Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Rakitniški jambor

30.04.2017


Potujoča pošast

Prav zagotovo poznate Rakitno zaradi Mladinskega klimatskega zdravilišča, najbrž vam je znano tudi Rakitniško jezero in mogoče tudi to, da leži kraj na najvišjem kraškem polju. Najbrž pa se boste kar malce zdrznili, ko vam povemo, da je iz Rakitne pred skoraj 125 leti potoval v ladjedelnico v Trstu najdaljši znani jambor, ki so ga kdajkoli vozili po naših cestah. Tega je za popravilo svoje poškodovane 815-tonske jadrnice kupil takrat eden najbogatejših in najbolj znanih slovenskih ladjarjev v Trstu Henrik Angel Jazbec. Ta najdaljši jambor, ki je meril kar 64 metrov so posekali v okolici Rakitne in ga nato peljali skozi Begunje, Cerknico, Rakek, Planino, Studeno, čez Razdrto v Trst. Ta izjemni podvig rakitniških gozdarjev, sekačev in furmanov je leta 2013 spodbudil člane Turističnega društva Menišija, da so začeli zbirati podatke. Te so nato predali kolegom iz Rakitne, ki bodo ob obletnici potovanja jambora pripravili posebno slovesnost. O rakitniškem jamboru bomo govorili v oddaji Nedeljska reportaža.

 

Skrita pot

V nadaljevanju bom uporabil besedilo, ki ga je za naše srečanje na Rakitni pripravil Janez Košir, turistični vodič in tajnik Turističnega društva Menišija:

"Prvo informacijo o poti najdaljšega jambora iz Rakitne preko Menišije do Trsta mi je ob načrtovanju Meniševske sprehajalne poti posredoval Miro Nared. Na TD Menišija se s projektom « Jamborna pot« ukvarjamo že od leta 2013. V raziskavo te poti nas je potegnil prospekt občine Postojna iz leta 2011 »Jamborna cesta«, ki smo ga dobili od TD Podgura, ob vodenju po Menišiji.

Skica jamborne ceste, stran Turističnega društva Podgura.

foto: TD Podgura.

 

Turistično društvo Podgura je ob svojem kozolcu v Belskem, postavilo tudi repliko rakitniškega jambora.

 

Tam je obdelana ta cesta od Planine do Razdrtega in omenjen najdaljši 64 m dolg jambor, ki je pripotoval po tej cesti iz okolice Rakitne. Postavili smo si vprašanje zakaj v tem prospektu ni obdelan tudi najzahtevnejši del poti od Planine do Rakitne in si zadali nalogo v kateri bi ta del obdelali, kasneje pa izpeljali projekt v katerem bo zajeta celotna pot jambora  od Rakitne do Trsta?

Pri kolegu Darku Jerina iz Rakitne sem se pozanimal če on kaj ve o tem in on mi je posredoval izvleček iz članka Miroslava Pahorja in Ilonke Hajnal v »Informatorju Splošne plovbe Piran« - Po sledeh nekega jambora «. Pod izvlečkom je bil podpisan Janko Vidmar. Več o furmanstvu in o tem jamboru sta pisala tudi v knjigi »Po jamborni cesti v mesto na peklu«.

Najdaljši znani jambor  (64 m) je v Trst prišel za jadrnico Beechdale iz okolice Rakitne. Peljali so ga skozi Begunje, Cerknico, Rakek, Planino, Studeno, Landol, Razdrto, Senožeče, Sanadole, Sežano, Opčine do ladjedelnice sv. Marka v Trstu. Tu je začetek našega projekta » Po sledeh najdaljšega jambora od Rakitne do Trsta«.

Ker je jambor potoval tudi čez Menišijo, smo si v  idejnem projektu zadali nalogo da raziščemo pot po kateri je ta jambor potoval. od Rakitne do Planine, sama Jamborna pot pa bi povezovala vsa društva ob poti od Rakitne do Trsta. Trasa poti do Planine je sedaj po naši raziskavi večinoma poznana. Tam se bo Rakiški del poti povezal na že obdelano traso občine Postojna, do Razdrtega.

 

 

Potovanje velikega jambora iz Rakitne v Trst

Tudi v tem delu bomo dodali zapis Janeza Koširja:

Novembra, leta 1893 se je 815 tonska jadrnica znašla v hudi nevihti jugovzhodno od Balaerov. Vihar je ladji potrgal jadra, prelomil srednji jambor, nazadnje pa je uničil še zadnji jambor. Na nesrečo sta pri tem utonila še dva mornarja. Navkljub hudim poškodbam pa jadrnica ni potonila. S skrajnimi napori so mornarji spravili v bližnje pristanišče. Tam so jo zasilno popravili nato pa so odpluli v svojo matično luko Trst. Lastnik poškodovane jadrnice je bil Henrik Jazbec. Bil je najbogatejša slovanska osebnost v tedanjem Trstu in tudi eden najbolj znanih slovanskih ladjarjev v Trstu. Bil je član tržaške trgovske komore in tudi član raznih pomorskih združenj v Trstu.

Še pred povratkom  jadrnika v Trst je Jazbec pričel iskati nov jambor. Okrajni gozdar v Ljubljani mu je posredoval informacijo rakitniškega logarja, da bi se »tak jambor« utegnil najti v gozdu kmeta Opeka iz Rakitne.

Petnajstega decembra 1893 se je pri Opeki zglasil sam Henrik Angel Jazbec. Začela so se uspešna pogajanja in hoja je naslednji dan padla. Čez teden dni je bila okleščena in novi jambor olupljen in obtesan. Bil je presenetljivo dolg saj je v dolžino meril kar 64 m. Pri tej dolžini je imel nad devet kubičnih metrov uporabnega lesa.  Tesači so doma pripovedovali o nenavadno veliki hoji in so si jo hodili ogledovat kot pravi čudež. Zaradi izjemnih dimenzij so se ponovno pričela pogajanja o ceni prevoza do ladjedelnice. V gostilni so se po dolgotrajnih pogajanjih sporazumeli, da bo Jazbec poleg običajne tovornine plačal vse potrebne vprege od Cerknice do Sežane. Za kmeta Opeka je bil to dober posel, ker je na svoje stroške moral spraviti jambor samo po najtežjem delu poti do Cerknice.

Sečnja lesa, Rakitna.

foto: Janez Levstek.

Po sklenjenem dogovoru so se pričele priprave za prevoz. Najeli so štiri preme na dovolj visokih kolesih ker se deblo pri prevozu ni smelo drgniti po tleh. Jambor je moral priti v Trst nepoškodovan. Najprej pa so morali spraviti hojo iz gozda v vas. Ker je bila hoja posekana nekje na nam danes nepoznani lokaciji v soteski Zale so za prvi del poti od rastišča hoje pa do Rakitne porabili štiri dni. En dan za priprave, tri dni pa za prevoz.

Spravilo lesa, Rakitna.

foto: Janez Levstek.

 

Po prispetju v vas so ga nekaj dni sušili - drgnili tako, da so odstranili zadnjo mehko plast poletne rasti.  Po tej predpripravi se je deblo svetilo tako, kot bi bilo posekano spomladi. Po teh predpripravah se je končno pričel prevoz. Za prvi del poti od Rakitne do Bezuljaka so za prevoz po ozki vijugasti cesti porabili polna dva dneva.

Bezuljak, članek Dušan Gogala, 15.11. 2011.

foto: Zbirka Tine Schein.

 

Deblo je vleklo osem parov volov na nekakšnih grobih saneh, ki so jih privezali na kolesa. Ker je bila pokrajina zasnežena, je deblo pri prevozu največkrat potovalo kar po svoje. Da je prevoz do Bezuljaka uspel, je pri premikanju jambora sodelovalo več kot trideset mož iz Rakitne. Od Bezuljaka do Cerknice, pa je šlo lažje. Vozili so pol dneva.

Po prenočevanju v Cerknici, so naslednji dan nadaljevali vožnjo proti Rakeku. Počasne vole so zamenjali s hitrejšimi konji. Prve težave so nastopile že takoj na prvi strmini. Na Kamni gorici so konji omagali pred kapelico, tako, da so pri nadaljevanju prevoza do Rakeka nudili pomoč z volovskimi vpregami vaščani Rakeka. Še težje je bilo pri premagovanju ovinka za železniškim podvozom na Rakeku.  Zbralo se je več kot štirideset mož, da so odmikali jambor od stene podvoza. Po uspešnem prehodu pod železniško progo pa je preko Unca do Planine šlo gladko.

V Planini so nastopile težave še pri prehodu mostu čez Unico in ovinka neposredno pred vasjo. Za uspešno nadaljevanje poti se je zbralo veliko ljudi, ki so odnašali zadnji del jambora.

V Planini so se ustavili v Vilharjevi gostilni kjer so prenočili in naslednji dan nadaljevali pot čez Graben proti Strmici, ker čez Kačje Ride zaradi prevelike dolžine jambora prevoz ni bil mogoč. Ker »Dolge pošasti« ni bilo možno s konji spraviti čez Graben v Strmico, so v vasi najeli osem parov volov in nadaljevali pot do Studenega, kjer so nakrmili konje in prenočili. Do tu so iz Planine porabili cel dan in še del noči.

 

Tudi v Studenem ni šlo vse lahko. Vsi vaščani so pomagali prestavljati jambor, vendar pa se je ta kljub temu pri neki hiši zagozdil. Ni bilo druge pomoči kakor da so vogal hiše odbili in ga potegnili naprej. Škoda ni bila velika saj je gospodar ta vogal izravnal z malto in tako omogočil lažji prevoz za naslednje »fure«. Do Belskega je jambor vleklo šest parov konj, tam pa so že čakali Belci z osmimi pari volov, da so potegnili jambor po strmi cesti čez Vrh Vrhov  v Landol.

Zadnja pomoč volovskih vpreg konjem, pri vlačenju jambora, se je ponovila še pri Senožečah. Rakitniški furmani so tu prespali v stari furmanski gostilni »Pri Bajti«. Tamkajšnja zvedava gospodarica je s šiviljskim metrom izmerila celotno dolžino kompozicije, ki je stala pred hišo. Skupno s štirimi pari konj je merila 78 metrov. Po desetih dneh je jambor iz Rakitne prispel v Trst. Vprego štirih parov konj je spremljalo kakšnih deset od mraza pomodrelih mož.  Vozili so jambor – najdaljši do sedaj znan jambor. Tako dolg jambor je bil celo za Tržačane veliko presenečenje, ker kaj takega še nikoli niso videli. Z velikim občudovanjem so stali ob vsej poti od začetka Trsta do ladjedelnice. V ladjedelnici Sv. Marka so zapisali, da je jambor prispel nekje s Kranjske 24. januarja, leta 1894.

 

Potegnili so jih...

V krajih skozi katere je potoval jambor so še okrog leta 1970 vedeli, da je bil veliki jambor namenjen za Kurbjo dolino. V doku ladjedelnice sv. Marka v Trstu je tedaj čakala na popravilo velika jadrnica tipa bark na kateri se je svetilo ime »Beechdale« kar pomeni Bukova dolina. Furmane iz Rakitne so naplahtali da prevod imena jadrnice « Beechdale« za katero so pripeljali jambor pomeni »Kurbja dolina« kar bi se po angleško pisalo«Bitchdale«. Ko so se vračali nazaj, so v vseh gostilnah v katerih so se ustavili, povedali da so jambor peljali za Kurbjo dolino.

Zgornja slika:  V Žalcu pri Celju je poročnik fregate Vladimir Borša izdelal njen model, ki ga hrani Pomorski muzej v Piranu kot spomin na eno najlepših jadrnic Sredozemlja.

Usoda jadrnice

Jadrnica »Beechdale - Bukova dolina« je bila popravljena v maju leta 1894. V pristanišču je vkrcala tovor in 25 maja odplula proti vzhodnemu Sredozemlju. Za ladjarja Jazbeca je plula še celih 17 let, dokler jo ni prodal poleti leta 1911 v Turčijo. V pristanišču Izmir  je preživela prvo svetovno vojno, dokler jo niso leta 1918 dali v razpremo. Tedaj so tudi naš jambor požrli ognjeni zublji.

Kako naprej?

Kot je povedal Janez Košir so kontakti z društvi ob jamborni poti vzpostavljeni, pokazali so pripravljenost za sodelovanje, tako da pri nadaljevanju tega projekta ne bo večjih težav.

Za projekt »Jamborne poti« se  zanimajo v krajevni skupnosti Rakitna od koder je jambor tudi začel svojo pot. Ustanovili so organizacijski odbor, ki že dela na projektu  in prav je, da od tu naprej vodijo vse dejavnosti za predstavitev tega velikega podviga, ki so ga pred sto leti izpeljali furmani iz Rakitne. V ta odbor sta bila že povabljena na eno od sej tudi člana Turističnega društva Menišija, ki bosta pri projektu sodelovala tudi naprej.

"Mi bomo v naslednjem letu v tem velikem projektu sodelovali  kot partner in rakiškemu odboru predali vso zbrano dokumentacijo v nadaljnjo uporabo brez pogojev," je še dodal Janez Košir.

 

Slovesnosti

Kot nam je povedal predsednik Pripravljalnega odbora za jambor Darko Jerina se že pospešeno pripravljajo na 125-letnico prevoza največjega jambora iz Rakitne v Trst. Organizirali so že dva izleta po jamborni poti, očistili so del jambore poti  ob Rakitniškem jezeru, kjer bodo postavili repliko jambora. Poleg tega bodo v neposredni bližini pripravili poseben prireditveni prostor za slavje, ki bo potekalo dva dni. Organizirali bodo tematske programe, predstavili kmečka opravila, gozdarjenje, in drugo, kar je značilno za Rakitno. Krona vsega pa bo poseben zbornik, kjer bo osrednje mesto imela zgodba o prevozu jambora, dodani pa bodo še drugi etnološki, gozdarski, zgodvinski in podobni članki.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 


Nedeljska reportaža

877 epizod


Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.

Rakitniški jambor

30.04.2017


Potujoča pošast

Prav zagotovo poznate Rakitno zaradi Mladinskega klimatskega zdravilišča, najbrž vam je znano tudi Rakitniško jezero in mogoče tudi to, da leži kraj na najvišjem kraškem polju. Najbrž pa se boste kar malce zdrznili, ko vam povemo, da je iz Rakitne pred skoraj 125 leti potoval v ladjedelnico v Trstu najdaljši znani jambor, ki so ga kdajkoli vozili po naših cestah. Tega je za popravilo svoje poškodovane 815-tonske jadrnice kupil takrat eden najbogatejših in najbolj znanih slovenskih ladjarjev v Trstu Henrik Angel Jazbec. Ta najdaljši jambor, ki je meril kar 64 metrov so posekali v okolici Rakitne in ga nato peljali skozi Begunje, Cerknico, Rakek, Planino, Studeno, čez Razdrto v Trst. Ta izjemni podvig rakitniških gozdarjev, sekačev in furmanov je leta 2013 spodbudil člane Turističnega društva Menišija, da so začeli zbirati podatke. Te so nato predali kolegom iz Rakitne, ki bodo ob obletnici potovanja jambora pripravili posebno slovesnost. O rakitniškem jamboru bomo govorili v oddaji Nedeljska reportaža.

 

Skrita pot

V nadaljevanju bom uporabil besedilo, ki ga je za naše srečanje na Rakitni pripravil Janez Košir, turistični vodič in tajnik Turističnega društva Menišija:

"Prvo informacijo o poti najdaljšega jambora iz Rakitne preko Menišije do Trsta mi je ob načrtovanju Meniševske sprehajalne poti posredoval Miro Nared. Na TD Menišija se s projektom « Jamborna pot« ukvarjamo že od leta 2013. V raziskavo te poti nas je potegnil prospekt občine Postojna iz leta 2011 »Jamborna cesta«, ki smo ga dobili od TD Podgura, ob vodenju po Menišiji.

Skica jamborne ceste, stran Turističnega društva Podgura.

foto: TD Podgura.

 

Turistično društvo Podgura je ob svojem kozolcu v Belskem, postavilo tudi repliko rakitniškega jambora.

 

Tam je obdelana ta cesta od Planine do Razdrtega in omenjen najdaljši 64 m dolg jambor, ki je pripotoval po tej cesti iz okolice Rakitne. Postavili smo si vprašanje zakaj v tem prospektu ni obdelan tudi najzahtevnejši del poti od Planine do Rakitne in si zadali nalogo v kateri bi ta del obdelali, kasneje pa izpeljali projekt v katerem bo zajeta celotna pot jambora  od Rakitne do Trsta?

Pri kolegu Darku Jerina iz Rakitne sem se pozanimal če on kaj ve o tem in on mi je posredoval izvleček iz članka Miroslava Pahorja in Ilonke Hajnal v »Informatorju Splošne plovbe Piran« - Po sledeh nekega jambora «. Pod izvlečkom je bil podpisan Janko Vidmar. Več o furmanstvu in o tem jamboru sta pisala tudi v knjigi »Po jamborni cesti v mesto na peklu«.

Najdaljši znani jambor  (64 m) je v Trst prišel za jadrnico Beechdale iz okolice Rakitne. Peljali so ga skozi Begunje, Cerknico, Rakek, Planino, Studeno, Landol, Razdrto, Senožeče, Sanadole, Sežano, Opčine do ladjedelnice sv. Marka v Trstu. Tu je začetek našega projekta » Po sledeh najdaljšega jambora od Rakitne do Trsta«.

Ker je jambor potoval tudi čez Menišijo, smo si v  idejnem projektu zadali nalogo da raziščemo pot po kateri je ta jambor potoval. od Rakitne do Planine, sama Jamborna pot pa bi povezovala vsa društva ob poti od Rakitne do Trsta. Trasa poti do Planine je sedaj po naši raziskavi večinoma poznana. Tam se bo Rakiški del poti povezal na že obdelano traso občine Postojna, do Razdrtega.

 

 

Potovanje velikega jambora iz Rakitne v Trst

Tudi v tem delu bomo dodali zapis Janeza Koširja:

Novembra, leta 1893 se je 815 tonska jadrnica znašla v hudi nevihti jugovzhodno od Balaerov. Vihar je ladji potrgal jadra, prelomil srednji jambor, nazadnje pa je uničil še zadnji jambor. Na nesrečo sta pri tem utonila še dva mornarja. Navkljub hudim poškodbam pa jadrnica ni potonila. S skrajnimi napori so mornarji spravili v bližnje pristanišče. Tam so jo zasilno popravili nato pa so odpluli v svojo matično luko Trst. Lastnik poškodovane jadrnice je bil Henrik Jazbec. Bil je najbogatejša slovanska osebnost v tedanjem Trstu in tudi eden najbolj znanih slovanskih ladjarjev v Trstu. Bil je član tržaške trgovske komore in tudi član raznih pomorskih združenj v Trstu.

Še pred povratkom  jadrnika v Trst je Jazbec pričel iskati nov jambor. Okrajni gozdar v Ljubljani mu je posredoval informacijo rakitniškega logarja, da bi se »tak jambor« utegnil najti v gozdu kmeta Opeka iz Rakitne.

Petnajstega decembra 1893 se je pri Opeki zglasil sam Henrik Angel Jazbec. Začela so se uspešna pogajanja in hoja je naslednji dan padla. Čez teden dni je bila okleščena in novi jambor olupljen in obtesan. Bil je presenetljivo dolg saj je v dolžino meril kar 64 m. Pri tej dolžini je imel nad devet kubičnih metrov uporabnega lesa.  Tesači so doma pripovedovali o nenavadno veliki hoji in so si jo hodili ogledovat kot pravi čudež. Zaradi izjemnih dimenzij so se ponovno pričela pogajanja o ceni prevoza do ladjedelnice. V gostilni so se po dolgotrajnih pogajanjih sporazumeli, da bo Jazbec poleg običajne tovornine plačal vse potrebne vprege od Cerknice do Sežane. Za kmeta Opeka je bil to dober posel, ker je na svoje stroške moral spraviti jambor samo po najtežjem delu poti do Cerknice.

Sečnja lesa, Rakitna.

foto: Janez Levstek.

Po sklenjenem dogovoru so se pričele priprave za prevoz. Najeli so štiri preme na dovolj visokih kolesih ker se deblo pri prevozu ni smelo drgniti po tleh. Jambor je moral priti v Trst nepoškodovan. Najprej pa so morali spraviti hojo iz gozda v vas. Ker je bila hoja posekana nekje na nam danes nepoznani lokaciji v soteski Zale so za prvi del poti od rastišča hoje pa do Rakitne porabili štiri dni. En dan za priprave, tri dni pa za prevoz.

Spravilo lesa, Rakitna.

foto: Janez Levstek.

 

Po prispetju v vas so ga nekaj dni sušili - drgnili tako, da so odstranili zadnjo mehko plast poletne rasti.  Po tej predpripravi se je deblo svetilo tako, kot bi bilo posekano spomladi. Po teh predpripravah se je končno pričel prevoz. Za prvi del poti od Rakitne do Bezuljaka so za prevoz po ozki vijugasti cesti porabili polna dva dneva.

Bezuljak, članek Dušan Gogala, 15.11. 2011.

foto: Zbirka Tine Schein.

 

Deblo je vleklo osem parov volov na nekakšnih grobih saneh, ki so jih privezali na kolesa. Ker je bila pokrajina zasnežena, je deblo pri prevozu največkrat potovalo kar po svoje. Da je prevoz do Bezuljaka uspel, je pri premikanju jambora sodelovalo več kot trideset mož iz Rakitne. Od Bezuljaka do Cerknice, pa je šlo lažje. Vozili so pol dneva.

Po prenočevanju v Cerknici, so naslednji dan nadaljevali vožnjo proti Rakeku. Počasne vole so zamenjali s hitrejšimi konji. Prve težave so nastopile že takoj na prvi strmini. Na Kamni gorici so konji omagali pred kapelico, tako, da so pri nadaljevanju prevoza do Rakeka nudili pomoč z volovskimi vpregami vaščani Rakeka. Še težje je bilo pri premagovanju ovinka za železniškim podvozom na Rakeku.  Zbralo se je več kot štirideset mož, da so odmikali jambor od stene podvoza. Po uspešnem prehodu pod železniško progo pa je preko Unca do Planine šlo gladko.

V Planini so nastopile težave še pri prehodu mostu čez Unico in ovinka neposredno pred vasjo. Za uspešno nadaljevanje poti se je zbralo veliko ljudi, ki so odnašali zadnji del jambora.

V Planini so se ustavili v Vilharjevi gostilni kjer so prenočili in naslednji dan nadaljevali pot čez Graben proti Strmici, ker čez Kačje Ride zaradi prevelike dolžine jambora prevoz ni bil mogoč. Ker »Dolge pošasti« ni bilo možno s konji spraviti čez Graben v Strmico, so v vasi najeli osem parov volov in nadaljevali pot do Studenega, kjer so nakrmili konje in prenočili. Do tu so iz Planine porabili cel dan in še del noči.

 

Tudi v Studenem ni šlo vse lahko. Vsi vaščani so pomagali prestavljati jambor, vendar pa se je ta kljub temu pri neki hiši zagozdil. Ni bilo druge pomoči kakor da so vogal hiše odbili in ga potegnili naprej. Škoda ni bila velika saj je gospodar ta vogal izravnal z malto in tako omogočil lažji prevoz za naslednje »fure«. Do Belskega je jambor vleklo šest parov konj, tam pa so že čakali Belci z osmimi pari volov, da so potegnili jambor po strmi cesti čez Vrh Vrhov  v Landol.

Zadnja pomoč volovskih vpreg konjem, pri vlačenju jambora, se je ponovila še pri Senožečah. Rakitniški furmani so tu prespali v stari furmanski gostilni »Pri Bajti«. Tamkajšnja zvedava gospodarica je s šiviljskim metrom izmerila celotno dolžino kompozicije, ki je stala pred hišo. Skupno s štirimi pari konj je merila 78 metrov. Po desetih dneh je jambor iz Rakitne prispel v Trst. Vprego štirih parov konj je spremljalo kakšnih deset od mraza pomodrelih mož.  Vozili so jambor – najdaljši do sedaj znan jambor. Tako dolg jambor je bil celo za Tržačane veliko presenečenje, ker kaj takega še nikoli niso videli. Z velikim občudovanjem so stali ob vsej poti od začetka Trsta do ladjedelnice. V ladjedelnici Sv. Marka so zapisali, da je jambor prispel nekje s Kranjske 24. januarja, leta 1894.

 

Potegnili so jih...

V krajih skozi katere je potoval jambor so še okrog leta 1970 vedeli, da je bil veliki jambor namenjen za Kurbjo dolino. V doku ladjedelnice sv. Marka v Trstu je tedaj čakala na popravilo velika jadrnica tipa bark na kateri se je svetilo ime »Beechdale« kar pomeni Bukova dolina. Furmane iz Rakitne so naplahtali da prevod imena jadrnice « Beechdale« za katero so pripeljali jambor pomeni »Kurbja dolina« kar bi se po angleško pisalo«Bitchdale«. Ko so se vračali nazaj, so v vseh gostilnah v katerih so se ustavili, povedali da so jambor peljali za Kurbjo dolino.

Zgornja slika:  V Žalcu pri Celju je poročnik fregate Vladimir Borša izdelal njen model, ki ga hrani Pomorski muzej v Piranu kot spomin na eno najlepših jadrnic Sredozemlja.

Usoda jadrnice

Jadrnica »Beechdale - Bukova dolina« je bila popravljena v maju leta 1894. V pristanišču je vkrcala tovor in 25 maja odplula proti vzhodnemu Sredozemlju. Za ladjarja Jazbeca je plula še celih 17 let, dokler jo ni prodal poleti leta 1911 v Turčijo. V pristanišču Izmir  je preživela prvo svetovno vojno, dokler jo niso leta 1918 dali v razpremo. Tedaj so tudi naš jambor požrli ognjeni zublji.

Kako naprej?

Kot je povedal Janez Košir so kontakti z društvi ob jamborni poti vzpostavljeni, pokazali so pripravljenost za sodelovanje, tako da pri nadaljevanju tega projekta ne bo večjih težav.

Za projekt »Jamborne poti« se  zanimajo v krajevni skupnosti Rakitna od koder je jambor tudi začel svojo pot. Ustanovili so organizacijski odbor, ki že dela na projektu  in prav je, da od tu naprej vodijo vse dejavnosti za predstavitev tega velikega podviga, ki so ga pred sto leti izpeljali furmani iz Rakitne. V ta odbor sta bila že povabljena na eno od sej tudi člana Turističnega društva Menišija, ki bosta pri projektu sodelovala tudi naprej.

"Mi bomo v naslednjem letu v tem velikem projektu sodelovali  kot partner in rakiškemu odboru predali vso zbrano dokumentacijo v nadaljnjo uporabo brez pogojev," je še dodal Janez Košir.

 

Slovesnosti

Kot nam je povedal predsednik Pripravljalnega odbora za jambor Darko Jerina se že pospešeno pripravljajo na 125-letnico prevoza največjega jambora iz Rakitne v Trst. Organizirali so že dva izleta po jamborni poti, očistili so del jambore poti  ob Rakitniškem jezeru, kjer bodo postavili repliko jambora. Poleg tega bodo v neposredni bližini pripravili poseben prireditveni prostor za slavje, ki bo potekalo dva dni. Organizirali bodo tematske programe, predstavili kmečka opravila, gozdarjenje, in drugo, kar je značilno za Rakitno. Krona vsega pa bo poseben zbornik, kjer bo osrednje mesto imela zgodba o prevozu jambora, dodani pa bodo še drugi etnološki, gozdarski, zgodvinski in podobni članki.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 


06.10.2019

Zavod ARS Viva

Pa začnimo našo zgodbo takole: Lužarjev ata – Janez Žnidaršič – je imel dva sinova, Ivana in Justina, ter hčerko Ano, domačo kmetijo pa je prevzel sin Justin. Nekdanji lastnik Janez je bil obenem tudi znan kontrabantar oziroma tihotapec, ki je tihotapili konje čez takratno jugoslovansko-italijansko mejo. Zbirališče konj je bilo prav v Lužarjevem hlevu, v katerem je danes galerija. In tu bi se vprašali, kje se je to dogajalo, kakšna galerija? Vse to je povezano z domačijo Žnidaršič iz vasi Podcerkev iz občine Loška dolina. Pa to ni navadna domačija, ampak je nekaj posebnega, postala je namreč kulturno središče na podeželju. To pa še zdaleč ni vse, domačija ponuja prenočišča, saj je urejena kot hostel, in tu si dobesedno podajajo kljuko najrazličnejši dogodki – od razstav, predavanj, delavnic do gledališča na prostem in še bi lahko naštevali. Leta 1996 je namreč domačijo in kmetijo prevzel invalid tetraplegik Benjamin Žnidaršič, ki se je kot pesnik, pisatelj, slikar in dolgoletni kulturni delavec pri Zvezi paraplegikov Slovenije leta 2009 odločil, da bo kmetijo preuredil v kulturno središče. In tako je nastal Zavod ARS Viva in znotraj tega hostel, ki ja namenjen vsem in je prvi namestitveni objekt v Sloveniji, ki je povsem prilagojen ljudem s posebnimi potrebami, invalidom na vozičkih. V Nedeljski reportaži bomo spoznali Zavod ARS Viva v Podcerkvi, avtor oddaje je Milan Trobič.


29.09.2019

Tri potopljene tovorne ladje Ljubljanskega barja

Ljubljanica je arheološki fenomen - iz njene struge je bilo do danes dvignjenih več tisoč arheoloških najdb, ki sodijo v obdobja od kamene dobe do danes. Pred regulacijo struge je bilo to območje veliko jezero, po katerem so pluli čolni in ladje. Trenutno je na njem dokumentiranih več kot 70 ostankov plovil, ki še čakajo na obravnavo. Pridružite se Darji Pograjc, ki se v Nedeljski reportaži potaplja na dno jezera, ki ga ni več, in raziskuje tri velike tovorne ladje, potopljene v Ljubljanici in na Ljubljanskem barju.


22.09.2019

Kmetija na Goričkem, kjer ob delu in druženju spet najdeš sebe

Tokratna Nedeljska reportaža je nastala na Goričkem v občini Šalovci, kjer domuje Ekosocialna kmetija Korenika. V njenem okolju so delo in zadovoljstvo, pa tudi spoštovanje in samospoštovanje našli ljudje iz ranljivih družbenih skupin, med njimi številni, ki so v preteklosti izgubili zdravje in svoj socialni krog, a so ob delu z zelišči in predelavo ekoloških živil spet odkrili smisel in poslanstvo življenja. Na Koreniki tako že tretjo leto deluje enota Večgeneracijskega centra Pomurja z imenom Štorklja. Oživljajo tudi stara zeliščarska in kulinarična znanja goričkega okolja ter zapuščino tamkajšnjih zgodovinarjev pa literarnih in drugih ustvarjalcev. V bistvu gre za prebujeno zavedanje o neprecenljivi vrednosti naravnega okolja, ki omogoča ne le preživetja, pač pa umik od odtujenosti in ponovno odkritje skoraj pozabljenih in prezrtih vrednot. Ekosocialna kmetija Korenika, ki se ji bomo posvetili v reportaži, zato velja za primer dobre prakse na področju socialnega podjetništva. Oddajo pripravlja Stane Kocutar.


15.09.2019

Društvo Nit - en jezik, tri govorice

Veliko besed in besedil je bilo napisanih o sobivanju narodov in narodnosti v Evropi, o multikulturnosti na različnih ravneh, tudi o enotnem slovenskem kulturnem prostoru. Ni dvoma, da so avtorji resno razmišljali o vseh teh vprašanjih in iskreno zapisali svoje poglede nanje ter ponujali predloge, kako pospeševati procese krepitve takšnega sožitja. Ob vsem tem je težko spregledati, da gre za procese, ki so od rojstva idej do danes delovali po načelu vroče hladno. Vedno je bilo veliko ljudi, ki so si želeli ter so bili in so sposobni sprejemati sožitje vseh ljudi ne glede na vse tisto, kar nas danes bolj ločuje kot povezuje. Žal pa so bili prisiljeni sobivati tudi z ljudmi, ki tega niso sposobni. Tako je bilo in verjetno bo tudi v prihodnje tako. Leta 2003 je pokojni pesnik, esejist, prevajalec, urednik, kritik in sociolog kulture Aleš Debeljak v svojem eseju Enotni slovenski kulturni prostor in Evropa maternih jezikov, med drugim zapisal: »Ampak: enotni slovenski kulturni prostor je danes v Republiki Sloveniji skromno znan pojem. Se več: pomislimo le na negativni pomen v nenehnem poudarjanju manjšinskega, se pravi vsaj drugačnega, če ne na tihem tudi že slabšalnega statusa pisateljev in drugih umetnikov, ki delujejo v slovenski kulturi ne glede na državljanske identifikacije, ki jih nosijo v svojih potnih listih Italije, Avstrije in Madžarske.« Ob vsem tem je prijetna novost obstoj društva, prvega primorskega kulturnega društva katerega članice in člani so iz Slovenije in zamejstva – iz Posočja, Benečije in Rezije. Društvo je bilo ustanovljeno leta 2010 kot Kulturno društvo PoBeRe na Livku – Posočje, Benečija, Rezija, od junija leta 2015 pa deluje kot Kulturno društvo Nit. Nit, ki je osnova za spletanje, prepletanje, povezovanje, tkanje zrahljanih vezi med rojaki z obeh strani meje. Društvo ima danes nekaj manj kot trideset članov, ukvarjajo se predvsem s pisno in likovno umetnostjo, v prostoru pa so vse bolj prepoznavni. Kot so nam povedali med snemanjem oddaje Nedeljska reportaža, je zanimivo delovati v okolju v katerem en jezik ljudje govorijo na tri različne načine, zanimivo je delovati v okolju, ki ohranja spomin na mejo, ki jih je nekoč ostro ločevala, danes pa se vse bolj spreminja v namišljeno črto, med mladimi, ki zanje meja ne obstaja in v prostoru, ki gradi svojo prihodnost na tradicionalnih vrednotah, ki povezujejo tri časovne pasove vsakega življenja – preteklost, sedanjost, prihodnost. Ob tem pa se zavedajo, da brez aktivnega odnosa tega stanja ne bo mogoče obdržati, ohranjati v resnici neločljivost enotnega kulturnega prostora. Več v Nedeljski reportaži Jurija Popova.


08.09.2019

Najbolj povprečna slovenska občina

Medijske zgodbe se po večini vrtijo okoli presežkov; torej okoli stvari in ljudi, ki se razlikujejo od povprečja. To pa pomeni, da nekje tam zunaj ostaja kopica povprečnih zgodb in zgodb o povprečnosti, ki jih ne izbrska nihče. To bo popravila tokratna Nedeljska reportaža, ki se je odpravila na lov za najbolj povprečno slovensko občino.


02.09.2019

NR - Drveče motorke iz Solčave -z napovedjo

Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.


25.08.2019

Tri zgodbe:O krivopetah, srcu na cesti in nenavadnih pričah

Potepanja po naših krajih, pogovori z mnogimi ljudmi in branje legend in zgodovinskih zapisov razkrivajo mnoge zanimive zgodbe, ki so ali niso pozabljene, a zato nič manj pomembne za oblikovanje miselne podobe o krajih in ljudeh. Prek vseh teh spoznavamo naravo ljudi, njihovo domišljijo in ustvarjalne razsežnosti. Jurij Popov je na svojih poteh po Sloveniji posnel tudi nekaj krajših pričevanj o zanimivih zgodbah, ki temeljijo na legendah ali pa so jih spodbudile. \tV Posočju zadnja desetletja odkrivajo krivopete, skrivnostne ženske, ki so pametne, lepe in obvladajo številne veščine. Med drugim lahko pozdravijo vsako bolezen. Zgodbe o njih prihajajo sicer iz Beneške Slovenije, tam pa si niso enotni ali so krivopete lepe ali grde. Naši viri pravijo, da so lepe, vendar jih je sram, da imajo obrnjena stopala. Zato se pred ljudmi skrivajo v gozdovih. \tV Špičniku v občini Kungota leži med vinogradi veliko srce. Lahko bi mu rekli cestno srce, saj gre za del ceste, ki je oblikovana kot srce. Kot smo zvedeli, se je to zgodilo naključno, podoba pa je tako izvirna, da so jo celo Francozi za nekaj časa razglasili za svojo, trdili so, da leži nekje v Franciji. \tV okolici Mokronoga ležita hrib in potok nenavadnih imen. Hrib je Priča, potok pa Pričnica. Zakaj tako? Naš vir nam je povedal, da sta ti dve imeni tesno povezani s svetima možema, sicer bratoma Cirilom in Metodom in njuno potjo v Rim.


18.08.2019

100. obletnica združitve Prekmurja z matičnim narodom

Ob 100. obletnici združitve Prekmurja z matično domovino so se v mestni občini Ljubljana v spomin na ta dogodek odločili, da ob koncu Poljanske ceste uredijo Prekmurski park s spomenikom. Spomenik še ni izdelan in ga bodo v park postavili jeseni ali najpozneje spomladi. Izbirna komisija je izmed 12-ih predlogov izbrala idejno zasnovo kiparja Zorana Srdića Janežiča. Spomenik sestavlja pinta, na kateri je 340 posod; te simbolizirajo črne lončene posode, ki jih je v preteklosti uporabljal preprosti prekmurski človek. Med drugim naj bi predstavljale posameznika in močno skupnost, značilno za Prekmurje.


11.08.2019

Onstran Baltiškega morja

V poletnih dneh zdaj že tradicionalno, sodelavec dokumentarnega uredništva, Marko Radmilovič, za radijsko objavo priredi katerega zaprašenih slovenskih potopisov. To mu omogoča uporaba DLIB, kar stoji za »digitalno knjižnico Slovenije,« ki premore digitaliziran nabor najbolj slavnih evropskih potopisov minulih stoletij. Lani smo spoznavali potopis Ivana Plantana, ki se je leta 1900 odpravil na Nordkapp, letos pa poslušajmo tri leta mlajši potopis. Gre za obsežno potovanje Josipa Lavtižarja v baltske dežele in Skandinavijo.


04.08.2019

Kozjanski park

Kozjansko je gričevnata in hribovita pokrajina v osrednjem delu vzhodne Slovenije. Zaznamuje jo prehod iz predalpskega, preddinarskega sveta v subpanonski svet. Na severu in jugu to območje nekako omejujejo odrastki posavskega hribovja, na vzhodu pa je meja reka Sotla, ki je tudi mejna reka med našo državo in sosednjo Hrvaško. Samo območje imenujemo Kozjansko pa tudi Obsotelje ali pa tudi pokrajina med Bočem in Bohorjem. Zanimivo je, da območje leži na stičišču dveh geotektonskih enot Dinaridov in Panonidov, kar pomeni, da je tu zelo pestra geološka sestava, to tudi pomeni, da je tu zelo veliko različnih živalskih in rastlinskih vrst. Samo zavarovano območje je bilo ustanovljeno že leta 1981, takrat še pod drugačnim imenom Spominski park Trebče. Skozi leta pa se je izkazalo, da imajo tam izjemno naravno in kulturno dediščino, ki jo je treba še posebej varovati in zaščititi. Tako je nastal Kozjanski park, ki ga bomo spoznali v Nedeljski reportaži. Njen avtor je Milan Trobič.


28.07.2019

Unška koliševka

Kraški svet, poln jam in udornin, drag, vrtač in suhih dolin med Tržaškim zalivom in Vipavsko dolino, je po pravici mogoče imenovati tudi svet prepiha, saj leži na stiku sredozemskega in celinskega podnebnega območja. Gre za planoto, ki jo zaznamujejo tri vzporedne gorske vrste – Taborska brda, Voljnik in Trsteljski hribi. Vmes sta dve podolji. Eno se imenuje Matarsko, drugo Notranjsko in zajema Cerkniško, Planinsko in Logaško polje, Logaški in Hotenjski ravnik ter Rakovško in Unško uvalo. Prav tam, med Cerkniškim in Planinskim poljem leži ena izmed največjih od 332 velikih slovenskih udornic – Unška koliševka. Koliševka, dol, kukave, vse to so imena za isto – udornico. Gre za tipični kraški pojav, za kraške globeli, ki nastanejo kot posledica udora stropov podzemnih votlin. Značilnost udornic so tudi strma stenasta pobočja. Zato so težje dosegljive, v nekatere se je mogoče spustiti le po vrveh. Za udornice je značilen tudi temperaturni obrat in rastlinstvo in živalstvo na dnu je drugačno kot je na njenem vrhu. Unška koliševka je posebna tudi zato, ker so okrog nje italijanski vojaki v obdobju rapalske meje, po letu 1920 torej, zgradili sistem rovov in bunkerjev in tako ta izjemni naravni pojav spremenili v vojaški objekt. Približno kilometer in pol teh rovov je še zmeraj dostopnih tistim, ki jih takšni objekti zanimajo. Danes so neuporabni in so le še spomin na manj prijazno obdobje zgodovine.


21.07.2019

Muzej Vrbovec

V Nazarjah, na sotočju Savinje in Drete, stoji grad Vrbovec, v katerem je od leta 2001 urejen muzej. Ta predstavlja zgodovino gozdarstva in lesarstva v Zgornji Savinjski dolini. Ta pokrajina spada med najbolj gozdnate predele Slovenije. Skoraj tri četrtine območja pokrivajo gozdovi, ki so v preteklosti pomembno vplivali na tamkajšnje prebivalce, njihov način življenja in dela. Dolga stoletja je bil les glavni vir zaslužka velikega dela prebivalcev. Vse do druge svetovne vojne je bilo namreč preživetje domačinov tesno povezano z izkoriščanjem gozdov, s predelavo in prodajo lesa, ki je pomembna naravna dobrina še danes. Ljudje so kot gozdni delavci – olcerji odhajali v gozd na sečnjo in spravilo lesa, se kot flosarji udinjali na splavih, bili so lesni trgovci in žagmajstri na žagah. Svoj vsakdanji kruh so si služili kot furmani, mnogi pa tudi s tesarskim in mizarskim delom. Tako nas ob obisku Muzeja Vrbovec, muzeja gozdarstva in lesarstva v Nazarjah, nagovorijo knjižice o tem muzeju. Predstavili ga bomo tudi v nedeljski reportaži, njen avtor je Milan Trobič.


14.07.2019

Turški križ

Tam, kjer se cesta prevesi in se spremenijo tako ljudje kot pokrajina, v ostri ločnici med Selško dolino in Baško grapo, je v skalo v gozdu izdolbeno znamenje. Že pol stoletja je tam in redki domačini, ki še vedo za njegov obstoj, ga, kot generacije pred njimi, imenujejo "Turški križ!". Legende in seveda tudi dejstva o tem nenavadnem znamenju smo zbrali v Nedeljski reportaži.


07.07.2019

Slovenski dinozavri

Čeprav so dinozavri izumrli že pred 65-imi milijoni let, jih v naši sodobni popularni zavesti nenehno obujajo knjige in filmi. Še vedno pa so naša glavna vez z resničnimi živalmi njihovi fosilni ostanki. Te skrivajo tudi slovenska tla in dinozavre, ki so jih do danes našli pri nas, bo izkopavala tokratna Nedeljska reportaža.


30.06.2019

Zeliščni Center

Banjška in Trnovska planota sta pravi zakladnici naravne in kulturne dediščine, ki vse leto pritegneta obiskovalce s pristnostjo in lepo naravo. Obe kraški planoti deli suhi Čepovanski dol, vendar pa ta naravna ločnica ne ločuje, ampak povezuje. To nenazadnje dokazuje tudi Fundacija BIT, kar pomeni Banjška in Trnovska planota. Ta skupaj z Zavodom GOST na Planoti, Medobčinskim društvom slepih in slabovidnih Nova Gorica in lokalnim prebivalstvom skrbi za oživljanje krajev in njihovo prepoznavnost. V vse to pa vključujejo različne kategorije invalidov in drugih oseb s posebnimi potrebami. Tako je nastal tudi Zeliščni center v vasici Grgarske Ravne na Banjški planoti. Poglavitni cilj tega centra pa je razvijati odgovornost do narave in ljudi, zato v svoje delo vključujejo najbolj ranljive skupine ljudi, ki sodelujejo v vseh fazah priprave izdelkov, od sajenja, nabiranja, predelave in oblikovanja blagovnih znamk. Delovanje Zeliščnega centra in nekatere sodelujoče pri tem projektu bomo spoznali v Nedeljski reportaži. Njen avtor je Milan Trobič.


23.06.2019

Sedem črk vodoravno

Na pragu poletja, ko si nekateri že pripravljajo zalogo plažnega razvedrila v obliki križank in sudokujev, bomo v Nedeljski reportaži prisluhnili zgodbam slovenskih sestavljavcev križank in drugih besednih ugank.


16.06.2019

Paklenica

»Paklenica ni samo plezanje,« nas je na začetku pogovora in obiska v tem nacionalnem parku na Hrvaškem opozoril njegov najstarejši nadzornik Dujo Bušeta. Od leta 2013 je celotno območje parka na seznamu Nature 2000, od leta 2017 pa je na Unescovem seznamu svetovne dediščine njen bukov gozd, skupaj z bukovimi gozdovi še nekaj evropskih držav, vključno s Slovenijo. Kot nam je pripovedoval Dujo, so na to območje prihajali najprej predvsem poznavalci narave, da so preučevali izjemno zanimivo geomorfologijo in pestro floro in favno tega dela Velebita, najdaljše gorske verige na Hrvaškem. Na tem območju so odkrili več kot tisoč rastlinskih vrst, od tega več kot 80 endemitov, 60 vrst sesalcev, 24 vrst netopirjev, 260 vrst ptic, 25 vrst plezalcev, 6 vrst dvoživk in 85 vrst metuljev. Pohodništvo, plezanje in turizem sta se v Paklenici razvila precej pozneje, v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Paklenica od sedemdesetih let prejšnjega stoletja privablja tudi plezalce, saj je v kanjonu Velike Paklenice 518 plezalnih smeri različne zahtevnostne stopnje. Naši sogovorniki so nam povedali, da jih največ obiskujejo prav slovenski plezalci, v stenah Anića kuka pa je več kot 40 smeri, ki jih je prvi preplezal naš legendarni plezalec Franček Knez.


09.06.2019

Noe iz Dravske doline

Minule tedne je deževalo do te mere, da so se posamezne živali že ozirale po barki, ki jih bo rešila pred potopom. "Naredi si barko iz smolnatega lesa" pa ni le svetopisemska referenca. Lahko je tudi turistična ali pa birokratska, če hočete. Kako deževje, reko Dravo, prvo damo Združenih držav in skromnega kiparja povezati v smiselno celoto, ve za zdaj le Marko Radmilovič. Izveste pa lahko tudi vi v Nedeljski reportaži z naslovom: "Noe iz Dravske doline!".


02.06.2019

“V Egiptu, Indiji in Pakistanu je likanje moška stvar”

Približno 220 let stara kitajska ponvica, likalnik za likanje fine polsti na biljardnih mizah, samo 133 gramov težek miniaturni likalnik za otroke in likalnik na špirit, na katerem so občasno skuhali skodelico kave ali spekli jajce – to je le nekaj zgodb iz bogate zasebne zbirke Mariborčana Erika Oblaka, ki likalnike zbira že 52 let. Trenutno jih ima 330 iz kar 29-ih držav sveta. Zbirko si je ogledala Darja Pograjc, vse pa vam bo zaupala v Nedeljski reportaži.


26.05.2019

Domačije pod Peco

Topla je alpska dolina na slovenskem Koroškem, pravijo, da je ena najlepših. V njej že nekaj stoletij domuje pet visokogorskih kmetij, prilagojenih na posebne vremenske razmere. Predvsem pozimi so te kmetije po pol leta odrezane od sveta. To zahteva prilagojeno gospodarstvo, gospodinjstvo in življenjski slog. Kmetije so se razvile kot zaselki, saj imajo po več objektov: glavna hiša, glavni hlev, hlevi za ovce in svinje, preužitkarska hiša, kašča, pogosto tudi mlin in žaga. V takšne kraje je zgodovina vedno zamujala, spremembe so prihajale počasi. Kakšno je življenje danes? Oddajo je pripravil Jurij Popov.


Stran 12 od 44
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov