Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rodik je pomemben in znan po svojih bogatih izročilih
Pod obronki gozdnato bradatih Brkinov, na stičišču dveh svetov kraškega in brkinskega, leži gručasta vas Rodik. Stari del vasi leži na pobočju nad staro cesto Divača–Kozina, novo naselje pa se razteza od železniškega mostu proti Kozini. Rodik je od nekdaj znan med turisti, letoviščarji iz Trsta. Zato so včasih podjetni domačini v poletnih mesecih svoje sobe oddajali »tržaški gospodi«, sami prenočevali na senikih.
Rodik je pomemben in znan tudi po svojih bogatih izročilih, ki segajo v daljno preteklost. Zato ne preseneča, da je začel na pobudo raziskovalcev z Univerze na Primorskem, predvsem dr. Katje Hrobat Virloget, nastajati idejni načrt za vzpostavitev mitsko-folklornega parka v Rodiku. Ta bo zagotovo edinstven v Evropi, saj gre za preplet izročil, ki so precej starejša od slovanskih in krščanskih. Podoben mitski park imajo v Moščenicah na Hrvaškem, kjer pa gre za klasičen park in predvsem za predstavitev slovanskih obredov in ostankov verovanj, kot je recimo verovanje v boga Peruna in podobno.
Rodik je zaradi svoje bogate arheološke preteklosti in folklore že pred stoletji pritegnil zanimanje arheologov in etnologov. Mitsko-folklorna pot v Rodiku popelje pohodnika mimo dvanajstih točk, ki večinoma ležijo na nekdanjih mejah rodiške srenjske posesti ali ob glavnih vaških poteh. Zaradi bogate mitske krajine je pot tako kot vas razdeljena na dva dela, brkinsko (zgornjo) in kraško (spodnjo) ( vir: Beguš Ines, Hrobat Virologet Katja, Pajenk Aleksander, 2015, Med kamenjem, Snovna in nesnovna krajina Krasa, 2007-2013, Trst.)
Mitski park bo imel svoje središče v vaškem domu, kjer naj bi nastal Turistično informacijski center z muzejsko zbirko. Tu bi sodelovali tudi članice in člani Turističnega društva Rodik.
O starodavnem nastanku Rodika priča napisni kamen z latinskim besedilom razsodbe o spremembi poteka poti, ki je vodila prek posesti Gaja Lekanija Basa in jo je imela pravico uporabljati skupnost Rundiktov. Odkrit je bil v bližini Materije in je danes razstavljen v Mestnem muzeju za zgodovino in umetnost v Trstu (Museo Civico di Storia ed Arte di Trieste). Pred nekaj leti so namestili v središču Rodika njegovo kopijo.
Središčna lika poti sta strašni lintvern, kačon, ki so ga vaščani skušali pomiriti s procesijami, da ne bi povzročal poplav v dolinah pod Čukom. Drugi tak lik pa je baba, kamniti osamelec, monolit, ki so ga žal pred leti razstrelili, vendar pa so ostanki te mogočne skale še ohranjeni na mestu, kjer je ta baba od vekomaj stala.
V Robidi, v bližini Tabora, naj bi na ruševinah srednjeveške utrdbe živela kača, po eni varianti lepa, velika in bela, po drugi velika in črna, po tretji pa kot zakleta grofična.
Ledina Kobilja glava predstavlja eno najbolj enigmatičnih mest na Rodiškem. Izročili o poimenovanju tega mesta sta vsaj dve. Prvo pravi, da naj bi na tem mestu volk raztrgal kobilo, od katere je ostala le njena lobanja. Po drugem izročilu naj bi tu stal kol s konjsko glavo, okrog katere naj bi plesale čarovnice. Ob prvi polni luni po Veliki noči naj bi tu čarovnice raztrgale vedamca, človeka z nadnaravnimi lastnostmi, kar spominja na grški mit o Penteju, ki ga menda raztrgajo v divjem plesu ( vir: Beguš Ines, Hrobat Virologet Katja, Pajenk Aleksander, 2015, Med kamenjem, Snovna in nesnovna krajina Krasa, 2007-2013, Trst.).
Po izročilu naj bi bilo tu pokopališče ajdov, stara vas ali njihove njive. V tem kraju ob srenjski zemlji naj bi strašilo, zato so se ga domačini ponoči izogibali. Tu naj bi stala kovačija, v kateri naj bi kovač nudil popotnikom prenočišče. Če popotnik ni ustrezal dolžini postelje, ga je kovač "skrajšal" tako, da mu je odsekal ude in jih zakopal za kovačijo. Motiv spominja na grški mit o Prokrustovi postelji.
Na tromeji katastrskih občin Rodik, Artviže in Podgrad je Križen drev, imenovan tudi "konfin", mejnik. Velja za strašljiv kraj. Po eni pripovedi se je tu na dan pusta ob polnoči nekomu prikazal velik obešenec, ki je pred njim razpadel in se zopet sestavil v kosmato pošast. Po drugi pa naj bi na Križen drevu ležal zaklad pod kupom kamenja, ki ga varuje kača.
Izročila o ajdih z Ajdovščine nad Rodikom se razlikujejo od drugih po tem, da se z običajno podobo velikanov prepleta poseben antropološki opis. Bili naj bi manjše postave, temne polti, črnolasi, govorili naj bi svoj jezik. Bili naj bi dobri kovači in naj bi kradli poljske pridelke vaščanom spodaj, zaradi česar naj bi pogosto prihajalo do sporov.
Čuk ali "Gura", kot ga imenujejo domačini, naj bi bil po izročilu hrib poln vode. Na vrhu Čuka, v izviru oziroma kalu z imenom Jezero, naj bi prebival lintvern, kačon s petelinjo rožo na glavi in strupeno sapo, ki je imela moč nad vodo. Če so ga domačini razjezili, jih je kaznoval tako, da je nad njih poslal nevihte in poplave iz notranjosti gore.
Domačini so v želji, da bi umirili nevarnega "vraga" vsak mesec organizirali procesije k Jezeru in ob križu pri njem prirejali maše. Do leta 1787 so priredili tudi do 21 procesij letno do Jezera, da bi pomirili strašnega kačona.
Rodiško ustno izročilo pozna dve vrsti povedk o babi, ene se jasno nanašajo na tako imenovano skalo v bližini prazgodovinskega gradišča Debela griža, druge na lik baba na splošno. V skali so Rodičani prepoznali Babo z "obliko riti, ženske in prsi". Po eni pripovedi naj bi otroci-velikani postavili svoji materi kip, po drugi naj bi šlo za žensko, ki je okamenela zaradi laži. Po pripovedi iz Rodiških pravc (pravljic, pripovedi) in zgodb naj bi "rodiška baba" tako kot druge babe vplivala na vremenske razmere.
Rodiška pečina je veliko brezno ob obzidju prazgodovinskega gradišča, kjer naj bilo izvedeno premirje med Napoleonom in avstrijskim prestolonaslednikom. Po drugi strani naj bi ga ustvaril Kristus v tekmovanju s sv. Petrom, tako kot Cikovo in Šlavrovo jamo.
V krajini Rodika se je vhod v drugi svet odpiral v Cikovi in Šlavrovi jami. Po izročilu naj bi v Cikovo jamo padel pastiček in se iz nje vrnil po več stoletjih, tako, da ni našel več svoje družine. Obiskovalci parka pa bodo lahko obiskali še vhode v dve jami, Fukovo in v Šlavrovo jamo.
Tu naj bi živel škrat ali zmaj, h kateremu naj bi se ženske zatekale s svojimi težavami. Če je bilo mogoče jim je škrat pomagal z nasvetom, v nasprotnem primeru pa jih je povabil k sebi v jamo in jih "ponesel v nebesa". Domačini se še danes spominjajo zadnje ženske, ki je v jami storila samomor.
Mejnik na ledini Pod lisično označuje stičišče ozemlje treh posesti Rodika, Dan in Kačič. Mimo naj bi čez prelaz Prelovec z velikim truščem in ognjem drvela šembilja- goreča kočija, ki jo je vodil hudič. O tem naj bi pričali sledovi kolesnic v skali Pod Lisično. Zraven so vidni stolčki z luknjo za rep od hudiča in malih hudičkov ob potoku Zdrava voda, kjer so se mali hudički "zamotili" in pomočili noge v potok.
Po ljudskem izročilu naj bi mimo Pod lisično potekala rimska cesta Lokev-Materija, kar so potrdile tudi arheološke raziskave. Pod lisično predstavlja poleg Križen dreva, Kobilje glave, Tabora, Mrzleka, Vrhul, Njivic, in Remeščice še eno mesto na rodiški srenjski meji, kjer se nahajajo prikazni iz onostranstva, zaradi česar so ta mesta v folklori prežeta s pridihom nevarnosti, skrivnostnosti.
V Občini Hrpelje-Kozina se zavedajo, da Mitski park ne bo prenesel množičnega turizma. Park bo namreč urejen tako, da ne bodo grobo posegali v naravo. Zato želijo pridobiti predvsem tiste obiskovalce, ki jih zanima nekornjena narava in bogata izročilna dediščina. Za ureditev parka, pohodnih poti, informacijskih točk, sprejemnega centra z manjšim muzejem, bo potrebnega kar nekja denarja. Zato so ta projekt vključili v meddržavni projekt Interreg, kjer sodelujejo skupaj s Hrvaško. Vključili pa so tudi druge deležnike, od Univerze na Primorskem, do Turističnega društva Rodik, ki so vpeti v nastajanje mitskega parka. Ob tem so kandidirali tudi za pridobitev Eu sredstev in če jim bo uspelo, bo Mitski park Rodik "polno" zaživel leta 2019. Če EU denarja ne bo, potem bo Občina Hrpelje-Kozina skušala projekt izpeljati sama.
O Rodiški Babi- 4d.rtvslo.si/arhiv/dokumentarni-filmi-in-oddaje.../174456907
876 epizod
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Rodik je pomemben in znan po svojih bogatih izročilih
Pod obronki gozdnato bradatih Brkinov, na stičišču dveh svetov kraškega in brkinskega, leži gručasta vas Rodik. Stari del vasi leži na pobočju nad staro cesto Divača–Kozina, novo naselje pa se razteza od železniškega mostu proti Kozini. Rodik je od nekdaj znan med turisti, letoviščarji iz Trsta. Zato so včasih podjetni domačini v poletnih mesecih svoje sobe oddajali »tržaški gospodi«, sami prenočevali na senikih.
Rodik je pomemben in znan tudi po svojih bogatih izročilih, ki segajo v daljno preteklost. Zato ne preseneča, da je začel na pobudo raziskovalcev z Univerze na Primorskem, predvsem dr. Katje Hrobat Virloget, nastajati idejni načrt za vzpostavitev mitsko-folklornega parka v Rodiku. Ta bo zagotovo edinstven v Evropi, saj gre za preplet izročil, ki so precej starejša od slovanskih in krščanskih. Podoben mitski park imajo v Moščenicah na Hrvaškem, kjer pa gre za klasičen park in predvsem za predstavitev slovanskih obredov in ostankov verovanj, kot je recimo verovanje v boga Peruna in podobno.
Rodik je zaradi svoje bogate arheološke preteklosti in folklore že pred stoletji pritegnil zanimanje arheologov in etnologov. Mitsko-folklorna pot v Rodiku popelje pohodnika mimo dvanajstih točk, ki večinoma ležijo na nekdanjih mejah rodiške srenjske posesti ali ob glavnih vaških poteh. Zaradi bogate mitske krajine je pot tako kot vas razdeljena na dva dela, brkinsko (zgornjo) in kraško (spodnjo) ( vir: Beguš Ines, Hrobat Virologet Katja, Pajenk Aleksander, 2015, Med kamenjem, Snovna in nesnovna krajina Krasa, 2007-2013, Trst.)
Mitski park bo imel svoje središče v vaškem domu, kjer naj bi nastal Turistično informacijski center z muzejsko zbirko. Tu bi sodelovali tudi članice in člani Turističnega društva Rodik.
O starodavnem nastanku Rodika priča napisni kamen z latinskim besedilom razsodbe o spremembi poteka poti, ki je vodila prek posesti Gaja Lekanija Basa in jo je imela pravico uporabljati skupnost Rundiktov. Odkrit je bil v bližini Materije in je danes razstavljen v Mestnem muzeju za zgodovino in umetnost v Trstu (Museo Civico di Storia ed Arte di Trieste). Pred nekaj leti so namestili v središču Rodika njegovo kopijo.
Središčna lika poti sta strašni lintvern, kačon, ki so ga vaščani skušali pomiriti s procesijami, da ne bi povzročal poplav v dolinah pod Čukom. Drugi tak lik pa je baba, kamniti osamelec, monolit, ki so ga žal pred leti razstrelili, vendar pa so ostanki te mogočne skale še ohranjeni na mestu, kjer je ta baba od vekomaj stala.
V Robidi, v bližini Tabora, naj bi na ruševinah srednjeveške utrdbe živela kača, po eni varianti lepa, velika in bela, po drugi velika in črna, po tretji pa kot zakleta grofična.
Ledina Kobilja glava predstavlja eno najbolj enigmatičnih mest na Rodiškem. Izročili o poimenovanju tega mesta sta vsaj dve. Prvo pravi, da naj bi na tem mestu volk raztrgal kobilo, od katere je ostala le njena lobanja. Po drugem izročilu naj bi tu stal kol s konjsko glavo, okrog katere naj bi plesale čarovnice. Ob prvi polni luni po Veliki noči naj bi tu čarovnice raztrgale vedamca, človeka z nadnaravnimi lastnostmi, kar spominja na grški mit o Penteju, ki ga menda raztrgajo v divjem plesu ( vir: Beguš Ines, Hrobat Virologet Katja, Pajenk Aleksander, 2015, Med kamenjem, Snovna in nesnovna krajina Krasa, 2007-2013, Trst.).
Po izročilu naj bi bilo tu pokopališče ajdov, stara vas ali njihove njive. V tem kraju ob srenjski zemlji naj bi strašilo, zato so se ga domačini ponoči izogibali. Tu naj bi stala kovačija, v kateri naj bi kovač nudil popotnikom prenočišče. Če popotnik ni ustrezal dolžini postelje, ga je kovač "skrajšal" tako, da mu je odsekal ude in jih zakopal za kovačijo. Motiv spominja na grški mit o Prokrustovi postelji.
Na tromeji katastrskih občin Rodik, Artviže in Podgrad je Križen drev, imenovan tudi "konfin", mejnik. Velja za strašljiv kraj. Po eni pripovedi se je tu na dan pusta ob polnoči nekomu prikazal velik obešenec, ki je pred njim razpadel in se zopet sestavil v kosmato pošast. Po drugi pa naj bi na Križen drevu ležal zaklad pod kupom kamenja, ki ga varuje kača.
Izročila o ajdih z Ajdovščine nad Rodikom se razlikujejo od drugih po tem, da se z običajno podobo velikanov prepleta poseben antropološki opis. Bili naj bi manjše postave, temne polti, črnolasi, govorili naj bi svoj jezik. Bili naj bi dobri kovači in naj bi kradli poljske pridelke vaščanom spodaj, zaradi česar naj bi pogosto prihajalo do sporov.
Čuk ali "Gura", kot ga imenujejo domačini, naj bi bil po izročilu hrib poln vode. Na vrhu Čuka, v izviru oziroma kalu z imenom Jezero, naj bi prebival lintvern, kačon s petelinjo rožo na glavi in strupeno sapo, ki je imela moč nad vodo. Če so ga domačini razjezili, jih je kaznoval tako, da je nad njih poslal nevihte in poplave iz notranjosti gore.
Domačini so v želji, da bi umirili nevarnega "vraga" vsak mesec organizirali procesije k Jezeru in ob križu pri njem prirejali maše. Do leta 1787 so priredili tudi do 21 procesij letno do Jezera, da bi pomirili strašnega kačona.
Rodiško ustno izročilo pozna dve vrsti povedk o babi, ene se jasno nanašajo na tako imenovano skalo v bližini prazgodovinskega gradišča Debela griža, druge na lik baba na splošno. V skali so Rodičani prepoznali Babo z "obliko riti, ženske in prsi". Po eni pripovedi naj bi otroci-velikani postavili svoji materi kip, po drugi naj bi šlo za žensko, ki je okamenela zaradi laži. Po pripovedi iz Rodiških pravc (pravljic, pripovedi) in zgodb naj bi "rodiška baba" tako kot druge babe vplivala na vremenske razmere.
Rodiška pečina je veliko brezno ob obzidju prazgodovinskega gradišča, kjer naj bilo izvedeno premirje med Napoleonom in avstrijskim prestolonaslednikom. Po drugi strani naj bi ga ustvaril Kristus v tekmovanju s sv. Petrom, tako kot Cikovo in Šlavrovo jamo.
V krajini Rodika se je vhod v drugi svet odpiral v Cikovi in Šlavrovi jami. Po izročilu naj bi v Cikovo jamo padel pastiček in se iz nje vrnil po več stoletjih, tako, da ni našel več svoje družine. Obiskovalci parka pa bodo lahko obiskali še vhode v dve jami, Fukovo in v Šlavrovo jamo.
Tu naj bi živel škrat ali zmaj, h kateremu naj bi se ženske zatekale s svojimi težavami. Če je bilo mogoče jim je škrat pomagal z nasvetom, v nasprotnem primeru pa jih je povabil k sebi v jamo in jih "ponesel v nebesa". Domačini se še danes spominjajo zadnje ženske, ki je v jami storila samomor.
Mejnik na ledini Pod lisično označuje stičišče ozemlje treh posesti Rodika, Dan in Kačič. Mimo naj bi čez prelaz Prelovec z velikim truščem in ognjem drvela šembilja- goreča kočija, ki jo je vodil hudič. O tem naj bi pričali sledovi kolesnic v skali Pod Lisično. Zraven so vidni stolčki z luknjo za rep od hudiča in malih hudičkov ob potoku Zdrava voda, kjer so se mali hudički "zamotili" in pomočili noge v potok.
Po ljudskem izročilu naj bi mimo Pod lisično potekala rimska cesta Lokev-Materija, kar so potrdile tudi arheološke raziskave. Pod lisično predstavlja poleg Križen dreva, Kobilje glave, Tabora, Mrzleka, Vrhul, Njivic, in Remeščice še eno mesto na rodiški srenjski meji, kjer se nahajajo prikazni iz onostranstva, zaradi česar so ta mesta v folklori prežeta s pridihom nevarnosti, skrivnostnosti.
V Občini Hrpelje-Kozina se zavedajo, da Mitski park ne bo prenesel množičnega turizma. Park bo namreč urejen tako, da ne bodo grobo posegali v naravo. Zato želijo pridobiti predvsem tiste obiskovalce, ki jih zanima nekornjena narava in bogata izročilna dediščina. Za ureditev parka, pohodnih poti, informacijskih točk, sprejemnega centra z manjšim muzejem, bo potrebnega kar nekja denarja. Zato so ta projekt vključili v meddržavni projekt Interreg, kjer sodelujejo skupaj s Hrvaško. Vključili pa so tudi druge deležnike, od Univerze na Primorskem, do Turističnega društva Rodik, ki so vpeti v nastajanje mitskega parka. Ob tem so kandidirali tudi za pridobitev Eu sredstev in če jim bo uspelo, bo Mitski park Rodik "polno" zaživel leta 2019. Če EU denarja ne bo, potem bo Občina Hrpelje-Kozina skušala projekt izpeljati sama.
O Rodiški Babi- 4d.rtvslo.si/arhiv/dokumentarni-filmi-in-oddaje.../174456907
Oddaja med sprehodom po knjižnici ugotavlja, da zlaganje knjig na police ni tako zelo preprosto, kot se to nam, uporabnikom knjižnic, morda to kdaj zazdi.
Eden izmed zimskih športov in snežnih radosti je sankanje. Sanka lahko prav vsak in čeprav to rekreacijo povezujemo bolj s športno dejavnostjo in veseljem otrok, obstajajo v Sloveniji sankaški klubi, kjer se posamezniki zelo resno ukvarjajo s tem športom in v njem tudi tekmujejo. Ena izmed sankaških prog in tudi klub se nahajata v občini Jesenice. Pod Golico je namreč ta šport priljubljen že dolgo, zato se je ekipa Prvega odpeljala na Planino pod Golico na naravno sankaško progo Savske jame.
Na začetku vsega stoji razmislek o hrani. O hrani, kot jo razumemo in uživamo danes, ko so živila zasužnjena v velikih trgovskih verigah. Ko sta sadje in zelenjava tako brezoblična, da stežka prepoznamo okuse mladosti; ko je meso tako polno rastnih hormonov, da naši otroci z lahkoto zabijejo žogo v koš; ko ni na trgovskih policah nobene prsti, nobenega vonja po naravi, po zrelosti, ali, bog ne daj, po gnitju. Naravo smo stisnili v črtno kodo in ni nam mar niti za na pol sužnjelastniško delovno silo, ki na poljih južne Italije pobira vaš paradižnik za en evro po košarici. O samooskrbi in posameznikih, ki vedo, kaj imajo na svojem krožniku, v oddaji Nedeljska reportaža.
V naslednjih minutah vas vabimo, da zaplešete. Obiskali smo plesni klub Zebra v Ljubljani, ki je edini plesni klub v Sloveniji, kjer ljudje z različnimi vrstami invalidnosti plešejo standardne in latinskoameriške plese na invalidskih vozičkih. Ali se paraples razlikuje od običajnega plesa, kakšne izzive in zadovoljstvo prinaša ter kakšni so uspehi naših paraplesalcev, boste izvedeli ob poslušanju današnje Nedeljske reportaže, ki jo je pripravila Petra Medved.
V nekdanji skupni državi Jugoslaviji so po letu 1948 začeli graditi bunkerje, ki bi jih ob napadu nanjo uporabili za zaščito takratnega zveznega in republiških političnih vodstev. V tistem času je namreč nastal tako imenovani informbirojevski spor med Titom in Stalinom. Podobno kot v drugih jugoslovanskih republikah so tudi v Sloveniji začeli graditi zaščitne objekte, ki bi jih uporabili tako politiki kot tudi vojska. Leta 1950 so najprej opredelili zaprto območje: Kočevska Reka, Gotenica in Škrilj, in takrat so že začeli graditi bunker v Gotenici, tri leta pozneje pa še bunker Škrilj. Projektant obeh objektov je bil inženir Matija Kodela, graditev obeh pa so končali konec leta 1957. Po letu 1991 je slovenska javnost prvič spoznala skrbno varovano skrivnost nekdanje Jugoslavije. Takrat so javnosti ob pomoči televizijskih kamer prvič pokazali bunker v Gotenici, bunker Škrilj pa je vse do leta 2017 ostajal skrivnost. Več o tem skrivnostnem bunkerju v oddaji Nedeljska reportaža, njen avtor je Milan Trobič.
Zima je čas, ki za malo in veliko divjad prinese številne izzive. Za živali je čas počitka, a na drugi strani čas intenzivnega iskanja hrane in boja za preživetje. Pri tem jim na pomoč priskočijo tudi lovci. V Nedeljski reportaži bomo predstavili skrb za divjad pozimi. Obiskali smo Lovsko družino Škofljica, kjer nas je sprejel Borut Bitenc, lovec z več kot 55-letnim stažem. Lovska družina Škofljica obstaja od leta 1946, trenutno ima 53 članov in skrbi za več kot sedem tisoč hektarov površin. To s seboj prinese tudi številne odgovornosti. Kakšno je delo lovcev pozimi, boste slišali v oddaji, ki jo je pripravil Aleš Ogrin.
Čez nekaj dni bomo praznovali slovenski kulturni praznik. Kot vsako leto. In bomo ponosni na to »Visoko mašo« slovenske ustvarjalnosti ter počastitev vseh tistih več kot sto tisoč ustvarjalcev in zanesenjakov, ki se v Sloveniji poklicno ali ljubiteljsko ukvarjajo s katero od umetnosti ali pa s kulturo v ožjem pomenu besede. Proslave bodo in govori, o katerih bomo vsaj dan ali dva ur debatirali, če bo govornik na državni proslavi oster, tudi polemizirali. V Nedeljski reportaži se spustimo do neposrednih proizvajalcev. Do baze; do kulturnikov, ki so to, kar so, zaradi težko razložljivega hotenja. Ter so zategadelj najčistejši kulturni delavci na Slovenskem …Marko Radmilovič se posveča ustvarjalcu, ki je eden najeminentnejših predstavnikov naše kulture že več kot šest desetletij: Tonetu Partljiču.
Sándor Petőfi je bil sodobnik Franceta Prešerna, ki se je že kot dijak navdušil za literaturo in gledališče, svojo prvo pesem pa je objavil leta 1842. O njem vemo, da velja za največjega madžarskega lirika, da je sodeloval v revolucionarnem gibanju in leta 1849 v boju tudi umrl. Le malokdo pa ve, da je nekaj dni ali tednov svojega življenja preživel tudi v Mariboru, še manj pa, da je tam nastala tudi ena njegovih pesmi.
Ajdovska jama pri Nemški vasi leži na tako imenovanem otoku osamelega krasa, ki se razteza na površini, dolgi dobrih 10 in široki dobrih 6 kilometrov, na južnem obrobju Krškega hribovja. Gre za posebnost − tam so se namreč razvili kraški pojavi, od manjših kraških polj, dolin, med katerimi je najizrazitejša Podjama, kjer se odpirata dva vhoda v Ajdovsko jamo. To je prava vodna jama, nastala v krednih apnencih, ki jih prekrivajo mlajše kamenine in sedimenti. Jamo je oblikoval manjši vodni tok, to lahko opazimo med sprehodom skozi jamo, dolgo le slabih 140 metrov, pa vendar je največja na tistem območju. Poleg dveh vhodov ima v osrednjem delu večjo podzemsko dvorano, žal pa je nadaljevanje jame zasuto s podornim kamenjem. Kljub temu pa so jamarji spet našli vhod v aktiven vodni rov, pod jamo, kjer si obetajo pomembnih odkritij. Ajdovska jama pri Nemški vasi je namreč izjemna arheološka lokacija, kjer so odkrili ostanke jamskega medveda, neolitsko orodje in grobne površine iz obdobja bakrene dobe. Več pa v oddaji Nedeljska reportaža, njen avtor je Milan Trobič.
Praznični jedilniki so za nami, pred nami pa izpolnitev novoletnih zaobljub. Shujšati, prenehati kaditi, več se gibati pri odraslih, pri mladih pa izboljšati ocene, se sproti učiti in mogoče tudi izboljšati svoje kuharske spretnosti. Pri tem jim lahko pomagajo babice in starši, različni tečaji, delavnice in spletno gradivo, gotovo pa imajo najboljše urjenje na kuharskih srednjih šolah. V začetku leta smo zato obiskali Srednjo šolo za gastronomijo in turizem Ljubljana in se dijakom pridružili pri kuhanju kosila. \n\n
Tokratna Nedeljska reportaža se bo v duhu praznika pomudila ob koledarju in uri. Nastajanje in izoblikovanje koledarja ima bogato in zanimivo zgodovino, nastajanje, uravnavanje in vzdrževanje merilcev časa pa je znanost in obrt hkrati.
V histeriji varovanja tradicije, ki je to državo zajela v zadnjih desetletjih, se je varuhom naše dediščine spotaknilo že na nižjih stopnicah. Dvorni etnologi so spisali na kopice knjig, folklorne skupine so odplesale na stotine plesov in turistična društva so pripravila na tisoče veselic, s prikazom starih običajev. Le redki so šli korak dalje. Le redki so ohranili materialno dediščino. Ker les gnije, kamen se kruši in temelji se ugrezajo. Stavbe ne poznajo teorije in raziskovalnih nalog. Stavbe ali stojijo ali propadejo! In stavbe je mogoče ohraniti tudi tako, da jih prenesemo v muzej - čisto poseben muzej, ki ga je Marko Radmilovič obiskal v Rogatcu.
Pred 61 leti so na Prevaljah začeli bralno značko, ki je prerastla v vseslovensko gibanje. O tem, kako ohranjati kulturo branja tudi v digitalnem svetu, bo tekla beseda v Nedeljski reportaži. Na Prevaljah pripravljajo muzej bralne značke in kraj z branjem res živi. Naši gosti: pisatelj Primož Suhodolčan, učiteljica Greta Jukič in župan Matic Tasič.
Ste že kdaj med sprehodom opazovali kamne? Se vprašali kakšno zgradbo imajo, kako so nastali in kaj nam lahko povedo o naši daljni preteklosti? Morda ste opazili tudi kakšen fosilni ostanek v naravnem kamnu? Ljubljanski grad je v geološkem pogledu zelo zanimiv, saj lahko tam najdemo veliko značilnih slovenskih kamnin, različne vrste fosilov in nekaj vrst tekstur – posebnih oblik v kamninah, ki so zanimive za razlago geološkega okolja, v katerem so nastale. V tokratni Nedeljski reportaži vas vabimo, da se z Matevžem Novakom z Geološkega zavoda Slovenije in novinarko Petro Medved odpravite na geološki sprehod na Ljubljanski grad.
Kog v ljutomersko-ormoških goricah v pozni jeseni razkriva svoje zaklade, pa tudi mladostno zagnanost mladih moči, ki so se oprijele dela v obnovljenem objektu, znanem kot Košárkina hiša. Kakšna je njena zgodba, zakaj se je obnova začela pri kleti in ne morda pri strehi? Kaj vas čaka, ko vas bo pot zanesla na Kog, izveste ob poslušanju Nedeljske reportaže.
Vino je znamenita slovenska ikona; res, da ima to pijačo večina narodov za svojo ikono, vendar Slovenci, kot po navadi, spet pretiravamo. Ljudsko blago, nacionalni ponos, lokalpatriotstvo, politične elite in bog ve, kaj še vse, smo ubogi pijači nakopali za vrat! Slovensko vinogradništvo pač je takšno, kot je; organizacijsko vpeto med vikendaše na eni strani in ogromne posocialistične kleti na drugi strani! Vmes so individualni pridelovalci in vampirski gostinci, vsi skupaj pa prepuščeni krutosti trga. Tudi slovenska vina so takšna, kot so: od vrhunske kakovosti prek industrijske pridelave vse do v tujini težko razumljenih posebnosti, se tke naš vinski svod. O vinu bo na martinovo nedeljo tekla beseda tudi v Nedeljski reportaži. Pripravil jo je Marko Radmilovič.
Ura je mehanska naprava, ki kaže čas. Je eden izmed najstarejših človekovih izumov, saj prve omembe sončne ure zasledimo že leta 742 pred našim štetjem. Skozi razvoj in čas so sestopile s stolpov in zvonikov in svoje mesto našle tudi na zapestjih. Danes vrhunec urarske industrije predstavljajo mehanske ročne ure prestižnih znamk. To so ure, katerih cene – zaradi načina izdelave, mehanizmov in komplikacij – lahko dosežejo vrtoglave zneske. Ob tem pa tistim, ki jih nosijo, kot bomo izvedeli v današnji Nedeljski reportaži, ki jo je pripravil Aleš Ogrin, ne pomenijo le časomera, ampak mnogo več. A kljub vrhuncu urarske obrti, ki jih predstavljajo prestižne mehanske ročne ure, je zanje treba ustrezno poskrbeti in jih vzdrževati, kdaj tudi popraviti. Sprehodimo se torej skozi urarsko delavnico.
Zgodovina rudarjenja na Slovenskem ima zelo bogato in dolgo tradicijo. Poleg zelo znanih rudarskih središč, od Idrije do revirjev in recimo Velenja, je tu še vrsta manjših krajev, v katerih so nekoč rudarili. Eden takih je tudi Črna pri Kamniku. Najdišča v Črni ležijo severovzhodno od Kamnika, dobre tri kilometre vzhodno od vasi Stahovica, v dolini Črne ob potoku s tem imenom. Dostopna so po cesti, ki iz Kamnika skozi Črnivec vodi proti Gornjemu Gradu. Najdišče je bilo znano po pridobivanju kaolina, zato je dobilo ime Rudnik kaolina Črna. Vendar je bil kaolin le trgovsko ime, saj prevladuje glineni mineral illit. Tega so pridobivali le v dolini Črne, drugje so rudišča samo raziskovali. Več o razvoju in usodi rudnika kaolina Črna pa v nedeljski reportaži, njen avtor je Milan Trobič.
Med gradniki naroda in državnosti sta gotovo znanje in tudi univerza. Da je bila ta leta 1919 ustanovljena v Ljubljani, je bil velikanski korak naprej pri vzpostavljanju slovenske identitete. Predtem je bil več kot pol tisočletja politično, duhovno in kulturno središče slovenskih dežel, vključenih v habsburško monarhijo, Dunaj. Na dunajski univerzi je v letih od 1848 do 1918, ko je habsburška monarhija razpadla, študiralo tudi 1897 študentov iz Kranjske. Ključno finančno pomoč jim je dajala predvsem Knafljeva ustanova, ki deluje še danes. Ustanovljena je bila sicer že dosti prej – leta 1676. Pridih s kranjskega, slovenskega ozemlja torej, je najti marsikje na Dunaju, pojasnjuje kurator Knafljeve ustanove Anton Levstek. Na to spominjajo spominske plošče, doprsni kipi, seznama zaslužnih profesorjev in rektorjev na dunajski univerzi, ki so bili doma prav s Kranjskega, ter številne arhitekturne znamenitosti in drugi kulturni spomeniki.
Bela kavka, Gosjenog, Ložinka, Vranek, Zagajec in Zelenika je nekaj imen starih sort vinske trte, ki so se skoraj po čudežu ohranile do današnjih dni. Kje jih najti in zakaj je to, kar je bilo zadnjih nekaj generacij v največji meri pozabljeno, spet pomembno, bomo izvedeli v družbi raziskovalcev s Fakultete za kmetijstvo in biosistemske vede Univerze v Mariboru. Oddajo Nedeljska reportaža je pripravil Stane Kocutar.
Neveljaven email naslov