in mentorjem Jožetom Jarcem bomo predstavili, kako potekajo priprave na to veliko tekmovanje.
Ena izmed zabav poletnih dni so v zadnjem desetletju postali »koruzni labirinti«. Čeprav je o teh spreminjajočih se postavitvah v medijih najti čez glavo zapisov, se šele Nedeljska reportaža Marka Radmiloviča pogumno in celostno odpravlja v koruzni labirint. To pa ne pomeni, da bo našla tudi pot iz njega. Koruzni labirinti namreč upoštevajo dolgo tradicijo teh osupljivih poti, ki koreninijo pri samem vodnjaku človeške civilizacije. Kar se zdi kot skromna poletna zabava, je v resnici tisočletja stara kultura, v kateri je izgubljanje ali le sprehod po blodnjaku veliko več kot samo kratkočasje za vso družino.
Na obalnem območju, predvsem pa v njegovi okolici, je več kot 150 različnih tematskih poti. Od pohodnih, konjeniških, planinskih do kolesarskih, to pomeni, da je to območje še toliko pomembnejše za rekreacijo, dejavno preživljanje prostega časa in turizem na splošno. Tako je recimo pred več kot desetimi leti Mestna občina Koper v okviru projekta LAS skupaj z obalnim planinskim društvom identificirala 15 tematskih pohodnih poti. Od teh je bilo devet pohodnih, pet kolesarskih in ena učna pot. Vse te poti so uredili, očistili in označili z enotnimi informacijskimi tablami. Izdali so tudi različno promocijsko gradivo, od načrtov do zgibank. Glavni kriterij izbora tematskih poti je bil ta, da so te poti geografsko razpršene po celotnem koprskem podeželju. Pozneje so izbor teh poti ob pomoči drugih projektov LAS še dopolnjevali. V Nedeljski reportaži bomo spoznali eno izmed teh tematskih poti, ki ima izhodišče v Dekanih, avtor oddaje je Milan Trobič.
V slikoviti alpski dolini Radovne stoji Pocarjeva domačija, v katero je zgodovina več kot tristo let nalagala zgodbe in predmete, zaradi katerih je danes to kulturni spomenik državnega pomena in eden od biserov kulturne dediščine Triglavskega narodnega parka.
Tretji vikend v juniju je v Pliskovici potekal festival kamna. Šlo je za 7. izdajo te prireditve, kjer v ospredje stopi zapostavljena, težka, a vseeno impresivna umetniška obrt: kamnoseštvo. Čeprav se je na prireditvi predstavljalo več različnih rokodelcev in je bilo poskrbljeno tudi za bogat spremljevalni program, je glavno besedo imel kamen. V Pliskovici je namreč potekalo tekmovanje mladih kamnosekov, predizbor državnega kamnoseškega prvenstva. O tekmovanju, kamnoseštvu in festivalu v idilični vasici na Krasu, izvemo več v Nedeljski reportaži. »Projekt sofinancirata Republika Slovenija, Ministrstvo za vzgojo in izobraževanje in Evropska unija – NextGenerationEU.«
Nedeljska reportaža predstavlja številne podrobnosti in zanimivosti o pomenu, izobešanju in izdelavi slovenskih državnih zastav.
Ob skoraj pozabljeni vasi Radmožanci, ki leži med Lendavo, Dobrovnikom in obema Polanama, je gozd. Domačini mu pravijo Črni log. In v tem gozdu se je pred več kot sedmimi desetletji zgodil nenavaden dogodek. Vaški pastir se je vrnil s paše goveje živine in domačinom zaupal, da se mu je nad hrastom v gozdu prikazala Marija. Tako se je začela zgodba prekmurskega Lurda, ki še danes ni čisto priznana, pojasnjena ali širše znana. V Radmožance se je z Nedeljsko reportažo odpravil Marko Radmilovič.
Sprehod po Ljubljani ni nič posebnega in neobičajnega, boste rekli. Opazujemo dogajanje okoli sebe, občudujemo lepote in že s kotičkom očesa lahko zaznamo nevarnosti v okolju in se jim lahko uspešno izognemo. Po večini prostor dojemamo vizualno. Hoja po mestu pa postane izziv, če je človek slep, saj slepi in slabovidni prostor, ki nam je skupen, doživljajo drugače. Se videči zavedamo, kako pomembna je dostopnost prostora? Vemo, kaj pomeni talni taktilni vodilni sistem, ki izboljša gibanje ljudi z okvarami vida, s tem pa tudi njihovo samostojnost in kakovost življenja? Kakšne ovire na pot, ki naj bi bila varna, postavljajo neozaveščeni posamezniki in kako jih lahko ogrožajo v prometu? Petra Medved se je na sprehodu po prestolnici pridružila Timoteju Skledarju in Boštjanu Vogrinčiču, ki uporabljata belo palico.
Ste že slišali za Menišijo? To je gozdnata visoka kraška planota med Cerkniškim in Planinskim poljem, dolino Cerkniščice in Otavščice ter logaškim Ravnikom, Ljubljanskim barjem in Krimom. Približno 15 km dolga in 6 km široka planota je visoka okoli 700 m in poteka v dinarski smeri severozahod-jugovzhod. Večji del Menišije porašča gozd, v katerem se ni težko izgubiti. No, mi se bomo odpravili v enega izmed šestih krajev na tej planoti, v Selšček. Tu je bil rojen znameniti slikar Maksim Gaspari. V njegovi rojstni hiši so imeli vaško furmansko gostilno, v kateri so se ustavljali furmani, ki so vozili les iz hribovskih vasi. Ta živahni promet je spodbudil še prijatelja Gasparijevih, Šviglovega očeta, ki je v Selščku zgradil hišo in v njej odprl še eno gostilno, po domače Pri Markotovih, v kateri je ponujal tudi malice. V oddaji Nedeljska reportaža bomo spoznali prav to danes popolnoma obnovljeno nekdanjo furmansko gostilno. Avtor oddaje je Milan Trobič.
Pod starim Kranjem se vijejo podzemni rovi – tisoč tristo metrov je njihova skupna dolžina. Gradili so jih med 2. svetovno vojno, v 80-ih so v njih zaradi ustreznih pogojev gojili šampinjone, od leta 2008 pa so prepoznavna turistična znamenitost Kranja, ki si je prislužila celo srebrnega Sejalca – priznanje za ustvarjalne in inovativne dosežke v slovenskem turizmu. 10 tisoč obiskovalcev na leto je statistika, ki je k obisku skrivnostnih rovov spodbudila tudi Darjo Pograjc in nastala je tokratna Nedeljska reportaža.
Pred drugim predizborom festivala šansona bomo izvedeli, kakšna produkcijska in tehnična ekipa stojita za tako velikim glasbenim radijskim dogodkom.
Kolesarjenje postaja iz dneva v dan bolj priljubljena oblika rekreacije, prav tako vsakodnevne mobilnosti, vse bolj pa je pomembno tudi v turistični ponudbi. V času globalnih podnebnih sprememb je kolesarjenje ključnega pomena za zmanjševanje ogljičnega odtisa, za manj emisij v ozračju. Poleg hoje tvori prvi steber trajnostne mobilnosti. V drugi steber sodi javni potniški promet, v tretjega motorni promet, četrti steber je tovorni promet, peti pa celostno prometno načrtovanje. A kaj se skriva za temi visokoletečimi besedami? Kakšna je kolesarska podoba ljubljanske urbane regije? Ob vsem tem v oddaji Nedeljska reportaža, njen avtor je Milan Trobič.
Zbiranje gramofonskih plošč je prav posebna strast. A tudi poslušanje gramofonskih plošč je svojevrsten obred in izkušnja. Držanje ovitka in opazovanje njegove likovne podobe, medtem ko se plošča vrti na gramofonu, igla pa prasketaje potuje po tankih zarezah zvočnega zapisa in ob nežnem pokljanju predvaja izbrano glasbo, je prizor, ki marsikomu vzbuja občutek nostalgije. V današnji Nedeljski reportaži se je Miha Žorž podal po poti gramofonskih plošč in v za marsikoga že izgubljenem času našel povsem aktualne poglede. Ljubezen do plošč je namreč ljubezen do glasbe. Še vedno.
Igre s kartami so priljubljena zabava, da pa je mogoče poseči z njimi tudi na višje ravni človeškega mišljenja, se strinjajo mnogi besni igralci taroka, pasjanse, ali katere drugih priljubljenih iger. Večina kvartopircev pa spoštljivo umolkne, ko beseda nanese na bridž. Globalni fenomen, ki ga uvrščajo celo med športne panoge, je v Sloveniji malo znan, kar pa ne pomeni, da ga Slovenci ne igramo. Delček bridž scene nam bo Marko Radmilovič predstavil v Nedeljski reportaži.
Prizadevanja za varstvo gorske narave segajo že v konec 19. stoletja, v čas ustanovitve Slovenskega planinskega društva. Pomlad je čas, ko tudi v sredogorju zacvetijo najrazličnejše rastline, mnoge med njimi so zavarovane. Uredba o zavarovanih prostoživečih rastlinskih vrstah prepoveduje zavestno uničevanje, zlasti trganje, rezanje, ruvanje in odvzem iz narave, poškodovanje ali zbiranje rastlin in ogrožanje obstoja teh vrst na njihovem naravnem območju razširjenosti. V Nedeljski reportaži, ki jo je pripravil Aleš Ogrin, bomo predstavili dve zavarovani gorski roži – blagajev volčin in clusijev svišč.
Čas velike noči vsako leto postreže s posebnim rastjem, značilnim za zgodnjepomladne dni, obstaja pa rastlina, ki je po prazniku dobila ime, in prav njej bomo namenili osrednjo pozornost v tokratni Nedeljski reportaži.
Redke so igrače, ki imajo toliko ljubiteljev med starimi in med mladimi, kot jih imajo legendarne danske kocke lego. Po vsej verjetnosti si njihov ustanovitelj, danski mizarski mojster Ole Kirk Christiansen, ko je leta 1932 ustanovil podjetje, kjer so izdelovali lesene igrače, tega ni predstavljal niti v najbolj norih sanjah. Ogromno ljubiteljev teh igrač živi tudi v Sloveniji in najbolj strastni izmed njih so že 25. po vrsti pripravili Kockefest, razstavo njihovih lastnih stvaritev, ki v nekaterih primerih vsaj konkurira domiselnosti izvirnih kreacij. Na kockefest je mikrofon Prvega odnesel Jure K. Čokl in ga vklopil med milijoni drobnih kock.
V sredo, na svetovni dan vode, se je na sedežu Združenih narodov v New Yorku začela druga mednarodna konferenca o vodi, Slovenija pa bo v prihodnjem letu prevzela predsedovanje Konvenciji o vodi. V Nedeljski reportaži se ne bomo posvetili dejavnostim in zavezam Slovenije, temam, ki so bile na dnevnem redu konference, ampak fotografski razstavi v Galeriji Jakopič v Ljubljani, kjer je že nekaj časa na ogled 130 fotografij z naslovom: VALOVANJE: VIZUALNI DNEVNIK VODE, fotografska zbirka različnih možnih življenjskih oblik vode. Lirično temačna mističnost in zadržana živahnost vode je ob glasbi in spremljevalnemu besedilu podana kot prvoosebna pripoved, ki je nastala ob fotografijah članov nizozemske agencije NOOR Images. Kuratorja razstave sta dr. Marija Skočir in Stefano Carini.
Vse večja urbanizacija že desetletja krči naravno okolje in tako zmanjšuje življenjski prostor za rastline in prosto živeče živali. Te so se najprej umaknile iz naselij, v zadnjem času pa so se vrnile v betonske džungle in ta trend se bo nadaljeval tudi v prihodnje. Dandanes ni več čudno, da se na primestnih in mestnih zelenih površina pasejo srne, košute ali poljski zajci. Medvedi so redni gostje v vaseh na Notranjskem in Kočevskem. Ježi in kune se prosto podijo po mestnih ulicah, lisice pa oprezajo v bližini hiš in smetnjakov. Na mestnih stavbah gnezdijo galebi, vrnil se je sokol selec, da ne govorimo o sivih vranah, kavkah in drugih pticah. O vsem tem bomo govorili v oddaji Nedeljska reportaža, njen avtor je Milan Trobič.
Neveljaven email naslov