Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Koroška že tako dolgo čaka na tako imenovano tretjo razvojno os, da bi od Ljubljane do tja verjetno prej prišli s kolesom, kakor pa po vseh predpisih in čez vse ovire, ki se vedno znova pojavljajo in to območje silijo v iskanje drugačnih rešitev. In ravno kolesa in z njimi kolesarji so tisti, ki so poleg številnih športnikov, kot na primer Tine Maze in Janje Garnbret, sloves te pokrajine ponesli v širni svet. Gorsko kolesarstvo je namreč v severovzhodnem delu Slovenije doživelo razcvet, kakršnega še pred dobrimi desetimi leti ni pričakoval nihče. Zdaj Koroško kot vrhunsko destinacijo za to obliko športa promovirajo tako rekoč vsi, ki v tem športu najdejo vse od adrenalina do uživanja v neokrnjeni naravi. Šli smo po sledeh začetnikov tega športa, ki postaja vedno pomembnejša tržna niša in Koroško poleg športnikov in kakovostnega lesa z debelim flomastrom riše na zemljevid sveta.
Paradoks. Slovenija je pregovorno majhna, Koroška pa je za večino – tako daleč. To občutijo predvsem tisti, ki tam živijo. A to jih ni ustavilo in jih, kot je videti, tudi ne bo. Še več, zaradi njih Koroško in posledično Slovenijo spoznavajo ljudje, ki za malo državico izpod Alp sicer najbrž ne bi nikoli slišali. Kaj šele obiskali, dodajo organizator festivala gorskega kolesarjenja Črna lukn’a Damjan Kalčič – Kalči, vodja Mountain Bike Hotela Koroš Dušan Štrucl – Dixi, njegov sin in gorskokolesarski vodnik Anej Štrucl ter Vid Peršak, najuspešnejši slovenski tekmovalec v enduru ter član moštva Orbea Enduro Crew.
A do trenutka, ko so se mladi tekmovalci in turisti lahko zapeljali po enih izmed najlepših prog za gorske kolesarje na svetu, je bila pot dolga, dodajata Dixi in Kalči. Zgodba gorskega kolesarstva na Koroškem se začenja približno dvajset let nazaj, ko so redki gorski kolesarji začeli odkrivati ta del Slovenije. Dixi je najprej želel hotel za gorske kolesarje postaviti drugje, nato pa je našel lokacijo, ki je zdaj znana po vsem svetu, v Jamnici. Tukaj je nastalo pravo središče za vse ljubitelje gorskega kolesarstva, čeprav so na začetku nekateri zatrjevali, da kolesarski hotel ne more biti na vrhu hriba. K sreči so se motili, v smehu pove Dixi. Kalči je začel promocijo tega športa nekoliko kasneje, vendar prav po Dixijevem vzoru. Kmalu je s somišljeniki prišel na idejo, da bi lahko ‘trail’ ali progo za gorsko kolesarjenje speljali pod zemljo, skozi slikovito podzemlje Pece. Nastal je festival Črna lukn’a, ki privablja vedno več tekmovalcev iz številnih držav.
Anej Štrucl, gorskokolesarski vodnik in snovalec mnogih poti oziroma ‘trailov’ na Koroškem, poudarja, da je za uspeh ključnega pomena sodelovanje – to pa občudujejo tudi tujci. Ko človek to sliši, se zares vpraša, ali smo še v Sloveniji. Ne Dixi ne Kalči nista imela s sodelovanjem z okoliškimi prebivalci nobenih težav. Nasprotno. Ljudje so se vključili v projekta in začelo se je sodelovanje, kakršnih je pri nas (pre)malo. Brez zadrege lahko zatrdimo, da imajo od gorskih kolesarjev korist prav vsi – gostinci, turistični delavci, kmetje, lastniki gozdov …
In kdo vse prihaja k njim? Ljudje, ki prihajajo na Koroško poganjat pedala koles, so doma po vsem svetu in na vseh kontinentih. Stari so od 30 pa vse tja do 70 let, pove Dixi. Očarani so nad pristnostjo, prijaznostjo in pestro ponudbo kulinarike, ki jo ponuja Koroška. Vse to pa, kot rečeno, zahteva sodelovanje vedno več deležnikov. Najbolj jih pritegne narava, nekateri skoraj ne morejo verjeti, da so ‘traili’ naravni in da niso posekali tako rekoč nobenega drevesa ali ustvarili poti, kjer je prej ni bilo. In če vožnja po hribih in dolinah ni dovolj, lahko zavijete tudi pod zemljo. Kar je zagotovo unikat v vseh pogledih. Naravne danosti, iznajdljivost in sodelovanje, ki se širi celo onkraj severnih meja. Recept, po katerem Korošci očitno pišejo novo poglavje v turizmu. Da si med seboj pomagajo in ne čakajo na pomoč od drugod, so žal že vajeni. Zato jim lahko verjamemo, da so tudi njihovi načrti povsem uresničljivi. Kljub vsemu pa ostajajo previdni pri širjenju, saj želijo ostati butični, kar dolgoročno pomeni večjo vrednost destinacije, za katero bi radi, da postane kultna. In od tega niso daleč, ponosno povedo.
Vse fotografije: Marta Krejan Čokl / GG Slovenj Gradec
876 epizod
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Koroška že tako dolgo čaka na tako imenovano tretjo razvojno os, da bi od Ljubljane do tja verjetno prej prišli s kolesom, kakor pa po vseh predpisih in čez vse ovire, ki se vedno znova pojavljajo in to območje silijo v iskanje drugačnih rešitev. In ravno kolesa in z njimi kolesarji so tisti, ki so poleg številnih športnikov, kot na primer Tine Maze in Janje Garnbret, sloves te pokrajine ponesli v širni svet. Gorsko kolesarstvo je namreč v severovzhodnem delu Slovenije doživelo razcvet, kakršnega še pred dobrimi desetimi leti ni pričakoval nihče. Zdaj Koroško kot vrhunsko destinacijo za to obliko športa promovirajo tako rekoč vsi, ki v tem športu najdejo vse od adrenalina do uživanja v neokrnjeni naravi. Šli smo po sledeh začetnikov tega športa, ki postaja vedno pomembnejša tržna niša in Koroško poleg športnikov in kakovostnega lesa z debelim flomastrom riše na zemljevid sveta.
Paradoks. Slovenija je pregovorno majhna, Koroška pa je za večino – tako daleč. To občutijo predvsem tisti, ki tam živijo. A to jih ni ustavilo in jih, kot je videti, tudi ne bo. Še več, zaradi njih Koroško in posledično Slovenijo spoznavajo ljudje, ki za malo državico izpod Alp sicer najbrž ne bi nikoli slišali. Kaj šele obiskali, dodajo organizator festivala gorskega kolesarjenja Črna lukn’a Damjan Kalčič – Kalči, vodja Mountain Bike Hotela Koroš Dušan Štrucl – Dixi, njegov sin in gorskokolesarski vodnik Anej Štrucl ter Vid Peršak, najuspešnejši slovenski tekmovalec v enduru ter član moštva Orbea Enduro Crew.
A do trenutka, ko so se mladi tekmovalci in turisti lahko zapeljali po enih izmed najlepših prog za gorske kolesarje na svetu, je bila pot dolga, dodajata Dixi in Kalči. Zgodba gorskega kolesarstva na Koroškem se začenja približno dvajset let nazaj, ko so redki gorski kolesarji začeli odkrivati ta del Slovenije. Dixi je najprej želel hotel za gorske kolesarje postaviti drugje, nato pa je našel lokacijo, ki je zdaj znana po vsem svetu, v Jamnici. Tukaj je nastalo pravo središče za vse ljubitelje gorskega kolesarstva, čeprav so na začetku nekateri zatrjevali, da kolesarski hotel ne more biti na vrhu hriba. K sreči so se motili, v smehu pove Dixi. Kalči je začel promocijo tega športa nekoliko kasneje, vendar prav po Dixijevem vzoru. Kmalu je s somišljeniki prišel na idejo, da bi lahko ‘trail’ ali progo za gorsko kolesarjenje speljali pod zemljo, skozi slikovito podzemlje Pece. Nastal je festival Črna lukn’a, ki privablja vedno več tekmovalcev iz številnih držav.
Anej Štrucl, gorskokolesarski vodnik in snovalec mnogih poti oziroma ‘trailov’ na Koroškem, poudarja, da je za uspeh ključnega pomena sodelovanje – to pa občudujejo tudi tujci. Ko človek to sliši, se zares vpraša, ali smo še v Sloveniji. Ne Dixi ne Kalči nista imela s sodelovanjem z okoliškimi prebivalci nobenih težav. Nasprotno. Ljudje so se vključili v projekta in začelo se je sodelovanje, kakršnih je pri nas (pre)malo. Brez zadrege lahko zatrdimo, da imajo od gorskih kolesarjev korist prav vsi – gostinci, turistični delavci, kmetje, lastniki gozdov …
In kdo vse prihaja k njim? Ljudje, ki prihajajo na Koroško poganjat pedala koles, so doma po vsem svetu in na vseh kontinentih. Stari so od 30 pa vse tja do 70 let, pove Dixi. Očarani so nad pristnostjo, prijaznostjo in pestro ponudbo kulinarike, ki jo ponuja Koroška. Vse to pa, kot rečeno, zahteva sodelovanje vedno več deležnikov. Najbolj jih pritegne narava, nekateri skoraj ne morejo verjeti, da so ‘traili’ naravni in da niso posekali tako rekoč nobenega drevesa ali ustvarili poti, kjer je prej ni bilo. In če vožnja po hribih in dolinah ni dovolj, lahko zavijete tudi pod zemljo. Kar je zagotovo unikat v vseh pogledih. Naravne danosti, iznajdljivost in sodelovanje, ki se širi celo onkraj severnih meja. Recept, po katerem Korošci očitno pišejo novo poglavje v turizmu. Da si med seboj pomagajo in ne čakajo na pomoč od drugod, so žal že vajeni. Zato jim lahko verjamemo, da so tudi njihovi načrti povsem uresničljivi. Kljub vsemu pa ostajajo previdni pri širjenju, saj želijo ostati butični, kar dolgoročno pomeni večjo vrednost destinacije, za katero bi radi, da postane kultna. In od tega niso daleč, ponosno povedo.
Vse fotografije: Marta Krejan Čokl / GG Slovenj Gradec
Odkrivanje podzemnega sveta je sicer delo jamarjev in speleologov, a v tokratni Nedeljski reportaži se bomo imeli priložnost tudi mi spustiti v brezno in občudovati podzemne kraške pojave. Pri tem ne bo šlo brez vrvi, oponk in plezalnih prijemov, saj je dostop do kraške jame, ki jo v katastru kraških jam Slovenije najdemo pod katastrsko številko 3893, dokaj težak. Podoživite spust v jamsko brezno v oddaji Nedeljska reportaža.
Sopota je reka, bolje rečeno, rečica, ki se v Radečah z desne strani izlije v reko Savo na nadmorski višini 200 m. Njena dolina in s tem seveda tudi večji del njenega toka potekata v smeri od zahoda proti vzhodu. Izvir leži v gozdu med vasjo Velika Preska in zaselkom Borovak na 760 m nadmorske višine in ima tri pritoke. Do izliva pa Sopota opravi skoraj 21 km dolgo pot. Veliko večino te poti teče skozi gozd, nekaj po kmetijskih površinah ter na koncu skozi strnjeno urbano okolje. Ta rečica je redek primer sonaravne rabe tekočih voda, ki je bil na Sopoti živ še po drugi svetovni vojni, ko je na njej delovalo vsaj 38 mlinov, 19 žag, 4 kovačije in 8 malih hidroelektrarn. To zanimivo dolino bomo spoznali v Nedeljski reportaži, njen avtor je Milan Trobič.
V Sloveniji nam je uspelo ohraniti nekaj lepih šolskih poslopij. Sploh gimnazijske stavbe so pogosto okras svojih lokalnih okolij in eno najlepših takšnih poslopij stoji v Mariboru. Prva gimnazija Maribor ni le pomembna za zgodovino šolstva v mestu, temveč je tudi pomemben arhitektonski spomenik. A oddaja Nedeljska reportaža govori o enem samem detajlu na veličastni fasadi te stavbe. Govori o uri. Oddajo je pripravil Marko Radmilovič.
V današnji Nedeljski reportaži se bomo ustavili v Višnji Gori, v starem mestnem jedru, kjer nas čakajo znamenje kranjske čebele oblikovalca Roberta Kuharja, obnovljena šola z novo vsebino in učni čebelnjak z vrtom medovitih rastlin. V Hiši kranjske čebele, kot so jo poimenovali, bosta predstavljeni zgodovinska in kulturna dediščina kranjske čebele, pogled v prihodnost pa prinaša sodobno središče inovativnih tehnologij ApiLab. Kaj vse se bo dogajalo v Hiši kranjske čebele, njeno odprtje je predvideno v prvi polovici oktobra, je poizvedovala Petra Medved.
Ozemlje današnje Slovenije je imelo zelo burno in zanimivo geološko zgodovino, v kateri opažamo tudi vulkansko dejavnost. To pa med drugim pomeni, da smo imeli dva čisto prava vulkana ali ognjenika, in sicer Smrekovec in vulkan na Goričkem. Na območju vasi Grad je pred 3 milijoni let bruhal zadnji ognjenik na Slovenskem. Njegovo žrelo je imelo premer približno 1 kilometer. Danes na delu tega vulkanskega žrela leži Doživljajski park Vulkanija. Smrekovec pa je bil aktiven v geoloških obdobjih terciarja, pred 23 do 27 milijoni let. Takrat je ležal pod morjem in je večkrat zaporedoma izbruhal vulkanski prah, pepel in lavo. Šlo je za zelo velik ognjenik in njegovi ostanki so kljub pestri geološki zgodovini vidni še danes. In prav Smrekovec bomo spoznali v oddaji Nedeljska reportaža, njen avtor je Milan Trobič.
Javnost so nedavni ekscesi s pojavom neonacizma precej vznemirili. Precej mirni pa so ostali danes seniorji, ki so vso reč enkrat že doživeli. Med strahom pred kovidom so lahko le nemočno zavzdihnili: »Adolf? Pa menda ja ne že spet…!«
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Vsako mesto ima svojo goro, ki je v kolektivno zavest prebivalcev njene okolice zapisana kot simbolična predstavnica tega kraja. Maribor ima Pohorje in če bi morali na njem poiskati kočo, ki okoliškim prebivalcem nekoč in danes pomeni simbol tega pogorja, potem je to Mariborska koča na Pohorju. Zakaj ima tak pomen, kakšna je njena povezava z rokometom, slapovi in metulji ter zakaj še danes slovi po izjemni kulinariki, je v nedeljski reportaži preveril Jure K. Čokl.
Ste že kdaj slišali za izraz cvinger? To je ledinsko ime, ki ga najdemo povsod po Sloveniji in pri katerem gre najbrž za nekoliko popačen nemški izraz, ki pomeni zid, obzidje, prostor med dvema zidovoma. Najpogosteje se nanaša na obzidja okrog cerkva, samostanov, pokopališč pa tudi okrog ostankov gradov in dvorcev ter povsod tam, kjer so ostaline antičnih in prazgodovinskih naselij. Tak primer je recimo Cvinger pri Stični, kjer je bilo veliko prazgodovinsko naselje, pa tudi Cvinger pri Dolenjskih Toplicah. V tem zadnjem primeru so ga ljudje zaradi naselja, ki se imenuje Meniška vas, povezovali s samostanom. In res je ta vas dobila ime po menihih stiškega samostana, ki so na območju te in bližnjih vasi imeli svoje fevdne posesti. Arheološke raziskave vrha hriba Cvinger pa tam ostankov samostanskih ali kakih drugih srednjeveških in novodobnih obrambnih stavb niso odkrile. V oddaji Nedeljska reportaža bomo spoznali prazgodovinsko podobo Cvingerja pri Dolenjskih Toplicah, ki sodi med najzanimivejša naselja tedanjega časa. Avtor oddaje je Milan Trobič.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Pripoved o zaokroženi temi, zanimivih krajih in ljudeh, pa tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše. Razmišljanje o vsakdanjiku, včasih tudi potopis ali celo malce ironičen pogled novinarja na dogajanje okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom. Ob 14.30 na Prvem.
Že sredi devetnajstega stoletja najdemo prve omembe veselic, ki so takrat bile še narodno budniški, skoraj politični element. Sčasoma so veselice postale organizirana in predvsem sproščujoča nabirka, med katero so svoje finančno stanje izboljševala številna slovenska društva. Najbolj tradicionalno prostovoljna gasilska društva, zato se je za to vrsto zabave ob koncih tedna prijelo ime gasilska veselica. Gasilska veselica je fenomen slovenskega podeželja in je tako za urbane, pogosto preurbane medije, večkrat kraj in čas nerazumljivega, predvsem pa nebrzdanega veselja. Kako se veselice držijo v časih globalne epidemije, je poskušal razvozlati Marko Radmilovič, njegove ugotovitve pa boste slišali v Nedeljski reportaži.
Da je bil vinograd z obilnim pridelkom skozi stoletja vedno dragocenost, pripovedujejo številni zgodovinski zapisi in ohranjene umetniške stvaritve. Da se je zanimanje zanj med ljudmi in živalmi v času zorenja grozdja povečalo, je prav tako razumljivo, saj ne manjka pesniških stvaritev, ki slavijo "sladko grozdje", simbol blaginje in poželenja. Lastniki vinogradov so si za varovanje pred vsiljivci lastnega rodu omislili čuvaja vinogradov ali po štajersko "outarja", zoper ptičjo tatinsko nadlogo pa so si omislili ropotajočo napravo, ki jo poganja veter, in ji dali ime klopotec. Tako kot mlinček na vodi še danes pritegne otroke in njegova izdelava predstavlja prvi preizkus otroških ročnih spretnosti, tako je klopotec izziv za odrasle mojstre in tisti, ki znajo z lesom, so kot posebno mojstrstvo uveljavili izdelavo klopotcev. V tokratni Nedeljski reportaži se je Stane Kocutar ustavil na prireditvi postavitve klopotca na kmetiji Sončni raj na Vodolah nad Malečnikom pri Mariboru.
Krajinski park Kolpa je leta 1998 ustanovila Občina Črnomelj in se je takrat spopadal s poglavitno težavo, da občina razen ustanovitvenega akta in manjših ukrepov ni zmogla veliko več. Leta 2006 je ta krajinski park prevzela v zavarovanje in upravljanje država. Vlada je takrat sprejela ustanovitveni akt o krajinskem parku in akt o ustanovitvi zavoda, ki je kmalu zatem začel delati. Najpomembnejši del parka je reka Kolpa, ki ni znana le po čolnarjenju in kopanju, ampak je to tudi biotsko zelo bogata reka, saj v njej živi 38 vrst rib, od katerih jih je 9 vrst uvrščenih na rdeči seznam ogroženih vrst na ravni EU, 2 vrsti rib pa živita samo v reki Kolpi in nikjer drugje. Posebnost parka so suhi travniki, kraške vrtače, belokranjski steljniki in gozdovi. Polovica parka sodi v območje Nature 2000. Obiskovalci najdejo v parku 70 naravnih vrednot, 16 naravnih spomenikov in pa edini strogi naravni rezervat v Republiki Sloveniji. Vse te točke pa povezuje mreža pohodnih poti in te bomo spoznali v Nedeljski reportaži. Njen avtor je Milan Trobič.
Leta 1790 je francoski plemič Xavier de Maistre v Torinu preživljal hišni pripor. Iz ljubega dolgčasa se je lotil pisanja enega najbolj skromnih potopisov vseh časov in ga naslovil: Popotovanje po moji sobi. 130 let pozneje je njegovemu zgledu sledil Ambrož Kvartič in se za Nedeljsko reportažo podal na popotovanje po svoji pisalni mizi.
Pevska kultura je bistveni del slovenske kulture; pa ne le kulture. Petje, še posebej tisto v zboru, Slovenci razumemo kot del splošne omike in redki so tisti, ki ne poznajo, ali ne prepevajo temeljnih del naše glasbene tradicije. Dejstvo, ali ima pojoči posluh ali ne, pri tem ne igra bistvene vloge. Kar 3000 zborov, manjših vokalnih zasedb in ostalih pevskih družin deluje v Sloveniji, večina jih je združenih pod dežnikom Javnega sklada ljubiteljske kulture. Mnogi med njimi delujejo v težkih razmerah, mnogi med njimi vztrajajo že desetletja, nekateri so vrhunski, nekateri pa zgolj ljubiteljski. V Bovcu premorejo moški pevski zbor, ki letos praznuje svojo sedemdeset letnico To niti ni velika posebnost, mnogi slovenski pevski zbori imajo še daljšo tradiciji. Posebnost bovškega zbora je dejstvo, da ga že od ustanovitve vodi isti dirigent. Zgodbo o Danilu Durjavi in moškem pevskem zboru »Golobar« pripoveduje v Nedeljski reportaži Marko Radmilovič.
Služba za dostopnost programov RTV Slovenija skrbi za prilagoditev in dodatno opremo vsebin, ki nastajajo v programih RTV Slovenija, skladno s potrebami tistih gledalcev in poslušalcev, ki ne morejo brez težav spremljati rednega programa. Mednje sodijo poslušalci in gledalci z okvaro sluha ali vida, pa tudi tisti z določenimi kognitivnimi ovirami, kot je npr. motnja koncentracije. Ena od rednih oblik zagotavljanja dostopnosti zlasti televizijskih, to je vizualnih vsebin za gledalce z okvaro vida je zvočno opisovanje. Kako se je zvočno opisovanje pri nas razvijalo in kako danes nastajajo zvočni opisi na RTV Slovenija, boste izvedeli v Nedeljski reportaži.
Vsako leto se slovenski šesto- in devetošolci ob rednih šolskih obveznostih spoprimejo tudi z nalogami nacionalnega preverjanja znanja. Zdaj že nekajletni projekt Državnega izpitnega centra vedno znova prinese dragocen pogled v znanje, ki ga osnovnošolci odnesejo s sabo v življenje, ter v možnosti za izboljšave izobraževalnega procesa.
Med državnimi simboli je mogoče najbolj sprejeta himna, najbolj običajna pa zastava. In prav v povezavi z zastavo beležimo žalostno dejstvo, da smo Slovenci do njenega izobešanja precej brezbrižni. Medtem ko je uporaba državne zastave natančno zakonsko predvidena, pa je naš odnos do nje, tudi po tridesetih letih, še vedno skrivnosten. Na eni strani so javni deležniki obvezani k njenemu izobešanju, na drugi strani pa se zdi, da intimno še vedno ni vraščena v narodovo telo. Predvsem pa zastava globoko priča o našem domoljubju in prav o tej temi se Marko Radmilovič sprašuje v tokratni Nedeljski reportaži.
Ste vedeli, da imamo pri nas 90 vrst sesalcev in da je vsaka tretja vrsta sesalca netopir? Razstava Preživeti z netopirji v nekdanji šoli v Kančevcih je prva stalna razstava o netopirjih v Sloveniji. Nastala je v okviru projekta Gorička krajina v sodelovanju s tamkajšnjo župnijo, sofinancirata pa ga Republika Slovenija in Evropska unija iz Evropskega sklada za regionalni razvoj. Posebnost te razstave je, da lahko obiskovalci netopirje opazujejo tudi prek zaslona v obliki prenosa v živo iz kleti ali podstrešja, kjer bivajo. Kakšno je življenje netopirjev, kaj so njihove posebnosti, kakšen odnos imamo ljudje do te zaščitene vrste in kako jim škoduje svetlobno onesnaževanje, je v Nedeljski reportaži raziskovala Petra Medved.
Nedeljska reportaža se sprehaja po Motniku v Tuhinjski dolini; natanko tam, kjer se je pred 25 milijoni let sprehaljal tudi pritlikavi nosorog. Ta zadovoljen v svojem prazgodovinskem močvirju niti slutil ni, da bo nekoč poleg bogate zgodovine in kulturne dediščine tudi sam postal motniška krajevna znamenitost. Oddajo je pripravil Ambrož Kvartič.
Neveljaven email naslov