Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Star maln je leta 2016 kljub odmaknjenosti obiskalo 200 mladih Francozov. Ti so bili nad videnim zelo navdušeni, zato bodo letos obisk ponovili. Prvega avgusta jih bo tako Vrhniko obiskalo kar 750.
Star maln, Lintvern, Ajdovska stopnja? Se vam zdijo ta imena znana? Najbrž ste za vsaj eno izmed njih že slišali. Mogoče pa ne veste, da jih najdemo tako rekoč skupaj na obrobju Vrhnike. Vse tri točke so lahko zelo zanimiv izletniški cilj, ne samo za prekaljene popotnike, kolesarje ali tekače, ampak tudi za družine.
Star maln leži globoko v dolini potoka Bele. Eden od njenih izvirov v bližini se imenuje Lintvern – to je kraški sifon, občasni bruhalnik ali zaganjalka, ki vsake toliko bruha vodo, vmes pa izvir delno ali popolnoma presahne.
Izvir Lintvern, 2009.
foto: SI-Ziga
Sicer pa sta Star maln in omenjeni izvir na in ob vznožju gozdnatega pobočja Planine in če se od tu odpravimo proti njenemu vrhu, na katerem stoji razgledni stolp, najdemo skalni prag, ki ga imenujejo tudi Ajdovska stopnja. Po legendi je to odtis stopala velikanske Ajdovske deklice, ki je z eno nogo stala na Planini, z drugo na Ljubljanskem vrhu in v vodah potoka Bele prala perilo. Star maln in izvir Lintvern bomo spoznali ob poslušanju nedeljske reportaže.
"Med Logatcem in Vrhniko, ob strani, v gorah in divjinah, na levo, če hočeš iz Logatca na Vrhniko, prideš do vode, ki ima prav čudne muhe in neverjeten ustroj. Če se je dotakneš, teče, sicer pa ne ...", je v Slavi Vojvodine Kranjske zapisal Janez Vajkard Valvazor. Kmetje so mu pripovedovali o tem neverjetnem izviru in ga tudi peljali tja k vodi Beli, ki ji sicer pravijo "Pri starem malinu v jarku".
Janez Vajkard Valvasor, portret, Slava vojvodine Kranjske, 1689, Matija Greischer.
foto: Wikipedija.
"Stari malen nad Vrhniko" je poznal še en kranjski zgodovinopisec, Ludvik Schönleben.
Janez Ludvik Schonleben, 1681.
foto: Wikipedija.
Še pred Valvazorjem pa je o "Starem mlinu" pri Vrhniki pisal tudi pater Martin Baucher v knjigi "Zgodovina Norika in Furlanije".
V Cankarjevem albumu pa je France Dobrovoljc zapisal:
"Ivan Cankar je Stari mlin vzel za prizorišče dogajanja že v začetniški črtici Vaški farizej, a v knjigi Nina ga takole opisuje: "Od daleč sem zagledal samoten, polrazpal mlin, in kakor vselej, kadar sem ga zagledal, me je obšla skrivnostna groza. Mlin je visel visoko kakor nad brezdnom. Izpod njega je curljal v globel siromašen potok, ki se je skoraj ves izgubljal med nasutim kamenjem. Gori za mlinom pa je ležala v globokem kotlu mirna, temna voda. Pogledal sem skozi odprto okno v mlin; zatohel, smradljiv vzduh je bil v temni izbi; stene, tla, strop, vse je bilo črno, polsegnila klop je ležala prevrnjena na tleh ..."
Mlin se je sesul sam vase ob koncu prve svetovne vojne.
Sicer pa je porušeni mlin stal ob potoku, ki izvira pol ure hoda višje. Izviru pravijo Lintvern (zmaj), potoku pa so od izvira do mlina nekoč rekli Šumljak. Kraški izvir, zaganjalka, bruha belo penečo se vodo, zato so potoku od mlina navzdol že nekoč rekli potok Bela, zdaj pa se to ime uporablja vse od izvira.
"Izbruh" Lintverna, album yeti, 2010.
"Ljudska domišljija je v davnini spletla okoli Lintverna vrsto bajk o zmaju, ki je priklenjen v gori in jezno bruha slinasto peno, če podrezaš v njegovo žrelo. Na tem mestu so prvič ugotovili obstoj človeške ribice, ki jo je voda po podzemskih pretokih vrgla skozi Lintvernovo žrelo na dan kot - v pravljici - zmajevega mladiča," je v Cankarjevem albumu zapisal France Dobrovoljc.
Koča Star maln, zemljišče okoli koče, ostanki mlina in del travnika pod mlinom so last Turističnega društva Blagajana.
V zadnjem desetletju sta se zamenjala dva najemnika okrepčevalnice. Leta 2010 je bila s soglasjem TD Blagajana v Starem malnu postavljena instalacija - kip s simpozija Forma viva 2009. Instalacija je bila poimenovana Kralj na Betajnovi.
Leta 2011 je bila izdelana prostorska strategija Starega malna, delovni naslov je bil "Vrhniki bomo nadeli ogrlico". Društvo je pri tem projektu pridobilo 30 odstotkov nepovratnih sredstev na razpisu LAS Barje. Naslednje leto pa so arhitekti Delavnice d. o. o. izdelali Idejni elaborat, ki predvideva obnovo koče in okolice, postavitev mlina, kot je bil nekoč, in ureditev "zmajeve poti".
Leta 2014 je po žledu društvo očistilo vejevje okoli koče, ki je po odstranitvi debel ostalo kot neprehodna ovira, aprila pa je sledilo čiščenje bazena.
Leta 2016 je društvo registriralo prostovoljstvo, v AJPES je vpisalo nove dejavnosti in s 1. majem začelo samo upravljati kočo.
Predsednica Turističnega društva Blagajana Vrhnika Mirjam Suhadolnik je januarja letos v Našem časopisu, glasilu Občine Vrhnika, med drugim zapisala:
"Zaradi lepe narave, dobrih gostiln, razmaha "tujskega prometa" so Cankarjevi sodobniki leta 1888 ustanovili "Društvo za olepšavo trga Vrhnike in njegove okolice". Bilo je peto po vrsti od triintridesetih, kolikor je bilo ustanovljenih na našem ozemlju pred prvo svetovno vojno, deset let prej, preden je na Vrhniko pripeljal prvi vlak. Vlak na Vrhniko ne vozi že več kot petdeset let, Olepševalno društvo, Turistično društvo Vrhnika, od leta 1993 Turistično društvo Blagajana, ki je preživelo tri vojne ter gospodarske krize, pa še vedno živi in deluje. Ustanovljeno je bilo v času, ko je Vrhnika že imela dobre cestne povezave pa tudi možnost prevoza po Ljubljanici. A, ostale so samo še ceste ...
To zgodovino (Turističnega društva Blagajana) sta med drugimi začela pisati soustanovitelja Fran Kotnik, ki je že imel pred svojo hišo v Verdu ambiciozno zasnovan park z redkimi drevesnimi vrstami in najrazličnejšimi rožami, in Gabrijel Jelovšek, znan po prizadevanjih za lepo podobo svojega kraja in posebej za ureditev naravnega parka v Močilniku. Pri tem je bila pomembna povezava z ljubljanskim županom Ivanom Hribarjem, ki je v Ljubljani v tistem času skrbel za urejanje sprehajališč, parkov, drevoredov in razglednih točk.
O dejavnosti vrhniškega olepševalnega društva pa pričajo drevoredi ob glavni cesti skozi Vrhniko in mostički v Močilniku, ki pritegnejo pozornost na vrhniških razglednicah iz konca 19. in začetka 20. stoletja. O dejavnosti društva v tem času govori tudi spomenik Ivanu Grudnu, "zaslužnemu članu Olepševalnega in turističnega društva", ki so ga leta 1907 postavili na Sv. Trojici, prav temu "človekoljubnemu davkarju", o katerem je pisal Ivan Cankar. Ivan Gruden je Olepševalnemu društvu podaril zemljišče na Sv. Trojici. Sicer pa je društvo zemljišča v Močilniku, Starem malnu, na Planini in še kje, kupovalo. Zgradilo je tudi nekaj večjih objektov. Leta 1923 so postavili paviljon pri Sv. Trojici, namenjen gostinski dejavnosti, leta 1933 so kupili zemljišče na lepi razgledni točki na Planini in naslednje leto tam postavili razgledni stolp, pozneje pa še betonsko klet, vodnjak in turistično kočo, leta 1938 so kupili zemljišče, tam uredili kopališče in studenček s pitno vodo. Obiskovalce so vabili z reklamnimi tablami na železniški postaji na Vrhniki in v Ljubljani. Izdajali so razglednice.
Sredstva za svojo dejavnost je društvo pridobivalo s članarino, prostovoljnimi prispevki, prodajo lesa, oddajo košenj, oddajo objektov v najem in drugo. V zadnjem desetletju pred drugo svetovno vojno, v času gospodarske krize in brezposelnosti, je takratni župan za ureditev turističnih točk prispeval kar 300 delovnih dni iz fonda za brezposelne."
"Trlce", pevke ljudskih pesmi iz Ligojne, so redne spremljevalke prireditev v organizaciji Turističnega društva Blagajana, v oblačilih s konca 19. in začetka 20. stoletja, kakršna so nosile ženske z obrobja Ljubljane.
V oddaji sta kot sogovornika nastopila Mirjam Suhadolnik, predsednica Turističnega društva Blagajana Vrhnika, in Jure Žitko, član omenjenega društva in upravnik koče Star maln.
Star maln je treba redno vzdrževati. Mirjam Suhadolnik, predsednica Turističnega društva Blagajana Vrhnika, je takole zapisala: "V Turističnem društvu Blagajana Vrhnika smo z ekipo Star maln uspešno bredli skozi poletno sezono, september jo je vremensko zagodel, sonce pa je spet sijalo v oktobru in pokukalo tudi v november. Neštetokrat smo poleti odgovarjali na eno in isto vprašanje: Kdaj boste očistili bazen?
Da se razumemo, voda v bazenu in strugi je bila, je in verjamemo, da bo ostala čista. Na dnu pa se vedno znova kopičijo listje, mulj, trave, blato in vse tisto, kar na svoji poti pobira voda, ki jo izbruhne nepredvidljivi zmaj. Raki se niso pritoževali, v usedlinah so našli svoje zatočišče.
Prav zaradi živali v vodi bazena ne smemo čistiti kadar koli. Po strokovnem priporočilu Zavoda za varstvo narave je čiščenje mogoče od oktobra do februarja, treba je ujeti pravi trenutek glede na vreme, poiskati izvajalce in povabiti prostovoljce. Začeli smo v sredo zvečer, ko smo dvignili zapornico, voda je odtekala vso noč in še naslednji dan, Lintvern ima pač svoje muhe in po deževnem tednu se ga ne da prepričati, naj malo počaka. Na dnu bazena si med muljem ustvari svojo strugo in gre svojo pot.
V petek zjutraj je v strugo in bazen zapeljal bager, a, glej ga, šment, prav takrat, ko se je tehnološki zmaj odpravil na pot po njej, je vodni zmaj znova pokazal svojo moč. No, počakati je bilo treba, da se je umiril, potem je šlo gladko. Bagerist je mulj odlagal na brežino, prostovoljci smo grabili dno in rake, ki so se pokazali, pobirali v vedra pod budnim očesom predstavnika Zavoda za varstvo narave. Kar nekaj življenja smo preselili v vedra in ugotovili, da so samičke plodne, saj so pod repki skrivale malo goro jajčec. Ribi sta odplavali s tokom, račke pa se niso dale motiti, ves čas so opazovale dogajanje in nikamor se jim ni mudilo. Vrhniški gasilci so oprali blatni rob bazena, nato pa smo v petek zvečer zapornico spustili. Raki so, kolikor je bilo seveda mogoče, čez noč našli pot v vodo.
Gore materiala na brežini je bilo v soboto treba prepeljati na ustrezno lokacijo.
V nedeljo je bilo spet vse po starem. V Star maln se je vrnil mir, le blatne sledi so še pripovedovale o opravljenem delu, v ponedeljek pa je zapadel prvi sneg. Pravljična idila vabi obiskovalce, da zadihajo, si spočijejo oči in za vsaj kratek čas pozabijo na vsakdanje tegobe.
Pred letom se je na Vrhniki zgodila huda ekološka nesreča, pogorel je Kemis. Gasilska oprema gasilcev, ki so gasili ta požar in Vrhniko rešili pred ekološko katastrofo, je bila popolnoma uničena. Turistično društvo Blagajana Vrhnika je s svojo ekipo Star maln takoj prvo nedeljo po požaru organiziralo dobrodelno prireditev "Hvala, Gasilci". Odziv organizacij, društev, glasbenikov, občanov ... je bil neverjeten. V eni sami nedelji so zbrali 2400 evrov.
V Turističnem društvu Blagajana Vrhnika pripravljajo še različne druge prireditve. Mirjam Suhadolnik je zapisala:
"MOČILNIK
Turistično društvo Blagajana je lastnik večjega dela parka na desnem bregu Ljubljanice od sredine izvira, tudi dela s skalo na kateri je Jazonova pest in spominsko obeležje Ivana Cankarja. TD je tudi lastnik zemljišča in kapelice Sv. Antona, stavbe "Stari Močilnik", terase in parkirišča. V lasti ima tudi gozdno potko in pobočje od restavracije proti Mirkam. V desetletnem obdobju so se kopičile težave z najemniki stavbe in zemljišč.
Jeseni 2010 je to območje močno prizadela poplava. Turistično društvo Blagajana in Zavod Ivana Cankarja sta nastalo škodo po poplavi skupaj sanirala. Katastrofalne posledice pa je na povzročil žledolom. Zaradi oviranja dostopa preko tujega zemljišča do parka, se je sanacija v Močilniku močno zavlekla, pričelo pa se je pravdanje za mejo, ki je dobilo sodni epilog šele spomladi 2017, ki se je v izogib vedno večjim stroškom končalo s poravnavo. Do končnega povračila pravdnih stroškov, ki jih je TD Blagajana založilo za pravdanje, je prišlo januarja 2018.
Apetiti po lastnini društva so veliki tudi s strani Sklada kmetijsiih zemljišč RS. TD Blagajana je v boju proti negativnostim, ki so se kar kopičile, začelo z protestnim branjem Cankarjevih besedil septembra 2016. Branje je preraslo v kulturni dogodek vsako sredo v Močilniku, občasno pa bralci gostujejo na drugih lokacijah. Do odprtja razstave se je zgodilo že 80 bralskih sred. Dodati pa je treba tudi številne druge priložnosti, na katerih sodelujejo.
Te so: V sodelovanju s Cankarjevo knjižnico Vrhnika Cankarjev laz, Literarni večer Karla Grabeljška, ogled drame Hlapci iz leta , Marija Iskrenovič je bralcem in poslušalcem pripovedovala o življenju in delu Ivana Cankarja branje v "Knjižnici pod krošnjami". Dvakrat je potekalo branje v Doživljajskem razstavišču Moja Ljubljanica, v Gostilni Bajc, v Starem malnu.... 30. januarja so bralci nastopili na odprtju razstave Zamolklozelena voda Močilnikova Tatjane Verbič v Mali dvorani Cankarjevega doma. Slikarka je bralce upodobila na platnu.
TROJICA
TD Blagajana je lastnik zemljišča od zadnjih hiš Na klancu do Cankarjeve klopce in obzidja cerkve na desni strani proti vrhu ter do "božjega groba" na levi strani.
Na Sv. Trojici je Turistično društvo v zadnjem desetletju dvakrat organiziralo prireditev Tu smo doma in dvakrat Srečanje članov društva in podelitev Blagajan. V sodelovanju z drugimi organizacijami in društvi smo organizirali kresovanje z bogatim kulturnim programom.
Sv. Trojica ali "Fijolna gora" kakor so rekli stari ljudje, je biser sredi mesta z bogato zgodovino in arheološko dediščino. Ivan Cankar jo je v svojih delih omenil najmanj osemindvajsetkrat."
STAR MALN
"ŽIVEL 1. MAJ" so poimenovali prireditev 1. in 2. maja, ko po tradiciji v Star maln privabi številne obiskovalce. To je bil začetek nove zgodbe Starega malna. Že v prvih treh mesecih so prostovoljci opravili več kot 3000 prostovoljskih ur za nujno sanacijo in vzpostavitev osnovnih pogojev dela, za ureditev okolice in obratovanje koče.
Fotografije je posnel Jure Žitko.
V oddaji je v ospredju resda Star maln, pa vendar naj dodamo še nekaj podatkov iz bogate zgodovine Turističnega društva Blagajana, kot nam jih je posredovala predsednica društva Mirjam Suhadolnik:
"Leto 1929. Tega leta je Olepševalno društvo pristopilo v članstvo zveze za tujski promet v Sloveniji, Ljubljana in vložilo prošnjo na ravnateljstvo Železniške direkcije za nedeljski tujski vlak Ljubljana-Vrhnika po znižani ceni.
Leta 1930 so se posebej posvetili urejanju Močilnika in Sv. Trojice, ker so ob odkritju spomenika Ivanu Cankarju pričakovali številne izletnike iz Amerike.
876 epizod
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Star maln je leta 2016 kljub odmaknjenosti obiskalo 200 mladih Francozov. Ti so bili nad videnim zelo navdušeni, zato bodo letos obisk ponovili. Prvega avgusta jih bo tako Vrhniko obiskalo kar 750.
Star maln, Lintvern, Ajdovska stopnja? Se vam zdijo ta imena znana? Najbrž ste za vsaj eno izmed njih že slišali. Mogoče pa ne veste, da jih najdemo tako rekoč skupaj na obrobju Vrhnike. Vse tri točke so lahko zelo zanimiv izletniški cilj, ne samo za prekaljene popotnike, kolesarje ali tekače, ampak tudi za družine.
Star maln leži globoko v dolini potoka Bele. Eden od njenih izvirov v bližini se imenuje Lintvern – to je kraški sifon, občasni bruhalnik ali zaganjalka, ki vsake toliko bruha vodo, vmes pa izvir delno ali popolnoma presahne.
Izvir Lintvern, 2009.
foto: SI-Ziga
Sicer pa sta Star maln in omenjeni izvir na in ob vznožju gozdnatega pobočja Planine in če se od tu odpravimo proti njenemu vrhu, na katerem stoji razgledni stolp, najdemo skalni prag, ki ga imenujejo tudi Ajdovska stopnja. Po legendi je to odtis stopala velikanske Ajdovske deklice, ki je z eno nogo stala na Planini, z drugo na Ljubljanskem vrhu in v vodah potoka Bele prala perilo. Star maln in izvir Lintvern bomo spoznali ob poslušanju nedeljske reportaže.
"Med Logatcem in Vrhniko, ob strani, v gorah in divjinah, na levo, če hočeš iz Logatca na Vrhniko, prideš do vode, ki ima prav čudne muhe in neverjeten ustroj. Če se je dotakneš, teče, sicer pa ne ...", je v Slavi Vojvodine Kranjske zapisal Janez Vajkard Valvazor. Kmetje so mu pripovedovali o tem neverjetnem izviru in ga tudi peljali tja k vodi Beli, ki ji sicer pravijo "Pri starem malinu v jarku".
Janez Vajkard Valvasor, portret, Slava vojvodine Kranjske, 1689, Matija Greischer.
foto: Wikipedija.
"Stari malen nad Vrhniko" je poznal še en kranjski zgodovinopisec, Ludvik Schönleben.
Janez Ludvik Schonleben, 1681.
foto: Wikipedija.
Še pred Valvazorjem pa je o "Starem mlinu" pri Vrhniki pisal tudi pater Martin Baucher v knjigi "Zgodovina Norika in Furlanije".
V Cankarjevem albumu pa je France Dobrovoljc zapisal:
"Ivan Cankar je Stari mlin vzel za prizorišče dogajanja že v začetniški črtici Vaški farizej, a v knjigi Nina ga takole opisuje: "Od daleč sem zagledal samoten, polrazpal mlin, in kakor vselej, kadar sem ga zagledal, me je obšla skrivnostna groza. Mlin je visel visoko kakor nad brezdnom. Izpod njega je curljal v globel siromašen potok, ki se je skoraj ves izgubljal med nasutim kamenjem. Gori za mlinom pa je ležala v globokem kotlu mirna, temna voda. Pogledal sem skozi odprto okno v mlin; zatohel, smradljiv vzduh je bil v temni izbi; stene, tla, strop, vse je bilo črno, polsegnila klop je ležala prevrnjena na tleh ..."
Mlin se je sesul sam vase ob koncu prve svetovne vojne.
Sicer pa je porušeni mlin stal ob potoku, ki izvira pol ure hoda višje. Izviru pravijo Lintvern (zmaj), potoku pa so od izvira do mlina nekoč rekli Šumljak. Kraški izvir, zaganjalka, bruha belo penečo se vodo, zato so potoku od mlina navzdol že nekoč rekli potok Bela, zdaj pa se to ime uporablja vse od izvira.
"Izbruh" Lintverna, album yeti, 2010.
"Ljudska domišljija je v davnini spletla okoli Lintverna vrsto bajk o zmaju, ki je priklenjen v gori in jezno bruha slinasto peno, če podrezaš v njegovo žrelo. Na tem mestu so prvič ugotovili obstoj človeške ribice, ki jo je voda po podzemskih pretokih vrgla skozi Lintvernovo žrelo na dan kot - v pravljici - zmajevega mladiča," je v Cankarjevem albumu zapisal France Dobrovoljc.
Koča Star maln, zemljišče okoli koče, ostanki mlina in del travnika pod mlinom so last Turističnega društva Blagajana.
V zadnjem desetletju sta se zamenjala dva najemnika okrepčevalnice. Leta 2010 je bila s soglasjem TD Blagajana v Starem malnu postavljena instalacija - kip s simpozija Forma viva 2009. Instalacija je bila poimenovana Kralj na Betajnovi.
Leta 2011 je bila izdelana prostorska strategija Starega malna, delovni naslov je bil "Vrhniki bomo nadeli ogrlico". Društvo je pri tem projektu pridobilo 30 odstotkov nepovratnih sredstev na razpisu LAS Barje. Naslednje leto pa so arhitekti Delavnice d. o. o. izdelali Idejni elaborat, ki predvideva obnovo koče in okolice, postavitev mlina, kot je bil nekoč, in ureditev "zmajeve poti".
Leta 2014 je po žledu društvo očistilo vejevje okoli koče, ki je po odstranitvi debel ostalo kot neprehodna ovira, aprila pa je sledilo čiščenje bazena.
Leta 2016 je društvo registriralo prostovoljstvo, v AJPES je vpisalo nove dejavnosti in s 1. majem začelo samo upravljati kočo.
Predsednica Turističnega društva Blagajana Vrhnika Mirjam Suhadolnik je januarja letos v Našem časopisu, glasilu Občine Vrhnika, med drugim zapisala:
"Zaradi lepe narave, dobrih gostiln, razmaha "tujskega prometa" so Cankarjevi sodobniki leta 1888 ustanovili "Društvo za olepšavo trga Vrhnike in njegove okolice". Bilo je peto po vrsti od triintridesetih, kolikor je bilo ustanovljenih na našem ozemlju pred prvo svetovno vojno, deset let prej, preden je na Vrhniko pripeljal prvi vlak. Vlak na Vrhniko ne vozi že več kot petdeset let, Olepševalno društvo, Turistično društvo Vrhnika, od leta 1993 Turistično društvo Blagajana, ki je preživelo tri vojne ter gospodarske krize, pa še vedno živi in deluje. Ustanovljeno je bilo v času, ko je Vrhnika že imela dobre cestne povezave pa tudi možnost prevoza po Ljubljanici. A, ostale so samo še ceste ...
To zgodovino (Turističnega društva Blagajana) sta med drugimi začela pisati soustanovitelja Fran Kotnik, ki je že imel pred svojo hišo v Verdu ambiciozno zasnovan park z redkimi drevesnimi vrstami in najrazličnejšimi rožami, in Gabrijel Jelovšek, znan po prizadevanjih za lepo podobo svojega kraja in posebej za ureditev naravnega parka v Močilniku. Pri tem je bila pomembna povezava z ljubljanskim županom Ivanom Hribarjem, ki je v Ljubljani v tistem času skrbel za urejanje sprehajališč, parkov, drevoredov in razglednih točk.
O dejavnosti vrhniškega olepševalnega društva pa pričajo drevoredi ob glavni cesti skozi Vrhniko in mostički v Močilniku, ki pritegnejo pozornost na vrhniških razglednicah iz konca 19. in začetka 20. stoletja. O dejavnosti društva v tem času govori tudi spomenik Ivanu Grudnu, "zaslužnemu članu Olepševalnega in turističnega društva", ki so ga leta 1907 postavili na Sv. Trojici, prav temu "človekoljubnemu davkarju", o katerem je pisal Ivan Cankar. Ivan Gruden je Olepševalnemu društvu podaril zemljišče na Sv. Trojici. Sicer pa je društvo zemljišča v Močilniku, Starem malnu, na Planini in še kje, kupovalo. Zgradilo je tudi nekaj večjih objektov. Leta 1923 so postavili paviljon pri Sv. Trojici, namenjen gostinski dejavnosti, leta 1933 so kupili zemljišče na lepi razgledni točki na Planini in naslednje leto tam postavili razgledni stolp, pozneje pa še betonsko klet, vodnjak in turistično kočo, leta 1938 so kupili zemljišče, tam uredili kopališče in studenček s pitno vodo. Obiskovalce so vabili z reklamnimi tablami na železniški postaji na Vrhniki in v Ljubljani. Izdajali so razglednice.
Sredstva za svojo dejavnost je društvo pridobivalo s članarino, prostovoljnimi prispevki, prodajo lesa, oddajo košenj, oddajo objektov v najem in drugo. V zadnjem desetletju pred drugo svetovno vojno, v času gospodarske krize in brezposelnosti, je takratni župan za ureditev turističnih točk prispeval kar 300 delovnih dni iz fonda za brezposelne."
"Trlce", pevke ljudskih pesmi iz Ligojne, so redne spremljevalke prireditev v organizaciji Turističnega društva Blagajana, v oblačilih s konca 19. in začetka 20. stoletja, kakršna so nosile ženske z obrobja Ljubljane.
V oddaji sta kot sogovornika nastopila Mirjam Suhadolnik, predsednica Turističnega društva Blagajana Vrhnika, in Jure Žitko, član omenjenega društva in upravnik koče Star maln.
Star maln je treba redno vzdrževati. Mirjam Suhadolnik, predsednica Turističnega društva Blagajana Vrhnika, je takole zapisala: "V Turističnem društvu Blagajana Vrhnika smo z ekipo Star maln uspešno bredli skozi poletno sezono, september jo je vremensko zagodel, sonce pa je spet sijalo v oktobru in pokukalo tudi v november. Neštetokrat smo poleti odgovarjali na eno in isto vprašanje: Kdaj boste očistili bazen?
Da se razumemo, voda v bazenu in strugi je bila, je in verjamemo, da bo ostala čista. Na dnu pa se vedno znova kopičijo listje, mulj, trave, blato in vse tisto, kar na svoji poti pobira voda, ki jo izbruhne nepredvidljivi zmaj. Raki se niso pritoževali, v usedlinah so našli svoje zatočišče.
Prav zaradi živali v vodi bazena ne smemo čistiti kadar koli. Po strokovnem priporočilu Zavoda za varstvo narave je čiščenje mogoče od oktobra do februarja, treba je ujeti pravi trenutek glede na vreme, poiskati izvajalce in povabiti prostovoljce. Začeli smo v sredo zvečer, ko smo dvignili zapornico, voda je odtekala vso noč in še naslednji dan, Lintvern ima pač svoje muhe in po deževnem tednu se ga ne da prepričati, naj malo počaka. Na dnu bazena si med muljem ustvari svojo strugo in gre svojo pot.
V petek zjutraj je v strugo in bazen zapeljal bager, a, glej ga, šment, prav takrat, ko se je tehnološki zmaj odpravil na pot po njej, je vodni zmaj znova pokazal svojo moč. No, počakati je bilo treba, da se je umiril, potem je šlo gladko. Bagerist je mulj odlagal na brežino, prostovoljci smo grabili dno in rake, ki so se pokazali, pobirali v vedra pod budnim očesom predstavnika Zavoda za varstvo narave. Kar nekaj življenja smo preselili v vedra in ugotovili, da so samičke plodne, saj so pod repki skrivale malo goro jajčec. Ribi sta odplavali s tokom, račke pa se niso dale motiti, ves čas so opazovale dogajanje in nikamor se jim ni mudilo. Vrhniški gasilci so oprali blatni rob bazena, nato pa smo v petek zvečer zapornico spustili. Raki so, kolikor je bilo seveda mogoče, čez noč našli pot v vodo.
Gore materiala na brežini je bilo v soboto treba prepeljati na ustrezno lokacijo.
V nedeljo je bilo spet vse po starem. V Star maln se je vrnil mir, le blatne sledi so še pripovedovale o opravljenem delu, v ponedeljek pa je zapadel prvi sneg. Pravljična idila vabi obiskovalce, da zadihajo, si spočijejo oči in za vsaj kratek čas pozabijo na vsakdanje tegobe.
Pred letom se je na Vrhniki zgodila huda ekološka nesreča, pogorel je Kemis. Gasilska oprema gasilcev, ki so gasili ta požar in Vrhniko rešili pred ekološko katastrofo, je bila popolnoma uničena. Turistično društvo Blagajana Vrhnika je s svojo ekipo Star maln takoj prvo nedeljo po požaru organiziralo dobrodelno prireditev "Hvala, Gasilci". Odziv organizacij, društev, glasbenikov, občanov ... je bil neverjeten. V eni sami nedelji so zbrali 2400 evrov.
V Turističnem društvu Blagajana Vrhnika pripravljajo še različne druge prireditve. Mirjam Suhadolnik je zapisala:
"MOČILNIK
Turistično društvo Blagajana je lastnik večjega dela parka na desnem bregu Ljubljanice od sredine izvira, tudi dela s skalo na kateri je Jazonova pest in spominsko obeležje Ivana Cankarja. TD je tudi lastnik zemljišča in kapelice Sv. Antona, stavbe "Stari Močilnik", terase in parkirišča. V lasti ima tudi gozdno potko in pobočje od restavracije proti Mirkam. V desetletnem obdobju so se kopičile težave z najemniki stavbe in zemljišč.
Jeseni 2010 je to območje močno prizadela poplava. Turistično društvo Blagajana in Zavod Ivana Cankarja sta nastalo škodo po poplavi skupaj sanirala. Katastrofalne posledice pa je na povzročil žledolom. Zaradi oviranja dostopa preko tujega zemljišča do parka, se je sanacija v Močilniku močno zavlekla, pričelo pa se je pravdanje za mejo, ki je dobilo sodni epilog šele spomladi 2017, ki se je v izogib vedno večjim stroškom končalo s poravnavo. Do končnega povračila pravdnih stroškov, ki jih je TD Blagajana založilo za pravdanje, je prišlo januarja 2018.
Apetiti po lastnini društva so veliki tudi s strani Sklada kmetijsiih zemljišč RS. TD Blagajana je v boju proti negativnostim, ki so se kar kopičile, začelo z protestnim branjem Cankarjevih besedil septembra 2016. Branje je preraslo v kulturni dogodek vsako sredo v Močilniku, občasno pa bralci gostujejo na drugih lokacijah. Do odprtja razstave se je zgodilo že 80 bralskih sred. Dodati pa je treba tudi številne druge priložnosti, na katerih sodelujejo.
Te so: V sodelovanju s Cankarjevo knjižnico Vrhnika Cankarjev laz, Literarni večer Karla Grabeljška, ogled drame Hlapci iz leta , Marija Iskrenovič je bralcem in poslušalcem pripovedovala o življenju in delu Ivana Cankarja branje v "Knjižnici pod krošnjami". Dvakrat je potekalo branje v Doživljajskem razstavišču Moja Ljubljanica, v Gostilni Bajc, v Starem malnu.... 30. januarja so bralci nastopili na odprtju razstave Zamolklozelena voda Močilnikova Tatjane Verbič v Mali dvorani Cankarjevega doma. Slikarka je bralce upodobila na platnu.
TROJICA
TD Blagajana je lastnik zemljišča od zadnjih hiš Na klancu do Cankarjeve klopce in obzidja cerkve na desni strani proti vrhu ter do "božjega groba" na levi strani.
Na Sv. Trojici je Turistično društvo v zadnjem desetletju dvakrat organiziralo prireditev Tu smo doma in dvakrat Srečanje članov društva in podelitev Blagajan. V sodelovanju z drugimi organizacijami in društvi smo organizirali kresovanje z bogatim kulturnim programom.
Sv. Trojica ali "Fijolna gora" kakor so rekli stari ljudje, je biser sredi mesta z bogato zgodovino in arheološko dediščino. Ivan Cankar jo je v svojih delih omenil najmanj osemindvajsetkrat."
STAR MALN
"ŽIVEL 1. MAJ" so poimenovali prireditev 1. in 2. maja, ko po tradiciji v Star maln privabi številne obiskovalce. To je bil začetek nove zgodbe Starega malna. Že v prvih treh mesecih so prostovoljci opravili več kot 3000 prostovoljskih ur za nujno sanacijo in vzpostavitev osnovnih pogojev dela, za ureditev okolice in obratovanje koče.
Fotografije je posnel Jure Žitko.
V oddaji je v ospredju resda Star maln, pa vendar naj dodamo še nekaj podatkov iz bogate zgodovine Turističnega društva Blagajana, kot nam jih je posredovala predsednica društva Mirjam Suhadolnik:
"Leto 1929. Tega leta je Olepševalno društvo pristopilo v članstvo zveze za tujski promet v Sloveniji, Ljubljana in vložilo prošnjo na ravnateljstvo Železniške direkcije za nedeljski tujski vlak Ljubljana-Vrhnika po znižani ceni.
Leta 1930 so se posebej posvetili urejanju Močilnika in Sv. Trojice, ker so ob odkritju spomenika Ivanu Cankarju pričakovali številne izletnike iz Amerike.
Ob začetku velikonočnega obredja že stoletja stoji svetilnik, ki se imenuje cvetna nedelja. Ta praznik, zunaj verujočih že skoraj pozabljen, spet dobiva veljavo: predvsem pa ga zadnja desetletja zaznamujejo posamezniki in skupine, ki kar tekmujejo, komu bo uspela bolj imenitna butara. K samemu izvoru te šege se je v Voličino odpeljal Marko Radmilovič.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Pripoved o zaokroženi temi, zanimivih krajih in ljudeh, pa tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše. Razmišljanje o vsakdanjiku, včasih tudi potopis ali celo malce ironičen pogled novinarja na dogajanje okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom. Ob 14.30 na Prvem.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Pripoved o zaokroženi temi, zanimivih krajih in ljudeh, pa tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše. Razmišljanje o vsakdanjiku, včasih tudi potopis ali celo malce ironičen pogled novinarja na dogajanje okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom. Ob 14.30 na Prvem.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Pripoved o zaokroženi temi, zanimivih krajih in ljudeh, pa tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše. Razmišljanje o vsakdanjiku, včasih tudi potopis ali celo malce ironičen pogled novinarja na dogajanje okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom. Ob 14.30 na Prvem.
Ob obilici mednarodnih dni 'tega in tega' pa tudi celoletnih praznovanj letos praznujemo tudi »mednarodno leto stekla«! Na prvi pogled le še eno praznovanje, ki pa so jo svetovni steklarji spremenili v urejen, organiziran in predvsem globalen dogodek. Kako smo se nanj odzvali v Sloveniji, pa več v Nedeljski reportaži, ki jo je pripravil Marko Radmilovič.
Zagotovo ste slišali za flosarje iz Ljubnega ob Savinji in iz drugih krajev Savinjske doline, za splavarje na reki Dravi, najbrž pa je malo manj znano, da ohranjajo spomin na to tradicijo tudi v Radečah ob reki Savi. Preden so tam zgradili prvi turistični splav, za katerega so dali les domačini, Radeče niso bile na turističnem zemljevidu Slovenije. Ko iščemo podatke o radeškem splavu, nas nagovori vabilo na spletni strani posavje.com: »Ozka soteska reke Save se prav pri Radečah široko razpre. Mogočna in razigrana mati vseh slovenskih rek umiri svoj tok v akumulacijskem jezeru bližnje hidroelektrarne Vrhovo. V pristanu TRC Savus ima svoj dom turistični splav, na katerem vas bodo sprejeli radeški splavarji ter vam po stari slovanski tradiciji v znak dobrodošlice ponudili sol in kruh, pa tudi kakšen frakelj domačega borovničevca. Med prijetno rajžo bo slišati marsikaj zanimivega: o Savi, o trdem, a pogumnem življenju flosarjev, ki so nekoč gospodovali tem vodam. Splavarji vedno poskrbijo, da s splava nihče ne odide lačen ali žejen.« Táko je spletno vabilo. Mi pa vas vabimo, da radeški splav spoznate v oddaji Nedeljska reportaža, njen avtor je Milan Trobič.
Sodobna muzejska postavitev 'Nadvojvoda Janez, oče Meranovega' na omenjenem posestvu pod Pohorjem nas popelje 200 let v preteklost, ko je leta 1822 vnuk cesarice Marije Terezije tukaj kupil vinogradniško posest, na kateri danes gospodari Fakulteta za kmetijstvo in biosistemske vede Univerze v Mariboru. Prihod Habsburžana je sprožil dogajanje, ki v prvotnem sporočilu tukaj traja do današnjih dni. Gre za del večjega pilotnega projekta Mreže RUK z naslovom Nevidni Maribor v izvedbi raziskovalnega laboratorija KIBLA2LAB, ki predstavlja stičišče raziskovalne, produkcijske, oblikovalske in umetniške dejavnosti. Nove tehnologije na atraktiven način nagovarjajo vse generacije, ko v izrazni govorici sedanjosti pripovedujejo oddaljeno zgodbo z zajetno patino časa. Oddajo Nedeljska reportaža je pripravil Stane Kocutar.
Ob omembi Gorjancev se marsikdo najbrž spomni na znamenite Bajke in povesti o Gorjancih izpod peresa Janeza Trdine. In prav te pomenijo pomemben del zgodbe z naslovom Gorjanci – med Rimom in Bizancem. Gre za pregledno arheološko razstavo v galeriji Dolenjskega muzeja v Novem mestu, kjer je predstavljenih več kot 1400 arheoloških predmetov s petih gorjanskih utrjenih višinskih poznoantičnih in zgodnjesrednjeveških naselij. To so bila zatočišča ali refugiji, ki so jih naseljevali prebivalci iz nižinskih predelov dolenjske strani Gorjancev, v nemirnem obdobju tako imenovanega preseljevanja ljudstev. Gre za čas med 3. in 6. stoletjem našega štetja med zatonom antike in prihodom Slovanov ter za pretežno naselbinske najdbe pozneje v zgodovini izginulih in drugih ljudstev, kot so bili romanizirani staroselci, Goti, Langobardi, Gepidi, Avari in druga ljudstva. Več o tem pa v oddaji Nedeljska reportaža, njen avtor je Milan Trobič.
V času, ko se vedno več planincev, turnih smučarjev in alpinistov odpravlja v zasnežene gore, je še posebno pomembno omeniti znanja, ki jih je treba imeti za tovrstne podvige. Poleg zdrsa je ena največjih nevarnosti, ki grozijo v gorah, snežni plaz. Ta se sproži brez opozorila in je lahko za tistega, ki ga zajame, usoden. V Nedeljski reportaži, ki jo je pripravil Aleš Ogrin, bomo zato pozornost namenili osnovam varnosti pred snežnimi plazovi in tehnikam določanja stopnje plazovne nevarnosti.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Pripoved o zaokroženi temi, zanimivih krajih in ljudeh, pa tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše. Razmišljanje o vsakdanjiku, včasih tudi potopis ali celo malce ironičen pogled novinarja na dogajanje okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom. Ob 14.30 na Prvem.
Nekaterih stvari se januarja ne počne; ne sanja se o toplih mesecih, poletju in brezskrbnosti, ne nosi se lahke obutve in ne filozofira se o zelenjavi. A storimo prav to … Posvetimo se zelenjavi. Ne le zato, ker lahko, temveč predvsem zato, ker je zelenjava zdrava – to pa je blagor v teh bolnih časih. Marko Radmilovič na tržnici Nedeljske reportaže ponuja »Košarice, polne zelenjave!«.
Nedeljska reportaža vabi na sprehod po prostorih Pretorske palače v Kopru, ki skupaj z drugimi zgodovinskimi stavbami na Titovem trgu predstavlja srce in dušo našega največjega obalnega mesta.
Koroška, z lesom v Sloveniji najbolj poraščena pokrajina, skriva številne posebnosti. Ena izmed njih so tudi celki – visoko ležeče kmetije, ki v enem kosu združujejo njive, gozd, pašnike, domačijo in pripadajoča gospodarska poslopja. Kako danes na njih živijo njihovi lastniki z družinami, kako vidijo svojo prihodnost in kaj jim življenje, kakršno so poznali njihovi predniki, pomeni danes? V koroške gozdove se je po zavitih gozdnih cestah, ki vodijo do njih, odpravil raziskovat Jure K. Čokl.
Turistična zveza Slovenija je letos že 30. leto zapored objavila tekmovanje Moja dežela- lepa in gostoljubna. Gre za vseslovensko tekmovanje v urejenosti in gostoljubnosti mest, vasi, krajev, glampingov, hostlov, tematskih poti ter mestnih, trških in vaških jeder. Tudi letos so tako izbirali naj tematske poti, pri tem s Turistično zvezo Slovenije sodelujeta še Zavod za gozdove Slovenije in Outdoor Slovenija, in izmed 37 prijavljenih je zmagala Pot po Logarski dolini. Ta naravoslovno-etnografska pot je 20 let dobro služila svojemu namenu, vendar jo je bilo treba prenoviti. Komaj so se za tak korak dogovorili, pa je v Logarski dolini orkanski veter podrl veliko dreves, in tako se je najprej začela sanacija po naravni ujmi. Tej je leta 2018 sledil še en vetrolom, in sanacija poti je zastala. Snovalci so si zato vzeli čas in ponovno premislili, katere vsebine naj ponudijo na poti. Odločili so se, da ne bodo dodajali nič novega, ampak bodo predvsem izpostavili tiste točke, ki jih želijo izpostaviti domačini, naravovarstveniki in varstveniki kulturne dediščine in ki so v Logarski dolini res vredne ogleda in varovanja. Več o poti po Logarski dolini v oddaji Nedeljska reportaža, njen avtor je Milan Trobič.
Človeku pravzaprav ni več jasno, kam drvi ta ljudski rod. Recimo pregledi leta v medijih. Pred časom še drobne uredniške akrobacije so se spremenile v velik biznis, brez katerega ne more več shajati noben medij, ki da kaj nase. Tako so pregledi leta in zbiranja osebnosti in dogodkov leta postali ob koncu 365-ih dni tako običajni, kot je običajno kupovanje daril in novoletna jelka. Pri nas se seveda ne moremo držati ob strani in Marko Radmilovič v tokratni Nedeljski reportaži odpira sezono pregledov dogodkov iztekajočega se leta.
Avstrijska in slovenska Štajerska sta skoraj pol tisočletja sestavljali skupen zgodovinski prostor. Zdaj se pravzaprav spet povezujeta, in sicer s tako imenovano Cesto gradov. Ta združuje gradove in dvorce, ki so veliko več kot zgolj točke na zemljevidu. 37 avstrijskim in slovenskim gradovom so se pred kratkim pridružili še 4 hrvaški gradovi, tako da lahko zdaj na poti po Cesti gradov obiščete kar 41 gradov. Slovenski členi Ceste gradov so gradovi Ormož, Velika Nedelja, Ptuj, Slovenska Bistrica, Lendava, Negova, Murska Sobota, grad Grad in dvorec Rakičan. Kaj jim prinaša članstvo v tem združenju, kaj se lahko naučijo od upravljavcev oziroma lastnikov avstrijskih gradov in obratno, je na avstrijskem Štajerskem raziskovala Andreja Čokl.
Zgodba o treh gradovih ima zanimiv začetek. V Tolminskem muzeju si namreč prizadevajo opozarjati tudi na ohranjanje ne samo premične, ampak tudi nepremične kulturne dediščine. Tega so se zavedali tolminski muzealci že v petdesetih letih preteklega stoletja in izvedli številne akcije za ohranitev omenjene dediščine na ožjem lokalnem območju. To usmeritev so prevzeli tudi njihovi nasledniki, ki so pripravil vrsto zanimivih razstav, s katerimi so opozorili na bogato dediščino, ki jih obdaja, a je širša javnost tako rekoč ne pozna. Sem sodi spominska cerkev sv. Duha v Javorci, o kateri so pripravili obsežno razstavo in z njo gostovali v številnih evropskih krajih, letos je bila postavljena v Idriji. Lani so izpostavili nemško kostnico in pripravili obsežno predstavitev teh spomenikov tudi v Furlaniji, pri tem pa so sodelovali z italijanskimi strokovnjaki. Med pomembno dediščino sodijo tudi ostanki gradu Kozlov rob nad Tolminom, ki ga domačini dobro poznajo kot rekreativno točko, manj pa kot ostanek gradu. Odločilna za večjo prepoznavnost je bila vključitev Občine Tolmin v strateškem projektu programa sodelovanja Interreg Italija-Slovenija, pod pokroviteljstvom katerega poteka tudi čezmejni projekt Merlin CV. In to je sprožilo idejo: trije gradovi, tisoč zgodb, več o tem v Nedeljski reportaži, njen avtor je Milan Trobič
Martinov konec tedna je spet minil kilavo, če pa vam je tega svetnika morda uspelo pocukati za brado, ste verjetno bili v nasprotju z zakonom. Vsaj malo vinskega razpoloženja naj v vaše domove prinese Nedeljska reportaža. Kam naj se skrije ljubitelj vina, ko na planem in v lokalih nanj preži virus? Ideja je kot na dlani in jo generacije ljubiteljev vina poznajo že stoletja. Ko je najhuje, se je treba zateči v klet. Tako je storil tudi Marko Radmilovič v Nedeljski reportaži.
Slovenija je zelo vodnata dežela, ki ponuja ogromno možnosti za ribolov. V naših vodah – tekočih in stoječih – živi 77 sladkovodnih vrst rib. Med njimi jih je 33 vrst trajno zaščitenih, za športni ribolov pa je zanimivih okoli 20 vrst. Med njimi je tudi ščuka. V Nedeljski reportaži se bomo odpravili ob Ribnike Opekarna Vrhnika, kjer bomo skušali ujeti to ribo, ki slovi po svoji izmuzljivosti in agresivnosti. Pa tudi po odličnem vidu. A Ribniki Opekarna s svojimi zaraščenimi bregovi ponujajo obilo mest, kjer se lahko ribič skrije in poskusi ščuko, ki ji pravijo tudi ''profesorica'' in ''kraljica sladke vode'', pretentati in spraviti na suho. Ali je to uspelo avtorju Alešu Ogrinu in njegovemu sogovorniku Juretu Furlanu iz Ribiške družine Vrhnika, boste izvedeli v Nedeljski reportaži.
Josip Primožič Tošo se je rodil leta 1900 v Ljubljani. Bil je vrhunski telovadec z najvišjimi odličji s svetovnih tekmovanj, udeleženec olimpijskih iger 1924 v Parizu, dve leti pozneje je na svetovnem prvenstvu v Lyonu postal podprvak na drogu in osvojil srebrno kolajno kot član vrste, 1927 pa se je na pregovarjanje Leona Štuklja preselil v Maribor, ker je ta ob sebi želel imeti vrhunskega telovadca, in postal član Sokola Maribor - Matica. Kot 28-letni mladenič je leta 1928 nastopil na svojih drugih olimpijskih igrah: v Amsterdamu je osvojil dve kolajni, srebrno na bradlji in bron kot član vrste. Leta 1930 je v Luksemburgu postal štirikratni prvak na svetovnem prvenstvu, ker pa se je tam smrtno ponesrečil reprezentant Anton Malej, je gimnastična vrsta predčasno zapustila tekmovanje in domov prinesla le diplome, odličij pa ne. V Luksemburgu je bil Primožič najboljši telovadec na svetu v skupni razvrstitvi in prosti vaji, na bradlji in konju z ročaji, z izbrano vrsto pa je osvojil tretje mesto. S 36 leti je nastopil še v Berlinu, na svojih tretjih in hkrati zadnjih olimpijskih igrah, v Pragi leta 1938 pa še zadnjič na svetovnem prvenstvu, tam je na bradlji in ekipno v mešanih vajah osvojil bronasti kolajni. To pa še ni vse. Bil je tudi odličen slikar, gledališki scenarist – osebnost, ki si zasluži pomnik. Pot do njega pa bomo spoznali v tokratni Nedeljski reportaži.
Neveljaven email naslov