Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Rakitniški jambor

30.04.2017


Potujoča pošast

Prav zagotovo poznate Rakitno zaradi Mladinskega klimatskega zdravilišča, najbrž vam je znano tudi Rakitniško jezero in mogoče tudi to, da leži kraj na najvišjem kraškem polju. Najbrž pa se boste kar malce zdrznili, ko vam povemo, da je iz Rakitne pred skoraj 125 leti potoval v ladjedelnico v Trstu najdaljši znani jambor, ki so ga kdajkoli vozili po naših cestah. Tega je za popravilo svoje poškodovane 815-tonske jadrnice kupil takrat eden najbogatejših in najbolj znanih slovenskih ladjarjev v Trstu Henrik Angel Jazbec. Ta najdaljši jambor, ki je meril kar 64 metrov so posekali v okolici Rakitne in ga nato peljali skozi Begunje, Cerknico, Rakek, Planino, Studeno, čez Razdrto v Trst. Ta izjemni podvig rakitniških gozdarjev, sekačev in furmanov je leta 2013 spodbudil člane Turističnega društva Menišija, da so začeli zbirati podatke. Te so nato predali kolegom iz Rakitne, ki bodo ob obletnici potovanja jambora pripravili posebno slovesnost. O rakitniškem jamboru bomo govorili v oddaji Nedeljska reportaža.

 

Skrita pot

V nadaljevanju bom uporabil besedilo, ki ga je za naše srečanje na Rakitni pripravil Janez Košir, turistični vodič in tajnik Turističnega društva Menišija:

"Prvo informacijo o poti najdaljšega jambora iz Rakitne preko Menišije do Trsta mi je ob načrtovanju Meniševske sprehajalne poti posredoval Miro Nared. Na TD Menišija se s projektom « Jamborna pot« ukvarjamo že od leta 2013. V raziskavo te poti nas je potegnil prospekt občine Postojna iz leta 2011 »Jamborna cesta«, ki smo ga dobili od TD Podgura, ob vodenju po Menišiji.

Skica jamborne ceste, stran Turističnega društva Podgura.

foto: TD Podgura.

 

Turistično društvo Podgura je ob svojem kozolcu v Belskem, postavilo tudi repliko rakitniškega jambora.

 

Tam je obdelana ta cesta od Planine do Razdrtega in omenjen najdaljši 64 m dolg jambor, ki je pripotoval po tej cesti iz okolice Rakitne. Postavili smo si vprašanje zakaj v tem prospektu ni obdelan tudi najzahtevnejši del poti od Planine do Rakitne in si zadali nalogo v kateri bi ta del obdelali, kasneje pa izpeljali projekt v katerem bo zajeta celotna pot jambora  od Rakitne do Trsta?

Pri kolegu Darku Jerina iz Rakitne sem se pozanimal če on kaj ve o tem in on mi je posredoval izvleček iz članka Miroslava Pahorja in Ilonke Hajnal v »Informatorju Splošne plovbe Piran« - Po sledeh nekega jambora «. Pod izvlečkom je bil podpisan Janko Vidmar. Več o furmanstvu in o tem jamboru sta pisala tudi v knjigi »Po jamborni cesti v mesto na peklu«.

Najdaljši znani jambor  (64 m) je v Trst prišel za jadrnico Beechdale iz okolice Rakitne. Peljali so ga skozi Begunje, Cerknico, Rakek, Planino, Studeno, Landol, Razdrto, Senožeče, Sanadole, Sežano, Opčine do ladjedelnice sv. Marka v Trstu. Tu je začetek našega projekta » Po sledeh najdaljšega jambora od Rakitne do Trsta«.

Ker je jambor potoval tudi čez Menišijo, smo si v  idejnem projektu zadali nalogo da raziščemo pot po kateri je ta jambor potoval. od Rakitne do Planine, sama Jamborna pot pa bi povezovala vsa društva ob poti od Rakitne do Trsta. Trasa poti do Planine je sedaj po naši raziskavi večinoma poznana. Tam se bo Rakiški del poti povezal na že obdelano traso občine Postojna, do Razdrtega.

 

 

Potovanje velikega jambora iz Rakitne v Trst

Tudi v tem delu bomo dodali zapis Janeza Koširja:

Novembra, leta 1893 se je 815 tonska jadrnica znašla v hudi nevihti jugovzhodno od Balaerov. Vihar je ladji potrgal jadra, prelomil srednji jambor, nazadnje pa je uničil še zadnji jambor. Na nesrečo sta pri tem utonila še dva mornarja. Navkljub hudim poškodbam pa jadrnica ni potonila. S skrajnimi napori so mornarji spravili v bližnje pristanišče. Tam so jo zasilno popravili nato pa so odpluli v svojo matično luko Trst. Lastnik poškodovane jadrnice je bil Henrik Jazbec. Bil je najbogatejša slovanska osebnost v tedanjem Trstu in tudi eden najbolj znanih slovanskih ladjarjev v Trstu. Bil je član tržaške trgovske komore in tudi član raznih pomorskih združenj v Trstu.

Še pred povratkom  jadrnika v Trst je Jazbec pričel iskati nov jambor. Okrajni gozdar v Ljubljani mu je posredoval informacijo rakitniškega logarja, da bi se »tak jambor« utegnil najti v gozdu kmeta Opeka iz Rakitne.

Petnajstega decembra 1893 se je pri Opeki zglasil sam Henrik Angel Jazbec. Začela so se uspešna pogajanja in hoja je naslednji dan padla. Čez teden dni je bila okleščena in novi jambor olupljen in obtesan. Bil je presenetljivo dolg saj je v dolžino meril kar 64 m. Pri tej dolžini je imel nad devet kubičnih metrov uporabnega lesa.  Tesači so doma pripovedovali o nenavadno veliki hoji in so si jo hodili ogledovat kot pravi čudež. Zaradi izjemnih dimenzij so se ponovno pričela pogajanja o ceni prevoza do ladjedelnice. V gostilni so se po dolgotrajnih pogajanjih sporazumeli, da bo Jazbec poleg običajne tovornine plačal vse potrebne vprege od Cerknice do Sežane. Za kmeta Opeka je bil to dober posel, ker je na svoje stroške moral spraviti jambor samo po najtežjem delu poti do Cerknice.

Sečnja lesa, Rakitna.

foto: Janez Levstek.

Po sklenjenem dogovoru so se pričele priprave za prevoz. Najeli so štiri preme na dovolj visokih kolesih ker se deblo pri prevozu ni smelo drgniti po tleh. Jambor je moral priti v Trst nepoškodovan. Najprej pa so morali spraviti hojo iz gozda v vas. Ker je bila hoja posekana nekje na nam danes nepoznani lokaciji v soteski Zale so za prvi del poti od rastišča hoje pa do Rakitne porabili štiri dni. En dan za priprave, tri dni pa za prevoz.

Spravilo lesa, Rakitna.

foto: Janez Levstek.

 

Po prispetju v vas so ga nekaj dni sušili - drgnili tako, da so odstranili zadnjo mehko plast poletne rasti.  Po tej predpripravi se je deblo svetilo tako, kot bi bilo posekano spomladi. Po teh predpripravah se je končno pričel prevoz. Za prvi del poti od Rakitne do Bezuljaka so za prevoz po ozki vijugasti cesti porabili polna dva dneva.

Bezuljak, članek Dušan Gogala, 15.11. 2011.

foto: Zbirka Tine Schein.

 

Deblo je vleklo osem parov volov na nekakšnih grobih saneh, ki so jih privezali na kolesa. Ker je bila pokrajina zasnežena, je deblo pri prevozu največkrat potovalo kar po svoje. Da je prevoz do Bezuljaka uspel, je pri premikanju jambora sodelovalo več kot trideset mož iz Rakitne. Od Bezuljaka do Cerknice, pa je šlo lažje. Vozili so pol dneva.

Po prenočevanju v Cerknici, so naslednji dan nadaljevali vožnjo proti Rakeku. Počasne vole so zamenjali s hitrejšimi konji. Prve težave so nastopile že takoj na prvi strmini. Na Kamni gorici so konji omagali pred kapelico, tako, da so pri nadaljevanju prevoza do Rakeka nudili pomoč z volovskimi vpregami vaščani Rakeka. Še težje je bilo pri premagovanju ovinka za železniškim podvozom na Rakeku.  Zbralo se je več kot štirideset mož, da so odmikali jambor od stene podvoza. Po uspešnem prehodu pod železniško progo pa je preko Unca do Planine šlo gladko.

V Planini so nastopile težave še pri prehodu mostu čez Unico in ovinka neposredno pred vasjo. Za uspešno nadaljevanje poti se je zbralo veliko ljudi, ki so odnašali zadnji del jambora.

V Planini so se ustavili v Vilharjevi gostilni kjer so prenočili in naslednji dan nadaljevali pot čez Graben proti Strmici, ker čez Kačje Ride zaradi prevelike dolžine jambora prevoz ni bil mogoč. Ker »Dolge pošasti« ni bilo možno s konji spraviti čez Graben v Strmico, so v vasi najeli osem parov volov in nadaljevali pot do Studenega, kjer so nakrmili konje in prenočili. Do tu so iz Planine porabili cel dan in še del noči.

 

Tudi v Studenem ni šlo vse lahko. Vsi vaščani so pomagali prestavljati jambor, vendar pa se je ta kljub temu pri neki hiši zagozdil. Ni bilo druge pomoči kakor da so vogal hiše odbili in ga potegnili naprej. Škoda ni bila velika saj je gospodar ta vogal izravnal z malto in tako omogočil lažji prevoz za naslednje »fure«. Do Belskega je jambor vleklo šest parov konj, tam pa so že čakali Belci z osmimi pari volov, da so potegnili jambor po strmi cesti čez Vrh Vrhov  v Landol.

Zadnja pomoč volovskih vpreg konjem, pri vlačenju jambora, se je ponovila še pri Senožečah. Rakitniški furmani so tu prespali v stari furmanski gostilni »Pri Bajti«. Tamkajšnja zvedava gospodarica je s šiviljskim metrom izmerila celotno dolžino kompozicije, ki je stala pred hišo. Skupno s štirimi pari konj je merila 78 metrov. Po desetih dneh je jambor iz Rakitne prispel v Trst. Vprego štirih parov konj je spremljalo kakšnih deset od mraza pomodrelih mož.  Vozili so jambor – najdaljši do sedaj znan jambor. Tako dolg jambor je bil celo za Tržačane veliko presenečenje, ker kaj takega še nikoli niso videli. Z velikim občudovanjem so stali ob vsej poti od začetka Trsta do ladjedelnice. V ladjedelnici Sv. Marka so zapisali, da je jambor prispel nekje s Kranjske 24. januarja, leta 1894.

 

Potegnili so jih...

V krajih skozi katere je potoval jambor so še okrog leta 1970 vedeli, da je bil veliki jambor namenjen za Kurbjo dolino. V doku ladjedelnice sv. Marka v Trstu je tedaj čakala na popravilo velika jadrnica tipa bark na kateri se je svetilo ime »Beechdale« kar pomeni Bukova dolina. Furmane iz Rakitne so naplahtali da prevod imena jadrnice « Beechdale« za katero so pripeljali jambor pomeni »Kurbja dolina« kar bi se po angleško pisalo«Bitchdale«. Ko so se vračali nazaj, so v vseh gostilnah v katerih so se ustavili, povedali da so jambor peljali za Kurbjo dolino.

Zgornja slika:  V Žalcu pri Celju je poročnik fregate Vladimir Borša izdelal njen model, ki ga hrani Pomorski muzej v Piranu kot spomin na eno najlepših jadrnic Sredozemlja.

Usoda jadrnice

Jadrnica »Beechdale - Bukova dolina« je bila popravljena v maju leta 1894. V pristanišču je vkrcala tovor in 25 maja odplula proti vzhodnemu Sredozemlju. Za ladjarja Jazbeca je plula še celih 17 let, dokler jo ni prodal poleti leta 1911 v Turčijo. V pristanišču Izmir  je preživela prvo svetovno vojno, dokler jo niso leta 1918 dali v razpremo. Tedaj so tudi naš jambor požrli ognjeni zublji.

Kako naprej?

Kot je povedal Janez Košir so kontakti z društvi ob jamborni poti vzpostavljeni, pokazali so pripravljenost za sodelovanje, tako da pri nadaljevanju tega projekta ne bo večjih težav.

Za projekt »Jamborne poti« se  zanimajo v krajevni skupnosti Rakitna od koder je jambor tudi začel svojo pot. Ustanovili so organizacijski odbor, ki že dela na projektu  in prav je, da od tu naprej vodijo vse dejavnosti za predstavitev tega velikega podviga, ki so ga pred sto leti izpeljali furmani iz Rakitne. V ta odbor sta bila že povabljena na eno od sej tudi člana Turističnega društva Menišija, ki bosta pri projektu sodelovala tudi naprej.

"Mi bomo v naslednjem letu v tem velikem projektu sodelovali  kot partner in rakiškemu odboru predali vso zbrano dokumentacijo v nadaljnjo uporabo brez pogojev," je še dodal Janez Košir.

 

Slovesnosti

Kot nam je povedal predsednik Pripravljalnega odbora za jambor Darko Jerina se že pospešeno pripravljajo na 125-letnico prevoza največjega jambora iz Rakitne v Trst. Organizirali so že dva izleta po jamborni poti, očistili so del jambore poti  ob Rakitniškem jezeru, kjer bodo postavili repliko jambora. Poleg tega bodo v neposredni bližini pripravili poseben prireditveni prostor za slavje, ki bo potekalo dva dni. Organizirali bodo tematske programe, predstavili kmečka opravila, gozdarjenje, in drugo, kar je značilno za Rakitno. Krona vsega pa bo poseben zbornik, kjer bo osrednje mesto imela zgodba o prevozu jambora, dodani pa bodo še drugi etnološki, gozdarski, zgodvinski in podobni članki.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 


Nedeljska reportaža

877 epizod


Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.

Rakitniški jambor

30.04.2017


Potujoča pošast

Prav zagotovo poznate Rakitno zaradi Mladinskega klimatskega zdravilišča, najbrž vam je znano tudi Rakitniško jezero in mogoče tudi to, da leži kraj na najvišjem kraškem polju. Najbrž pa se boste kar malce zdrznili, ko vam povemo, da je iz Rakitne pred skoraj 125 leti potoval v ladjedelnico v Trstu najdaljši znani jambor, ki so ga kdajkoli vozili po naših cestah. Tega je za popravilo svoje poškodovane 815-tonske jadrnice kupil takrat eden najbogatejših in najbolj znanih slovenskih ladjarjev v Trstu Henrik Angel Jazbec. Ta najdaljši jambor, ki je meril kar 64 metrov so posekali v okolici Rakitne in ga nato peljali skozi Begunje, Cerknico, Rakek, Planino, Studeno, čez Razdrto v Trst. Ta izjemni podvig rakitniških gozdarjev, sekačev in furmanov je leta 2013 spodbudil člane Turističnega društva Menišija, da so začeli zbirati podatke. Te so nato predali kolegom iz Rakitne, ki bodo ob obletnici potovanja jambora pripravili posebno slovesnost. O rakitniškem jamboru bomo govorili v oddaji Nedeljska reportaža.

 

Skrita pot

V nadaljevanju bom uporabil besedilo, ki ga je za naše srečanje na Rakitni pripravil Janez Košir, turistični vodič in tajnik Turističnega društva Menišija:

"Prvo informacijo o poti najdaljšega jambora iz Rakitne preko Menišije do Trsta mi je ob načrtovanju Meniševske sprehajalne poti posredoval Miro Nared. Na TD Menišija se s projektom « Jamborna pot« ukvarjamo že od leta 2013. V raziskavo te poti nas je potegnil prospekt občine Postojna iz leta 2011 »Jamborna cesta«, ki smo ga dobili od TD Podgura, ob vodenju po Menišiji.

Skica jamborne ceste, stran Turističnega društva Podgura.

foto: TD Podgura.

 

Turistično društvo Podgura je ob svojem kozolcu v Belskem, postavilo tudi repliko rakitniškega jambora.

 

Tam je obdelana ta cesta od Planine do Razdrtega in omenjen najdaljši 64 m dolg jambor, ki je pripotoval po tej cesti iz okolice Rakitne. Postavili smo si vprašanje zakaj v tem prospektu ni obdelan tudi najzahtevnejši del poti od Planine do Rakitne in si zadali nalogo v kateri bi ta del obdelali, kasneje pa izpeljali projekt v katerem bo zajeta celotna pot jambora  od Rakitne do Trsta?

Pri kolegu Darku Jerina iz Rakitne sem se pozanimal če on kaj ve o tem in on mi je posredoval izvleček iz članka Miroslava Pahorja in Ilonke Hajnal v »Informatorju Splošne plovbe Piran« - Po sledeh nekega jambora «. Pod izvlečkom je bil podpisan Janko Vidmar. Več o furmanstvu in o tem jamboru sta pisala tudi v knjigi »Po jamborni cesti v mesto na peklu«.

Najdaljši znani jambor  (64 m) je v Trst prišel za jadrnico Beechdale iz okolice Rakitne. Peljali so ga skozi Begunje, Cerknico, Rakek, Planino, Studeno, Landol, Razdrto, Senožeče, Sanadole, Sežano, Opčine do ladjedelnice sv. Marka v Trstu. Tu je začetek našega projekta » Po sledeh najdaljšega jambora od Rakitne do Trsta«.

Ker je jambor potoval tudi čez Menišijo, smo si v  idejnem projektu zadali nalogo da raziščemo pot po kateri je ta jambor potoval. od Rakitne do Planine, sama Jamborna pot pa bi povezovala vsa društva ob poti od Rakitne do Trsta. Trasa poti do Planine je sedaj po naši raziskavi večinoma poznana. Tam se bo Rakiški del poti povezal na že obdelano traso občine Postojna, do Razdrtega.

 

 

Potovanje velikega jambora iz Rakitne v Trst

Tudi v tem delu bomo dodali zapis Janeza Koširja:

Novembra, leta 1893 se je 815 tonska jadrnica znašla v hudi nevihti jugovzhodno od Balaerov. Vihar je ladji potrgal jadra, prelomil srednji jambor, nazadnje pa je uničil še zadnji jambor. Na nesrečo sta pri tem utonila še dva mornarja. Navkljub hudim poškodbam pa jadrnica ni potonila. S skrajnimi napori so mornarji spravili v bližnje pristanišče. Tam so jo zasilno popravili nato pa so odpluli v svojo matično luko Trst. Lastnik poškodovane jadrnice je bil Henrik Jazbec. Bil je najbogatejša slovanska osebnost v tedanjem Trstu in tudi eden najbolj znanih slovanskih ladjarjev v Trstu. Bil je član tržaške trgovske komore in tudi član raznih pomorskih združenj v Trstu.

Še pred povratkom  jadrnika v Trst je Jazbec pričel iskati nov jambor. Okrajni gozdar v Ljubljani mu je posredoval informacijo rakitniškega logarja, da bi se »tak jambor« utegnil najti v gozdu kmeta Opeka iz Rakitne.

Petnajstega decembra 1893 se je pri Opeki zglasil sam Henrik Angel Jazbec. Začela so se uspešna pogajanja in hoja je naslednji dan padla. Čez teden dni je bila okleščena in novi jambor olupljen in obtesan. Bil je presenetljivo dolg saj je v dolžino meril kar 64 m. Pri tej dolžini je imel nad devet kubičnih metrov uporabnega lesa.  Tesači so doma pripovedovali o nenavadno veliki hoji in so si jo hodili ogledovat kot pravi čudež. Zaradi izjemnih dimenzij so se ponovno pričela pogajanja o ceni prevoza do ladjedelnice. V gostilni so se po dolgotrajnih pogajanjih sporazumeli, da bo Jazbec poleg običajne tovornine plačal vse potrebne vprege od Cerknice do Sežane. Za kmeta Opeka je bil to dober posel, ker je na svoje stroške moral spraviti jambor samo po najtežjem delu poti do Cerknice.

Sečnja lesa, Rakitna.

foto: Janez Levstek.

Po sklenjenem dogovoru so se pričele priprave za prevoz. Najeli so štiri preme na dovolj visokih kolesih ker se deblo pri prevozu ni smelo drgniti po tleh. Jambor je moral priti v Trst nepoškodovan. Najprej pa so morali spraviti hojo iz gozda v vas. Ker je bila hoja posekana nekje na nam danes nepoznani lokaciji v soteski Zale so za prvi del poti od rastišča hoje pa do Rakitne porabili štiri dni. En dan za priprave, tri dni pa za prevoz.

Spravilo lesa, Rakitna.

foto: Janez Levstek.

 

Po prispetju v vas so ga nekaj dni sušili - drgnili tako, da so odstranili zadnjo mehko plast poletne rasti.  Po tej predpripravi se je deblo svetilo tako, kot bi bilo posekano spomladi. Po teh predpripravah se je končno pričel prevoz. Za prvi del poti od Rakitne do Bezuljaka so za prevoz po ozki vijugasti cesti porabili polna dva dneva.

Bezuljak, članek Dušan Gogala, 15.11. 2011.

foto: Zbirka Tine Schein.

 

Deblo je vleklo osem parov volov na nekakšnih grobih saneh, ki so jih privezali na kolesa. Ker je bila pokrajina zasnežena, je deblo pri prevozu največkrat potovalo kar po svoje. Da je prevoz do Bezuljaka uspel, je pri premikanju jambora sodelovalo več kot trideset mož iz Rakitne. Od Bezuljaka do Cerknice, pa je šlo lažje. Vozili so pol dneva.

Po prenočevanju v Cerknici, so naslednji dan nadaljevali vožnjo proti Rakeku. Počasne vole so zamenjali s hitrejšimi konji. Prve težave so nastopile že takoj na prvi strmini. Na Kamni gorici so konji omagali pred kapelico, tako, da so pri nadaljevanju prevoza do Rakeka nudili pomoč z volovskimi vpregami vaščani Rakeka. Še težje je bilo pri premagovanju ovinka za železniškim podvozom na Rakeku.  Zbralo se je več kot štirideset mož, da so odmikali jambor od stene podvoza. Po uspešnem prehodu pod železniško progo pa je preko Unca do Planine šlo gladko.

V Planini so nastopile težave še pri prehodu mostu čez Unico in ovinka neposredno pred vasjo. Za uspešno nadaljevanje poti se je zbralo veliko ljudi, ki so odnašali zadnji del jambora.

V Planini so se ustavili v Vilharjevi gostilni kjer so prenočili in naslednji dan nadaljevali pot čez Graben proti Strmici, ker čez Kačje Ride zaradi prevelike dolžine jambora prevoz ni bil mogoč. Ker »Dolge pošasti« ni bilo možno s konji spraviti čez Graben v Strmico, so v vasi najeli osem parov volov in nadaljevali pot do Studenega, kjer so nakrmili konje in prenočili. Do tu so iz Planine porabili cel dan in še del noči.

 

Tudi v Studenem ni šlo vse lahko. Vsi vaščani so pomagali prestavljati jambor, vendar pa se je ta kljub temu pri neki hiši zagozdil. Ni bilo druge pomoči kakor da so vogal hiše odbili in ga potegnili naprej. Škoda ni bila velika saj je gospodar ta vogal izravnal z malto in tako omogočil lažji prevoz za naslednje »fure«. Do Belskega je jambor vleklo šest parov konj, tam pa so že čakali Belci z osmimi pari volov, da so potegnili jambor po strmi cesti čez Vrh Vrhov  v Landol.

Zadnja pomoč volovskih vpreg konjem, pri vlačenju jambora, se je ponovila še pri Senožečah. Rakitniški furmani so tu prespali v stari furmanski gostilni »Pri Bajti«. Tamkajšnja zvedava gospodarica je s šiviljskim metrom izmerila celotno dolžino kompozicije, ki je stala pred hišo. Skupno s štirimi pari konj je merila 78 metrov. Po desetih dneh je jambor iz Rakitne prispel v Trst. Vprego štirih parov konj je spremljalo kakšnih deset od mraza pomodrelih mož.  Vozili so jambor – najdaljši do sedaj znan jambor. Tako dolg jambor je bil celo za Tržačane veliko presenečenje, ker kaj takega še nikoli niso videli. Z velikim občudovanjem so stali ob vsej poti od začetka Trsta do ladjedelnice. V ladjedelnici Sv. Marka so zapisali, da je jambor prispel nekje s Kranjske 24. januarja, leta 1894.

 

Potegnili so jih...

V krajih skozi katere je potoval jambor so še okrog leta 1970 vedeli, da je bil veliki jambor namenjen za Kurbjo dolino. V doku ladjedelnice sv. Marka v Trstu je tedaj čakala na popravilo velika jadrnica tipa bark na kateri se je svetilo ime »Beechdale« kar pomeni Bukova dolina. Furmane iz Rakitne so naplahtali da prevod imena jadrnice « Beechdale« za katero so pripeljali jambor pomeni »Kurbja dolina« kar bi se po angleško pisalo«Bitchdale«. Ko so se vračali nazaj, so v vseh gostilnah v katerih so se ustavili, povedali da so jambor peljali za Kurbjo dolino.

Zgornja slika:  V Žalcu pri Celju je poročnik fregate Vladimir Borša izdelal njen model, ki ga hrani Pomorski muzej v Piranu kot spomin na eno najlepših jadrnic Sredozemlja.

Usoda jadrnice

Jadrnica »Beechdale - Bukova dolina« je bila popravljena v maju leta 1894. V pristanišču je vkrcala tovor in 25 maja odplula proti vzhodnemu Sredozemlju. Za ladjarja Jazbeca je plula še celih 17 let, dokler jo ni prodal poleti leta 1911 v Turčijo. V pristanišču Izmir  je preživela prvo svetovno vojno, dokler jo niso leta 1918 dali v razpremo. Tedaj so tudi naš jambor požrli ognjeni zublji.

Kako naprej?

Kot je povedal Janez Košir so kontakti z društvi ob jamborni poti vzpostavljeni, pokazali so pripravljenost za sodelovanje, tako da pri nadaljevanju tega projekta ne bo večjih težav.

Za projekt »Jamborne poti« se  zanimajo v krajevni skupnosti Rakitna od koder je jambor tudi začel svojo pot. Ustanovili so organizacijski odbor, ki že dela na projektu  in prav je, da od tu naprej vodijo vse dejavnosti za predstavitev tega velikega podviga, ki so ga pred sto leti izpeljali furmani iz Rakitne. V ta odbor sta bila že povabljena na eno od sej tudi člana Turističnega društva Menišija, ki bosta pri projektu sodelovala tudi naprej.

"Mi bomo v naslednjem letu v tem velikem projektu sodelovali  kot partner in rakiškemu odboru predali vso zbrano dokumentacijo v nadaljnjo uporabo brez pogojev," je še dodal Janez Košir.

 

Slovesnosti

Kot nam je povedal predsednik Pripravljalnega odbora za jambor Darko Jerina se že pospešeno pripravljajo na 125-letnico prevoza največjega jambora iz Rakitne v Trst. Organizirali so že dva izleta po jamborni poti, očistili so del jambore poti  ob Rakitniškem jezeru, kjer bodo postavili repliko jambora. Poleg tega bodo v neposredni bližini pripravili poseben prireditveni prostor za slavje, ki bo potekalo dva dni. Organizirali bodo tematske programe, predstavili kmečka opravila, gozdarjenje, in drugo, kar je značilno za Rakitno. Krona vsega pa bo poseben zbornik, kjer bo osrednje mesto imela zgodba o prevozu jambora, dodani pa bodo še drugi etnološki, gozdarski, zgodvinski in podobni članki.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 


20.08.2023

Poletna šola jadranja v Izoli

V tokratni Nedeljski reportaži se odpravljamo na morje. In to dobesedno: v začetku meseca smo se odpravili v Izolo na poletno šolo jadranja in se mladim jadralcem Jadralnega kluba Burja pridružili na poletnem počitniškem treningu. V klubu skrbijo tako za tiste, ki se na jadrnice in morje šele navajajo, kot za mlade, ki že tekmujejo na regatah. Kako mladi jadralci iz Jadralnega kluba Burja preživljajo poletje, v katerem vetru najraje jadrajo, kakšne so njihove jadrnice in kako jih je spremljati na motornem gumijastem čolnu?


13.08.2023

Stavbno mizarstvo na tekmovanju Euroskills 2023

V Gdansku na Poljskem bo med 5. in 9. septembrom potekalo največje tekmovanje za mlade strokovnjake Euroskills. Gre za prestižno evropsko tekmovanje mladih strokovnjakov, starih med 18 in 25 let, mladi pa na njem tekmujejo v več kot 40 različnih panogah. To je največji dogodek na področju poklicnega izobraževanja in pomembno prispeva k ugledu poklicnih panog, ki v zadnjem času izgubljajo zanimanje. Slovenijo bo na tekmovanju zastopalo 12 tekmovalcev, ki bodo svojo strokovnost in spretnosti pokazali v devetih panogah oziroma kategorijah, udeležili se ga bodo v okviru Centra za poklicno izobraževanje. V Nedeljski reportaži, ki jo je pripravil Aleš Ogrin, se odpravljamo v šolske delavnice Šolskega centra Škofja Loka. S tekmovalcem v stavbnem mizarstvu Janom Kožuhom in mentorjem Jožetom Jarcem bomo predstavili, kako potekajo priprave na to veliko tekmovanje.


30.07.2023

Koruzni labirint

Ena izmed zabav poletnih dni so v zadnjem desetletju postali »koruzni labirinti«. Čeprav je o teh spreminjajočih se postavitvah v medijih najti čez glavo zapisov, se šele Nedeljska reportaža Marka Radmiloviča pogumno in celostno odpravlja v koruzni labirint. To pa ne pomeni, da bo našla tudi pot iz njega. Koruzni labirinti namreč upoštevajo dolgo tradicijo teh osupljivih poti, ki koreninijo pri samem vodnjaku človeške civilizacije. Kar se zdi kot skromna poletna zabava, je v resnici tisočletja stara kultura, v kateri je izgubljanje ali le sprehod po blodnjaku veliko več kot samo kratkočasje za vso družino.


23.07.2023

Krožna pot

Na obalnem območju, predvsem pa v njegovi okolici, je več kot 150 različnih tematskih poti. Od pohodnih, konjeniških, planinskih do kolesarskih, to pomeni, da je to območje še toliko pomembnejše za rekreacijo, dejavno preživljanje prostega časa in turizem na splošno. Tako je recimo pred več kot desetimi leti Mestna občina Koper v okviru projekta LAS skupaj z obalnim planinskim društvom identificirala 15 tematskih pohodnih poti. Od teh je bilo devet pohodnih, pet kolesarskih in ena učna pot. Vse te poti so uredili, očistili in označili z enotnimi informacijskimi tablami. Izdali so tudi različno promocijsko gradivo, od načrtov do zgibank. Glavni kriterij izbora tematskih poti je bil ta, da so te poti geografsko razpršene po celotnem koprskem podeželju. Pozneje so izbor teh poti ob pomoči drugih projektov LAS še dopolnjevali. V Nedeljski reportaži bomo spoznali eno izmed teh tematskih poti, ki ima izhodišče v Dekanih, avtor oddaje je Milan Trobič.


16.07.2023

Pocarjeva domačija

V slikoviti alpski dolini Radovne stoji Pocarjeva domačija, v katero je zgodovina več kot tristo let nalagala zgodbe in predmete, zaradi katerih je danes to kulturni spomenik državnega pomena in eden od biserov kulturne dediščine Triglavskega narodnega parka.


02.07.2023

Festival kamna: kamen te zasvoji!

Tretji vikend v juniju je v Pliskovici potekal festival kamna. Šlo je za 7. izdajo te prireditve, kjer v ospredje stopi zapostavljena, težka, a vseeno impresivna umetniška obrt: kamnoseštvo. Čeprav se je na prireditvi predstavljalo več različnih rokodelcev in je bilo poskrbljeno tudi za bogat spremljevalni program, je glavno besedo imel kamen. V Pliskovici je namreč potekalo tekmovanje mladih kamnosekov, predizbor državnega kamnoseškega prvenstva. O tekmovanju, kamnoseštvu in festivalu v idilični vasici na Krasu, izvemo več v Nedeljski reportaži. »Projekt sofinancirata Republika Slovenija, Ministrstvo za vzgojo in izobraževanje in Evropska unija – NextGenerationEU.«


25.06.2023

Vse o slovenski zastavi

Nedeljska reportaža predstavlja številne podrobnosti in zanimivosti o pomenu, izobešanju in izdelavi slovenskih državnih zastav.


18.06.2023

Romanje v Prekmurje: Marijino drevo

Ob skoraj pozabljeni vasi Radmožanci, ki leži med Lendavo, Dobrovnikom in obema Polanama, je gozd. Domačini mu pravijo Črni log. In v tem gozdu se je pred več kot sedmimi desetletji zgodil nenavaden dogodek. Vaški pastir se je vrnil s paše goveje živine in domačinom zaupal, da se mu je nad hrastom v gozdu prikazala Marija. Tako se je začela zgodba prekmurskega Lurda, ki še danes ni čisto priznana, pojasnjena ali širše znana. V Radmožance se je z Nedeljsko reportažo odpravil Marko Radmilovič.


11.06.2023

Talni taktilni vodilni sistem

Sprehod po Ljubljani ni nič posebnega in neobičajnega, boste rekli. Opazujemo dogajanje okoli sebe, občudujemo lepote in že s kotičkom očesa lahko zaznamo nevarnosti v okolju in se jim lahko uspešno izognemo. Po večini prostor dojemamo vizualno. Hoja po mestu pa postane izziv, če je človek slep, saj slepi in slabovidni prostor, ki nam je skupen, doživljajo drugače. Se videči zavedamo, kako pomembna je dostopnost prostora? Vemo, kaj pomeni talni taktilni vodilni sistem, ki izboljša gibanje ljudi z okvarami vida, s tem pa tudi njihovo samostojnost in kakovost življenja? Kakšne ovire na pot, ki naj bi bila varna, postavljajo neozaveščeni posamezniki in kako jih lahko ogrožajo v prometu? Petra Medved se je na sprehodu po prestolnici pridružila Timoteju Skledarju in Boštjanu Vogrinčiču, ki uporabljata belo palico.


04.06.2023

Notranjska hiša

Ste že slišali za Menišijo? To je gozdnata visoka kraška planota med Cerkniškim in Planinskim poljem, dolino Cerkniščice in Otavščice ter logaškim Ravnikom, Ljubljanskim barjem in Krimom. Približno 15 km dolga in 6 km široka planota je visoka okoli 700 m in poteka v dinarski smeri severozahod-jugovzhod. Večji del Menišije porašča gozd, v katerem se ni težko izgubiti. No, mi se bomo odpravili v enega izmed šestih krajev na tej planoti, v Selšček. Tu je bil rojen znameniti slikar Maksim Gaspari. V njegovi rojstni hiši so imeli vaško furmansko gostilno, v kateri so se ustavljali furmani, ki so vozili les iz hribovskih vasi. Ta živahni promet je spodbudil še prijatelja Gasparijevih, Šviglovega očeta, ki je v Selščku zgradil hišo in v njej odprl še eno gostilno, po domače Pri Markotovih, v kateri je ponujal tudi malice. V oddaji Nedeljska reportaža bomo spoznali prav to danes popolnoma obnovljeno nekdanjo furmansko gostilno. Avtor oddaje je Milan Trobič.


28.05.2023

Kranjski rovi

Pod starim Kranjem se vijejo podzemni rovi – tisoč tristo metrov je njihova skupna dolžina. Gradili so jih med 2. svetovno vojno, v 80-ih so v njih zaradi ustreznih pogojev gojili šampinjone, od leta 2008 pa so prepoznavna turistična znamenitost Kranja, ki si je prislužila celo srebrnega Sejalca – priznanje za ustvarjalne in inovativne dosežke v slovenskem turizmu. 10 tisoč obiskovalcev na leto je statistika, ki je k obisku skrivnostnih rovov spodbudila tudi Darjo Pograjc in nastala je tokratna Nedeljska reportaža.


21.05.2023

Inteligentna nedeljska reportaža

Stroji delajo za nas


14.05.2023

Tehnična in produkcijska ekipa, ki stojita za šansonom

Pred drugim predizborom festivala šansona bomo izvedeli, kakšna produkcijska in tehnična ekipa stojita za tako velikim glasbenim radijskim dogodkom.


07.05.2023

Kolesarjenje

Kolesarjenje postaja iz dneva v dan bolj priljubljena oblika rekreacije, prav tako vsakodnevne mobilnosti, vse bolj pa je pomembno tudi v turistični ponudbi. V času globalnih podnebnih sprememb je kolesarjenje ključnega pomena za zmanjševanje ogljičnega odtisa, za manj emisij v ozračju. Poleg hoje tvori prvi steber trajnostne mobilnosti. V drugi steber sodi javni potniški promet, v tretjega motorni promet, četrti steber je tovorni promet, peti pa celostno prometno načrtovanje. A kaj se skriva za temi visokoletečimi besedami? Kakšna je kolesarska podoba ljubljanske urbane regije? Ob vsem tem v oddaji Nedeljska reportaža, njen avtor je Milan Trobič.


27.04.2023

V svetu gramofonskih plošč in ljubezni do glasbe

Zbiranje gramofonskih plošč je prav posebna strast. A tudi poslušanje gramofonskih plošč je svojevrsten obred in izkušnja. Držanje ovitka in opazovanje njegove likovne podobe, medtem ko se plošča vrti na gramofonu, igla pa prasketaje potuje po tankih zarezah zvočnega zapisa in ob nežnem pokljanju predvaja izbrano glasbo, je prizor, ki marsikomu vzbuja občutek nostalgije. V današnji Nedeljski reportaži se je Miha Žorž podal po poti gramofonskih plošč in v za marsikoga že izgubljenem času našel povsem aktualne poglede. Ljubezen do plošč je namreč ljubezen do glasbe. Še vedno.


23.04.2023

Miren večer s kartami

Igre s kartami so priljubljena zabava, da pa je mogoče poseči z njimi tudi na višje ravni človeškega mišljenja, se strinjajo mnogi besni igralci taroka, pasjanse, ali katere drugih priljubljenih iger. Večina kvartopircev pa spoštljivo umolkne, ko beseda nanese na bridž. Globalni fenomen, ki ga uvrščajo celo med športne panoge, je v Sloveniji malo znan, kar pa ne pomeni, da ga Slovenci ne igramo. Delček bridž scene nam bo Marko Radmilovič predstavil v Nedeljski reportaži.


16.04.2023

Zavarovani gorski rastlini – blagajev volčin in clusijev svišč

Prizadevanja za varstvo gorske narave segajo že v konec 19. stoletja, v čas ustanovitve Slovenskega planinskega društva. Pomlad je čas, ko tudi v sredogorju zacvetijo najrazličnejše rastline, mnoge med njimi so zavarovane. Uredba o zavarovanih prostoživečih rastlinskih vrstah prepoveduje zavestno uničevanje, zlasti trganje, rezanje, ruvanje in odvzem iz narave, poškodovanje ali zbiranje rastlin in ogrožanje obstoja teh vrst na njihovem naravnem območju razširjenosti. V Nedeljski reportaži, ki jo je pripravil Aleš Ogrin, bomo predstavili dve zavarovani gorski roži – blagajev volčin in clusijev svišč.


09.04.2023

Cvetoče rastje velikonočnega časa

Čas velike noči vsako leto postreže s posebnim rastjem, značilnim za zgodnjepomladne dni, obstaja pa rastlina, ki je po prazniku dobila ime, in prav njej bomo namenili osrednjo pozornost v tokratni Nedeljski reportaži.


02.04.2023

Kocke, iz katerih se da sestaviti (skoraj) vse

Redke so igrače, ki imajo toliko ljubiteljev med starimi in med mladimi, kot jih imajo legendarne danske kocke lego. Po vsej verjetnosti si njihov ustanovitelj, danski mizarski mojster Ole Kirk Christiansen, ko je leta 1932 ustanovil podjetje, kjer so izdelovali lesene igrače, tega ni predstavljal niti v najbolj norih sanjah. Ogromno ljubiteljev teh igrač živi tudi v Sloveniji in najbolj strastni izmed njih so že 25. po vrsti pripravili Kockefest, razstavo njihovih lastnih stvaritev, ki v nekaterih primerih vsaj konkurira domiselnosti izvirnih kreacij. Na kockefest je mikrofon Prvega odnesel Jure K. Čokl in ga vklopil med milijoni drobnih kock.


26.03.2023

Dnevnik, ki ga piše valovanje vode

V sredo, na svetovni dan vode, se je na sedežu Združenih narodov v New Yorku začela druga mednarodna konferenca o vodi, Slovenija pa bo v prihodnjem letu prevzela predsedovanje Konvenciji o vodi. V Nedeljski reportaži se ne bomo posvetili dejavnostim in zavezam Slovenije, temam, ki so bile na dnevnem redu konference, ampak fotografski razstavi v Galeriji Jakopič v Ljubljani, kjer je že nekaj časa na ogled 130 fotografij z naslovom: VALOVANJE: VIZUALNI DNEVNIK VODE, fotografska zbirka različnih možnih življenjskih oblik vode. Lirično temačna mističnost in zadržana živahnost vode je ob glasbi in spremljevalnemu besedilu podana kot prvoosebna pripoved, ki je nastala ob fotografijah članov nizozemske agencije NOOR Images. Kuratorja razstave sta dr. Marija Skočir in Stefano Carini.


Stran 3 od 44
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov