Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
O nekdanji slavi romarske cerkve sv. Frančiška Ksaverija pričajo izjemno dragocena bogoslužna oblačila in posode, ki so jih tej cerkvi podarili kraljevski dvori in plemiške družine.
Radmirje je gručasta vas, ki leži ob križišču cest proti Logarski dolini, Mozirju in Kamniku in spada pod Občino Ljubno ob Savinji. Osrednji del vasi je zgrajen na 40 metov visoki prodnati terasi sredi obdelanih polj. Na nižji terasi pa se polja in njive dotikajo reke Savinje, ki je v preteklosti tem krajem omogočala pomemben zaslužek, ko so flosarji vozili les vse do Beograda in v Romunijo. A o tem pozneje. Če se dandanes zdi, da je Radmirje vas, ki je mnogi sploh ne poznajo in kjer imajo vaščani »radi mir«, pa nekoč ni bilo tako. Radmirje je slovelo kot romarski kraj, kjer je nastala tako imenovana radmirska zakladnica. V tej so se zbirali darovi z avstrijskega, poljskega, francoskega in neapeljskega dvora. Kronane glave in pomembne plemiške rodbine so namreč Cerkvi darovale izjemno bogato vezene mašne plašče in druga liturgična oblačila, in različne zlatarske dragocenosti, kamor so sodili kelihi, monštrance in podobno. O tem bogastvu in tradiciji flosarstva bomo govorili v nedeljski reportaži.
Antonija Brglez
Martin Juvan- Čuks
Na spletni strani ljubno.si so zapisali:
"V romarski cerkvi ima izreden pomen radmirska zakladnica, v kateri so se zbirala darila iz avstrijskega, poljskega, francoskega in neapeljskega dvora. Od ohranjenih zlatarskih dragocenosti sta posebno kvalitetna zlati kelih s pateno, delo pariškega mojstra R.J.Augusta (1760), in z dragimi kamni okrašena moštranca, delo dunajskega zlatarja J.J.Wurtha (1746). Med baročnimi mašnimi oblačili so plašči, ki so jih darovale cesarica Marija Terezija (1750), poljska kraljica Marija Jožefa (1753) in mati francoskega kralja Ludvika XVI. (1763). V javnosti dostopni zakladnici je veliko ogleda vredne cerkvene opreme in mašnih plaščev. Ogledamo si lahko zlat kelih Marije Terezije, mašna plašča poljske kraljice in francoskega kralja, srebrno monštranco nadvojvodinje Marije Ane in druge zanimivosti."
Zbirko je v oddaji predstavil Martin Juvan, na spletni strani ljubno.si pa je zapisano:
"V samem centru Ljubnega stoji simpatičen muzej, v katerem je urejena sila zanimiva flosarska zbirka, ki predstavlja življenje flosarjev oz. splavarjev skozi pol tisočletno zgodovino. Obiskovalca popelje v preteklost kraja in ohranja spomin na flosarijo, pa tudi na olcerstvo in žagarstvo, kajti brez teh dveh panog bi bil flos kaj jalov. Pripoveduje zgodbo o gozdovih, ki obdajajo dolino, o reki, ki teče skoznjo, o lesu, ki se je pod pridnimi rokami spreminjal v kruh in o usodah ljudi, ki so tod živeli. Spravilo lesa v dolino iz gozdov visoko v hribih, delo na žagah, izdelovanje splavov in splavarjenje v oddaljene kraje so težka dela. Kos so jim bile le pridne roke naših prednikov olcerjev, žagarjev in flosarjev. Kako so živeli ti pogumni možje, kakšen je bil utrip na rajžah po Savinji, Savi in Donavi, vse tja do Črnega morja, kakšne nevarnosti so jim grozile na vodni poti, kakšen je bil zaslužek, ki ga je to delo prinašalo, kdo so bili flosarski birti, krmaniži, prednjeki in zadnjeki..Izvedeli boste tudi, kakšni splavi so bili samec, mitrovčan in kuzla, kakšen je bil flosarski krst pod zavetništvom sv. Miklavža ter še mnogo več iz pestrega življenja na flosu..."
877 epizod
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
O nekdanji slavi romarske cerkve sv. Frančiška Ksaverija pričajo izjemno dragocena bogoslužna oblačila in posode, ki so jih tej cerkvi podarili kraljevski dvori in plemiške družine.
Radmirje je gručasta vas, ki leži ob križišču cest proti Logarski dolini, Mozirju in Kamniku in spada pod Občino Ljubno ob Savinji. Osrednji del vasi je zgrajen na 40 metov visoki prodnati terasi sredi obdelanih polj. Na nižji terasi pa se polja in njive dotikajo reke Savinje, ki je v preteklosti tem krajem omogočala pomemben zaslužek, ko so flosarji vozili les vse do Beograda in v Romunijo. A o tem pozneje. Če se dandanes zdi, da je Radmirje vas, ki je mnogi sploh ne poznajo in kjer imajo vaščani »radi mir«, pa nekoč ni bilo tako. Radmirje je slovelo kot romarski kraj, kjer je nastala tako imenovana radmirska zakladnica. V tej so se zbirali darovi z avstrijskega, poljskega, francoskega in neapeljskega dvora. Kronane glave in pomembne plemiške rodbine so namreč Cerkvi darovale izjemno bogato vezene mašne plašče in druga liturgična oblačila, in različne zlatarske dragocenosti, kamor so sodili kelihi, monštrance in podobno. O tem bogastvu in tradiciji flosarstva bomo govorili v nedeljski reportaži.
Antonija Brglez
Martin Juvan- Čuks
Na spletni strani ljubno.si so zapisali:
"V romarski cerkvi ima izreden pomen radmirska zakladnica, v kateri so se zbirala darila iz avstrijskega, poljskega, francoskega in neapeljskega dvora. Od ohranjenih zlatarskih dragocenosti sta posebno kvalitetna zlati kelih s pateno, delo pariškega mojstra R.J.Augusta (1760), in z dragimi kamni okrašena moštranca, delo dunajskega zlatarja J.J.Wurtha (1746). Med baročnimi mašnimi oblačili so plašči, ki so jih darovale cesarica Marija Terezija (1750), poljska kraljica Marija Jožefa (1753) in mati francoskega kralja Ludvika XVI. (1763). V javnosti dostopni zakladnici je veliko ogleda vredne cerkvene opreme in mašnih plaščev. Ogledamo si lahko zlat kelih Marije Terezije, mašna plašča poljske kraljice in francoskega kralja, srebrno monštranco nadvojvodinje Marije Ane in druge zanimivosti."
Zbirko je v oddaji predstavil Martin Juvan, na spletni strani ljubno.si pa je zapisano:
"V samem centru Ljubnega stoji simpatičen muzej, v katerem je urejena sila zanimiva flosarska zbirka, ki predstavlja življenje flosarjev oz. splavarjev skozi pol tisočletno zgodovino. Obiskovalca popelje v preteklost kraja in ohranja spomin na flosarijo, pa tudi na olcerstvo in žagarstvo, kajti brez teh dveh panog bi bil flos kaj jalov. Pripoveduje zgodbo o gozdovih, ki obdajajo dolino, o reki, ki teče skoznjo, o lesu, ki se je pod pridnimi rokami spreminjal v kruh in o usodah ljudi, ki so tod živeli. Spravilo lesa v dolino iz gozdov visoko v hribih, delo na žagah, izdelovanje splavov in splavarjenje v oddaljene kraje so težka dela. Kos so jim bile le pridne roke naših prednikov olcerjev, žagarjev in flosarjev. Kako so živeli ti pogumni možje, kakšen je bil utrip na rajžah po Savinji, Savi in Donavi, vse tja do Črnega morja, kakšne nevarnosti so jim grozile na vodni poti, kakšen je bil zaslužek, ki ga je to delo prinašalo, kdo so bili flosarski birti, krmaniži, prednjeki in zadnjeki..Izvedeli boste tudi, kakšni splavi so bili samec, mitrovčan in kuzla, kakšen je bil flosarski krst pod zavetništvom sv. Miklavža ter še mnogo več iz pestrega življenja na flosu..."
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Podgrad pri Ljubljani leži ob sotočju Ljubljanice in Save, ob vznožju Janškega hribovja. Vas je razpeta med tako imenovano južno železnico Dunaj–Trst in lokalno cesto Ljubljana–Litija. To je bila že od nekdaj majhna vas, zdaj živi v njej nekaj več kot 200 prebivalcev. Ime Podgrad pa nakazuje povezavo z dvema gradovoma. Obstajajo namreč ostanki dveh gradov. Pot do njiju je enostavna in dobro označena. Prvi je stal na stranskem roglju Kašeljskega hriba in od njega so ostale le še ruševine, ki so zaščitene kot kulturna dediščina. Drugi grad na najbolj severnem delu tega hriba je bil dvakrat prezidan in se zdaj imenuje Kanskyjeva vila, po nekdanjem lastniku kemične tovarne. Na vili je viden zid prvotnega gradu; na oskrbnikovi hiši pa je vzidan del rimskega nagrobnika, verjetno prinesen z območja rimske utrdbe pod Zalogom. Ljudje so se v tistih krajih nekoč ukvarjali s kmetijstvom, še pred prihodom železnica pa z vleko ladij. Zelo pomembna dejavnost je bilo tudi kopanje in izdelava mlinskih kamnov.
Števila, koliko jih je pri nas, ne pozna nihče, saj jih je nemogoče prešteti. Kaj dela netopirja nenavadnega?
Korošci imajo lastnost, ki jim jo lahko zavidamo vsi Slovenci pa tudi drugi narodi. Ko je treba, se znajo povezati in narediti stvari, ki bi jih sicer brez zapletov lahko pripravil le redko kdo. Letos jim je na začetku julija uspelo prirediti tekmovanje, ki sodi v sam vrh tako po organizacijski kot tudi po adrenalinski plati. Sanje tistih, ki so z gorskim kolesarjenjem Koroško postavili na zemljevid svetovne gorsko-kolesarske scene, so s tem dosegle svoj vrhunec. Korošci s sončne in tiste druge strani Karavank so organizirali gorsko-kolesarsko tekmovanje za svetovni pokal Svetovne enduro serije in povezali prav vse generacije, prebivalce, sosede in celo države. Da bi bila mera polna, so progo speljali tako, kakor je do zdaj ni nikoli še nihče na vsem svetu. To ni samo zgodba o nekem tekmovanju, ampak o ljudeh, ki dokazujejo, da se sanje lahko tudi uresničijo.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Slepim gibanje in orientacija v prostoru pomenita velik izziv, saj se morajo vseh poti, ki jih vsakdan uporabljajo, naučiti. Nekatere slepe po teh poteh vodi pes vodnik, ki jim omogoča varno in hitrejše gibanje. Pri nas imamo trenutno trideset psov vodnikov, ki dnevno opravljajo svojo nalogo. V današnji Nedeljski reportaži nas bo po mestu varno vodil pes vodnik slepih. Izšolan je tako, da slepemu pomaga premagovati ovire na njegovih vsakdanjih poteh, hkrati pa postane njegov družinski član in življenjski sopotnik. V oddaji bomo izvedeli, kakšno delo opravljajo ti psi, kakšne lastnosti morajo imeti, kako se šolajo, pa tudi to, kako ravnati, ko srečamo slepega s psom vodnikom in kako se morajo vesti lastniki drugih psov ob srečanju s psom, ki opravlja svojo službo. Oddajo je pripravila Petra Medved.
Star maln je leta 2016 kljub odmaknjenosti obiskalo 200 mladih Francozov. Ti so bili nad videnim zelo navdušeni, zato bodo letos obisk ponovili. Prvega avgusta jih bo tako Vrhniko obiskalo kar 750.
Že od tistih dob, ko je Krpan iz Vrha izrekel modro misel o Dunaju in prehranjevalnih navadah Kranjcev, je nastanitev na Dunaju posebna zgodba. Sploh za Slovence. In sploh v razmerah histeričnega in globalnega turizma. Na srečo imamo tam svoje zavetje. Svojo postojanko. Kako bi bilo lažje Kopitarju in Cankarju, Miklošiču in Plečniku, če bi poznali Korotan… O sprehodu po cesarskem mestu in predvsem o slovenskem hotelu, dijaškem domu in kulturnem centru Korotanu, bo tekla beseda v Nedeljski reportaži.
Že leta 1928 so se ustanovitelji Radijske postaje Ljubljana zavezali, da bo del vsakodnevnega programa nove radijske postaje glasba, in to prvovrstna glasba, ne glasba z gramofonskih plošč. Od najmanj 150 minut dnevnega predvajanja, je moralo biti najmanj 60 minut namenjeno glasbi. Da bi lahko ponudili takšno glasbo, sta bila ustanovljena Radio kvartet in Radio orkester, ki ga je sestavljajo 11 članov. To je bil torej začetek naše glasbene produkcije, vodja orkestra pa je bil violinist Kazimir Petrič. Tako se je začelo, kako pa je danes, po okroglih devetdesetih letih. To vprašanje je Jurij Popov zastavil sebi in sogovornikom iz Simfoničnega orkestra RTV Slovenija in Big Benda. Današnji glasbeniki so se usedli na stole, ki so jih prej zasedali mnogi drugi, ki so skozi igranje v enem ali drugem sestavu zgradili tudi odmevno zasebno glasbeno pot. Pa ne le to, oba sestava sta pomembno vplivala na razvoj in uveljavitev glasbe v našem kulturnem prostoru. Pravzaprav odločilno. Big Bend deluje neprekinjeno že od leta 1945, simfonični orkester od leta 1955. Gre za glasbena sestava, ki nista le po letih med starejšimi v širši evropski regiji, sta namreč tudi po svojem ugledu pomembna dejavnika tega prostora še danes. Danes je zlasti simfonični orkester mednaroden, saj v njem igra kar nekaj glasbenikov iz »tujine«, danes temu rečemo bolj ali manj združene Evrope. Kako so se znašli pri nas in v takšnem sestavu in kako je igrati v glasbenem sestavu s takšnim ugledom kot ga imata Big Bend in Simfonični orkester RTV Slovenija in seveda, kako je voditi takšno glasbeno produkcijo.
Na območju Slovenije je v času II. svetovne vojne strmoglavilo okoli 360 vojaških letal. Zaradi splošnega pomanjkanja materiala vseh vrst so njihovi ostanki kmalu postali lonci, strehe in še marsikaj drugega. Vendarle pa je marsikaj ostalo skritega tudi do danes. Tudi zgodbe, kako so se vsa ta letala znašla nad našo državo. Eden izmed lovcev na izgubljena letala je tudi nekdanji vrhunski alpinist Stanko Mihev, ki je do zdaj našel in dokumentiral že več kot 160 letal, ki so strmoglavila pri nas. Na lovu za nemškim lovskim letalom, ki je svojo pot končalo skoraj pri vrhu Nanosa, se mu je pridružil Jure K. Čokl.
Kava velja za najbolj priljubljen napitek na svetu. In ni jih malo, ki trdijo, da gre tudi za najbolj priljubljeno pijačo, po analogiji: »Lahko živim brez vode, brez kave pa ne!« Ob vseh presežnikih, ki jih napitek nudi, pa gre tudi za pomembno in predvsem globalno gospodarsko panogo. Ki kot mnoge gospodarske panoge v sebi skriva mnoga protislovja. O pravični trgovini, ki se je kot gibanje začela prav s kavo, smo že marsikaj slišali, a zanimivih tem o kavi je vedno dovolj. Nekatere, predvsem naše lokalno slovenske, je Marko Radmilovič poiskal na Festivalu kave, ki se je pred nekaj tedni odvijal na Celjskem sejmišču.
Kalce pri Logatcu so znamenito križišče, kjer se ceste odcepijo levo proti Idriji, desno proti Grčarevcu, Planini in Postojni, naravnost pa nas vijugava, skoraj gorska cesta popelje skozi obsežne hrušiške gozdove na Col in naprej v Ajdovščino. Ta smer je od nekdaj veljala za tako rekoč pravo avanturo, saj je že Janez Vajkard Valvazor zapisal, da je to divji, neobljuden in neudoben kraj, in da obsežni hrušiški gozdovi sežejo daleč tja v Turčijo. Ti samotni kraji pa so polni nevarnosti, ki prežijo na popotnike.
Vodnemu stolpu, ki leži na levem dravskem obrežju v starem mestnem jedru Maribora, je pred petdesetimi leti grozil potop. Zaradi gradnje elektrarn se je gladina Drave dvignila za več kot dva metra. Kazalo je, da bo renesančna utrdba iz sredine 16. stoletja za vedno izgubljena. Višji gradbeni tehnik Jože Požauko se s tem ni hotel sprijazniti. Zasnoval je za tiste čase skorajda znanstvenofantastični projekt in 1500 ton težki kamniti stolp dvignil za 260 centimetrov. Oddajo je pripravil Stane Kocutar.
Neveljaven email naslov