Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Igla

27.08.2017


Igla stoji ob regionalni cesti med Lučami in Solčavo

Skoraj na celotnem ozemlju današnje Slovenije in tudi onkraj meja najdemo številne tako imenovane kamnite osamelce. Mednje sodi tudi zanimivi skalni samotar Igla ali po domače Jegla, ki je že od leta 1948 zavarovan kot naravni spomenik. Igla stoji ob regionalni cesti med Lučami in Solčavo, v najožjem delu soteske, ki jo je Savinja vrezala med strmi pobočji Raduhe in Dleskovške planote.

 

Ta znamenitost  je 40 metrov visok skalnati osamelec; od matične stene ga loči 2 metra široka razpoka, ki spominja na šivankino uho. Skozi to špranjo je vse do leta 1894, ko so ob rečni strugi zgradili cesto, vodila edina pešpot do Solčave.

Prve podobe

Igla je od nekdaj burila zanimanje popotnikov. Tako najdemo zelo zanimive upodobitve Igle v knjigi; Zgornja Savinjska dolina na starih fotografijah, 1993, EPSI d.o.o. Nazarje, urednik Vojko Strahovnik,  uredniški odbor Janez Mavrič, Vojko Strahovnik, Anton Venek, Aleksander Videčnik, Tiskarna Ljubljana.  Dodajam štiri preslikave:

 

 

 

Motiv, ki osupne

Cesta od Ljubnega ob Savinji, skozi Luče in naprej v Solčavo je nekaj posebnega. Zanimiv je opis, ki sta ga v zbirki vodnikov, Kulturni in naravni spomeniki Slovenije, št. 82. Logarska dolina, 1978, zapisala Drago Meze in Anton Ramovš:

" Ko se peljemo proti Logarski dolini po dolini Savinje, nas od Ljubnega navzgor obdajajo z obeh strani strma in visoka pobočja, poraščena do ceste in reke z lepimi, večidel temno zelenimi smrekovimi gozdovi, ki odsevajo v bistri, nemirni Savinji, naši spremljevalki do vstopa v Logarsko dolino.  Više na pobočjih so na krčevinah posejane samotne hribovske kmetije. Ozkega in tesnega dolinskega dna z malo sonca, a več vlage in mraza so se naseljenci ogibali.  Rajši so si izbirali kraje, kjer se dolina nekoliko razširi ali kjer se stekajo vanjo večje doline. Tako je predvsem v Lučah in Solčavi, deloma tudi pri Rogovilcu in na Črni pred Lučami.  Kljub lepoti Savinjske doline med Ljubnim in Logarsko dolino pa nas nehote,v podzavesti, stiska občutke tesnobe, vpliv pokrajine, ki nas obdaja. Ta se še stopnjuje v soteski ob Igli, kjer reka v kratkem toku prebija vzhodni podaljšek osrednjih apneniških Savinjskih Alp in ločuje od njih Raduho..."

 

 

Sogovorniki

Ciril Rosc župan Občine Luče

Župan občine Luče Ciril Rosc pove, da ima Igla kar bogato zgodovino.  Igla leži 3 km in Luč ob regionalni cesti Luče- Solčava ob reki Savinji. Do pred 100 let je skozi uho te Igle vodila edina pešpot. Šele kasneje so zgradili cesto. To je pomenilo, da so bili kraji na obeh straneh nekako  odmaknjeni od glavnih prometnih tokov. To se še danes kaže v narečju Luč in Solčave. Pred II. svetovno vojno so hoteli Iglo razstreliti da bi zaprli pot nemški vojski, na srečo pa je nato niso razstrelili.

 

 

dr. Bogomir Celarc

dr. Bogomir Celarc, geolog iz Geološkega zavoda Slovenije, je strokovnjak  za  takoimenovane kamnite osamelce. Po njegovem mnenju je  Igla nastal zaradi različnih geoloških procesov in je sestavljen iz masivnega svetlega apnenca, ki ga opazimo že od daleč. Podobnih geoloških struktur je na Solčavskem koncu kar nekaj. Še veliko več podobnih Igli pa je v tujini.

Jernej Slapnik

Jernej Slapnik, lokalni turistični vodnik, animator in pripovedovalec zgodb, ki sodeluje z  Zavodom Poseben dan, v solčavskem narečju zelo slikovito opiše Iglo ali Jeglo, kot jo imenujejo domačini.

Jernej Slapnik ob Igli sprejme obiskovalce – skupine turistov, ki se v tiste kraje pripeljejo organizirano, z avtobusi. In kako gre tak program vodenja po Solčavskem? Nejc se takrat obleče v pastirja, ustavi napovedan avtobus,  prisede in kmalu prevzame ljudi s pripovedovanjem veselih, strašljivih in vsakdanjih zgodb iz bogatega ljudskega izročila.

Skozi Iglino uho.

foto: Tomo Jeseničnik.

 

dr. Ambrož Kvartič

Dr. Ambrož Kvartič je doktor etnologije, na spletni strani biografskega leksikona občin Velenje, Šoštanj in Šmartno ob Paki piše: " Obiskoval je OŠ Livada Velenje. Po končani Škofijski klasični gimnaziji v Ljubljani je diplomiral iz etnologije in kulturne antropologije na FF UL. V letih 2009−2013 je študij nadaljeval na interdisciplinarnem doktorskem študiju Humanistika in družboslovje na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo UL, na katerem je tudi doktoriral z disertacijo 'Sodobne povedke v Sloveniji'. V letih 2014–2016 je bil moderator na Radiu Velenje, leta 2016 pa tudi voditelj na VTV–Vaši televiziji. Leta 2016 je začel z delom radijskega in televizijskega napovedovalca na RTV Slovenija."
Tako je v svojem raziskovalnem delu odkril podobno izročilo vezano tako na Hudo luknjo kot na Iglo. V obeh primerih se pojavlja izročilo o "skrivnostni avtoštoparki",  ali  nekomu, ki prisede v avto, in ki popotnike svari pred nevarnostmi, ki prežijo nanje na takih nevarnih krajih kot sta Igla in Huda luknja.

Igla

Presihajoči studenec

Na speltni strani Kamra najdemo zanimivo fotografijo in zapis: Ob Presihajočem studencu, 14. 9. 1932.

Izletniki na poti v Logarsko dolino ob cesti Luče – Solčava pri Presihajočem studencu,  med njimi edina  prepoznana Viljemina Smola, sedi prva z leve. 

Presihajoči studenec, ki je v neposredni bližini znane Igle, 40 m visokega skalnatega obeliksa je ena naših najbolj znanih zaganjalk, studencev, katerih pretok se spreminja. Njihovo delovanje je navadno povezano z večjim prostorom v zaledju, ki se, potem ko se napolni, na hitro sprazni po načelu natege. V času naslednjega polnjenja je pretok studenca manjši, ali celo usahne. Presihajoči studenec je zaradi obnovljene ceste uklenjen v votlinico. Le redko lahko vidimo njegovo delovanje, saj je odvisno od količine vode. Ob visokem vodostaju teče enakomerno, ob nižjem pa presahne, zato moramo imeti nekaj sreče, da vidimo ritmično delovanje. Če bomo v studencu videli vodo, moramo biti potrpežljivi, naraščanje in upadanje vode je namreč lahko počasno in težko opazno, najbolje pa je, če nekaj časa opazujemo gladino vode na nekem izrazitem delu (npr. vrh kamna). Delovanje Presihajočega studenca je podrobno opisal naravoslovec Ferdinand Seidl leta 1909. Igla in presihajoči studenec sodita med naše starejše naravne spomenike, saj sta zavarovana že od leta 1948.

Uporabljen vir: http://www.gore-ljudje.net/novosti/22085/

Prispevala: Vanja Bertossi

 

 

 

Igla vabi

Igla je priljubljena tudi med alpinisti, plezalci.

 

 

Dodatek

Nagajivc_2011

 


Nedeljska reportaža

877 epizod


Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.

Igla

27.08.2017


Igla stoji ob regionalni cesti med Lučami in Solčavo

Skoraj na celotnem ozemlju današnje Slovenije in tudi onkraj meja najdemo številne tako imenovane kamnite osamelce. Mednje sodi tudi zanimivi skalni samotar Igla ali po domače Jegla, ki je že od leta 1948 zavarovan kot naravni spomenik. Igla stoji ob regionalni cesti med Lučami in Solčavo, v najožjem delu soteske, ki jo je Savinja vrezala med strmi pobočji Raduhe in Dleskovške planote.

 

Ta znamenitost  je 40 metrov visok skalnati osamelec; od matične stene ga loči 2 metra široka razpoka, ki spominja na šivankino uho. Skozi to špranjo je vse do leta 1894, ko so ob rečni strugi zgradili cesto, vodila edina pešpot do Solčave.

Prve podobe

Igla je od nekdaj burila zanimanje popotnikov. Tako najdemo zelo zanimive upodobitve Igle v knjigi; Zgornja Savinjska dolina na starih fotografijah, 1993, EPSI d.o.o. Nazarje, urednik Vojko Strahovnik,  uredniški odbor Janez Mavrič, Vojko Strahovnik, Anton Venek, Aleksander Videčnik, Tiskarna Ljubljana.  Dodajam štiri preslikave:

 

 

 

Motiv, ki osupne

Cesta od Ljubnega ob Savinji, skozi Luče in naprej v Solčavo je nekaj posebnega. Zanimiv je opis, ki sta ga v zbirki vodnikov, Kulturni in naravni spomeniki Slovenije, št. 82. Logarska dolina, 1978, zapisala Drago Meze in Anton Ramovš:

" Ko se peljemo proti Logarski dolini po dolini Savinje, nas od Ljubnega navzgor obdajajo z obeh strani strma in visoka pobočja, poraščena do ceste in reke z lepimi, večidel temno zelenimi smrekovimi gozdovi, ki odsevajo v bistri, nemirni Savinji, naši spremljevalki do vstopa v Logarsko dolino.  Više na pobočjih so na krčevinah posejane samotne hribovske kmetije. Ozkega in tesnega dolinskega dna z malo sonca, a več vlage in mraza so se naseljenci ogibali.  Rajši so si izbirali kraje, kjer se dolina nekoliko razširi ali kjer se stekajo vanjo večje doline. Tako je predvsem v Lučah in Solčavi, deloma tudi pri Rogovilcu in na Črni pred Lučami.  Kljub lepoti Savinjske doline med Ljubnim in Logarsko dolino pa nas nehote,v podzavesti, stiska občutke tesnobe, vpliv pokrajine, ki nas obdaja. Ta se še stopnjuje v soteski ob Igli, kjer reka v kratkem toku prebija vzhodni podaljšek osrednjih apneniških Savinjskih Alp in ločuje od njih Raduho..."

 

 

Sogovorniki

Ciril Rosc župan Občine Luče

Župan občine Luče Ciril Rosc pove, da ima Igla kar bogato zgodovino.  Igla leži 3 km in Luč ob regionalni cesti Luče- Solčava ob reki Savinji. Do pred 100 let je skozi uho te Igle vodila edina pešpot. Šele kasneje so zgradili cesto. To je pomenilo, da so bili kraji na obeh straneh nekako  odmaknjeni od glavnih prometnih tokov. To se še danes kaže v narečju Luč in Solčave. Pred II. svetovno vojno so hoteli Iglo razstreliti da bi zaprli pot nemški vojski, na srečo pa je nato niso razstrelili.

 

 

dr. Bogomir Celarc

dr. Bogomir Celarc, geolog iz Geološkega zavoda Slovenije, je strokovnjak  za  takoimenovane kamnite osamelce. Po njegovem mnenju je  Igla nastal zaradi različnih geoloških procesov in je sestavljen iz masivnega svetlega apnenca, ki ga opazimo že od daleč. Podobnih geoloških struktur je na Solčavskem koncu kar nekaj. Še veliko več podobnih Igli pa je v tujini.

Jernej Slapnik

Jernej Slapnik, lokalni turistični vodnik, animator in pripovedovalec zgodb, ki sodeluje z  Zavodom Poseben dan, v solčavskem narečju zelo slikovito opiše Iglo ali Jeglo, kot jo imenujejo domačini.

Jernej Slapnik ob Igli sprejme obiskovalce – skupine turistov, ki se v tiste kraje pripeljejo organizirano, z avtobusi. In kako gre tak program vodenja po Solčavskem? Nejc se takrat obleče v pastirja, ustavi napovedan avtobus,  prisede in kmalu prevzame ljudi s pripovedovanjem veselih, strašljivih in vsakdanjih zgodb iz bogatega ljudskega izročila.

Skozi Iglino uho.

foto: Tomo Jeseničnik.

 

dr. Ambrož Kvartič

Dr. Ambrož Kvartič je doktor etnologije, na spletni strani biografskega leksikona občin Velenje, Šoštanj in Šmartno ob Paki piše: " Obiskoval je OŠ Livada Velenje. Po končani Škofijski klasični gimnaziji v Ljubljani je diplomiral iz etnologije in kulturne antropologije na FF UL. V letih 2009−2013 je študij nadaljeval na interdisciplinarnem doktorskem študiju Humanistika in družboslovje na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo UL, na katerem je tudi doktoriral z disertacijo 'Sodobne povedke v Sloveniji'. V letih 2014–2016 je bil moderator na Radiu Velenje, leta 2016 pa tudi voditelj na VTV–Vaši televiziji. Leta 2016 je začel z delom radijskega in televizijskega napovedovalca na RTV Slovenija."
Tako je v svojem raziskovalnem delu odkril podobno izročilo vezano tako na Hudo luknjo kot na Iglo. V obeh primerih se pojavlja izročilo o "skrivnostni avtoštoparki",  ali  nekomu, ki prisede v avto, in ki popotnike svari pred nevarnostmi, ki prežijo nanje na takih nevarnih krajih kot sta Igla in Huda luknja.

Igla

Presihajoči studenec

Na speltni strani Kamra najdemo zanimivo fotografijo in zapis: Ob Presihajočem studencu, 14. 9. 1932.

Izletniki na poti v Logarsko dolino ob cesti Luče – Solčava pri Presihajočem studencu,  med njimi edina  prepoznana Viljemina Smola, sedi prva z leve. 

Presihajoči studenec, ki je v neposredni bližini znane Igle, 40 m visokega skalnatega obeliksa je ena naših najbolj znanih zaganjalk, studencev, katerih pretok se spreminja. Njihovo delovanje je navadno povezano z večjim prostorom v zaledju, ki se, potem ko se napolni, na hitro sprazni po načelu natege. V času naslednjega polnjenja je pretok studenca manjši, ali celo usahne. Presihajoči studenec je zaradi obnovljene ceste uklenjen v votlinico. Le redko lahko vidimo njegovo delovanje, saj je odvisno od količine vode. Ob visokem vodostaju teče enakomerno, ob nižjem pa presahne, zato moramo imeti nekaj sreče, da vidimo ritmično delovanje. Če bomo v studencu videli vodo, moramo biti potrpežljivi, naraščanje in upadanje vode je namreč lahko počasno in težko opazno, najbolje pa je, če nekaj časa opazujemo gladino vode na nekem izrazitem delu (npr. vrh kamna). Delovanje Presihajočega studenca je podrobno opisal naravoslovec Ferdinand Seidl leta 1909. Igla in presihajoči studenec sodita med naše starejše naravne spomenike, saj sta zavarovana že od leta 1948.

Uporabljen vir: http://www.gore-ljudje.net/novosti/22085/

Prispevala: Vanja Bertossi

 

 

 

Igla vabi

Igla je priljubljena tudi med alpinisti, plezalci.

 

 

Dodatek

Nagajivc_2011

 


17.01.2021

Amaterska knjižnica Rakitna

Rakitna je ravno prav daleč, da je imeniten kraj za izlet in oddih pred divjim tempom življenja v dolinskem svetu osrednje Slovenije. Vendar pa je hkrati tudi tako daleč, da bi imelo njenih približno 300 prebivalcev resne težave, kako priti do modrosti in razvedrila, ki sta v knjigah, če ne bi kulturno zavedni Rakičani že pred drugo svetovno vojno organizirali svoje male vaške knjižnice. In naslednica te knjižnice je današnja Amaterska knjižnica Rakitna.


10.01.2021

Nedeljska reportaža

Vsako ime nam da podatek o svojem nosilcu, podobno to velja za podjetja. Ta se imenujejo ali po svojih lastnikih, po izdelkih ali storitvah, ki jih delajo in ponujajo, ali pa je ime le skovanka domače ali tuje besede in podobno. Tako zanimivo ime ima tudi podjetje Triptih iz Škofje Loke. Preden pa podrobneje predstavimo to podjetje, še nekaj o imenu samem. Triptih je umetniško delo, ki je razdeljeno na tri dele oziroma izdelano na treh ploščah, ki so s tečaji spojene skupaj, da se lahko zložijo, zaprejo ali odprejo. Triptih izhaja iz zgodnjekrščanske umetnosti in je bil priljubljen standardni format za oltarne slike od srednjega veka naprej. Njegovo geografsko območje je od vzhodnih bizantinskih cerkva do keltskih cerkva na zahodu. Renesančni slikarji, kot sta Hans Memling in Hieronymus Bosch, so uporabljali ta model. Uporabljali so ga tudi kiparji. Triptih je omogočal tudi enostaven prevoz. V oddaji ne bomo raziskovali, kje vse se je pojavljal triptih, ampak se bomo odpravili na obisk v Triptih, restavratorski atelje Bogovčič v Škofji Loki. To je družinsko podjetje, restavratorski atelje, kjer pod strokovnim vodstvom mag. Ivana Bogovčiča, konservatorsko-restavratorskega svetnika, izvajajo restavratorske posege na likovnih umetninah. Jedro podjetja sestavlja Luka Bogovčič, direktor, občasno pa se mu pridruži Jure Bogovčič. V ateljeju že vrsto let sodelujejo pri restavratorskih posegih na stenskih slikah, leseni polihromirani plastiki, oltarjih, slikah na platnu, slikah na lesu in mozaikih. Več o podjetju oziroma ateljeju Triptih, njegovem delu in izzivih pa v Nedeljski reportaži, njen avtor je Milan Trobič.


03.01.2021

Snežna jama na Raduhi

Leto 2021 bomo v Nedeljski reportaži začeli pod površjem Zemlje. Jamski svet je čisto svoj, pravijo jamarji, ki prizadevno raziskujejo to dimenzijo naše države. Da jim gre dobro, kaže podatek, da je v Sloveniji registriranih več kot 13 tisoč jam. Vsako leto jih na novo odkrijejo od 100 do 200. Razlog, da se bomo napotili v podzemlje, pa je tudi to, da je bilo na pobudo Mednarodne speleološke zveze, ki ima sedež v Postojni, leto 2021 razglašeno za svetovno leto jam in krasa. Pozneje bomo oboje združili in šli na radijski ogled Snežne jame na Raduhi – najviše ležeče turistične jame v naši državi, v kateri je, precej netipično za visokogorje, mogoče opazovati kraške pojave. Po jami, od odkritja katere je letos minilo 40 let, nas bo ob pomoči sogovornikov popeljala Andreja Gradišar.


27.12.2020

Nedeljska reportaža

Tudi letos je posebna strokovna komisija Turistične zveze Slovenije izbrala najboljšo tematsko pot v okviru akcije Moja dežela – lepa in gostoljubna, in sicer je to pot Drvošec ob Cerkniškem jezeru, ki so jo v Notranjskem parku odprli konec avgusta. Naziv naj pot so zaradi epidemioloških razmer v državi podelili virtualno. Najboljša tematska pot leta 2020 je Drvošec. Gre za staro ledinsko ime, to območje pa je bilo nekoč za prebivalce Dolenje vasi na Cerkniškem jezeru kraj, kjer so pripravljali drva za kurjavo in jih potem vozili z lojtrnimi vozovi na konjsko vprego, ob visoki vodi pa z drevaki, lesenimi čolni, izdolbenimi iz debla. Prav tako so v Notranjskem parku uredili štiri kolesarske poti, ki ne potekajo le ob jezeru, ampak tudi ob vznožju Javornikov in skozi Rakov Škocjan. Te poti so razdeljene po težavnostnih stopnjah in dolžinah. Poleg tega končujejo graditev vstopne točke oziroma centra za obiskovalce Cerkniškega jezera. Sicer so v Notranjskem parku pripravili dve tematski poti, ena je pot izvirov in druga je Drvošec. Pot izvirov se začne v vasi Gorenje jezero, je krožna in poteka ob izvirih, ki napajajo Cerkniško jezero. Učna pot Drvošec pa poteka od požiralnikov Rešeto in se konča dobrih 500 metrov pred mostom pred vasjo Otok. Pot po večini poteka skozi gozd in je s svojo dolžino 3,7 kilometra v eno smer primerna za vsakogar, ki ima ustrezno obutev. To pot bomo spoznali v Nedeljski reportaži, njen avtor je Milan Trobič.


20.12.2020

Nedeljska reportaža

Kaj se zgodi, ko izkušena in zamisli polna ustvarjalka voščilnic ter ročnih spretnosti ne ravno vešči novinar skupaj sedeta za mizo, na kateri so pisan papir, škarje, lepilo, barvni trakci in bleščice?


13.12.2020

Nedeljska reportaža

Civilizacija nam je predelavo hrane udobno odmaknila od oči. Sploh tisti del, ki je neprijeten, ne le za mišice, temveč tudi za oči. Danes se generaciji mladih niti sanja ne, kako ličen kos mesa, zapakiran v njihovi najljubši restavraciji s hitro prehrano, pride na njihov krožnik. Zato stik z realnostjo vsake toliko ne škodi. V Nedeljski reportaži se Marko Radmilovič tako podaja na koline. In to na tisti prijeten del; ko je večina dela opravljena in na mizo prispejo sveže klobase.


06.12.2020

Za sladek spomin

Na sladkosti polno Miklavževo nedeljo se Nedeljska reportaža odpravlja v kletne prostore gostišča Lectar v starem mestnem jedru Radovljice. Tam si bo ogledala hišno lectarijo, prostor, ki ohranja muzejski spomin na staro slovensko obrt in jo z izdelavo lastnih sladkih pisanih izdelkov ohranja še kako živo.


29.11.2020

Dan republike

Danes sta zgodba Jugoslavije in zgodovina te države pri nas opravljeni na hitro; sta kontroverzni in imata tako zagovornike kot nasprotnike. A to je premalo. Predvsem za še vedno veliko pripadnikov generacij, ki so se rodili v tej državi ter doživeli in preživeli jugoslovansko izkušnjo. Oddaja Nedeljska reportaža si letos z nekdanjo Titovo državo deli datum - prva datum rojstva, druga datum predvajanja. Kar je spodbudilo Marka Radmiloviča k temu, da se je zakopal v to, čemur pravimo polpretekla zgodovina.


22.11.2020

Celjsko obzidje

Zgodbo o celjskem srednjeveškem obzidju moramo začeti v antiki, v času rimskega Celja, takrat imenovanega Celeia. To je bilo eno izmed štirih rimskih mest, ki jih poznamo na naših tleh. Začetki Celja pa segajo še v čas prazgodovine oziroma v obdobje starejše železne dobe. Tej sledi poselitev v latenskem obdobju oziroma v času Keltov, ko je bila naselbina v južnem delu današnjega Celja – na terasi nad mestnim parkom. Imenovala se je Keleia. O njej vemo razmeroma malo, je pa bila pomembna v času keltskega plemena Tavriskov, ki so tu živeli pred prihodom Rimljanov. O regionalnem pomenu tega naselja priča tudi dejstvo, da je imelo pravico do kovanja svojega lastnega denarja. Ugodno lego in pomen so pozneje izkoristili Rimljani, ki so v sklopu ustanovite province Norik petim naseljem podelili mestne pravice. In med njimi je bila tudi Keleia. Samo strnjeno mesto se je raztezalo vse od Miklavškega hriba na jugu do današnje Levstikove ulice na severu. O njegovi velikosti je težko govoriti, saj te podatke vsako leto sproti dopolnjujejo z novimi odkritji. In v 20 letih se je tako velikost odkritega mesta podvojila. Pri tem pa odkrivajo tudi ostanke obrambnih zidov, ki so varovala mesto pred vpadi. Na njihovih temeljih so pozneje zgradili srednjeveško obzidje z zanimivimi mestnimi vrati. Nastanek, razvoj in zaton celjskega mestnega obzidja bomo spoznali v Nedeljski reportaži, njen avtor je Milan Trobič.


15.11.2020

Patronažne medicinske sestre

Nedeljska reportaža se razgleduje po življenju in delu patronažnih medicinskih sester, ki jih kljub čudnim časom ohranjanja razdalje brez pomisleka spustimo čez domači prag. Vemo namreč, da nam lahko pomagajo z zdravilom, novimi povoji ali pa že samo s toplimi, prijaznimi besedami, ki jim jih nikoli ne zmanjka. To, da so pri nas doma, je vendarle njihov poklic.


08.11.2020

Postopki preživetja v naravi

Izhodišče današnje Nedeljske reportaže je, da smo odšli v gozd, kjer se izgubimo. S seboj imamo le nekaj osnovnih stvari, s katerimi se bomo morali znajti in z izvajanjem različnih postopkov preživeti noč in najti pot nazaj v civilizacijo. Postopke preživetja v naravi nam bo predstavil inštruktor preživetja v naravi Laris Žurga, predsednik Društva ljubiteljev narave in športa Medo in idejni vodja šole preživetja Laris.


01.11.2020

Kako napisati nagrobnik

Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Pripoved o zaokroženi temi, zanimivih krajih in ljudeh, pa tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše. Razmišljanje o vsakdanjiku, včasih tudi potopis ali celo malce ironičen pogled novinarja na dogajanje okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom. Ob 14.30 na Prvem.


25.10.2020

Nedeljska reportaža

Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Pripoved o zaokroženi temi, zanimivih krajih in ljudeh, pa tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše. Razmišljanje o vsakdanjiku, včasih tudi potopis ali celo malce ironičen pogled novinarja na dogajanje okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom. Ob 14.30 na Prvem.


18.10.2020

Zgodba nekega noža

Žiga Pisar izdeluje nože. Že na prvi pogled drugačne od tistih, ki jih najdemo v trgovinah. In to ne samo na videz. V vsak nož, ki ga izdela, vloži okoli 100 ur dela. Zato prizna, da mu ni vseeno, za koga tak nož naredi in kaj bo z njim, ko bo dobil novega lastnika. Kako nastajajo taki noži in kako je študent strojništva zaradi koronavirusa postal mojster ostrega jekla, je v oddaji Nedeljska reportaža raziskoval Jure K. Čokl.


11.10.2020

Županova jama

Med Grosupljim in Turjakom, blizu vasi Velike Lipljene, leži sredi gozda zelo zanimiva kraška jama Županova jama, ki sodi med turistične jame in je opremljena z električno razsvetljavo. Danes jamo sestavljata dve med seboj povezani jami. Prva je Ledenica in so jo ljudje poznali že od nekdaj, saj je imela naravni vhod. Druga jama pa je brezno, ki so ga ljudje prav tako poznali, vendar niso vedeli, kaj se v njem skriva. Obe jami sta takrat spadali pod občino Šentjurij pri Grosupljem, župan pa je bil Josip Perme. Tega so zanimale skrivnosti globin, zato se je odločil, da bo preveril, ali sta obe jami med seboj povezani. Župan Perme je maja leta 1926 prepričal svojega soseda, vaškega krojača Antona Ogrinca, da sta šla s svojima šestnajstletnima sinovoma odkrivat podzemeljski svet. Pogumneži so se spustili v brezno po lestvi, s seboj pa so imeli povsem osnovno opremo, od vrvi do sveč. Takrat povezave med breznom in jamo Ledenico niso našli. So pa odkrili nadaljevanje v drugi smeri in ta del se danes imenuje Velika dvorana. Danes jamo upravlja Županova jama, turistično in okoljsko društvo Grosuplje, ki skrbi za vodenje in najrazličnejše programe v jami in ob njej. Jama je odprta ob koncih tedna, za skupine pa po dogovoru. Županovo jamo bomo spoznali v nedeljski reportaži, njen avtor je Milan Trobič.


04.10.2020

Cila in njena Iža

V občini Kuzma so te dni dobili novo pridobitev. Pa ne gre za klasične dobrobiti slovenske občinske realnosti; se pravi, ne gre za krožišče, čistilno napravo ali obrtno cono. Zobu časa, elementom in pozabi jim je uspelo iztrgati več kot stoletje staro »cimprano« hišo, ki so jo ob pomoči strokovnjakov natančno obnovili, vrnili v prvotno stanje in postavili na ogled. A to je le prvi del zgodbe, ki nam jo v Nedeljski reportaži predstavlja Marko Radmilovič. Drugi del govori o zadnji in edini prebivalki te hiše. Ime ji je bilo Cecilija, a so jo vaščani v zaledju Kuzme poznali kot Cilo. Njeno življenje, njena zbirateljska strast, predvsem pa njen odnos do hiše in življenja na sploh, je navdihnila reportažo z naslovom: »Cila in njena iža«!


27.09.2020

Pivški križi

Naša dežela je posejana z najrazličnejšimi pomniki, posvetnimi in cerkvenimi stavbami, ki dajejo pečat pokrajini. Tu so tudi različna znamenja, med katerimi je izredno veliko kapelic in lesenih križev, na Primorskem in na Krasu pa so opazni kamniti križi. Še posebno pa so ti značilni za širše območje Pivke. Zato jih tudi imenujejo Pivški kamniti križi, saj je prav tam koncentracija teh križev največja. Seveda pa kamniti križi stojijo tudi v Košanski dolini in v manjšem številu na drugih koncih Krasa in Primorske. Pivški kamniti križi sodijo med dragoceno kulturno in krajinsko dediščino Pivke, to so vaška, obpotna in poljska znamenja, ki praviloma stojijo na začetku ali na sredi vasi, ob cestah in poteh, najraje na križpotjih, včasih sredi polja. Nekatera so na vzpetinah, na vidnejših točkah, izjemoma tudi na višjem hribu daleč od naselij, kakršen je Osojnica. V stilnem razvoju pivških kamnitih križev se kažeta trdoživost tradicije in kontinuiteta oblikovanja, značilna nenehna uporaba domačih vrst kamna, pa nam potrjuje delo domačih kamnosekov. Pivški kamniti križi so tudi arhitekturno zelo zanimivi in dajejo pečat pokrajini. Te križe bomo spoznali v Nedeljski reportaži, njen avtor je Milan Trobič.


20.09.2020

Akcija GOGO – Gibalno ovirani gore osvajajo

Z akcijo GOGO – Gibalno ovirani gore osvajajo želijo v Planinski zvezi Slovenije skupaj z Zvezo Sonček – Zvezo društev za cerebralno paralizo Slovenije in Zvezo paraplegikov Slovenije pripeljati invalide in osebe s posebnimi potrebami v hribe in jim omogočiti obiskovanje planinskih pohodov ter jim predstaviti njim dostopne točke v hribih ali gorah. Poleg tega jih želijo spodbuditi, naj naredijo nekaj zase, naj se premaknejo iz cone udobja v življenje, dejavnost, naravo in družbo, saj tako lahko preprečijo svojo osamljenost, izključenost in telesno nedejavnost. Ta mesec so tako obiskali Planinski dom v Tamarju in na Boču ter Kočo Antona Bavčerja na Čavnu ter Lavričevo kočo na Gradišču. To so obiskali dvakrat, 10. septembra pa se jim je na pohodu pridružila tudi novinarka Petra Medved.


13.09.2020

Kratka zgodovina kičkanja

V želji obuditi in negovati nesnovno dediščino različne organizacije in institucije ubirajo tudi manj ortodoksne prijeme. V Mariboru že nekaj desetletij v poletnem času obujajo tradicijo igranja dvoriščnih iger. Letošnje poletje jim je pod palec in kazalec prišla posebna igra, ki je v ozkem krogu poznavalcev, kot tudi v nekaj širši javnosti, vzbudila nemalo zanimanja kot tudi nostalgije. Marko Radmilovič je v Nedeljski reportaži opisal drugo srečanje kičkarskih veteranov, ki pa jih bi bilo morebiti pravilneje imenovati »neo kičkarji«.


06.09.2020

Vodni tobogani

Nedeljska reportaža se spušča po slovenskih vodnih toboganih in med drsenjem proti bazenu spoznava njihovo načrtovanje, zgraditev, varnostna vprašanja, kratko zgodovino ter seveda vse užitke, ki jih kopalcem ponujajo njihove številne edinstvene različice.


Stran 9 od 44
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov