Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Igla

27.08.2017


Igla stoji ob regionalni cesti med Lučami in Solčavo

Skoraj na celotnem ozemlju današnje Slovenije in tudi onkraj meja najdemo številne tako imenovane kamnite osamelce. Mednje sodi tudi zanimivi skalni samotar Igla ali po domače Jegla, ki je že od leta 1948 zavarovan kot naravni spomenik. Igla stoji ob regionalni cesti med Lučami in Solčavo, v najožjem delu soteske, ki jo je Savinja vrezala med strmi pobočji Raduhe in Dleskovške planote.

 

Ta znamenitost  je 40 metrov visok skalnati osamelec; od matične stene ga loči 2 metra široka razpoka, ki spominja na šivankino uho. Skozi to špranjo je vse do leta 1894, ko so ob rečni strugi zgradili cesto, vodila edina pešpot do Solčave.

Prve podobe

Igla je od nekdaj burila zanimanje popotnikov. Tako najdemo zelo zanimive upodobitve Igle v knjigi; Zgornja Savinjska dolina na starih fotografijah, 1993, EPSI d.o.o. Nazarje, urednik Vojko Strahovnik,  uredniški odbor Janez Mavrič, Vojko Strahovnik, Anton Venek, Aleksander Videčnik, Tiskarna Ljubljana.  Dodajam štiri preslikave:

 

 

 

Motiv, ki osupne

Cesta od Ljubnega ob Savinji, skozi Luče in naprej v Solčavo je nekaj posebnega. Zanimiv je opis, ki sta ga v zbirki vodnikov, Kulturni in naravni spomeniki Slovenije, št. 82. Logarska dolina, 1978, zapisala Drago Meze in Anton Ramovš:

" Ko se peljemo proti Logarski dolini po dolini Savinje, nas od Ljubnega navzgor obdajajo z obeh strani strma in visoka pobočja, poraščena do ceste in reke z lepimi, večidel temno zelenimi smrekovimi gozdovi, ki odsevajo v bistri, nemirni Savinji, naši spremljevalki do vstopa v Logarsko dolino.  Više na pobočjih so na krčevinah posejane samotne hribovske kmetije. Ozkega in tesnega dolinskega dna z malo sonca, a več vlage in mraza so se naseljenci ogibali.  Rajši so si izbirali kraje, kjer se dolina nekoliko razširi ali kjer se stekajo vanjo večje doline. Tako je predvsem v Lučah in Solčavi, deloma tudi pri Rogovilcu in na Črni pred Lučami.  Kljub lepoti Savinjske doline med Ljubnim in Logarsko dolino pa nas nehote,v podzavesti, stiska občutke tesnobe, vpliv pokrajine, ki nas obdaja. Ta se še stopnjuje v soteski ob Igli, kjer reka v kratkem toku prebija vzhodni podaljšek osrednjih apneniških Savinjskih Alp in ločuje od njih Raduho..."

 

 

Sogovorniki

Ciril Rosc župan Občine Luče

Župan občine Luče Ciril Rosc pove, da ima Igla kar bogato zgodovino.  Igla leži 3 km in Luč ob regionalni cesti Luče- Solčava ob reki Savinji. Do pred 100 let je skozi uho te Igle vodila edina pešpot. Šele kasneje so zgradili cesto. To je pomenilo, da so bili kraji na obeh straneh nekako  odmaknjeni od glavnih prometnih tokov. To se še danes kaže v narečju Luč in Solčave. Pred II. svetovno vojno so hoteli Iglo razstreliti da bi zaprli pot nemški vojski, na srečo pa je nato niso razstrelili.

 

 

dr. Bogomir Celarc

dr. Bogomir Celarc, geolog iz Geološkega zavoda Slovenije, je strokovnjak  za  takoimenovane kamnite osamelce. Po njegovem mnenju je  Igla nastal zaradi različnih geoloških procesov in je sestavljen iz masivnega svetlega apnenca, ki ga opazimo že od daleč. Podobnih geoloških struktur je na Solčavskem koncu kar nekaj. Še veliko več podobnih Igli pa je v tujini.

Jernej Slapnik

Jernej Slapnik, lokalni turistični vodnik, animator in pripovedovalec zgodb, ki sodeluje z  Zavodom Poseben dan, v solčavskem narečju zelo slikovito opiše Iglo ali Jeglo, kot jo imenujejo domačini.

Jernej Slapnik ob Igli sprejme obiskovalce – skupine turistov, ki se v tiste kraje pripeljejo organizirano, z avtobusi. In kako gre tak program vodenja po Solčavskem? Nejc se takrat obleče v pastirja, ustavi napovedan avtobus,  prisede in kmalu prevzame ljudi s pripovedovanjem veselih, strašljivih in vsakdanjih zgodb iz bogatega ljudskega izročila.

Skozi Iglino uho.

foto: Tomo Jeseničnik.

 

dr. Ambrož Kvartič

Dr. Ambrož Kvartič je doktor etnologije, na spletni strani biografskega leksikona občin Velenje, Šoštanj in Šmartno ob Paki piše: " Obiskoval je OŠ Livada Velenje. Po končani Škofijski klasični gimnaziji v Ljubljani je diplomiral iz etnologije in kulturne antropologije na FF UL. V letih 2009−2013 je študij nadaljeval na interdisciplinarnem doktorskem študiju Humanistika in družboslovje na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo UL, na katerem je tudi doktoriral z disertacijo 'Sodobne povedke v Sloveniji'. V letih 2014–2016 je bil moderator na Radiu Velenje, leta 2016 pa tudi voditelj na VTV–Vaši televiziji. Leta 2016 je začel z delom radijskega in televizijskega napovedovalca na RTV Slovenija."
Tako je v svojem raziskovalnem delu odkril podobno izročilo vezano tako na Hudo luknjo kot na Iglo. V obeh primerih se pojavlja izročilo o "skrivnostni avtoštoparki",  ali  nekomu, ki prisede v avto, in ki popotnike svari pred nevarnostmi, ki prežijo nanje na takih nevarnih krajih kot sta Igla in Huda luknja.

Igla

Presihajoči studenec

Na speltni strani Kamra najdemo zanimivo fotografijo in zapis: Ob Presihajočem studencu, 14. 9. 1932.

Izletniki na poti v Logarsko dolino ob cesti Luče – Solčava pri Presihajočem studencu,  med njimi edina  prepoznana Viljemina Smola, sedi prva z leve. 

Presihajoči studenec, ki je v neposredni bližini znane Igle, 40 m visokega skalnatega obeliksa je ena naših najbolj znanih zaganjalk, studencev, katerih pretok se spreminja. Njihovo delovanje je navadno povezano z večjim prostorom v zaledju, ki se, potem ko se napolni, na hitro sprazni po načelu natege. V času naslednjega polnjenja je pretok studenca manjši, ali celo usahne. Presihajoči studenec je zaradi obnovljene ceste uklenjen v votlinico. Le redko lahko vidimo njegovo delovanje, saj je odvisno od količine vode. Ob visokem vodostaju teče enakomerno, ob nižjem pa presahne, zato moramo imeti nekaj sreče, da vidimo ritmično delovanje. Če bomo v studencu videli vodo, moramo biti potrpežljivi, naraščanje in upadanje vode je namreč lahko počasno in težko opazno, najbolje pa je, če nekaj časa opazujemo gladino vode na nekem izrazitem delu (npr. vrh kamna). Delovanje Presihajočega studenca je podrobno opisal naravoslovec Ferdinand Seidl leta 1909. Igla in presihajoči studenec sodita med naše starejše naravne spomenike, saj sta zavarovana že od leta 1948.

Uporabljen vir: http://www.gore-ljudje.net/novosti/22085/

Prispevala: Vanja Bertossi

 

 

 

Igla vabi

Igla je priljubljena tudi med alpinisti, plezalci.

 

 

Dodatek

Nagajivc_2011

 


Nedeljska reportaža

877 epizod


Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.

Igla

27.08.2017


Igla stoji ob regionalni cesti med Lučami in Solčavo

Skoraj na celotnem ozemlju današnje Slovenije in tudi onkraj meja najdemo številne tako imenovane kamnite osamelce. Mednje sodi tudi zanimivi skalni samotar Igla ali po domače Jegla, ki je že od leta 1948 zavarovan kot naravni spomenik. Igla stoji ob regionalni cesti med Lučami in Solčavo, v najožjem delu soteske, ki jo je Savinja vrezala med strmi pobočji Raduhe in Dleskovške planote.

 

Ta znamenitost  je 40 metrov visok skalnati osamelec; od matične stene ga loči 2 metra široka razpoka, ki spominja na šivankino uho. Skozi to špranjo je vse do leta 1894, ko so ob rečni strugi zgradili cesto, vodila edina pešpot do Solčave.

Prve podobe

Igla je od nekdaj burila zanimanje popotnikov. Tako najdemo zelo zanimive upodobitve Igle v knjigi; Zgornja Savinjska dolina na starih fotografijah, 1993, EPSI d.o.o. Nazarje, urednik Vojko Strahovnik,  uredniški odbor Janez Mavrič, Vojko Strahovnik, Anton Venek, Aleksander Videčnik, Tiskarna Ljubljana.  Dodajam štiri preslikave:

 

 

 

Motiv, ki osupne

Cesta od Ljubnega ob Savinji, skozi Luče in naprej v Solčavo je nekaj posebnega. Zanimiv je opis, ki sta ga v zbirki vodnikov, Kulturni in naravni spomeniki Slovenije, št. 82. Logarska dolina, 1978, zapisala Drago Meze in Anton Ramovš:

" Ko se peljemo proti Logarski dolini po dolini Savinje, nas od Ljubnega navzgor obdajajo z obeh strani strma in visoka pobočja, poraščena do ceste in reke z lepimi, večidel temno zelenimi smrekovimi gozdovi, ki odsevajo v bistri, nemirni Savinji, naši spremljevalki do vstopa v Logarsko dolino.  Više na pobočjih so na krčevinah posejane samotne hribovske kmetije. Ozkega in tesnega dolinskega dna z malo sonca, a več vlage in mraza so se naseljenci ogibali.  Rajši so si izbirali kraje, kjer se dolina nekoliko razširi ali kjer se stekajo vanjo večje doline. Tako je predvsem v Lučah in Solčavi, deloma tudi pri Rogovilcu in na Črni pred Lučami.  Kljub lepoti Savinjske doline med Ljubnim in Logarsko dolino pa nas nehote,v podzavesti, stiska občutke tesnobe, vpliv pokrajine, ki nas obdaja. Ta se še stopnjuje v soteski ob Igli, kjer reka v kratkem toku prebija vzhodni podaljšek osrednjih apneniških Savinjskih Alp in ločuje od njih Raduho..."

 

 

Sogovorniki

Ciril Rosc župan Občine Luče

Župan občine Luče Ciril Rosc pove, da ima Igla kar bogato zgodovino.  Igla leži 3 km in Luč ob regionalni cesti Luče- Solčava ob reki Savinji. Do pred 100 let je skozi uho te Igle vodila edina pešpot. Šele kasneje so zgradili cesto. To je pomenilo, da so bili kraji na obeh straneh nekako  odmaknjeni od glavnih prometnih tokov. To se še danes kaže v narečju Luč in Solčave. Pred II. svetovno vojno so hoteli Iglo razstreliti da bi zaprli pot nemški vojski, na srečo pa je nato niso razstrelili.

 

 

dr. Bogomir Celarc

dr. Bogomir Celarc, geolog iz Geološkega zavoda Slovenije, je strokovnjak  za  takoimenovane kamnite osamelce. Po njegovem mnenju je  Igla nastal zaradi različnih geoloških procesov in je sestavljen iz masivnega svetlega apnenca, ki ga opazimo že od daleč. Podobnih geoloških struktur je na Solčavskem koncu kar nekaj. Še veliko več podobnih Igli pa je v tujini.

Jernej Slapnik

Jernej Slapnik, lokalni turistični vodnik, animator in pripovedovalec zgodb, ki sodeluje z  Zavodom Poseben dan, v solčavskem narečju zelo slikovito opiše Iglo ali Jeglo, kot jo imenujejo domačini.

Jernej Slapnik ob Igli sprejme obiskovalce – skupine turistov, ki se v tiste kraje pripeljejo organizirano, z avtobusi. In kako gre tak program vodenja po Solčavskem? Nejc se takrat obleče v pastirja, ustavi napovedan avtobus,  prisede in kmalu prevzame ljudi s pripovedovanjem veselih, strašljivih in vsakdanjih zgodb iz bogatega ljudskega izročila.

Skozi Iglino uho.

foto: Tomo Jeseničnik.

 

dr. Ambrož Kvartič

Dr. Ambrož Kvartič je doktor etnologije, na spletni strani biografskega leksikona občin Velenje, Šoštanj in Šmartno ob Paki piše: " Obiskoval je OŠ Livada Velenje. Po končani Škofijski klasični gimnaziji v Ljubljani je diplomiral iz etnologije in kulturne antropologije na FF UL. V letih 2009−2013 je študij nadaljeval na interdisciplinarnem doktorskem študiju Humanistika in družboslovje na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo UL, na katerem je tudi doktoriral z disertacijo 'Sodobne povedke v Sloveniji'. V letih 2014–2016 je bil moderator na Radiu Velenje, leta 2016 pa tudi voditelj na VTV–Vaši televiziji. Leta 2016 je začel z delom radijskega in televizijskega napovedovalca na RTV Slovenija."
Tako je v svojem raziskovalnem delu odkril podobno izročilo vezano tako na Hudo luknjo kot na Iglo. V obeh primerih se pojavlja izročilo o "skrivnostni avtoštoparki",  ali  nekomu, ki prisede v avto, in ki popotnike svari pred nevarnostmi, ki prežijo nanje na takih nevarnih krajih kot sta Igla in Huda luknja.

Igla

Presihajoči studenec

Na speltni strani Kamra najdemo zanimivo fotografijo in zapis: Ob Presihajočem studencu, 14. 9. 1932.

Izletniki na poti v Logarsko dolino ob cesti Luče – Solčava pri Presihajočem studencu,  med njimi edina  prepoznana Viljemina Smola, sedi prva z leve. 

Presihajoči studenec, ki je v neposredni bližini znane Igle, 40 m visokega skalnatega obeliksa je ena naših najbolj znanih zaganjalk, studencev, katerih pretok se spreminja. Njihovo delovanje je navadno povezano z večjim prostorom v zaledju, ki se, potem ko se napolni, na hitro sprazni po načelu natege. V času naslednjega polnjenja je pretok studenca manjši, ali celo usahne. Presihajoči studenec je zaradi obnovljene ceste uklenjen v votlinico. Le redko lahko vidimo njegovo delovanje, saj je odvisno od količine vode. Ob visokem vodostaju teče enakomerno, ob nižjem pa presahne, zato moramo imeti nekaj sreče, da vidimo ritmično delovanje. Če bomo v studencu videli vodo, moramo biti potrpežljivi, naraščanje in upadanje vode je namreč lahko počasno in težko opazno, najbolje pa je, če nekaj časa opazujemo gladino vode na nekem izrazitem delu (npr. vrh kamna). Delovanje Presihajočega studenca je podrobno opisal naravoslovec Ferdinand Seidl leta 1909. Igla in presihajoči studenec sodita med naše starejše naravne spomenike, saj sta zavarovana že od leta 1948.

Uporabljen vir: http://www.gore-ljudje.net/novosti/22085/

Prispevala: Vanja Bertossi

 

 

 

Igla vabi

Igla je priljubljena tudi med alpinisti, plezalci.

 

 

Dodatek

Nagajivc_2011

 


19.05.2019

Hiša legend

Nedeljska reportaža nas tokrat pelje v Celje, a, pozor, vzemite vse potrebno, ker gremo za več dni. Prespali bomo v hostlu Celjskega Mladinskega Centra. Likovno podobo tamkajšnjih sob so si zamislili lokalni umetniki in vsaka soba gostu predstavi eno izmed lokalnih zgodb – celjskih urbanih legend. Oddajo je pripravil Ambrož Kvartič.


12.05.2019

Kuren nad Staro Vrhniko.

Kuren ali Koren, nenavadno ime za zaselek in hrib nad vasjo Stara Vrhnika, ki sodi v Občino Vrhnika. Do tega zaselka se pripeljemo po stranski cesti Vrhnika–Rovte, seveda pa moramo biti pazljivi, da ne zgrešimo ostrega ovinka v levo in strmega vzpona, in že smo na prostranem dvorišču turistične kmetije odprtih vrat. Nad njo opazimo zvonik in cerkev sv. Miklavža, ki naj bi bila postavljena v prvi polovici 16. stoletja. Od tod je čudovit razgled na Ljubljansko barje, vse do Krima in Podpeči, na Podlipo, na Polhograjsko hribovje in Kamniške Alpe. Domačini seveda povedo, da izbira sv. Miklavža na vrhu hriba, ki je 525 metrov nad morjem, ni naključna. Od cerkve se namreč vidi skoraj celoten tok reke Ljubljanice in tako je zavetnik čolnarjev in brodarjev sv. Nikolaj ali Miklavž nenehno bedel nad čolnarji na njihovih plovbah od Ljubljane do Vrhnike in nazaj.


05.05.2019

Gledališča pod isto streho

Ljubiteljska kultura v Sloveniji je mogočna sila. Na srečo si je nihče ne domisli uporabiti v politične namene. Stranka z več kot 100.000 člani bi pometla po političnem parketu, ob tem pa bi bili njeni člani še kulturni. Na srečo imajo ljubiteljski kulturniki pametnejše opravke, kot pa da bi se prepirali o oslovi senci. Recimo sodelovati, organizirati in prispevati h »gledališki tržnici«. Nenavadna borza gledaliških predstav je letos že drugo leto potekala v Podgorju, v vasici pri Slovenj Gradcu, obiskal pa jo je Marko Radmilovič.


28.04.2019

Botanični vrt Sežana

Sežana je gospodarsko, prometno, izobraževalno, kulturno in tudi zdravstveno središče slovenskega Krasa. Ob vrsti zanimivih stavb in drugih kulturnih spomenikov se Sežana lahko upravičeno ponaša tudi z Botaničnim vrtom ob vili Mirasasso. Začetki vrta segajo v leto 1848, ko je grška trgovska družina Scaramanga iz Trsta na robu Sežane kupila posest in na njej zgradila letno rezidenco – vilo Mirasasso. V obdobju nacionalizacije leta 1948 je bila celotna posest z vilo in vrtom vred družini Scaramanga odvzeta, pri čemer je njena lastnica leta 1957 postala Občina Sežana. Ta je vrt kmalu predala v vzdrževanje pravnim prednikom današnjega Komunalno-stanovanjskega podjetja d. d., ki od začetka leta 2018 vrta ne vzdržuje več, ampak ga upravlja. Zaradi izjemnih naravnih in tudi kulturnih prvin je bil lani Botanični vrt ob vili Mirasasso zavarovan tudi kot kulturni spomenik lokalnega pomena. Omenjeni vrt bomo spoznali v Nedeljski reportaži.


21.04.2019

Trail Building ali … nekaj takega

Če v gozdu srečate skupino približno dvajsetih ljudi, opremljenih z lopatami, krampi, motikami in drugim orodjem, ki ustvarjajo nekaj še najbolj podobnega mešanici med stezo za bob in pešpotjo, potem ni ne z vami ne z vašim vidom nič narobe. Na slovenskem podeželju lahko opazimo čedalje več gorskih kolesarjev in kolesark, ki gradijo steze za kolesa. Njihovo početje se v pogovornem jeziku imenuje trail building, kar pomeni ... No, točno to je skušal v oddaji Nedeljska reportaža ugotoviti novinar Jure K. Čokl. Podal se je v Cerkno, kjer je potekala ta skrivnostna dejavnost.


14.04.2019

Ljubimca iz Lenarta - uprizoritev zgodbe o Agati in Frideriku

Čarovnic je v Sloveniji kar nekaj, a če jih hoče popotnik uzreti zgoščene na enem mestu, mora v Lenart. Pozabite na Slivnico, pozabite na duhomorne zgodovinarje, ki razlagajo o “čarovniških procesih”! Čas je, da čarovništvo in čarovnice končno uporabimo kot turistično priložnost znotraj EU projektov in podobnih reči. Grmade gorijo tokrat v Nedeljski reportaži, v kateri se odpravljamo v preteklost in v gledališče.


07.04.2019

Svetilniki

Nekoč je bilo res tako, svetilniki so pomenili predvsem luč v temi, luč, ki je ladjam kazala pot in jih vodila mimo nevidnih čeri. Tako je bilo od antike naprej in tudi še v 19. stoletju, ko je bilo na vzhodni obali Jadranskega morja zgrajenih 63 kamnitih svetilnikov. Danes jih stoji še 52, vse po vrsti pa je obiskal in popisal Mitja Zupančič, pisatelj, pesnik, publicist, urednik, morjeplovec in preučevalec pomorske dediščine tega dela Jadrana. Med drugim nas je opozoril, da so ti svetilniki, ki jih je vse po vrsti dala zgraditi avstro-ogrska monarhija, pomenili konec piratske obrti. Prvi izmed njih je bil zgrajen v sosednji Savudriji, in sicer leta 1818. Slovenska obala ima enega samega, piranskega. Stoji na rtu Madona na piranski punti. Zgrajen je bil leta 1872, svetilniško stanovanje pa je zadnji svetilničar zapustil leta 1976. Kaže, da je bil zgrajen na mestu, ki so ga že pred tisočletjema uporabljali za osvetljevanje morske poti.


31.03.2019

Koroška knjižnica dr. Franca Sušnika

Sedem desetletij Koroške osrednje knjižnice, poimenovane po dr. Francu Sušniku, je strnilo spomine in ponudilo priložnost, da na ustanovo pogledamo tudi drugače. Govorili smo o bralnih navadah, koroškem biografskem leksikonu, o knjižnici kot o kulturnem središču širšega okolja, pa tudi o tem, kaj bralci vse pozabljamo v knjigah in kolikokrat knjižničarji naletijo na kakšen pozabljen denar, ljubezensko sporočilo, zdravniško napotnico ali kaj tretjega … Tokratno oddajo smo posvetili knjižnici v luči njenega temeljnega poslanstva, prostora številnih dogodkov ter kot okolja druženja in ustvarjalnega navdiha.


24.03.2019

Mladi plesalci Opusa 1

Ples ni le gib, je tudi misel o plesu. Je ideja, navdih, pričakovanje, dotik – vse to je ples še preden se konkretizira v koreografiji. Darja Pograjc je pred kratkim obiskala OPUS 1, državno plesno tekmovanje z nenavadnim navodilom, ki je velevalo: »Zaplešite karkoli!« Kako so se mladi plesalci sodobnega plesa spopadli z izzivom popolne ustvarjalne svobode? Je plesno točko brez kakršnihkoli navodil lažje koreografirati ali pa popolna svoboda vzbuja strah in zahteva od plesalca še večjo odgovornost? Preverite v oddaji Nedeljska reportaža!


17.03.2019

Slovenske Benetke

Na Slovenskem so trije kraji, ki jih primerjamo z Benetkami. Kostanjevico na Krki zato, ker je zgrajena na umetnem otoku, Vipavo, ker je zrasla na najmanj sedmih izvirih reke Vipave in ima 25 mostov, ter Kamni Gorici. Jurij Popov je obiskal slednjo in ugotavljal, kaj jo povezuje z Benetkami. »Najprej je to voda,« je povedal eden izmed sogovornikov dr. Mihael Toman. Glede na to, da je Kamna Gorica fužinarska ali kovaška vas v dolini Lipnice ob vznožju gozdnate Jelovice, je potrebovala veliko vode. Ker je potok Lipnica prej len kot ne, so s sistemom umetnih kanalov oziroma rak umetno povečali njeno moč, ki je poganjala vodna kolesa, da so razpihovala številne kovaške mehove. Teh je bilo nekoč v vasi 16, danes je eno samo.


10.03.2019

Nedeljska reportaža

Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.


03.03.2019

Mariborski mestni park

Mineva 150 let od časa, ko se je v Mariboru zbrala skupina meščanov in se povezala v mestnem olepševalnem društvu, ki nadaljuje svojo tradicijo kot Hortikulturno društvo Maribor. Tri leta po nastanku je društvo zasadilo vzhodni del sedanjega mestnega parka ter korak za korakom večino ključnih mestnih zelenih površin.


24.02.2019

Nedeljska reportaža

Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.


17.02.2019

Gora Oljka

Njena podoba, kako se osamljena dviguje nad Spodnjo Savinjsko dolino in v nebo kaže z dvema mogočnima zvonikoma, je znamenita. Čeprav pripada Občini Polzela, imajo do nje svoje poti speljane prav vsi okoliški kraji in v stoletjih je na svojem vrhu pozdravila nepregledne množice ljudi – pohodnikov, kolesarjev, romarjev in turistov. V njenih starih zgodbah se družita nebo in podzemlje, sodobni čas pa ji je namenil spremembe, zaradi katerih ne bo nikoli več takšna, kakršno poznamo danes. Nedeljska reportaža nas pelje na Goro Oljko. Berta Urlep.


10.02.2019

Rožanec- Antični mitrej

Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.


03.02.2019

Zgodba krškopoljskega prašiča

Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.


27.01.2019

Grad Žužemberg - vzorčni primer raščene arhitekture

Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.


20.01.2019

Narodni muzej Slovenije

Sprehodili smo se po največjem in najstarejšem muzeju pri nas – po Narodnem muzeju Slovenije. Ni nas zanimalo le najstarejše glasbilo na svetu – 60 tisoč let stara neandertalčeva piščal iz Divjih bab –, ampak so nas zanimali predvsem manj znani oddelki in prostori te muzejske ustanove, ki v zgradbi na Prešernovi cesti v Ljubljani domuje že 130 let, pred desetimi leti pa so dobili tudi stavbo na muzejski ploščadi na Metelkovi.


13.01.2019

Nedeljska reportaža

Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.


06.01.2019

Meseci leta 2018

Zgodovina novinarstva ne zna natančno ugotoviti izvora pregledov let. To, kar so bile še pred nekaj desetletji zgolj obrobne uredniške akrobacije, se je prelevilo v pravo industrijo. Pregled leta poznajo vse medijske hiše in celo posamezna uredništva znotraj medijskih hiš. Novinarski spomin dogodke uredi v biserno ogrlico, ki je namenjena pozabi v nekem medijskem predalu ali pa luksuzu takojšnje človeške pozabe. Z namenom, da na koncu rečemo »saj res, tako je bilo,« pripravlja pregled leta 2018 tudi Marko Radmilovič. Nedeljska reportaža tako gosti dvanajst mesecev, ki se jih v svežem letu 2019 trudimo čimprej pozabiti.


Stran 13 od 44
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov