Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Star maln je leta 2016 kljub odmaknjenosti obiskalo 200 mladih Francozov. Ti so bili nad videnim zelo navdušeni, zato bodo letos obisk ponovili. Prvega avgusta jih bo tako Vrhniko obiskalo kar 750.
Star maln, Lintvern, Ajdovska stopnja? Se vam zdijo ta imena znana? Najbrž ste za vsaj eno izmed njih že slišali. Mogoče pa ne veste, da jih najdemo tako rekoč skupaj na obrobju Vrhnike. Vse tri točke so lahko zelo zanimiv izletniški cilj, ne samo za prekaljene popotnike, kolesarje ali tekače, ampak tudi za družine.
Star maln leži globoko v dolini potoka Bele. Eden od njenih izvirov v bližini se imenuje Lintvern – to je kraški sifon, občasni bruhalnik ali zaganjalka, ki vsake toliko bruha vodo, vmes pa izvir delno ali popolnoma presahne.
Izvir Lintvern, 2009.
foto: SI-Ziga
Sicer pa sta Star maln in omenjeni izvir na in ob vznožju gozdnatega pobočja Planine in če se od tu odpravimo proti njenemu vrhu, na katerem stoji razgledni stolp, najdemo skalni prag, ki ga imenujejo tudi Ajdovska stopnja. Po legendi je to odtis stopala velikanske Ajdovske deklice, ki je z eno nogo stala na Planini, z drugo na Ljubljanskem vrhu in v vodah potoka Bele prala perilo. Star maln in izvir Lintvern bomo spoznali ob poslušanju nedeljske reportaže.
"Med Logatcem in Vrhniko, ob strani, v gorah in divjinah, na levo, če hočeš iz Logatca na Vrhniko, prideš do vode, ki ima prav čudne muhe in neverjeten ustroj. Če se je dotakneš, teče, sicer pa ne ...", je v Slavi Vojvodine Kranjske zapisal Janez Vajkard Valvazor. Kmetje so mu pripovedovali o tem neverjetnem izviru in ga tudi peljali tja k vodi Beli, ki ji sicer pravijo "Pri starem malinu v jarku".
Janez Vajkard Valvasor, portret, Slava vojvodine Kranjske, 1689, Matija Greischer.
foto: Wikipedija.
"Stari malen nad Vrhniko" je poznal še en kranjski zgodovinopisec, Ludvik Schönleben.
Janez Ludvik Schonleben, 1681.
foto: Wikipedija.
Še pred Valvazorjem pa je o "Starem mlinu" pri Vrhniki pisal tudi pater Martin Baucher v knjigi "Zgodovina Norika in Furlanije".
V Cankarjevem albumu pa je France Dobrovoljc zapisal:
"Ivan Cankar je Stari mlin vzel za prizorišče dogajanja že v začetniški črtici Vaški farizej, a v knjigi Nina ga takole opisuje: "Od daleč sem zagledal samoten, polrazpal mlin, in kakor vselej, kadar sem ga zagledal, me je obšla skrivnostna groza. Mlin je visel visoko kakor nad brezdnom. Izpod njega je curljal v globel siromašen potok, ki se je skoraj ves izgubljal med nasutim kamenjem. Gori za mlinom pa je ležala v globokem kotlu mirna, temna voda. Pogledal sem skozi odprto okno v mlin; zatohel, smradljiv vzduh je bil v temni izbi; stene, tla, strop, vse je bilo črno, polsegnila klop je ležala prevrnjena na tleh ..."
Mlin se je sesul sam vase ob koncu prve svetovne vojne.
Sicer pa je porušeni mlin stal ob potoku, ki izvira pol ure hoda višje. Izviru pravijo Lintvern (zmaj), potoku pa so od izvira do mlina nekoč rekli Šumljak. Kraški izvir, zaganjalka, bruha belo penečo se vodo, zato so potoku od mlina navzdol že nekoč rekli potok Bela, zdaj pa se to ime uporablja vse od izvira.
"Izbruh" Lintverna, album yeti, 2010.
"Ljudska domišljija je v davnini spletla okoli Lintverna vrsto bajk o zmaju, ki je priklenjen v gori in jezno bruha slinasto peno, če podrezaš v njegovo žrelo. Na tem mestu so prvič ugotovili obstoj človeške ribice, ki jo je voda po podzemskih pretokih vrgla skozi Lintvernovo žrelo na dan kot - v pravljici - zmajevega mladiča," je v Cankarjevem albumu zapisal France Dobrovoljc.
Koča Star maln, zemljišče okoli koče, ostanki mlina in del travnika pod mlinom so last Turističnega društva Blagajana.
V zadnjem desetletju sta se zamenjala dva najemnika okrepčevalnice. Leta 2010 je bila s soglasjem TD Blagajana v Starem malnu postavljena instalacija - kip s simpozija Forma viva 2009. Instalacija je bila poimenovana Kralj na Betajnovi.
Leta 2011 je bila izdelana prostorska strategija Starega malna, delovni naslov je bil "Vrhniki bomo nadeli ogrlico". Društvo je pri tem projektu pridobilo 30 odstotkov nepovratnih sredstev na razpisu LAS Barje. Naslednje leto pa so arhitekti Delavnice d. o. o. izdelali Idejni elaborat, ki predvideva obnovo koče in okolice, postavitev mlina, kot je bil nekoč, in ureditev "zmajeve poti".
Leta 2014 je po žledu društvo očistilo vejevje okoli koče, ki je po odstranitvi debel ostalo kot neprehodna ovira, aprila pa je sledilo čiščenje bazena.
Leta 2016 je društvo registriralo prostovoljstvo, v AJPES je vpisalo nove dejavnosti in s 1. majem začelo samo upravljati kočo.
Predsednica Turističnega društva Blagajana Vrhnika Mirjam Suhadolnik je januarja letos v Našem časopisu, glasilu Občine Vrhnika, med drugim zapisala:
"Zaradi lepe narave, dobrih gostiln, razmaha "tujskega prometa" so Cankarjevi sodobniki leta 1888 ustanovili "Društvo za olepšavo trga Vrhnike in njegove okolice". Bilo je peto po vrsti od triintridesetih, kolikor je bilo ustanovljenih na našem ozemlju pred prvo svetovno vojno, deset let prej, preden je na Vrhniko pripeljal prvi vlak. Vlak na Vrhniko ne vozi že več kot petdeset let, Olepševalno društvo, Turistično društvo Vrhnika, od leta 1993 Turistično društvo Blagajana, ki je preživelo tri vojne ter gospodarske krize, pa še vedno živi in deluje. Ustanovljeno je bilo v času, ko je Vrhnika že imela dobre cestne povezave pa tudi možnost prevoza po Ljubljanici. A, ostale so samo še ceste ...
To zgodovino (Turističnega društva Blagajana) sta med drugimi začela pisati soustanovitelja Fran Kotnik, ki je že imel pred svojo hišo v Verdu ambiciozno zasnovan park z redkimi drevesnimi vrstami in najrazličnejšimi rožami, in Gabrijel Jelovšek, znan po prizadevanjih za lepo podobo svojega kraja in posebej za ureditev naravnega parka v Močilniku. Pri tem je bila pomembna povezava z ljubljanskim županom Ivanom Hribarjem, ki je v Ljubljani v tistem času skrbel za urejanje sprehajališč, parkov, drevoredov in razglednih točk.
O dejavnosti vrhniškega olepševalnega društva pa pričajo drevoredi ob glavni cesti skozi Vrhniko in mostički v Močilniku, ki pritegnejo pozornost na vrhniških razglednicah iz konca 19. in začetka 20. stoletja. O dejavnosti društva v tem času govori tudi spomenik Ivanu Grudnu, "zaslužnemu članu Olepševalnega in turističnega društva", ki so ga leta 1907 postavili na Sv. Trojici, prav temu "človekoljubnemu davkarju", o katerem je pisal Ivan Cankar. Ivan Gruden je Olepševalnemu društvu podaril zemljišče na Sv. Trojici. Sicer pa je društvo zemljišča v Močilniku, Starem malnu, na Planini in še kje, kupovalo. Zgradilo je tudi nekaj večjih objektov. Leta 1923 so postavili paviljon pri Sv. Trojici, namenjen gostinski dejavnosti, leta 1933 so kupili zemljišče na lepi razgledni točki na Planini in naslednje leto tam postavili razgledni stolp, pozneje pa še betonsko klet, vodnjak in turistično kočo, leta 1938 so kupili zemljišče, tam uredili kopališče in studenček s pitno vodo. Obiskovalce so vabili z reklamnimi tablami na železniški postaji na Vrhniki in v Ljubljani. Izdajali so razglednice.
Sredstva za svojo dejavnost je društvo pridobivalo s članarino, prostovoljnimi prispevki, prodajo lesa, oddajo košenj, oddajo objektov v najem in drugo. V zadnjem desetletju pred drugo svetovno vojno, v času gospodarske krize in brezposelnosti, je takratni župan za ureditev turističnih točk prispeval kar 300 delovnih dni iz fonda za brezposelne."
"Trlce", pevke ljudskih pesmi iz Ligojne, so redne spremljevalke prireditev v organizaciji Turističnega društva Blagajana, v oblačilih s konca 19. in začetka 20. stoletja, kakršna so nosile ženske z obrobja Ljubljane.
V oddaji sta kot sogovornika nastopila Mirjam Suhadolnik, predsednica Turističnega društva Blagajana Vrhnika, in Jure Žitko, član omenjenega društva in upravnik koče Star maln.
Star maln je treba redno vzdrževati. Mirjam Suhadolnik, predsednica Turističnega društva Blagajana Vrhnika, je takole zapisala: "V Turističnem društvu Blagajana Vrhnika smo z ekipo Star maln uspešno bredli skozi poletno sezono, september jo je vremensko zagodel, sonce pa je spet sijalo v oktobru in pokukalo tudi v november. Neštetokrat smo poleti odgovarjali na eno in isto vprašanje: Kdaj boste očistili bazen?
Da se razumemo, voda v bazenu in strugi je bila, je in verjamemo, da bo ostala čista. Na dnu pa se vedno znova kopičijo listje, mulj, trave, blato in vse tisto, kar na svoji poti pobira voda, ki jo izbruhne nepredvidljivi zmaj. Raki se niso pritoževali, v usedlinah so našli svoje zatočišče.
Prav zaradi živali v vodi bazena ne smemo čistiti kadar koli. Po strokovnem priporočilu Zavoda za varstvo narave je čiščenje mogoče od oktobra do februarja, treba je ujeti pravi trenutek glede na vreme, poiskati izvajalce in povabiti prostovoljce. Začeli smo v sredo zvečer, ko smo dvignili zapornico, voda je odtekala vso noč in še naslednji dan, Lintvern ima pač svoje muhe in po deževnem tednu se ga ne da prepričati, naj malo počaka. Na dnu bazena si med muljem ustvari svojo strugo in gre svojo pot.
V petek zjutraj je v strugo in bazen zapeljal bager, a, glej ga, šment, prav takrat, ko se je tehnološki zmaj odpravil na pot po njej, je vodni zmaj znova pokazal svojo moč. No, počakati je bilo treba, da se je umiril, potem je šlo gladko. Bagerist je mulj odlagal na brežino, prostovoljci smo grabili dno in rake, ki so se pokazali, pobirali v vedra pod budnim očesom predstavnika Zavoda za varstvo narave. Kar nekaj življenja smo preselili v vedra in ugotovili, da so samičke plodne, saj so pod repki skrivale malo goro jajčec. Ribi sta odplavali s tokom, račke pa se niso dale motiti, ves čas so opazovale dogajanje in nikamor se jim ni mudilo. Vrhniški gasilci so oprali blatni rob bazena, nato pa smo v petek zvečer zapornico spustili. Raki so, kolikor je bilo seveda mogoče, čez noč našli pot v vodo.
Gore materiala na brežini je bilo v soboto treba prepeljati na ustrezno lokacijo.
V nedeljo je bilo spet vse po starem. V Star maln se je vrnil mir, le blatne sledi so še pripovedovale o opravljenem delu, v ponedeljek pa je zapadel prvi sneg. Pravljična idila vabi obiskovalce, da zadihajo, si spočijejo oči in za vsaj kratek čas pozabijo na vsakdanje tegobe.
Pred letom se je na Vrhniki zgodila huda ekološka nesreča, pogorel je Kemis. Gasilska oprema gasilcev, ki so gasili ta požar in Vrhniko rešili pred ekološko katastrofo, je bila popolnoma uničena. Turistično društvo Blagajana Vrhnika je s svojo ekipo Star maln takoj prvo nedeljo po požaru organiziralo dobrodelno prireditev "Hvala, Gasilci". Odziv organizacij, društev, glasbenikov, občanov ... je bil neverjeten. V eni sami nedelji so zbrali 2400 evrov.
V Turističnem društvu Blagajana Vrhnika pripravljajo še različne druge prireditve. Mirjam Suhadolnik je zapisala:
"MOČILNIK
Turistično društvo Blagajana je lastnik večjega dela parka na desnem bregu Ljubljanice od sredine izvira, tudi dela s skalo na kateri je Jazonova pest in spominsko obeležje Ivana Cankarja. TD je tudi lastnik zemljišča in kapelice Sv. Antona, stavbe "Stari Močilnik", terase in parkirišča. V lasti ima tudi gozdno potko in pobočje od restavracije proti Mirkam. V desetletnem obdobju so se kopičile težave z najemniki stavbe in zemljišč.
Jeseni 2010 je to območje močno prizadela poplava. Turistično društvo Blagajana in Zavod Ivana Cankarja sta nastalo škodo po poplavi skupaj sanirala. Katastrofalne posledice pa je na povzročil žledolom. Zaradi oviranja dostopa preko tujega zemljišča do parka, se je sanacija v Močilniku močno zavlekla, pričelo pa se je pravdanje za mejo, ki je dobilo sodni epilog šele spomladi 2017, ki se je v izogib vedno večjim stroškom končalo s poravnavo. Do končnega povračila pravdnih stroškov, ki jih je TD Blagajana založilo za pravdanje, je prišlo januarja 2018.
Apetiti po lastnini društva so veliki tudi s strani Sklada kmetijsiih zemljišč RS. TD Blagajana je v boju proti negativnostim, ki so se kar kopičile, začelo z protestnim branjem Cankarjevih besedil septembra 2016. Branje je preraslo v kulturni dogodek vsako sredo v Močilniku, občasno pa bralci gostujejo na drugih lokacijah. Do odprtja razstave se je zgodilo že 80 bralskih sred. Dodati pa je treba tudi številne druge priložnosti, na katerih sodelujejo.
Te so: V sodelovanju s Cankarjevo knjižnico Vrhnika Cankarjev laz, Literarni večer Karla Grabeljška, ogled drame Hlapci iz leta , Marija Iskrenovič je bralcem in poslušalcem pripovedovala o življenju in delu Ivana Cankarja branje v "Knjižnici pod krošnjami". Dvakrat je potekalo branje v Doživljajskem razstavišču Moja Ljubljanica, v Gostilni Bajc, v Starem malnu.... 30. januarja so bralci nastopili na odprtju razstave Zamolklozelena voda Močilnikova Tatjane Verbič v Mali dvorani Cankarjevega doma. Slikarka je bralce upodobila na platnu.
TROJICA
TD Blagajana je lastnik zemljišča od zadnjih hiš Na klancu do Cankarjeve klopce in obzidja cerkve na desni strani proti vrhu ter do "božjega groba" na levi strani.
Na Sv. Trojici je Turistično društvo v zadnjem desetletju dvakrat organiziralo prireditev Tu smo doma in dvakrat Srečanje članov društva in podelitev Blagajan. V sodelovanju z drugimi organizacijami in društvi smo organizirali kresovanje z bogatim kulturnim programom.
Sv. Trojica ali "Fijolna gora" kakor so rekli stari ljudje, je biser sredi mesta z bogato zgodovino in arheološko dediščino. Ivan Cankar jo je v svojih delih omenil najmanj osemindvajsetkrat."
STAR MALN
"ŽIVEL 1. MAJ" so poimenovali prireditev 1. in 2. maja, ko po tradiciji v Star maln privabi številne obiskovalce. To je bil začetek nove zgodbe Starega malna. Že v prvih treh mesecih so prostovoljci opravili več kot 3000 prostovoljskih ur za nujno sanacijo in vzpostavitev osnovnih pogojev dela, za ureditev okolice in obratovanje koče.
Fotografije je posnel Jure Žitko.
V oddaji je v ospredju resda Star maln, pa vendar naj dodamo še nekaj podatkov iz bogate zgodovine Turističnega društva Blagajana, kot nam jih je posredovala predsednica društva Mirjam Suhadolnik:
"Leto 1929. Tega leta je Olepševalno društvo pristopilo v članstvo zveze za tujski promet v Sloveniji, Ljubljana in vložilo prošnjo na ravnateljstvo Železniške direkcije za nedeljski tujski vlak Ljubljana-Vrhnika po znižani ceni.
Leta 1930 so se posebej posvetili urejanju Močilnika in Sv. Trojice, ker so ob odkritju spomenika Ivanu Cankarju pričakovali številne izletnike iz Amerike.
876 epizod
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Star maln je leta 2016 kljub odmaknjenosti obiskalo 200 mladih Francozov. Ti so bili nad videnim zelo navdušeni, zato bodo letos obisk ponovili. Prvega avgusta jih bo tako Vrhniko obiskalo kar 750.
Star maln, Lintvern, Ajdovska stopnja? Se vam zdijo ta imena znana? Najbrž ste za vsaj eno izmed njih že slišali. Mogoče pa ne veste, da jih najdemo tako rekoč skupaj na obrobju Vrhnike. Vse tri točke so lahko zelo zanimiv izletniški cilj, ne samo za prekaljene popotnike, kolesarje ali tekače, ampak tudi za družine.
Star maln leži globoko v dolini potoka Bele. Eden od njenih izvirov v bližini se imenuje Lintvern – to je kraški sifon, občasni bruhalnik ali zaganjalka, ki vsake toliko bruha vodo, vmes pa izvir delno ali popolnoma presahne.
Izvir Lintvern, 2009.
foto: SI-Ziga
Sicer pa sta Star maln in omenjeni izvir na in ob vznožju gozdnatega pobočja Planine in če se od tu odpravimo proti njenemu vrhu, na katerem stoji razgledni stolp, najdemo skalni prag, ki ga imenujejo tudi Ajdovska stopnja. Po legendi je to odtis stopala velikanske Ajdovske deklice, ki je z eno nogo stala na Planini, z drugo na Ljubljanskem vrhu in v vodah potoka Bele prala perilo. Star maln in izvir Lintvern bomo spoznali ob poslušanju nedeljske reportaže.
"Med Logatcem in Vrhniko, ob strani, v gorah in divjinah, na levo, če hočeš iz Logatca na Vrhniko, prideš do vode, ki ima prav čudne muhe in neverjeten ustroj. Če se je dotakneš, teče, sicer pa ne ...", je v Slavi Vojvodine Kranjske zapisal Janez Vajkard Valvazor. Kmetje so mu pripovedovali o tem neverjetnem izviru in ga tudi peljali tja k vodi Beli, ki ji sicer pravijo "Pri starem malinu v jarku".
Janez Vajkard Valvasor, portret, Slava vojvodine Kranjske, 1689, Matija Greischer.
foto: Wikipedija.
"Stari malen nad Vrhniko" je poznal še en kranjski zgodovinopisec, Ludvik Schönleben.
Janez Ludvik Schonleben, 1681.
foto: Wikipedija.
Še pred Valvazorjem pa je o "Starem mlinu" pri Vrhniki pisal tudi pater Martin Baucher v knjigi "Zgodovina Norika in Furlanije".
V Cankarjevem albumu pa je France Dobrovoljc zapisal:
"Ivan Cankar je Stari mlin vzel za prizorišče dogajanja že v začetniški črtici Vaški farizej, a v knjigi Nina ga takole opisuje: "Od daleč sem zagledal samoten, polrazpal mlin, in kakor vselej, kadar sem ga zagledal, me je obšla skrivnostna groza. Mlin je visel visoko kakor nad brezdnom. Izpod njega je curljal v globel siromašen potok, ki se je skoraj ves izgubljal med nasutim kamenjem. Gori za mlinom pa je ležala v globokem kotlu mirna, temna voda. Pogledal sem skozi odprto okno v mlin; zatohel, smradljiv vzduh je bil v temni izbi; stene, tla, strop, vse je bilo črno, polsegnila klop je ležala prevrnjena na tleh ..."
Mlin se je sesul sam vase ob koncu prve svetovne vojne.
Sicer pa je porušeni mlin stal ob potoku, ki izvira pol ure hoda višje. Izviru pravijo Lintvern (zmaj), potoku pa so od izvira do mlina nekoč rekli Šumljak. Kraški izvir, zaganjalka, bruha belo penečo se vodo, zato so potoku od mlina navzdol že nekoč rekli potok Bela, zdaj pa se to ime uporablja vse od izvira.
"Izbruh" Lintverna, album yeti, 2010.
"Ljudska domišljija je v davnini spletla okoli Lintverna vrsto bajk o zmaju, ki je priklenjen v gori in jezno bruha slinasto peno, če podrezaš v njegovo žrelo. Na tem mestu so prvič ugotovili obstoj človeške ribice, ki jo je voda po podzemskih pretokih vrgla skozi Lintvernovo žrelo na dan kot - v pravljici - zmajevega mladiča," je v Cankarjevem albumu zapisal France Dobrovoljc.
Koča Star maln, zemljišče okoli koče, ostanki mlina in del travnika pod mlinom so last Turističnega društva Blagajana.
V zadnjem desetletju sta se zamenjala dva najemnika okrepčevalnice. Leta 2010 je bila s soglasjem TD Blagajana v Starem malnu postavljena instalacija - kip s simpozija Forma viva 2009. Instalacija je bila poimenovana Kralj na Betajnovi.
Leta 2011 je bila izdelana prostorska strategija Starega malna, delovni naslov je bil "Vrhniki bomo nadeli ogrlico". Društvo je pri tem projektu pridobilo 30 odstotkov nepovratnih sredstev na razpisu LAS Barje. Naslednje leto pa so arhitekti Delavnice d. o. o. izdelali Idejni elaborat, ki predvideva obnovo koče in okolice, postavitev mlina, kot je bil nekoč, in ureditev "zmajeve poti".
Leta 2014 je po žledu društvo očistilo vejevje okoli koče, ki je po odstranitvi debel ostalo kot neprehodna ovira, aprila pa je sledilo čiščenje bazena.
Leta 2016 je društvo registriralo prostovoljstvo, v AJPES je vpisalo nove dejavnosti in s 1. majem začelo samo upravljati kočo.
Predsednica Turističnega društva Blagajana Vrhnika Mirjam Suhadolnik je januarja letos v Našem časopisu, glasilu Občine Vrhnika, med drugim zapisala:
"Zaradi lepe narave, dobrih gostiln, razmaha "tujskega prometa" so Cankarjevi sodobniki leta 1888 ustanovili "Društvo za olepšavo trga Vrhnike in njegove okolice". Bilo je peto po vrsti od triintridesetih, kolikor je bilo ustanovljenih na našem ozemlju pred prvo svetovno vojno, deset let prej, preden je na Vrhniko pripeljal prvi vlak. Vlak na Vrhniko ne vozi že več kot petdeset let, Olepševalno društvo, Turistično društvo Vrhnika, od leta 1993 Turistično društvo Blagajana, ki je preživelo tri vojne ter gospodarske krize, pa še vedno živi in deluje. Ustanovljeno je bilo v času, ko je Vrhnika že imela dobre cestne povezave pa tudi možnost prevoza po Ljubljanici. A, ostale so samo še ceste ...
To zgodovino (Turističnega društva Blagajana) sta med drugimi začela pisati soustanovitelja Fran Kotnik, ki je že imel pred svojo hišo v Verdu ambiciozno zasnovan park z redkimi drevesnimi vrstami in najrazličnejšimi rožami, in Gabrijel Jelovšek, znan po prizadevanjih za lepo podobo svojega kraja in posebej za ureditev naravnega parka v Močilniku. Pri tem je bila pomembna povezava z ljubljanskim županom Ivanom Hribarjem, ki je v Ljubljani v tistem času skrbel za urejanje sprehajališč, parkov, drevoredov in razglednih točk.
O dejavnosti vrhniškega olepševalnega društva pa pričajo drevoredi ob glavni cesti skozi Vrhniko in mostički v Močilniku, ki pritegnejo pozornost na vrhniških razglednicah iz konca 19. in začetka 20. stoletja. O dejavnosti društva v tem času govori tudi spomenik Ivanu Grudnu, "zaslužnemu članu Olepševalnega in turističnega društva", ki so ga leta 1907 postavili na Sv. Trojici, prav temu "človekoljubnemu davkarju", o katerem je pisal Ivan Cankar. Ivan Gruden je Olepševalnemu društvu podaril zemljišče na Sv. Trojici. Sicer pa je društvo zemljišča v Močilniku, Starem malnu, na Planini in še kje, kupovalo. Zgradilo je tudi nekaj večjih objektov. Leta 1923 so postavili paviljon pri Sv. Trojici, namenjen gostinski dejavnosti, leta 1933 so kupili zemljišče na lepi razgledni točki na Planini in naslednje leto tam postavili razgledni stolp, pozneje pa še betonsko klet, vodnjak in turistično kočo, leta 1938 so kupili zemljišče, tam uredili kopališče in studenček s pitno vodo. Obiskovalce so vabili z reklamnimi tablami na železniški postaji na Vrhniki in v Ljubljani. Izdajali so razglednice.
Sredstva za svojo dejavnost je društvo pridobivalo s članarino, prostovoljnimi prispevki, prodajo lesa, oddajo košenj, oddajo objektov v najem in drugo. V zadnjem desetletju pred drugo svetovno vojno, v času gospodarske krize in brezposelnosti, je takratni župan za ureditev turističnih točk prispeval kar 300 delovnih dni iz fonda za brezposelne."
"Trlce", pevke ljudskih pesmi iz Ligojne, so redne spremljevalke prireditev v organizaciji Turističnega društva Blagajana, v oblačilih s konca 19. in začetka 20. stoletja, kakršna so nosile ženske z obrobja Ljubljane.
V oddaji sta kot sogovornika nastopila Mirjam Suhadolnik, predsednica Turističnega društva Blagajana Vrhnika, in Jure Žitko, član omenjenega društva in upravnik koče Star maln.
Star maln je treba redno vzdrževati. Mirjam Suhadolnik, predsednica Turističnega društva Blagajana Vrhnika, je takole zapisala: "V Turističnem društvu Blagajana Vrhnika smo z ekipo Star maln uspešno bredli skozi poletno sezono, september jo je vremensko zagodel, sonce pa je spet sijalo v oktobru in pokukalo tudi v november. Neštetokrat smo poleti odgovarjali na eno in isto vprašanje: Kdaj boste očistili bazen?
Da se razumemo, voda v bazenu in strugi je bila, je in verjamemo, da bo ostala čista. Na dnu pa se vedno znova kopičijo listje, mulj, trave, blato in vse tisto, kar na svoji poti pobira voda, ki jo izbruhne nepredvidljivi zmaj. Raki se niso pritoževali, v usedlinah so našli svoje zatočišče.
Prav zaradi živali v vodi bazena ne smemo čistiti kadar koli. Po strokovnem priporočilu Zavoda za varstvo narave je čiščenje mogoče od oktobra do februarja, treba je ujeti pravi trenutek glede na vreme, poiskati izvajalce in povabiti prostovoljce. Začeli smo v sredo zvečer, ko smo dvignili zapornico, voda je odtekala vso noč in še naslednji dan, Lintvern ima pač svoje muhe in po deževnem tednu se ga ne da prepričati, naj malo počaka. Na dnu bazena si med muljem ustvari svojo strugo in gre svojo pot.
V petek zjutraj je v strugo in bazen zapeljal bager, a, glej ga, šment, prav takrat, ko se je tehnološki zmaj odpravil na pot po njej, je vodni zmaj znova pokazal svojo moč. No, počakati je bilo treba, da se je umiril, potem je šlo gladko. Bagerist je mulj odlagal na brežino, prostovoljci smo grabili dno in rake, ki so se pokazali, pobirali v vedra pod budnim očesom predstavnika Zavoda za varstvo narave. Kar nekaj življenja smo preselili v vedra in ugotovili, da so samičke plodne, saj so pod repki skrivale malo goro jajčec. Ribi sta odplavali s tokom, račke pa se niso dale motiti, ves čas so opazovale dogajanje in nikamor se jim ni mudilo. Vrhniški gasilci so oprali blatni rob bazena, nato pa smo v petek zvečer zapornico spustili. Raki so, kolikor je bilo seveda mogoče, čez noč našli pot v vodo.
Gore materiala na brežini je bilo v soboto treba prepeljati na ustrezno lokacijo.
V nedeljo je bilo spet vse po starem. V Star maln se je vrnil mir, le blatne sledi so še pripovedovale o opravljenem delu, v ponedeljek pa je zapadel prvi sneg. Pravljična idila vabi obiskovalce, da zadihajo, si spočijejo oči in za vsaj kratek čas pozabijo na vsakdanje tegobe.
Pred letom se je na Vrhniki zgodila huda ekološka nesreča, pogorel je Kemis. Gasilska oprema gasilcev, ki so gasili ta požar in Vrhniko rešili pred ekološko katastrofo, je bila popolnoma uničena. Turistično društvo Blagajana Vrhnika je s svojo ekipo Star maln takoj prvo nedeljo po požaru organiziralo dobrodelno prireditev "Hvala, Gasilci". Odziv organizacij, društev, glasbenikov, občanov ... je bil neverjeten. V eni sami nedelji so zbrali 2400 evrov.
V Turističnem društvu Blagajana Vrhnika pripravljajo še različne druge prireditve. Mirjam Suhadolnik je zapisala:
"MOČILNIK
Turistično društvo Blagajana je lastnik večjega dela parka na desnem bregu Ljubljanice od sredine izvira, tudi dela s skalo na kateri je Jazonova pest in spominsko obeležje Ivana Cankarja. TD je tudi lastnik zemljišča in kapelice Sv. Antona, stavbe "Stari Močilnik", terase in parkirišča. V lasti ima tudi gozdno potko in pobočje od restavracije proti Mirkam. V desetletnem obdobju so se kopičile težave z najemniki stavbe in zemljišč.
Jeseni 2010 je to območje močno prizadela poplava. Turistično društvo Blagajana in Zavod Ivana Cankarja sta nastalo škodo po poplavi skupaj sanirala. Katastrofalne posledice pa je na povzročil žledolom. Zaradi oviranja dostopa preko tujega zemljišča do parka, se je sanacija v Močilniku močno zavlekla, pričelo pa se je pravdanje za mejo, ki je dobilo sodni epilog šele spomladi 2017, ki se je v izogib vedno večjim stroškom končalo s poravnavo. Do končnega povračila pravdnih stroškov, ki jih je TD Blagajana založilo za pravdanje, je prišlo januarja 2018.
Apetiti po lastnini društva so veliki tudi s strani Sklada kmetijsiih zemljišč RS. TD Blagajana je v boju proti negativnostim, ki so se kar kopičile, začelo z protestnim branjem Cankarjevih besedil septembra 2016. Branje je preraslo v kulturni dogodek vsako sredo v Močilniku, občasno pa bralci gostujejo na drugih lokacijah. Do odprtja razstave se je zgodilo že 80 bralskih sred. Dodati pa je treba tudi številne druge priložnosti, na katerih sodelujejo.
Te so: V sodelovanju s Cankarjevo knjižnico Vrhnika Cankarjev laz, Literarni večer Karla Grabeljška, ogled drame Hlapci iz leta , Marija Iskrenovič je bralcem in poslušalcem pripovedovala o življenju in delu Ivana Cankarja branje v "Knjižnici pod krošnjami". Dvakrat je potekalo branje v Doživljajskem razstavišču Moja Ljubljanica, v Gostilni Bajc, v Starem malnu.... 30. januarja so bralci nastopili na odprtju razstave Zamolklozelena voda Močilnikova Tatjane Verbič v Mali dvorani Cankarjevega doma. Slikarka je bralce upodobila na platnu.
TROJICA
TD Blagajana je lastnik zemljišča od zadnjih hiš Na klancu do Cankarjeve klopce in obzidja cerkve na desni strani proti vrhu ter do "božjega groba" na levi strani.
Na Sv. Trojici je Turistično društvo v zadnjem desetletju dvakrat organiziralo prireditev Tu smo doma in dvakrat Srečanje članov društva in podelitev Blagajan. V sodelovanju z drugimi organizacijami in društvi smo organizirali kresovanje z bogatim kulturnim programom.
Sv. Trojica ali "Fijolna gora" kakor so rekli stari ljudje, je biser sredi mesta z bogato zgodovino in arheološko dediščino. Ivan Cankar jo je v svojih delih omenil najmanj osemindvajsetkrat."
STAR MALN
"ŽIVEL 1. MAJ" so poimenovali prireditev 1. in 2. maja, ko po tradiciji v Star maln privabi številne obiskovalce. To je bil začetek nove zgodbe Starega malna. Že v prvih treh mesecih so prostovoljci opravili več kot 3000 prostovoljskih ur za nujno sanacijo in vzpostavitev osnovnih pogojev dela, za ureditev okolice in obratovanje koče.
Fotografije je posnel Jure Žitko.
V oddaji je v ospredju resda Star maln, pa vendar naj dodamo še nekaj podatkov iz bogate zgodovine Turističnega društva Blagajana, kot nam jih je posredovala predsednica društva Mirjam Suhadolnik:
"Leto 1929. Tega leta je Olepševalno društvo pristopilo v članstvo zveze za tujski promet v Sloveniji, Ljubljana in vložilo prošnjo na ravnateljstvo Železniške direkcije za nedeljski tujski vlak Ljubljana-Vrhnika po znižani ceni.
Leta 1930 so se posebej posvetili urejanju Močilnika in Sv. Trojice, ker so ob odkritju spomenika Ivanu Cankarju pričakovali številne izletnike iz Amerike.
Če sredi poletja naletite na plezalce, ki v skalnih previsih plezajo z derezami na nogah in s cepini v rokah, ni nič narobe ne z vami ne z njimi. Kar počnejo, je ena izmed najmlajših vej plezanja, imenovana orodno plezanje ali po angleško 'dry tooling'. Gre za zelo atraktivno in zelo naporno početje, ki ima tudi pri nas vedno več ljubiteljev in celo tekmovalce, ki nas v tej disciplini zastopajo na evropskih prvenstvih. Privežite se na vrv, v nedeljski reportaži z njimi pleza Jure K. Čokl.
Izmed dvesto dvanajstih slovenskih občinskih grbov jih enaindvajset krasijo ptice najrazličnejših vrst. Vsaka izmed teh pernatih znanilk lokalne identitete - naj gre za simbol, ki obstaja že od srednjega veka, ali pa za rezultat domišljije sodobnega časa - pa ima posebna pomen in zgodbo.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Pripoved o zaokroženi temi, zanimivih krajih in ljudeh, pa tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše. Razmišljanje o vsakdanjiku, včasih tudi potopis ali celo malce ironičen pogled novinarja na dogajanje okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom. Ob 14.30 na Prvem.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Drevo v prostoru je od najstarejših obdobij človeške zgodovine pomenilo nekaj posebnega, če pa je bilo zasajeno v urbanem okolju, pa še toliko bolj. Že od nekdaj pojmujejo drevo kot vertikalo, ki povezuje nebo in zemljo, in zato je spremljalo človeštvo kot tako imenovan - axis mundi, steber sveta ali kozmična os. Nekoč so zato drevesa zasajali ob upoštevanju simbolnih vidikov, danes pa jih zasajamo po drugačnih načelih, predvsem kot neko uporabno vrednoto. Danes je drevo sestavni del zelenih površin, kjer se rekreiramo, sproščamo in nam obogati naše vsakdanje življenje in izboljšuje življenjsko okolje. S tem, ko drevje vpliva na temperaturo in vlažnost zraka v mestu, zadržuje prašne delce, hrup, veter in padavinske vode, proizvaja kisik, zadržuje sončno sevanje in čisti zrak, pomembno prispeva h kakovosti bivalnega okolja ljudi, živali in rastlin v mestu. V oddaji Nedeljska reportaža bomo tako spoznali zanimiva drevesa, ki krasijo mestno središče Ljubljane. Avtor oddaje je Milan Trobič.
Pred nekaj dnevi je odstopila direktorica našega največjega socialnovarstvenega zavoda - Zavoda Hrastovec. Na ta način je impozantno grajsko poslopje, za zidovi katerega živijo osebe z motnjami v duševnem razvoju, vnovič prišlo v ospredje zanimanja javnosti. Ampak niso le kadrovske čistke pripeljale ta zavod v središče zanimanja. Njegova podružnica, grajsko poslopje gradu Cmurek, je zdaj že skoraj osem let domovanje Muzeja norosti. Gre za civilnodružbeno pobudo domačinov iz Trat, ki v širokem spektru svojih dejavnosti poskušajo tako stavbo kot okolico duhovno in materialno revitalizirati. Muzej norosti je v zadnjih mesecih medijsko izjemno prisoten in tudi dokumentarno-feljtonsko uredništvo se je v Nedeljski reportaži odpravilo v Slovenske gorice. Tam je bil Marko Radmilovič.
Zlati studenec je izvir čiste pohorske vode, ki je že pred več kot 2 tisoč leti napajala rimsko Petoviono – današnji Ptuj. Čeprav so o pomenu in zgodovinski vlogi tega izvira pisali že pred drugo svetovno vojno, so ga ob pomoči lastnice gozda, kjer se nahaja, in občine znova obudili člani domačega društva »Gremo naprej«. Prepričani so, da lahko izvir s svojo zgodbo postane atraktivna turistična točka ob vznožju Pohorja. Oddajo je pripravil Stane Kocutar.
Nedeljska reportaža se sprehaja po prostorih in okolici dvorca Gutenbuchel v Ravnah pri Šoštanju. Pred stotimi leti je bil ta skriti biser stavbne dediščine dom šoštanjskih industrialcev, družine Vošnjak; pred petdesetimi oddelek psihiatrične bolnišnice Vojnik; danes pa se z dogodki in razstavami ter ob pomoči lokalne skupnosti spet prebuja. Oddajo je pripravil Ambrož Kvartič.
Cirkus je krovni pojem, ki zajema umetnost in veščine ravnotežnostne in višinske akrobatike, žongliranja, klovnovstva in vsega vmes. Je pa cirkus tudi izjemno pedagoško orodje, ki uči vztrajnosti, odgovornosti in sodelovanja. Tujina se tega že zelo zaveda, Slovenija še ne. Ambrož Kvartič je za tokratno Nedeljsko reportažo spoznaval, kako dobro bi bilo, da bi vsak obvladal vsaj eno cirkuško spretnost.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Pripoved o zaokroženi temi, zanimivih krajih in ljudeh, pa tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše. Razmišljanje o vsakdanjiku, včasih tudi potopis ali celo malce ironičen pogled novinarja na dogajanje okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom. Ob 14.30 na Prvem.
Naša dežela ponuja nešteto zanimivih krajev in skritih kotičkov, v katerih se prepletata naravna in kulturna dediščina. Tako je tudi v vasi Cerovo, ki leži v občini Grosuplje, blizu Turjaka. Kraj se ponaša z zanimivo zgodovino in tematsko potjo Po sledeh vodomca in z zavarovanim delom te naravoslovne učne poti Vodomčevim gajem. Pot Po sledeh vodomca ponuja nova doživetja in odkriva skrite poti za ohranitev narave in njenih prebivalcev. Ljubitelje narave in pohodništva vodi od vasi Cerovo proti Logu pod Cerovim, skozi gozdni rob, mimo mokrotnih travnikov, do zaselka Podlom in izvira Podlomščice. Od tam naprej se dviguje po kraškem gozdnem terenu do Županove jame. Nadaljuje se proti enemu redkih ohranjenih protiturških taborov, Taboru Cerovo. Od tam se spusti nazaj proti vasi Cerovo. Celotna trasa krožne učne poti je dolga 5,2 km, lahko pa prehodite tudi krajši krog, tako da se v Podlomu odpravite po poti, ki pelje na Cerovo. Pot je opremljena z usmerjevalnimi tablami in tremi informacijskimi, na katerih je predstavljena panoramska karta območja. Prva informacijska tabla je postavljena v vaškem jedru na Cerovem. Namen in ključni cilj projekta razširitve naravoslovne učne poti, ki se začenja v Logu pod vasjo Cerovo, je ozaveščanje in izobraževanje ljudi vseh starosti o ohranjanju in pomenu biotske raznovrstnosti ter odnosu človeka do narave. V sklopu učne poti organizirajo različne delavnice, seminarje in vodene oglede, s katerimi se krepita spoštovanje in zdrav odnos do narave. Pot, vodomčev gaj in druge zanimivosti bomo spoznali v Nedeljski reportaži, njen avtor je Milan Trobič.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Pripoved o zaokroženi temi, zanimivih krajih in ljudeh, pa tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše. Razmišljanje o vsakdanjiku, včasih tudi potopis ali celo malce ironičen pogled novinarja na dogajanje okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom. Ob 14.30 na Prvem.
Za popotnico današnji oddaji smo izbrali zapis Turističnega društva Gorje. Takole so zapisali: navdih pri stvarjenju krajev, varno položenih v vznožje Julijcev, obdanih z gozdnim zelenjem Pokljuke in Mežakle, je moral biti zares veličasten. Sredi tega stvarstva so kot v zelenje skrbno izdelanih jaslic položene vasi, ki pripadajo gorjanski fari in občini. Dominanten zvonik farne cerkve Sv. Jurija se prišleku pokaže že od daleč, torej se ni pretirano čuditi, če se najbolj prepoznavna pesem, ki pritiče Gorjam, imenuje »U Gorjah zvoni, da se turn maje«. Pa imenovani zvon farne cerkve še zdaleč ni zadnji, po katerem bi bili ti kraji prepoznavni daleč naokoli, tu so namreč Godba Gorje, Alpski kvintet in znani kravji zvonci, ki pripovedujejo o tod živeči stari zvončarski obrti in živini, ki ob času popase gorjanskim vasem pripadajoče pokljuške planine. Že dandanašnji bistre vode so nekoč gnale kolesja vzdolž reke Radovne posejanih žag, mlinov in kovačij, vse do naravnih tesni, vrezanih med Homom in Borštom, kjer se silna moč vode ujame v soteski, imenovani Vintgar. Ja, prav zares, kot je njega dni dejal Ivan Godec: »Ne potrebuje velike domišljije in slepečega olepšavanja oni, ki opisuje divne kraje po naši Gorenjski. Zapiše naj samo to, kar vidi navaden opazovalec, pa bo gotovo zadosti.« Najstarejša dokazana poselitev v Gorjah spada v starejšo kameno dobo. Arheologi so namreč v jami nad Poljšico, ki ji pravimo Poglejska cerkev, našli kamnito orodje. In prav Poglejsko cerkev bomo predstavili v današnji nedeljski reportaži, njen avtor je Milan Trobič.
Gozd je naš najljubši ekosistem. Brez njega tudi nas ne bi bilo in plenilska civilizacija, v katero smo se spremenili, to rada pozablja. Z gozdom na svetovni ravni ravnamo kot svinja z mehom. Ker je gozd star in pameten, bo preživel, mi pa si s krčenjem žagamo vejo, na kateri sedimo. Slovenci smo ob številnih hibah, ki ovirajo naš razvoj, vsaj v odnosu do gozda vzorni. Oziroma smo bili. Nekaj zaradi tradicije, nekaj zaradi umnih gozdarjev preteklosti. Zadnja leta slovenskemu gozdu grozijo ujme, bolezni in urbanizacija, a je naše drevje še vedno v dobri kondiciji. Tako kaže vsakoletna dražba vrednejšega lesa, ki jo pripravljajo v Slovenj Gradcu. V Nedeljski reportaži jo je obiskal Marko Radmilovič.
Med epidemijo se je zelo veliko govorilo o tem, kdaj bodo oziroma ne bodo odprti frizerski saloni. V obdobju vsesplošnih prepovedi, ki jim je bilo včasih težko slediti, je bila ta ena izmed tistih, ki je bila tudi med prvimi preklicana. Zakaj je tudi med izrednimi razmerami frizerstvo tako pomembno in kaj vse pomeni strankam, se je v Slovenj Gradec odpravil raziskovat Jure K. Čokl.
Ko prvič vidiš zapis Društvo dolomitne lutke, seveda pričakuješ, da se člani tega društva ukvarjajo z gledališčem, z lutkami, pa vendar to ni tako. Dolomitne lutke so namreč ime geoloških struktur, ki nastajajo v kraških kamninah na stiku apnenca in dolomita. Pa o tem več v oddaji. Društvo ima svoj sedež na Bloški Polici, ki je nekako na sredini med tremi najbolj prepoznavnimi točkami: gradom Snežnik, Križno jamo in Cerkniškim jezerom. Kot so zapisali na svoji spletni strani, si prizadevajo za ohranjanje kulturne dediščine, varstvo narave, samooskrbo in sonaravni turizem med Notranjsko in Cerkljanskim. Zato izvajajo različne aktivnosti z omenjenih področij. Člani so ljubitelji narave, vedoželjni znanja in izkušenj prednikov, ki so bili močno povezani z naravo. Navajam: »Ljudje smo preprosti drobci narave. Naša moč je v sozvočju z njo. Tu je naše poslanstvo. Raziskujemo, stikamo, vohamo, opazujemo, prisluhnemo, odkrivamo, podoživljamo, obujamo in prenašamo znanje, jemo preprosto in zdravo in to delimo z drugimi. To nas veseli in zanima. To nas samouresničuje. Skupaj rastemo, kot rastejo ljudje od rojstva do smrti, kot tudi drevesa, kapniki, zgodbe in gobe. Imamo dolgoletne izkušnje na področju raziskovanja in varovanja jam in krasa, opravljene izpite za jamarje, jamske vodnike po turističnih jamah in lokalne turistične vodnike. Že dve desetletji smo aktivni na področju regijskega turističnega vodenja, organizacij delavnic in dogodkov za različne ciljne skupine s področja turizma, samooskrbe ter varovanja narave in kulturne dediščine.« Konec navedka. Društvo dolomitne lutke bomo spoznali v Nedeljski reportaži, njen avtor je Milan Trobič.
Ko spremljamo program Televizije Slovenija, imamo napovednike kar naprej pred očmi. Vendar pa zelo redko pomislimo, da gre za zelo zanimiv miniaturni televizijski žanr s čisto svojimi zakonitostmi, za udarne pakete zgoščene komunikacije in za medijske izdelke, za katerimi je kar nekaj ustvarjalnih ljudi.
V Sloveniji je v dolžini pet tisoč kilometrov več kot sedemsto tematskih poti, ki postajajo doma in v svetu vse bolj pomemben del turistične ponudbe. Gre za tematske, sprehajalne, planinske poti, kolesarske in konjeniške ter vodne in obvodne poti, ki so prepredene po dolgem in počez, od morske obale do visokogorja. Na skrbno načrtovanih in urejenih poteh se razkrivajo posebnosti in izjemnosti naravnega ali kulturnega okolja, po katerem se sprehajamo. Gre za lahke in poučne poti, na katere se lahko po večini odpravimo v vseh letnih časih. Pogoste so v slovenskih naravnih parkih, ki vsak po svoje navdihuje z bogatim rastlinskim in živalskim svetom. Spet druge pa vodijo po poteh kulturne dediščine, kulinarike ali drugih lokalnih posebnosti. Dobra predstavitev poti in tega, kar ponujajo, pomaga turistom bolje spoznati kraje, ki jih obiščejo, to pa poglobi njihovo doživetje. Sicer pa Turistična zveza Slovenije skupaj s partnerji, Zavodom za gozdove Slovenije in Slovenio Outdoor oziroma Gospodarskim interesnim združenjem za pohodništvo in kolesarjenje vsako leto organizira tekmovanje za izbor najboljše tematske poti v tekočem letu. Izbor poteka pod strokovnim vodstvom posebne komisije, ki vsako pot pregleda in oceni. V Nedeljski reportaži bomo tako spoznali delo te komisije, njene cilje in tudi primer tematske poti Strunjan v podobah morja. Avtor oddaje je Milan Trobič.
Zgodovina angleških popotnikov, ki jih je obvezno popotovanje po celinski Evropi ali pa znanstvena vedoželjnost prinesla v naše kraje, je dolga in pisana, pa tudi dobro dokumentirana in naši raziskovalci so jo objavljali. Humphry Davy, izumitelj jamske svetilke, je mogoče najznamenitejše ime med njimi, ni pa edino. Thomas Cook je recimo svoj izum, ki ga danes imenujemo kar turistični aranžma, v veliki meri utemeljil na obisku Postojnske jame in Krasa ? pa še bi lahko naštevali. Angleške, seveda pa tudi številne druge popotnike sta v Sloveniji prejšnjih stoletij privlačila dva bisera, ki sta danes mogoče odmaknjena iz turističnega in še kakšnega fokusa. Cerkniško jezero in Idrijski rudnik sta bili destinaciji, zaradi katerih je Slovenija slovela v tedanjem svetu. Tokratna Nedeljska reportaža prinaša zanimiv potopis, ki ga je v drugi polovici sedemnajstega stoletja objavil angleški zdravnik Edward Brown. Oddajo je pripravil Marko Radmilovič.
Rakitna je ravno prav daleč, da je imeniten kraj za izlet in oddih pred divjim tempom življenja v dolinskem svetu osrednje Slovenije. Vendar pa je hkrati tudi tako daleč, da bi imelo njenih približno 300 prebivalcev resne težave, kako priti do modrosti in razvedrila, ki sta v knjigah, če ne bi kulturno zavedni Rakičani že pred drugo svetovno vojno organizirali svoje male vaške knjižnice. In naslednica te knjižnice je današnja Amaterska knjižnica Rakitna.
Neveljaven email naslov