Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Star maln je leta 2016 kljub odmaknjenosti obiskalo 200 mladih Francozov. Ti so bili nad videnim zelo navdušeni, zato bodo letos obisk ponovili. Prvega avgusta jih bo tako Vrhniko obiskalo kar 750.
Star maln, Lintvern, Ajdovska stopnja? Se vam zdijo ta imena znana? Najbrž ste za vsaj eno izmed njih že slišali. Mogoče pa ne veste, da jih najdemo tako rekoč skupaj na obrobju Vrhnike. Vse tri točke so lahko zelo zanimiv izletniški cilj, ne samo za prekaljene popotnike, kolesarje ali tekače, ampak tudi za družine.
Star maln leži globoko v dolini potoka Bele. Eden od njenih izvirov v bližini se imenuje Lintvern – to je kraški sifon, občasni bruhalnik ali zaganjalka, ki vsake toliko bruha vodo, vmes pa izvir delno ali popolnoma presahne.
Izvir Lintvern, 2009.
foto: SI-Ziga
Sicer pa sta Star maln in omenjeni izvir na in ob vznožju gozdnatega pobočja Planine in če se od tu odpravimo proti njenemu vrhu, na katerem stoji razgledni stolp, najdemo skalni prag, ki ga imenujejo tudi Ajdovska stopnja. Po legendi je to odtis stopala velikanske Ajdovske deklice, ki je z eno nogo stala na Planini, z drugo na Ljubljanskem vrhu in v vodah potoka Bele prala perilo. Star maln in izvir Lintvern bomo spoznali ob poslušanju nedeljske reportaže.
"Med Logatcem in Vrhniko, ob strani, v gorah in divjinah, na levo, če hočeš iz Logatca na Vrhniko, prideš do vode, ki ima prav čudne muhe in neverjeten ustroj. Če se je dotakneš, teče, sicer pa ne ...", je v Slavi Vojvodine Kranjske zapisal Janez Vajkard Valvazor. Kmetje so mu pripovedovali o tem neverjetnem izviru in ga tudi peljali tja k vodi Beli, ki ji sicer pravijo "Pri starem malinu v jarku".
Janez Vajkard Valvasor, portret, Slava vojvodine Kranjske, 1689, Matija Greischer.
foto: Wikipedija.
"Stari malen nad Vrhniko" je poznal še en kranjski zgodovinopisec, Ludvik Schönleben.
Janez Ludvik Schonleben, 1681.
foto: Wikipedija.
Še pred Valvazorjem pa je o "Starem mlinu" pri Vrhniki pisal tudi pater Martin Baucher v knjigi "Zgodovina Norika in Furlanije".
V Cankarjevem albumu pa je France Dobrovoljc zapisal:
"Ivan Cankar je Stari mlin vzel za prizorišče dogajanja že v začetniški črtici Vaški farizej, a v knjigi Nina ga takole opisuje: "Od daleč sem zagledal samoten, polrazpal mlin, in kakor vselej, kadar sem ga zagledal, me je obšla skrivnostna groza. Mlin je visel visoko kakor nad brezdnom. Izpod njega je curljal v globel siromašen potok, ki se je skoraj ves izgubljal med nasutim kamenjem. Gori za mlinom pa je ležala v globokem kotlu mirna, temna voda. Pogledal sem skozi odprto okno v mlin; zatohel, smradljiv vzduh je bil v temni izbi; stene, tla, strop, vse je bilo črno, polsegnila klop je ležala prevrnjena na tleh ..."
Mlin se je sesul sam vase ob koncu prve svetovne vojne.
Sicer pa je porušeni mlin stal ob potoku, ki izvira pol ure hoda višje. Izviru pravijo Lintvern (zmaj), potoku pa so od izvira do mlina nekoč rekli Šumljak. Kraški izvir, zaganjalka, bruha belo penečo se vodo, zato so potoku od mlina navzdol že nekoč rekli potok Bela, zdaj pa se to ime uporablja vse od izvira.
"Izbruh" Lintverna, album yeti, 2010.
"Ljudska domišljija je v davnini spletla okoli Lintverna vrsto bajk o zmaju, ki je priklenjen v gori in jezno bruha slinasto peno, če podrezaš v njegovo žrelo. Na tem mestu so prvič ugotovili obstoj človeške ribice, ki jo je voda po podzemskih pretokih vrgla skozi Lintvernovo žrelo na dan kot - v pravljici - zmajevega mladiča," je v Cankarjevem albumu zapisal France Dobrovoljc.
Koča Star maln, zemljišče okoli koče, ostanki mlina in del travnika pod mlinom so last Turističnega društva Blagajana.
V zadnjem desetletju sta se zamenjala dva najemnika okrepčevalnice. Leta 2010 je bila s soglasjem TD Blagajana v Starem malnu postavljena instalacija - kip s simpozija Forma viva 2009. Instalacija je bila poimenovana Kralj na Betajnovi.
Leta 2011 je bila izdelana prostorska strategija Starega malna, delovni naslov je bil "Vrhniki bomo nadeli ogrlico". Društvo je pri tem projektu pridobilo 30 odstotkov nepovratnih sredstev na razpisu LAS Barje. Naslednje leto pa so arhitekti Delavnice d. o. o. izdelali Idejni elaborat, ki predvideva obnovo koče in okolice, postavitev mlina, kot je bil nekoč, in ureditev "zmajeve poti".
Leta 2014 je po žledu društvo očistilo vejevje okoli koče, ki je po odstranitvi debel ostalo kot neprehodna ovira, aprila pa je sledilo čiščenje bazena.
Leta 2016 je društvo registriralo prostovoljstvo, v AJPES je vpisalo nove dejavnosti in s 1. majem začelo samo upravljati kočo.
Predsednica Turističnega društva Blagajana Vrhnika Mirjam Suhadolnik je januarja letos v Našem časopisu, glasilu Občine Vrhnika, med drugim zapisala:
"Zaradi lepe narave, dobrih gostiln, razmaha "tujskega prometa" so Cankarjevi sodobniki leta 1888 ustanovili "Društvo za olepšavo trga Vrhnike in njegove okolice". Bilo je peto po vrsti od triintridesetih, kolikor je bilo ustanovljenih na našem ozemlju pred prvo svetovno vojno, deset let prej, preden je na Vrhniko pripeljal prvi vlak. Vlak na Vrhniko ne vozi že več kot petdeset let, Olepševalno društvo, Turistično društvo Vrhnika, od leta 1993 Turistično društvo Blagajana, ki je preživelo tri vojne ter gospodarske krize, pa še vedno živi in deluje. Ustanovljeno je bilo v času, ko je Vrhnika že imela dobre cestne povezave pa tudi možnost prevoza po Ljubljanici. A, ostale so samo še ceste ...
To zgodovino (Turističnega društva Blagajana) sta med drugimi začela pisati soustanovitelja Fran Kotnik, ki je že imel pred svojo hišo v Verdu ambiciozno zasnovan park z redkimi drevesnimi vrstami in najrazličnejšimi rožami, in Gabrijel Jelovšek, znan po prizadevanjih za lepo podobo svojega kraja in posebej za ureditev naravnega parka v Močilniku. Pri tem je bila pomembna povezava z ljubljanskim županom Ivanom Hribarjem, ki je v Ljubljani v tistem času skrbel za urejanje sprehajališč, parkov, drevoredov in razglednih točk.
O dejavnosti vrhniškega olepševalnega društva pa pričajo drevoredi ob glavni cesti skozi Vrhniko in mostički v Močilniku, ki pritegnejo pozornost na vrhniških razglednicah iz konca 19. in začetka 20. stoletja. O dejavnosti društva v tem času govori tudi spomenik Ivanu Grudnu, "zaslužnemu članu Olepševalnega in turističnega društva", ki so ga leta 1907 postavili na Sv. Trojici, prav temu "človekoljubnemu davkarju", o katerem je pisal Ivan Cankar. Ivan Gruden je Olepševalnemu društvu podaril zemljišče na Sv. Trojici. Sicer pa je društvo zemljišča v Močilniku, Starem malnu, na Planini in še kje, kupovalo. Zgradilo je tudi nekaj večjih objektov. Leta 1923 so postavili paviljon pri Sv. Trojici, namenjen gostinski dejavnosti, leta 1933 so kupili zemljišče na lepi razgledni točki na Planini in naslednje leto tam postavili razgledni stolp, pozneje pa še betonsko klet, vodnjak in turistično kočo, leta 1938 so kupili zemljišče, tam uredili kopališče in studenček s pitno vodo. Obiskovalce so vabili z reklamnimi tablami na železniški postaji na Vrhniki in v Ljubljani. Izdajali so razglednice.
Sredstva za svojo dejavnost je društvo pridobivalo s članarino, prostovoljnimi prispevki, prodajo lesa, oddajo košenj, oddajo objektov v najem in drugo. V zadnjem desetletju pred drugo svetovno vojno, v času gospodarske krize in brezposelnosti, je takratni župan za ureditev turističnih točk prispeval kar 300 delovnih dni iz fonda za brezposelne."
"Trlce", pevke ljudskih pesmi iz Ligojne, so redne spremljevalke prireditev v organizaciji Turističnega društva Blagajana, v oblačilih s konca 19. in začetka 20. stoletja, kakršna so nosile ženske z obrobja Ljubljane.
V oddaji sta kot sogovornika nastopila Mirjam Suhadolnik, predsednica Turističnega društva Blagajana Vrhnika, in Jure Žitko, član omenjenega društva in upravnik koče Star maln.
Star maln je treba redno vzdrževati. Mirjam Suhadolnik, predsednica Turističnega društva Blagajana Vrhnika, je takole zapisala: "V Turističnem društvu Blagajana Vrhnika smo z ekipo Star maln uspešno bredli skozi poletno sezono, september jo je vremensko zagodel, sonce pa je spet sijalo v oktobru in pokukalo tudi v november. Neštetokrat smo poleti odgovarjali na eno in isto vprašanje: Kdaj boste očistili bazen?
Da se razumemo, voda v bazenu in strugi je bila, je in verjamemo, da bo ostala čista. Na dnu pa se vedno znova kopičijo listje, mulj, trave, blato in vse tisto, kar na svoji poti pobira voda, ki jo izbruhne nepredvidljivi zmaj. Raki se niso pritoževali, v usedlinah so našli svoje zatočišče.
Prav zaradi živali v vodi bazena ne smemo čistiti kadar koli. Po strokovnem priporočilu Zavoda za varstvo narave je čiščenje mogoče od oktobra do februarja, treba je ujeti pravi trenutek glede na vreme, poiskati izvajalce in povabiti prostovoljce. Začeli smo v sredo zvečer, ko smo dvignili zapornico, voda je odtekala vso noč in še naslednji dan, Lintvern ima pač svoje muhe in po deževnem tednu se ga ne da prepričati, naj malo počaka. Na dnu bazena si med muljem ustvari svojo strugo in gre svojo pot.
V petek zjutraj je v strugo in bazen zapeljal bager, a, glej ga, šment, prav takrat, ko se je tehnološki zmaj odpravil na pot po njej, je vodni zmaj znova pokazal svojo moč. No, počakati je bilo treba, da se je umiril, potem je šlo gladko. Bagerist je mulj odlagal na brežino, prostovoljci smo grabili dno in rake, ki so se pokazali, pobirali v vedra pod budnim očesom predstavnika Zavoda za varstvo narave. Kar nekaj življenja smo preselili v vedra in ugotovili, da so samičke plodne, saj so pod repki skrivale malo goro jajčec. Ribi sta odplavali s tokom, račke pa se niso dale motiti, ves čas so opazovale dogajanje in nikamor se jim ni mudilo. Vrhniški gasilci so oprali blatni rob bazena, nato pa smo v petek zvečer zapornico spustili. Raki so, kolikor je bilo seveda mogoče, čez noč našli pot v vodo.
Gore materiala na brežini je bilo v soboto treba prepeljati na ustrezno lokacijo.
V nedeljo je bilo spet vse po starem. V Star maln se je vrnil mir, le blatne sledi so še pripovedovale o opravljenem delu, v ponedeljek pa je zapadel prvi sneg. Pravljična idila vabi obiskovalce, da zadihajo, si spočijejo oči in za vsaj kratek čas pozabijo na vsakdanje tegobe.
Pred letom se je na Vrhniki zgodila huda ekološka nesreča, pogorel je Kemis. Gasilska oprema gasilcev, ki so gasili ta požar in Vrhniko rešili pred ekološko katastrofo, je bila popolnoma uničena. Turistično društvo Blagajana Vrhnika je s svojo ekipo Star maln takoj prvo nedeljo po požaru organiziralo dobrodelno prireditev "Hvala, Gasilci". Odziv organizacij, društev, glasbenikov, občanov ... je bil neverjeten. V eni sami nedelji so zbrali 2400 evrov.
V Turističnem društvu Blagajana Vrhnika pripravljajo še različne druge prireditve. Mirjam Suhadolnik je zapisala:
"MOČILNIK
Turistično društvo Blagajana je lastnik večjega dela parka na desnem bregu Ljubljanice od sredine izvira, tudi dela s skalo na kateri je Jazonova pest in spominsko obeležje Ivana Cankarja. TD je tudi lastnik zemljišča in kapelice Sv. Antona, stavbe "Stari Močilnik", terase in parkirišča. V lasti ima tudi gozdno potko in pobočje od restavracije proti Mirkam. V desetletnem obdobju so se kopičile težave z najemniki stavbe in zemljišč.
Jeseni 2010 je to območje močno prizadela poplava. Turistično društvo Blagajana in Zavod Ivana Cankarja sta nastalo škodo po poplavi skupaj sanirala. Katastrofalne posledice pa je na povzročil žledolom. Zaradi oviranja dostopa preko tujega zemljišča do parka, se je sanacija v Močilniku močno zavlekla, pričelo pa se je pravdanje za mejo, ki je dobilo sodni epilog šele spomladi 2017, ki se je v izogib vedno večjim stroškom končalo s poravnavo. Do končnega povračila pravdnih stroškov, ki jih je TD Blagajana založilo za pravdanje, je prišlo januarja 2018.
Apetiti po lastnini društva so veliki tudi s strani Sklada kmetijsiih zemljišč RS. TD Blagajana je v boju proti negativnostim, ki so se kar kopičile, začelo z protestnim branjem Cankarjevih besedil septembra 2016. Branje je preraslo v kulturni dogodek vsako sredo v Močilniku, občasno pa bralci gostujejo na drugih lokacijah. Do odprtja razstave se je zgodilo že 80 bralskih sred. Dodati pa je treba tudi številne druge priložnosti, na katerih sodelujejo.
Te so: V sodelovanju s Cankarjevo knjižnico Vrhnika Cankarjev laz, Literarni večer Karla Grabeljška, ogled drame Hlapci iz leta , Marija Iskrenovič je bralcem in poslušalcem pripovedovala o življenju in delu Ivana Cankarja branje v "Knjižnici pod krošnjami". Dvakrat je potekalo branje v Doživljajskem razstavišču Moja Ljubljanica, v Gostilni Bajc, v Starem malnu.... 30. januarja so bralci nastopili na odprtju razstave Zamolklozelena voda Močilnikova Tatjane Verbič v Mali dvorani Cankarjevega doma. Slikarka je bralce upodobila na platnu.
TROJICA
TD Blagajana je lastnik zemljišča od zadnjih hiš Na klancu do Cankarjeve klopce in obzidja cerkve na desni strani proti vrhu ter do "božjega groba" na levi strani.
Na Sv. Trojici je Turistično društvo v zadnjem desetletju dvakrat organiziralo prireditev Tu smo doma in dvakrat Srečanje članov društva in podelitev Blagajan. V sodelovanju z drugimi organizacijami in društvi smo organizirali kresovanje z bogatim kulturnim programom.
Sv. Trojica ali "Fijolna gora" kakor so rekli stari ljudje, je biser sredi mesta z bogato zgodovino in arheološko dediščino. Ivan Cankar jo je v svojih delih omenil najmanj osemindvajsetkrat."
STAR MALN
"ŽIVEL 1. MAJ" so poimenovali prireditev 1. in 2. maja, ko po tradiciji v Star maln privabi številne obiskovalce. To je bil začetek nove zgodbe Starega malna. Že v prvih treh mesecih so prostovoljci opravili več kot 3000 prostovoljskih ur za nujno sanacijo in vzpostavitev osnovnih pogojev dela, za ureditev okolice in obratovanje koče.
Fotografije je posnel Jure Žitko.
V oddaji je v ospredju resda Star maln, pa vendar naj dodamo še nekaj podatkov iz bogate zgodovine Turističnega društva Blagajana, kot nam jih je posredovala predsednica društva Mirjam Suhadolnik:
"Leto 1929. Tega leta je Olepševalno društvo pristopilo v članstvo zveze za tujski promet v Sloveniji, Ljubljana in vložilo prošnjo na ravnateljstvo Železniške direkcije za nedeljski tujski vlak Ljubljana-Vrhnika po znižani ceni.
Leta 1930 so se posebej posvetili urejanju Močilnika in Sv. Trojice, ker so ob odkritju spomenika Ivanu Cankarju pričakovali številne izletnike iz Amerike.
876 epizod
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Star maln je leta 2016 kljub odmaknjenosti obiskalo 200 mladih Francozov. Ti so bili nad videnim zelo navdušeni, zato bodo letos obisk ponovili. Prvega avgusta jih bo tako Vrhniko obiskalo kar 750.
Star maln, Lintvern, Ajdovska stopnja? Se vam zdijo ta imena znana? Najbrž ste za vsaj eno izmed njih že slišali. Mogoče pa ne veste, da jih najdemo tako rekoč skupaj na obrobju Vrhnike. Vse tri točke so lahko zelo zanimiv izletniški cilj, ne samo za prekaljene popotnike, kolesarje ali tekače, ampak tudi za družine.
Star maln leži globoko v dolini potoka Bele. Eden od njenih izvirov v bližini se imenuje Lintvern – to je kraški sifon, občasni bruhalnik ali zaganjalka, ki vsake toliko bruha vodo, vmes pa izvir delno ali popolnoma presahne.
Izvir Lintvern, 2009.
foto: SI-Ziga
Sicer pa sta Star maln in omenjeni izvir na in ob vznožju gozdnatega pobočja Planine in če se od tu odpravimo proti njenemu vrhu, na katerem stoji razgledni stolp, najdemo skalni prag, ki ga imenujejo tudi Ajdovska stopnja. Po legendi je to odtis stopala velikanske Ajdovske deklice, ki je z eno nogo stala na Planini, z drugo na Ljubljanskem vrhu in v vodah potoka Bele prala perilo. Star maln in izvir Lintvern bomo spoznali ob poslušanju nedeljske reportaže.
"Med Logatcem in Vrhniko, ob strani, v gorah in divjinah, na levo, če hočeš iz Logatca na Vrhniko, prideš do vode, ki ima prav čudne muhe in neverjeten ustroj. Če se je dotakneš, teče, sicer pa ne ...", je v Slavi Vojvodine Kranjske zapisal Janez Vajkard Valvazor. Kmetje so mu pripovedovali o tem neverjetnem izviru in ga tudi peljali tja k vodi Beli, ki ji sicer pravijo "Pri starem malinu v jarku".
Janez Vajkard Valvasor, portret, Slava vojvodine Kranjske, 1689, Matija Greischer.
foto: Wikipedija.
"Stari malen nad Vrhniko" je poznal še en kranjski zgodovinopisec, Ludvik Schönleben.
Janez Ludvik Schonleben, 1681.
foto: Wikipedija.
Še pred Valvazorjem pa je o "Starem mlinu" pri Vrhniki pisal tudi pater Martin Baucher v knjigi "Zgodovina Norika in Furlanije".
V Cankarjevem albumu pa je France Dobrovoljc zapisal:
"Ivan Cankar je Stari mlin vzel za prizorišče dogajanja že v začetniški črtici Vaški farizej, a v knjigi Nina ga takole opisuje: "Od daleč sem zagledal samoten, polrazpal mlin, in kakor vselej, kadar sem ga zagledal, me je obšla skrivnostna groza. Mlin je visel visoko kakor nad brezdnom. Izpod njega je curljal v globel siromašen potok, ki se je skoraj ves izgubljal med nasutim kamenjem. Gori za mlinom pa je ležala v globokem kotlu mirna, temna voda. Pogledal sem skozi odprto okno v mlin; zatohel, smradljiv vzduh je bil v temni izbi; stene, tla, strop, vse je bilo črno, polsegnila klop je ležala prevrnjena na tleh ..."
Mlin se je sesul sam vase ob koncu prve svetovne vojne.
Sicer pa je porušeni mlin stal ob potoku, ki izvira pol ure hoda višje. Izviru pravijo Lintvern (zmaj), potoku pa so od izvira do mlina nekoč rekli Šumljak. Kraški izvir, zaganjalka, bruha belo penečo se vodo, zato so potoku od mlina navzdol že nekoč rekli potok Bela, zdaj pa se to ime uporablja vse od izvira.
"Izbruh" Lintverna, album yeti, 2010.
"Ljudska domišljija je v davnini spletla okoli Lintverna vrsto bajk o zmaju, ki je priklenjen v gori in jezno bruha slinasto peno, če podrezaš v njegovo žrelo. Na tem mestu so prvič ugotovili obstoj človeške ribice, ki jo je voda po podzemskih pretokih vrgla skozi Lintvernovo žrelo na dan kot - v pravljici - zmajevega mladiča," je v Cankarjevem albumu zapisal France Dobrovoljc.
Koča Star maln, zemljišče okoli koče, ostanki mlina in del travnika pod mlinom so last Turističnega društva Blagajana.
V zadnjem desetletju sta se zamenjala dva najemnika okrepčevalnice. Leta 2010 je bila s soglasjem TD Blagajana v Starem malnu postavljena instalacija - kip s simpozija Forma viva 2009. Instalacija je bila poimenovana Kralj na Betajnovi.
Leta 2011 je bila izdelana prostorska strategija Starega malna, delovni naslov je bil "Vrhniki bomo nadeli ogrlico". Društvo je pri tem projektu pridobilo 30 odstotkov nepovratnih sredstev na razpisu LAS Barje. Naslednje leto pa so arhitekti Delavnice d. o. o. izdelali Idejni elaborat, ki predvideva obnovo koče in okolice, postavitev mlina, kot je bil nekoč, in ureditev "zmajeve poti".
Leta 2014 je po žledu društvo očistilo vejevje okoli koče, ki je po odstranitvi debel ostalo kot neprehodna ovira, aprila pa je sledilo čiščenje bazena.
Leta 2016 je društvo registriralo prostovoljstvo, v AJPES je vpisalo nove dejavnosti in s 1. majem začelo samo upravljati kočo.
Predsednica Turističnega društva Blagajana Vrhnika Mirjam Suhadolnik je januarja letos v Našem časopisu, glasilu Občine Vrhnika, med drugim zapisala:
"Zaradi lepe narave, dobrih gostiln, razmaha "tujskega prometa" so Cankarjevi sodobniki leta 1888 ustanovili "Društvo za olepšavo trga Vrhnike in njegove okolice". Bilo je peto po vrsti od triintridesetih, kolikor je bilo ustanovljenih na našem ozemlju pred prvo svetovno vojno, deset let prej, preden je na Vrhniko pripeljal prvi vlak. Vlak na Vrhniko ne vozi že več kot petdeset let, Olepševalno društvo, Turistično društvo Vrhnika, od leta 1993 Turistično društvo Blagajana, ki je preživelo tri vojne ter gospodarske krize, pa še vedno živi in deluje. Ustanovljeno je bilo v času, ko je Vrhnika že imela dobre cestne povezave pa tudi možnost prevoza po Ljubljanici. A, ostale so samo še ceste ...
To zgodovino (Turističnega društva Blagajana) sta med drugimi začela pisati soustanovitelja Fran Kotnik, ki je že imel pred svojo hišo v Verdu ambiciozno zasnovan park z redkimi drevesnimi vrstami in najrazličnejšimi rožami, in Gabrijel Jelovšek, znan po prizadevanjih za lepo podobo svojega kraja in posebej za ureditev naravnega parka v Močilniku. Pri tem je bila pomembna povezava z ljubljanskim županom Ivanom Hribarjem, ki je v Ljubljani v tistem času skrbel za urejanje sprehajališč, parkov, drevoredov in razglednih točk.
O dejavnosti vrhniškega olepševalnega društva pa pričajo drevoredi ob glavni cesti skozi Vrhniko in mostički v Močilniku, ki pritegnejo pozornost na vrhniških razglednicah iz konca 19. in začetka 20. stoletja. O dejavnosti društva v tem času govori tudi spomenik Ivanu Grudnu, "zaslužnemu članu Olepševalnega in turističnega društva", ki so ga leta 1907 postavili na Sv. Trojici, prav temu "človekoljubnemu davkarju", o katerem je pisal Ivan Cankar. Ivan Gruden je Olepševalnemu društvu podaril zemljišče na Sv. Trojici. Sicer pa je društvo zemljišča v Močilniku, Starem malnu, na Planini in še kje, kupovalo. Zgradilo je tudi nekaj večjih objektov. Leta 1923 so postavili paviljon pri Sv. Trojici, namenjen gostinski dejavnosti, leta 1933 so kupili zemljišče na lepi razgledni točki na Planini in naslednje leto tam postavili razgledni stolp, pozneje pa še betonsko klet, vodnjak in turistično kočo, leta 1938 so kupili zemljišče, tam uredili kopališče in studenček s pitno vodo. Obiskovalce so vabili z reklamnimi tablami na železniški postaji na Vrhniki in v Ljubljani. Izdajali so razglednice.
Sredstva za svojo dejavnost je društvo pridobivalo s članarino, prostovoljnimi prispevki, prodajo lesa, oddajo košenj, oddajo objektov v najem in drugo. V zadnjem desetletju pred drugo svetovno vojno, v času gospodarske krize in brezposelnosti, je takratni župan za ureditev turističnih točk prispeval kar 300 delovnih dni iz fonda za brezposelne."
"Trlce", pevke ljudskih pesmi iz Ligojne, so redne spremljevalke prireditev v organizaciji Turističnega društva Blagajana, v oblačilih s konca 19. in začetka 20. stoletja, kakršna so nosile ženske z obrobja Ljubljane.
V oddaji sta kot sogovornika nastopila Mirjam Suhadolnik, predsednica Turističnega društva Blagajana Vrhnika, in Jure Žitko, član omenjenega društva in upravnik koče Star maln.
Star maln je treba redno vzdrževati. Mirjam Suhadolnik, predsednica Turističnega društva Blagajana Vrhnika, je takole zapisala: "V Turističnem društvu Blagajana Vrhnika smo z ekipo Star maln uspešno bredli skozi poletno sezono, september jo je vremensko zagodel, sonce pa je spet sijalo v oktobru in pokukalo tudi v november. Neštetokrat smo poleti odgovarjali na eno in isto vprašanje: Kdaj boste očistili bazen?
Da se razumemo, voda v bazenu in strugi je bila, je in verjamemo, da bo ostala čista. Na dnu pa se vedno znova kopičijo listje, mulj, trave, blato in vse tisto, kar na svoji poti pobira voda, ki jo izbruhne nepredvidljivi zmaj. Raki se niso pritoževali, v usedlinah so našli svoje zatočišče.
Prav zaradi živali v vodi bazena ne smemo čistiti kadar koli. Po strokovnem priporočilu Zavoda za varstvo narave je čiščenje mogoče od oktobra do februarja, treba je ujeti pravi trenutek glede na vreme, poiskati izvajalce in povabiti prostovoljce. Začeli smo v sredo zvečer, ko smo dvignili zapornico, voda je odtekala vso noč in še naslednji dan, Lintvern ima pač svoje muhe in po deževnem tednu se ga ne da prepričati, naj malo počaka. Na dnu bazena si med muljem ustvari svojo strugo in gre svojo pot.
V petek zjutraj je v strugo in bazen zapeljal bager, a, glej ga, šment, prav takrat, ko se je tehnološki zmaj odpravil na pot po njej, je vodni zmaj znova pokazal svojo moč. No, počakati je bilo treba, da se je umiril, potem je šlo gladko. Bagerist je mulj odlagal na brežino, prostovoljci smo grabili dno in rake, ki so se pokazali, pobirali v vedra pod budnim očesom predstavnika Zavoda za varstvo narave. Kar nekaj življenja smo preselili v vedra in ugotovili, da so samičke plodne, saj so pod repki skrivale malo goro jajčec. Ribi sta odplavali s tokom, račke pa se niso dale motiti, ves čas so opazovale dogajanje in nikamor se jim ni mudilo. Vrhniški gasilci so oprali blatni rob bazena, nato pa smo v petek zvečer zapornico spustili. Raki so, kolikor je bilo seveda mogoče, čez noč našli pot v vodo.
Gore materiala na brežini je bilo v soboto treba prepeljati na ustrezno lokacijo.
V nedeljo je bilo spet vse po starem. V Star maln se je vrnil mir, le blatne sledi so še pripovedovale o opravljenem delu, v ponedeljek pa je zapadel prvi sneg. Pravljična idila vabi obiskovalce, da zadihajo, si spočijejo oči in za vsaj kratek čas pozabijo na vsakdanje tegobe.
Pred letom se je na Vrhniki zgodila huda ekološka nesreča, pogorel je Kemis. Gasilska oprema gasilcev, ki so gasili ta požar in Vrhniko rešili pred ekološko katastrofo, je bila popolnoma uničena. Turistično društvo Blagajana Vrhnika je s svojo ekipo Star maln takoj prvo nedeljo po požaru organiziralo dobrodelno prireditev "Hvala, Gasilci". Odziv organizacij, društev, glasbenikov, občanov ... je bil neverjeten. V eni sami nedelji so zbrali 2400 evrov.
V Turističnem društvu Blagajana Vrhnika pripravljajo še različne druge prireditve. Mirjam Suhadolnik je zapisala:
"MOČILNIK
Turistično društvo Blagajana je lastnik večjega dela parka na desnem bregu Ljubljanice od sredine izvira, tudi dela s skalo na kateri je Jazonova pest in spominsko obeležje Ivana Cankarja. TD je tudi lastnik zemljišča in kapelice Sv. Antona, stavbe "Stari Močilnik", terase in parkirišča. V lasti ima tudi gozdno potko in pobočje od restavracije proti Mirkam. V desetletnem obdobju so se kopičile težave z najemniki stavbe in zemljišč.
Jeseni 2010 je to območje močno prizadela poplava. Turistično društvo Blagajana in Zavod Ivana Cankarja sta nastalo škodo po poplavi skupaj sanirala. Katastrofalne posledice pa je na povzročil žledolom. Zaradi oviranja dostopa preko tujega zemljišča do parka, se je sanacija v Močilniku močno zavlekla, pričelo pa se je pravdanje za mejo, ki je dobilo sodni epilog šele spomladi 2017, ki se je v izogib vedno večjim stroškom končalo s poravnavo. Do končnega povračila pravdnih stroškov, ki jih je TD Blagajana založilo za pravdanje, je prišlo januarja 2018.
Apetiti po lastnini društva so veliki tudi s strani Sklada kmetijsiih zemljišč RS. TD Blagajana je v boju proti negativnostim, ki so se kar kopičile, začelo z protestnim branjem Cankarjevih besedil septembra 2016. Branje je preraslo v kulturni dogodek vsako sredo v Močilniku, občasno pa bralci gostujejo na drugih lokacijah. Do odprtja razstave se je zgodilo že 80 bralskih sred. Dodati pa je treba tudi številne druge priložnosti, na katerih sodelujejo.
Te so: V sodelovanju s Cankarjevo knjižnico Vrhnika Cankarjev laz, Literarni večer Karla Grabeljška, ogled drame Hlapci iz leta , Marija Iskrenovič je bralcem in poslušalcem pripovedovala o življenju in delu Ivana Cankarja branje v "Knjižnici pod krošnjami". Dvakrat je potekalo branje v Doživljajskem razstavišču Moja Ljubljanica, v Gostilni Bajc, v Starem malnu.... 30. januarja so bralci nastopili na odprtju razstave Zamolklozelena voda Močilnikova Tatjane Verbič v Mali dvorani Cankarjevega doma. Slikarka je bralce upodobila na platnu.
TROJICA
TD Blagajana je lastnik zemljišča od zadnjih hiš Na klancu do Cankarjeve klopce in obzidja cerkve na desni strani proti vrhu ter do "božjega groba" na levi strani.
Na Sv. Trojici je Turistično društvo v zadnjem desetletju dvakrat organiziralo prireditev Tu smo doma in dvakrat Srečanje članov društva in podelitev Blagajan. V sodelovanju z drugimi organizacijami in društvi smo organizirali kresovanje z bogatim kulturnim programom.
Sv. Trojica ali "Fijolna gora" kakor so rekli stari ljudje, je biser sredi mesta z bogato zgodovino in arheološko dediščino. Ivan Cankar jo je v svojih delih omenil najmanj osemindvajsetkrat."
STAR MALN
"ŽIVEL 1. MAJ" so poimenovali prireditev 1. in 2. maja, ko po tradiciji v Star maln privabi številne obiskovalce. To je bil začetek nove zgodbe Starega malna. Že v prvih treh mesecih so prostovoljci opravili več kot 3000 prostovoljskih ur za nujno sanacijo in vzpostavitev osnovnih pogojev dela, za ureditev okolice in obratovanje koče.
Fotografije je posnel Jure Žitko.
V oddaji je v ospredju resda Star maln, pa vendar naj dodamo še nekaj podatkov iz bogate zgodovine Turističnega društva Blagajana, kot nam jih je posredovala predsednica društva Mirjam Suhadolnik:
"Leto 1929. Tega leta je Olepševalno društvo pristopilo v članstvo zveze za tujski promet v Sloveniji, Ljubljana in vložilo prošnjo na ravnateljstvo Železniške direkcije za nedeljski tujski vlak Ljubljana-Vrhnika po znižani ceni.
Leta 1930 so se posebej posvetili urejanju Močilnika in Sv. Trojice, ker so ob odkritju spomenika Ivanu Cankarju pričakovali številne izletnike iz Amerike.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Pripoved o zaokroženi temi, zanimivih krajih in ljudeh, pa tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše. Razmišljanje o vsakdanjiku, včasih tudi potopis ali celo malce ironičen pogled novinarja na dogajanje okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom. Ob 14.30 na Prvem.
Po zaslugi vztrajnosti Društva rojaka Janeza Puha, trdega dela in zbranih sredstev je v rojstnem kraju tehniškega genija Janeza Puha, ki mu severni sosedje rečejo Johann Puch, zrasel objekt, kjer bo na ogled približno 200 z njegovim imenom povezanih starodobnikov. Virtualno pa se bo v Sakušaku v Slovenskih goricah mogoče popeljati tudi z modeli, ki so po naših cestah in poteh vozili pred skoraj poldrugim stoletjem. O podrobnostih pa v tokratni Nedeljski reportaži.
Najgloblje jezero v Sloveniji, ki mu do dna ni prišel še nihče, ponuja neverjetno bogastvo narave in zgodb; vendar nanj le namiguje s skrivnostnim prepletom poplavljenih rovov v globini in strmimi stenami na višavah. In pa z nevsakdanjim mirom, ki ga ob deževjih zmoti silen izbruh vode na plano.
NAPOVED: Osli so rod v družini kopitarjev, kamor spadajo tudi konji in zebre. Biologi so s preučevanjem ugotovili, da udomačeni osli, kakršne poznamo v Evropi, izvirajo iz Afrike. O oslovski umirjenosti, radovednosti, previdnosti in prefinjenosti govori današnja Nedeljska reportaža. Ste vedeli, da na Kitajskem deluje več deset borz za trgovanje z osli in njihovimi kožami? Cene oslov se na svetovnih borzah gibljejo od nekaj sto do 3 tisoč dolarjev. V prihodnjih minutah pa boste izvedeli, ali so osli res trmaste in tihe živali, kakšen je njihov opoldanski počitek in zakaj stavek »Ti si osel« ni zmerljivka, ampak kvečjemu pohvala. Oslarijo v Gabrovici pri Komnu na Krasu je obiskal Bojan Leskovec. SLEDI POSNETEK: AR92532 »NR- OSLI« TRAJA: 23.07 min
Radijske dokumentarne oddaje nas pogosto peljejo na katerega od slovenskih gradov in nam predstavijo zgodbe njegovih zidov, muzejskih zbirk in nekdanjih plemiških lastnikov. Tokratna Nedeljska reportaža pa se sprašuje, kako se v gradu živi in zanj skrbi, če si njegov lastnik danes.
Pred petnajstimi leti, v obdobju gorskokolesarskega buma, je skupina zanesenjakov zasnovala širokopotezno prečenje Pohorja z gorskim kolesom. Pot ni nikoli zaživela kot ena slovenskih kolesarskih atrakcij in ji do recimo razvpitosti Parenzane na zahodni meji manjka kar nekaj. Zadnja leta je celo utonila v kolesarsko pozabo, a ji odmaknjenost, skrivnostnost ter seveda tudi relativna zahtevnost dajejo poseben čar. O poti in izkušnjah na njej govori Nedeljska reportaža Marka Radmiloviča.
Kozjanski krajinski park je eden izmed prvih na slovenskem. Danes jih je že 34, Kozjanski pa bo v prihodnjem letu slavil 40 let obstoja. Te dni ga je obiskal Jurij Popov.
Poznate Kum, ki je s 1220 metri najvišji vrh Posavskega hribovja in ga nekateri imenujejo tudi Zasavski Triglav? Če ste za ta vrh slišali ali se nanj celo povzpeli, veste, da vas nagradi s prečudovitimi razgledi na vse strani. Verjetno pa sta vam malo manj znana kraj Podkum in vas Rtiče, kjer so razgledi prav tako izjemni. To pa še ni vse. Tam je tudi ekološko-izletniška kmetija in konjereja Planido, kjer gojijo bosanske planinske konje. Človek in konj sta že tisočletja neločljivo povezana, in to povezavo prikazujejo v konjski sobi na kmetiji Planido. Tam je urejena tudi etnološka zbirka kmečkega orodja, opreme in naprav, lesen mlin na kamne in ročni mlin – žrmlja za mletje žita. V okolici si poleg domačije lahko ogledate 200 let star kozolec, frnaže in bližnjo cerkvico.
Od velocipeda z visokim sedežem, ki so ga uporabljali zanesenjaški meščani, do kolesa, ki je delavcem omogočalo prevoz od doma do železniških postaj. Kolo je imelo od nekdaj rekreacijski namen, pozneje pa dobi še funkcionalno, ekonomsko, feministično, ekološko in uporniško vlogo. V Nedeljski reportaži tudi o zaprtju Tovarne koles Rog in njeni zapuščini. Na kolo je sedla Darja Pograjc!
Pred približno tremi leti je slovensko javnost razburkala napoved koncerta Marka Perkovića Thompsona, ki se je imel zgoditi v Mariboru. Pevec, znan po svojih skrajnih stališčih, ki se nanašajo na ideologijo in ikonografijo zločinskega ustaškega režima, na koncu v mestu le ni smel nastopiti. To mu je z drzno in, kot je kasneje ugotovilo sodišče, tudi nelegalno akcijo preprečila mariborska upravna enota. Pred nekaj dnevi pa je odločitev sodišča formalno potrdilo še notranje ministrstvo in vsa zgodba se je v ogorčeni javnosti ponovila. Le malo kritikov ali zagovornikov koncerta zunaj Maribora pa se je do mesta, do njegovih prebivalcev tudi potrudilo. Medijskega manjka relevantnih razmišljanj, ki se pojavljajo ob boku koncerta v mestu samem, popravlja Nedeljska reportaža avtorja Marka Radmiloviča
Kako vidijo Dravo doktor bioloških znanosti ter potapljač, geolog in izpiralec zlata, ribič in njen bližnji sosed iz Malečnika pri Mariboru, kjer že več rodov izdelujejo rance – tradicionalna rečna plavila tega prostora? Drava je danes ukročena s številnimi pregradami, temeljito se je spremenila, a je na določenih odsekih ohranila veliko prvinskega. Zakaj je izpiranje zlata mukotrpno delo, kaj se skriva na dnu rečnega kanjina pri Ožbaltu in zakaj je v rečni strugi pri Dravogradu še danes prava deponija vojaškega materiala in opreme iz leta 1945?
V svetu, polnem sovraštva, je vsaka omemba ljubezni dobrodošla. Če pa je mogoče na to ljubezen tudi sesti, je vsa reč še bolj imenitna. V tajnosti, ali vsaj konspiraciji, je po Sloveniji vzniknilo devetnajst umetelno izdelanih klopi, klopc pravzaprav, ki so se znašle na točkah s praviloma imenitnim razgledom. Obiskovalci so se pričeli ob teh klopcah navdušeno fotografirati, a vse te objave na spletu niso odgovorile na osnovno vprašanje: »Kdo je klopce izdelal in predvsem, kdo jih je na te točke prinesel?« V oddaji Nedeljska reportaža Marko Radmilovič odgovarja vsaj na nekaj teh vprašanj.
Vinska Gora pri Velenju je imela v zgodovini zelo različna imena; najprej se je imenovala po svojem farnem zavetniku sv. Janezu ? Šentjanž na Peči, potem Šentjanž na Vinski Gori, domačini pa so ji rekli samo Šentjanž. Leta 1954 pa je kraj popolnoma upravičeno dobil današnje ime Vinska Gora. Na eni strani se tako imenuje najvišji vrh na tem območju, na drugi pa je tu pomembna tudi kmetijska dejavnost oziroma vinogradništvo, saj je bilo vse prisojno pobočje Vinske Gore nekoč poraslo z vinogradi. Resda ni bilo veliko žlahtnih trt, je pa tu doma domača sorta rizlinga ? peček, ki dozori konec avgusta. Da je bila vinska trta pomembna, kažejo zapisi škofov iz Gornjega Grada, ki so leta 1531 iz Vinske Gore vozili žlahtno vinsko kapljico omenjenim gornjegrajskim gospodom. Na bogato vinsko tradicijo še danes spominjajo viničarske koče. Tudi v teh krajih je trtna uš konec 19. stoletja uničila vse vinograde, pa vendar je Vinska Gora obdržala svoje ime. Sicer pa ima bogato zgodovino: tam je tekla rimska cesta, leta 1261 je na prostoru farne cerkve stala znana krstilnica s kapelo, nato pa so v 15. stoletju tam zgradili veliko cerkev. Ti kraji so znani iz obdobja turških vpadov, v II. svetovni vojni pa je tam šla XIV. divizija. Krajani so na svoj kraj ponosni in ga uspešno uvrščajo tudi v bogato turistično ponudbo. Njihova prizadevanja bomo spoznali v oddaji Nedeljska reportaža, njen avtor je Milan Trobič.
Preden so nekoč ljudje nek prostor naselili, so ga morali poimenovati. Iz krajevnih in ledinskih imen lahko tako razbiramo, kako so ljudje svoje kraje občutili in doživljali nekoč ter kako jih še danes. Nedeljska reportaža se je podala na pot po slovenskih krajih z veselimi, dobrimi, optimističnimi imeni.
Leta 2012 je v reviji Etnolog izšel nenavaden članek o tradiciji slovenske kuhinje. Na prvi pogled nič nenavadnega, saj se lep del družboslovja ukvarja s kuhinjo, gastronomijo, prehranskimi navadami in podobnim. Nekoč obrobna tema prihaja v središče akademskega zanimanja, kajti vse, kar je človeškega, se navezuje na hrano. A članek, ki ga je napisala Maja Godina Golija, doktorica etnoloških znanosti, gleda na kuharsko tradicijo skozi prizmo kriznih časov. Ker jih pravkar živimo, se v Nedeljski reportaži oziramo nazaj, da bi vedeli, kaj bomo jedli jutri. Reportažo je pripravil Marko Radmilovič.
»Jezero je, jezera nej!« Tako domačini ob Cerkniškem jezeru hudomušno odgovorijo na zvedava vprašanja turistov, ki oprezujejo za skrivnostnim presihajočim jezerom in ne opazijo drugega kot grmovje, suhe jezerske trave in trstičje. Cerkniško jezero že tisočletja buri domišljijo najrazličnejših strokovnjakov, popotnikov, raziskovalcev pa tudi domačinov. Ti so z njim tesno povezani v dobre in slabem. In tako ga želijo predstaviti tudi drugim: kot enkraten pojav, ki mu daleč naokoli ni para. Ena takih pobud je tudi Zavod za ohranjanje naravne in kulturne dediščine Jezerski hram, ki je že več kot 20 let sinonim za organizacijo, ki raziskuje, varuje in ozavešča o lepotah naravne in kulturne dediščine presihajočega Cerkniškega jezera. Ta hram je ustanovil Vekoslav Kebe, ki s svojo družino, predvsem s hčerko Kristino Kebe, uspešno dopolnjuje predstavljanje naravne in kulturne dediščine Cerkniškega jezera in okolice. Delovanje in poslanstvo Jezerskega hram v Dolenjem Jezeru pri Cerknici bomo spoznali v oddaji Nedeljska reportaža. Njen avtor je Milan Trobič.
»Kjer zlivata se črni in beli potok, tam se dete Nadiža rodi … v potoških koritih plesat začne … leze bleščeča, poljane krasi, mimo beneških starih vasi … v nižini furlanski jo žeja izpije, v produ se skrije in mirno zaspi.« Tako je v prglihah (rimarski pesmi) predstavljena Nadiža, najzahodnejša mejna reka med Italijo in Slovenijo, ki se rodi in ima velik del svojega šestdesetkilometrskega toka pod dolgim grebenom kobariškega Stola, svojo pot pa konča v Furlanski dolini, kjer se pri Teru v Italiji izlije v Jadransko morje. Vsako besedno srečanje z njo kaže, da gre za skrivnostno reko, brez zadržkov lahko rečemo, da reko, rojeno za sanje. Vsa njena pot in vse, kar je ob njej, od megalitov do prodišč, tolmunov, korit in večkilometrske soteske med Matajurjem in Mijo, in vsega, tudi endemičnega živalskega in rastlinskega sveta – vse to je vplivalo na nastanek številnih legend, ki kronološko zložene v pravem zaporedju pripovedujejo vso njeno izjemno živahno zgodbo. Že njena hudourniška narava govori o tem, da gre za reko, ki spreminja svoj značaj najmanj dvakrat na leto, ko njen vodostaj doseže najvišjo točko in se potem spet močno zniža. Vse legende v vaseh Potoki in Kred zapisujejo od nekdaj v prglihah. Slišali jih bomo v Nedeljski reportaži Jurija Popova. Govorile bodo o Nadiži, njenih koritih in ledeniškem jezeru, ki ga danes ni več. O spopadu s Turki, o Ahlu in slovenski kraljici, Nadiškem puntu, škundri, bitki s Turki, plavarjih in med drugim o Belinovi glavi in Uši. Redko katera reka lahko ponudi toliko legend kot prav Nadiža, ki velja tudi za najtoplejšo alpsko reko in je celo zdravilna, saj zaceli vse rane.
V anglosaških deželah ima policijska oznaka K-9 poseben pomen. Zaradi značilnosti angleške izgovorjave ta črka in številka dajeta besedo, ki označuje slavni rod psa. Pri nas se je izraz »policijski pes« z leti spremenil v »službenega psa,« toda skrivnostnost, pomembnost in seveda malo tudi strahospoštovanje, ki ovija to vrsto naših štirinožnih prijateljev, se niso spremenili. Prejšnje leto smo praznovali sedemdeset let organiziranega šolanja službenih psov pri nas in piko na i temu praznovanju postavljamo v oddaji Nedeljska reportaža, ki jo je pripravil Marko Radmilovič.
Računalniški muzej in njegova zbirka Sodobnost zaznamujeta hiter tehnološki napredek in posledično hitro zastarevanje informacijske tehnologije. Veliko stare strojne in programske opreme je zato že romalo tako na smetišče kot na smetišče zgodovine. Nekaj pa se je je skupaj z njenimi zgodbami po zaslugi strokovnjakov in navdušencev znašlo v depoju Računalniškega muzeja v Ljubljani. Tam so zbrani zakladi, ki smo jih nekoč doma in po službah imeli vsi – ne da bi sploh vedeli, da gre za zaklade. Avtor: Ambrož Kvartič
Napoved: Tartufi so nenavadne, skrivnostne gomoljike ali podzemne gobe, ki rastejo v Franciji, Italiji in Istri. Še pred kratkim je v javnosti prevladovalo mnenje, da rastejo predvsem v hrvaškem delu Istre, v katerem je tradicija lova ali nabiranja res daljša, toda kot zanimivo tartufarsko območje je vse bolj znan tudi slovenski del Istre. Pri nas so bili nabiranje, lov in prodaja tartufov prepovedani vse do leta 2011, danes pa je to področje zakonsko urejeno. In kaj so pravzaprav tartufi? Gre za podzemne gobe, ki nimajo nadzemnih delov – to pomeni, da jih nabiralec lahko najde le ob pomoči posebej izurjenih prašičev ali psov, ki odkrijejo tartufe zaradi njihovega močnega aromatičnega vonja. Tartufov je več vrst in podvrst in rastejo od konca avgusta do konca decembra, glavna sezona nabiranja pa je od oktobra do konca januarja. Med najbolj cenjenimi in iskanimi je beli tartuf, takoj za njim pa črni, ki je seveda prav tako zaželen in cenjen. Velikost in teža posameznih gomoljev se razlikujeta od primera do primera – razpon je od nekaj gramov do kilograma in več. Tartufi so zelo cenjeni v kulinariki, slovijo pa tudi kot afrodiziak. Na območju Slovenske Istre deluje približno petindvajset nabiralcev ali lovcev na tartufe, kakšnih osem pa se jih s tem ukvarja poklicno. Med njimi je tudi Sara Kocjančič, ki jo bomo skupaj z Zdenkom Kocjančičem in Vinkom Šavletom spoznali v oddaji Nedeljska reportaža. Njen avtor je Milan Trobič.
Neveljaven email naslov