Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
O nekdanji slavi romarske cerkve sv. Frančiška Ksaverija pričajo izjemno dragocena bogoslužna oblačila in posode, ki so jih tej cerkvi podarili kraljevski dvori in plemiške družine.
Radmirje je gručasta vas, ki leži ob križišču cest proti Logarski dolini, Mozirju in Kamniku in spada pod Občino Ljubno ob Savinji. Osrednji del vasi je zgrajen na 40 metov visoki prodnati terasi sredi obdelanih polj. Na nižji terasi pa se polja in njive dotikajo reke Savinje, ki je v preteklosti tem krajem omogočala pomemben zaslužek, ko so flosarji vozili les vse do Beograda in v Romunijo. A o tem pozneje. Če se dandanes zdi, da je Radmirje vas, ki je mnogi sploh ne poznajo in kjer imajo vaščani »radi mir«, pa nekoč ni bilo tako. Radmirje je slovelo kot romarski kraj, kjer je nastala tako imenovana radmirska zakladnica. V tej so se zbirali darovi z avstrijskega, poljskega, francoskega in neapeljskega dvora. Kronane glave in pomembne plemiške rodbine so namreč Cerkvi darovale izjemno bogato vezene mašne plašče in druga liturgična oblačila, in različne zlatarske dragocenosti, kamor so sodili kelihi, monštrance in podobno. O tem bogastvu in tradiciji flosarstva bomo govorili v nedeljski reportaži.
Antonija Brglez
Martin Juvan- Čuks
Na spletni strani ljubno.si so zapisali:
"V romarski cerkvi ima izreden pomen radmirska zakladnica, v kateri so se zbirala darila iz avstrijskega, poljskega, francoskega in neapeljskega dvora. Od ohranjenih zlatarskih dragocenosti sta posebno kvalitetna zlati kelih s pateno, delo pariškega mojstra R.J.Augusta (1760), in z dragimi kamni okrašena moštranca, delo dunajskega zlatarja J.J.Wurtha (1746). Med baročnimi mašnimi oblačili so plašči, ki so jih darovale cesarica Marija Terezija (1750), poljska kraljica Marija Jožefa (1753) in mati francoskega kralja Ludvika XVI. (1763). V javnosti dostopni zakladnici je veliko ogleda vredne cerkvene opreme in mašnih plaščev. Ogledamo si lahko zlat kelih Marije Terezije, mašna plašča poljske kraljice in francoskega kralja, srebrno monštranco nadvojvodinje Marije Ane in druge zanimivosti."
Zbirko je v oddaji predstavil Martin Juvan, na spletni strani ljubno.si pa je zapisano:
"V samem centru Ljubnega stoji simpatičen muzej, v katerem je urejena sila zanimiva flosarska zbirka, ki predstavlja življenje flosarjev oz. splavarjev skozi pol tisočletno zgodovino. Obiskovalca popelje v preteklost kraja in ohranja spomin na flosarijo, pa tudi na olcerstvo in žagarstvo, kajti brez teh dveh panog bi bil flos kaj jalov. Pripoveduje zgodbo o gozdovih, ki obdajajo dolino, o reki, ki teče skoznjo, o lesu, ki se je pod pridnimi rokami spreminjal v kruh in o usodah ljudi, ki so tod živeli. Spravilo lesa v dolino iz gozdov visoko v hribih, delo na žagah, izdelovanje splavov in splavarjenje v oddaljene kraje so težka dela. Kos so jim bile le pridne roke naših prednikov olcerjev, žagarjev in flosarjev. Kako so živeli ti pogumni možje, kakšen je bil utrip na rajžah po Savinji, Savi in Donavi, vse tja do Črnega morja, kakšne nevarnosti so jim grozile na vodni poti, kakšen je bil zaslužek, ki ga je to delo prinašalo, kdo so bili flosarski birti, krmaniži, prednjeki in zadnjeki..Izvedeli boste tudi, kakšni splavi so bili samec, mitrovčan in kuzla, kakšen je bil flosarski krst pod zavetništvom sv. Miklavža ter še mnogo več iz pestrega življenja na flosu..."
877 epizod
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
O nekdanji slavi romarske cerkve sv. Frančiška Ksaverija pričajo izjemno dragocena bogoslužna oblačila in posode, ki so jih tej cerkvi podarili kraljevski dvori in plemiške družine.
Radmirje je gručasta vas, ki leži ob križišču cest proti Logarski dolini, Mozirju in Kamniku in spada pod Občino Ljubno ob Savinji. Osrednji del vasi je zgrajen na 40 metov visoki prodnati terasi sredi obdelanih polj. Na nižji terasi pa se polja in njive dotikajo reke Savinje, ki je v preteklosti tem krajem omogočala pomemben zaslužek, ko so flosarji vozili les vse do Beograda in v Romunijo. A o tem pozneje. Če se dandanes zdi, da je Radmirje vas, ki je mnogi sploh ne poznajo in kjer imajo vaščani »radi mir«, pa nekoč ni bilo tako. Radmirje je slovelo kot romarski kraj, kjer je nastala tako imenovana radmirska zakladnica. V tej so se zbirali darovi z avstrijskega, poljskega, francoskega in neapeljskega dvora. Kronane glave in pomembne plemiške rodbine so namreč Cerkvi darovale izjemno bogato vezene mašne plašče in druga liturgična oblačila, in različne zlatarske dragocenosti, kamor so sodili kelihi, monštrance in podobno. O tem bogastvu in tradiciji flosarstva bomo govorili v nedeljski reportaži.
Antonija Brglez
Martin Juvan- Čuks
Na spletni strani ljubno.si so zapisali:
"V romarski cerkvi ima izreden pomen radmirska zakladnica, v kateri so se zbirala darila iz avstrijskega, poljskega, francoskega in neapeljskega dvora. Od ohranjenih zlatarskih dragocenosti sta posebno kvalitetna zlati kelih s pateno, delo pariškega mojstra R.J.Augusta (1760), in z dragimi kamni okrašena moštranca, delo dunajskega zlatarja J.J.Wurtha (1746). Med baročnimi mašnimi oblačili so plašči, ki so jih darovale cesarica Marija Terezija (1750), poljska kraljica Marija Jožefa (1753) in mati francoskega kralja Ludvika XVI. (1763). V javnosti dostopni zakladnici je veliko ogleda vredne cerkvene opreme in mašnih plaščev. Ogledamo si lahko zlat kelih Marije Terezije, mašna plašča poljske kraljice in francoskega kralja, srebrno monštranco nadvojvodinje Marije Ane in druge zanimivosti."
Zbirko je v oddaji predstavil Martin Juvan, na spletni strani ljubno.si pa je zapisano:
"V samem centru Ljubnega stoji simpatičen muzej, v katerem je urejena sila zanimiva flosarska zbirka, ki predstavlja življenje flosarjev oz. splavarjev skozi pol tisočletno zgodovino. Obiskovalca popelje v preteklost kraja in ohranja spomin na flosarijo, pa tudi na olcerstvo in žagarstvo, kajti brez teh dveh panog bi bil flos kaj jalov. Pripoveduje zgodbo o gozdovih, ki obdajajo dolino, o reki, ki teče skoznjo, o lesu, ki se je pod pridnimi rokami spreminjal v kruh in o usodah ljudi, ki so tod živeli. Spravilo lesa v dolino iz gozdov visoko v hribih, delo na žagah, izdelovanje splavov in splavarjenje v oddaljene kraje so težka dela. Kos so jim bile le pridne roke naših prednikov olcerjev, žagarjev in flosarjev. Kako so živeli ti pogumni možje, kakšen je bil utrip na rajžah po Savinji, Savi in Donavi, vse tja do Črnega morja, kakšne nevarnosti so jim grozile na vodni poti, kakšen je bil zaslužek, ki ga je to delo prinašalo, kdo so bili flosarski birti, krmaniži, prednjeki in zadnjeki..Izvedeli boste tudi, kakšni splavi so bili samec, mitrovčan in kuzla, kakšen je bil flosarski krst pod zavetništvom sv. Miklavža ter še mnogo več iz pestrega življenja na flosu..."
Vse ima svoj začetek in včasih je potrebno nekaj začetkov, da se spletejo v kito skupnega začetka in rasti. Tako sta pred več kot desetletjem na Hrušici mož in žena z izrazitim socialnim čutom preskrbela mladim sobo za druženje in jo opremila tudi z računalniki, mladim pa prepustila, da se sami organizirajo. Korak je bil pomemben, zavedati so se začeli odgovornosti zase in jo živeti. Na to je čez kakšno leto eden izmed jeseniških policajev opozoril Ivanko Berčan, ki je takrat že delala z mladimi na cesti in snovala program Naj mladih ne vzgaja ulica. Vse skupaj je združila v Društvo za delo z mladimi v stiski Žarek. Pri tem je uporabila sovje bogate izkušnje v delu z mladimi, ki si jih je pridobila z delom v redovni skupnosti salezijank. Tako je združila dva začetka in nastala sta dva zelo kakovostna socialna programa – že omenjeni Naj mladih ne vzgaja ulica in Komuna skupnost Žarek, v kateri poteka zelo kakovosten program odvajanja od zasvojenosti z mamili. Soba na Hrušici je prerasla v dnevne centre, ki delujejo v vseh občinah zgornje Gorenjske in hišo v kateri je komuna za odvajanje zasvojenosti. Z mladimi, ki niso vključeni v druge programe primerne njihovim letom, kot jih izvajajo športna društva, šole in druge organizacije, se ukvarja pet zaposlenih in približno 50 prostovoljk in prostovoljcev članov jeseniškega Žarka. Društvo je vključeno v socialno mrežo, ki deluje na tem območju in je pri svojem delu učinkovito, zato pa tudi spoštovano. Juriju Popovu, ki je izkušnjo društva strnil v Nedeljsko reportažo, so med drugim povedali, da so njihova vrata odprta vsakomur, ki je mlad, ki si želi priti v prostore društva in spoštuje osnovna pravila, ki vladajo v programih.
Če imamo ljudje maturo, imajo reševalni psi, najbolj usposobljeni med vsemi lajajočimi štirinožci, mednarodni preizkus reševalnih parov v iskanju pogrešanih oseb v naravi na najvišjem nivoju oziroma IRO Mission Readiness Test, kar bi po naše lahko prevedli kot IRO preizkus pripravljenosti za opravljanje misij. Tretji mednarodni preizkus reševalnih parov v iskanju pogrešanih oseb v naravi na najvišjem nivoju je letos potekal v Ljubljani. Vseh udeleženih reševalcev je bilo kar 23, prišli pa so iz osmih držav. Na Policijski akademiji v Tacnu jih je med delom obiskal Jure K. Čokl.
Zemljevid Slovenije ima obliko kokoške, kot radi rečemo, in tam, kjer ima ta naša kokoška vrat, najožji del, leži Stara Gora, ki sodi v občino Sveti Jurij ob Ščavnici. Ta občina in istoimenski kraj z okolico nekateri imenujejo tudi slovenske ali vsaj prleške Atene. Predvsem zaradi številni znanih Slovencev in Slovenk, ki so močno zaznamovali zgodovino, kulturo in politiko širšega prostora.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
"Koliko letališč imamo v Sloveniji," je vprašanje na katerega vprašani praviloma odgovorijo napačno, kot na tisto o številu otokov. Med otoki po navadi pozabijo na Mariborski otok, med letališči pa na Mariborsko letališče. Mariborsko letališče je pravo letališče z vsem; s tablo "prihodi" in s tablo "odhodi" v angleščini, s stezo, kontrolnim stolpom in vsem kar spada zraven. Manjka le malenkost ali dve. Recimo letala in potniki. O zgodbi tega nenavadnega infrastrukturnega objekta v nedeljski reportaži, ki jo pripravlja Marko Radmilovič.
Mariborska Biotehniška šola je ena najstarejših skoraj neprekinjeno delujočih šol, ki pa je skozi čas kar nekajkrat zamenjala ime. Ne pa tudi vsebine. V svoji zgodovini je dala veliko slovečih imen stroke in v izročilu stare slave živi tudi podatek, da so se sadjarstva v Mariboru učili celo južni Tirolci in Bolgari. V tokratni Nedeljski reportaži bomo izmerili mladostni utrip šole, ki že skoraj poldrugo stoletje zaznamuje ločnico med mestom in podeželjem, kjer se, kot je nekoč ugotovil že Kajetan Kovič … »začne in neha drugi svet«.
V Nedeljski reportaži smo obiskali Center za komunikacijsko dostopnost in svetovanje o tehničnih prilagoditvah za osebe z okvaro sluha, ki deluje v prostorih Zveze društev gluhih in naglušnih Slovenije in Klicni center za osebe z okvaro sluha, ki deluje v okviru Združenja tolmačev za slovenski znakovni jezik. Kako izboljšati dostopnost in enakopravno vključenost oseb z okvaro sluha na vseh ravneh življenja, dela in prostega časa ter na kakšen način lahko te osebe dostopajo do informacij in komunikacij, je v oddaji raziskovala novinarka Petra Medved.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Prav zagotovo poznate Rakitno zaradi klimatskega Mladinskega zdravilišča, najbrž vam je znano tudi Rakitniško jezero in mogoče tudi to, da leži kraj na najvišjem kraškem polju. Najbrž pa se boste kar malce zdrznili, ko vam povemo, da je iz Rakitne pred skoraj 125 leti potoval v ladjedelnico v Trstu najdaljši znani jambor, ki so ga kdajkoli vozili po naših cestah. Tega je za popravilo svoje poškodovane 815-tonske jadrnice kupil takrat eden najbogatejših in najbolj znanih slovenskih ladjarjev v Trstu Henrik Angel Jazbec. Ta najdaljši jambor, ki je meril kar 64 metrov so posekali v okolici Rakitne in ga nato peljali skozi Begunje, Cerknico, Rakek, Planino, Studeno, čez Razdrto v Trst. Ta izjemni podvig rakitniških gozdarjev, sekačev in furmanov je leta 2013 spodbudil člane Turističnega društva Menišija, da so začeli zbirati podatke. Te so nato predali kolegom iz Rakitne, ki bodo ob obletnici potovanja jambora pripravili posebno slovesnost. O rakitniškem jamboru bomo govorili v oddaji Nedeljska reportaža, njen avtor je Milan Trobič.
Niso vse potice za pojest, nekatere so samo za gledat. Takšne so Ljubenske potice, ki v resnici sploh niso potice iz testa in makove, orehove ali pehtranove file. Te potice so za gledat in za žegnat, ko pa je ta obred opravljen jih razstavijo in predelajo v male križe, te pa postavljajo po hiši in okoli nje, da bi domačijo zavarovali pred slabimi silami. Tako je to, beseda pa teče o poticah ali cvetnonedeljskih butarah z Ljubnega ob Savinji. Ljubno torej ni le dežela flosarjev, teh ni več, pol stoletja pa je bila tod izhodiščna točka za prevoz lesa vse tja do Beograda in Črnega morja, tudi ne le dežela smučark skakalk ampak je tudi dežela potic. Cvetnonedeljske butare oziroma Ljubenske potice izdelujejo, takšne kot jih poznajo danes, že dobrih 130 let in ne gre za tradicijo, ki počasi odhaja v pozabo. Nasprotno, gre za tradicijo, ki se krepi v zavesti ljudi. Vsako leto ljudje vse več takšnih potic prinesejo k žegnanju. Ne bomo pretiravali, če zapišemo, da vsaka hiša na Ljubnem in v okolici izdela Ljubensko potico ali pa jo zanje naredi tisti, ki jo zna narediti. Kot bo pokazala Nedeljska reportaža Jurija Popova, poznajo tri vrste Ljubenskih potic, za izdelavo vsake pa je potrebna vrsta rokodelskih spretnosti in domače gradivo. In seveda domišljija, kajti Ljubenske potice so figuralne butarice. Domače pomeni, da mora material iz katerega so izdelane rasti v okolici doma. Na primer sedem vrst lesa iz katerega so narejeno Ljubenske potice.
Povsod po Sloveniji poznajo običaje žegnanja za veliko noč. Obredje se začne na cvetno nedeljo, ko po večini krajev blagoslavljajo butare, le na Primorskem žegnajo le oljčne vejice. Poleg lesenega žegna, ki ga predstavljajo butare, na veliko soboto blagoslavljajo tudi meseni žegen, cekarje in jerbase s simbolnimi jedmi. Leseni žegen kmetje podorjejo na njivah, da bi se blagoslov prenesel nanje in bi dobro obrodile, mesenega pa poje družina na veliko noč. Prenos blagoslova prek predmetov na človeka, živali in polja ima predkrščanski izvor.
»Slovenski avtomobilski salon,« je naphan z glamurjem pravkar zaprl svoja vrata in razstavni prostori so se šibili od novih idej in starih tehnologij. V luči zaskrbljujočih podatkov, ki Slovenijo izpostavljajo kot okolje podvrženo hitrejšemu spreminjanju podnebja kot je to primer v širši okolici, se zdi iskanje alternativne mobilnosti iskanje sodobnega Grala. Marko Radmilovič je nekaj dni preživel na prav posebnem avtomobilskem tekmovanju, kjer je čas prijatelj, bencin pa sovražnik.
Nemogoče je prešteti koliko bolj ali manj znanih biserov narave ima naša mala dežela Slovenija. Vsakega posebej poznajo predvsem domačini, ko pa bisere nekega območja nanizajo v krajinski park in jih tako zavarujejo pred izginotjem, takrat se zanje začne novo življenje. Spoznavati in obiskovati jih začnejo tudi drugi. Pred nekaj leti, leta 2012, se je med dvema večjima naravnima parkoma – Notranjskim regijskim in parkom Škocjanskih jam oblikoval krajinski park Pivška presihajoča jezera, park, ki ima za osnovo 17 presihajočih jezer. Gre za naravno območje, kakršnega je nemogoče najti še kje drugje na svetu, zato je vključen v evropsko naravovarstveno strukturo Natura 2000. Na zračni razdalji približno 15 kilometrov se nahaja sedemnajst neobstojnih jezer. V zadnjem desetletju jih je bilo le enkrat vseh 17 polnih vode, dve leti skupaj pa nobeno. Pivška občina je tako občina z največ jezeri na Slovenskem, pa vendar se lahko zgodi, da ni videti niti enega samega. Jezera se napolnijo z vodo najpogosteje med oktobrom in aprilom, povprečna obstojnost jezer pa je šest mesecev. Voda se najdlje ohrani v Petelinjskem jezeru, drugem največjim, 9 mesecev. Ko voda ponikne v podzemlje – gre namreč za kraški svet – se jezerska tla spremenijo v plodna travišča. Celotno območje je sicer domovanje skoraj 200 različnih rastlinskih vrst, več kot 200 vrst hroščev, več kot 100 vrst metuljev in skoraj 150 vrst ptičev. Ekologi so na območju parka popisali 117 naravnih posebnosti. To je le nekaj številk, ki ponazarjajo za kako ekološko nepoškodovano območje gre. Tu je tudi zdaj še zadnje domovanje kraškega škrgonošca, rakca, ki ga drugod na svetu ni več, torej je endemit. Črnega bora pa je na območju parka toliko, da domačini pravijo, da je le-ta najlepša pivška roža. O vsem tem in še čem v Nedeljski reportaži Jurija Popova, med sogovorniki je tudi tudi personator Martina Krpana z Vrha, ki je bil doma prav na tem območju, pod Sveto Trojico med Postojno in Pivko. Tu je namreč Fran Levstik okoli leta 1858 zvedel za zgodbe o »švercanju« soli in oblikoval povest, ki se je spremenila v legendo o dobrem in klenem kmečkem možu Martinu Krpanu.
Črni Vrh nad Idrijo leži na kraški planoti na vzhodnem delu Trnovskega gozda, ob regionalni cesti Godovič-Col-Ajdovščina. Kraj je znan po Trnovskem maratonu smučarski tekaški prireditvi, po astronomskem observatoriju na Javorniku, pa tudi po bogati kulturni, predvsem pevski tradiciji. Črni Vrh je že od nekdaj slovel tudi po "čistem gorskem zraku", zato ne preseneča, da ga tudi dandanes obiskujejo številni, predvsem italijanski turisti. Ti pa seveda prisegajo tudi na dobro kulinariko in še kaj. Vendar pa bomo tokrat obiskali Črni Vrh nekoliko drugače. Naš potovanje bomo začeli z ozkotirno vojaško železnico ali feldbanom.Ta je potekala od železniške postaje Logatec skozi Kalce in Hotedršico do Godoviča, potem pa proti Črnemu Vrhu in Zadlogu do Male Lazne na Trnovskem gozdu. Od tam so material pošiljali naprej po žičnici. Avtor oddaje je Milan Trobič.
Zgodba o obstoječi atletski dvorani in na sploh atletski infrastrukturi v Ljubljani, je zgodba o ljubljanskem in tudi slovenskem športu. To je zgodba, ki se vedno znova zatika, ki nikakor ne steče, zgodba, ki ima nešteto obrazov in eno samo zrcalno podobo. Dobro končano evropsko prvenstvo v atletiki v Beogradu je pokazalo, da Slovenije na atletskem zemljevidu stare celine ni več. Na ŽAK Ljubljana, sicer stoji atletska dvorana, za katero trenerji ševilnih otrok in mladostnikov pravijo, » če ni drugega, je tudi to dobro.« Vendar ni dobro, ni dobro za mladino in njihovo športno vzgojo, ni dobro za zdravstveno balagajno, saj rastejo rodovi z neprimernim odnosom do športa in torej tudi do lastnega zdravja, ni dobro za vrhunski šport, ki je vedno osrednji magnet za množičnost, ni dobro za vse tiste, ki bi radi športu in mestu dali več, pa ne morejo. Šport ni sam sebi namen, čeprav se pri nas zdi, da so odgovorni prepričani, da je. Brez zadržkov lahko rečemo, da prevladuje ozkogledost. Trenerji, ki so bili nekoč tekmovalci in dobro poznajo šišensko atletsko dvorano in vse njene prednosti in slabosti, kot tudi pomankljivosti posedajočega se štadiona, z obžalovanjem povedo, da smo nabrž edina država na stari celini brez atletske dvorane, v obstoječi pa je število trenirajočih večje, kot je za uspešno vadbo primerno. Jurij Popov se je z nekaterimi trenerji, nekoč odličnimi tekmovalci, pogovarjal o tem, kako gledajo na zgodbo o atletski dvorani, o tisti, ki je in tisti, o kateri se govori več kot desetletje pa je ni, čeprav je zdaj slišati, da do leta 2020 bo. Nedeljska reportaža bo razgrnila eno plat medalje.
Smučanje kot šport in smučanje kot del turistične industrije kar nekaj mesecev polnita medije. A kljub raznolikosti obojega, so zapisi v glavnem podobni; uspehi naših smučarjev in pretirani stroški smučarskih počitnic. Poskusimo obrniti nov list in v nedeljski reportaži se z Markom Radmilovičem odpravimo na svojevrstno potovanje v srce Balkana. Smučanje na Kopaoniku sicer zveni kot turistična promocija, a nedeljska reportaža: "Balkanski špion" je mnogo več kot turistična razglednica.
Imate radi športno, klasično ali ekstavagantno obutev? Ste radi obuti po modi ali prisegate na udobje? Kupujete čevlje, ki jih nosite le eno sezono in jih potem zavržete, ali ste ozaveščeni in jih nesete v popravilo in s tem prispevate k manjši obremenitvi okolja? Vas zanima, kaj je namen čevljev z navigacijskim sistemom ali vdelanimi energetskimi kamni? O tem v Nedeljski reportaži, v kateri bomo izvedeli tudi, kako se izdelajo čevlji in kakšna je prihodnost čevljarske obrti v Sloveniji. Novinarka Petra Medved je obiskala tri slovenske čevljarje, ki jim je skupno tudi to, da nadaljujejo družinsko tradicijo svojih staršev oziroma starih staršev.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
V reviji Andragoška spoznanja smo med drugim naleteli tudi na objavo raziskave o ohranjanju kulturne dediščine na presečišču med andragogiko in kulturno antropologijo. Za primer so preučili 28 delavnic posvečenih ohranjanju kulturne dediščine, ki jih je pripravilo kulturno društvo Anbot iz Pirana. Raziskava je pokazala tesno vez med neformalnim izobraževanjem in ohranjanjem tovrstne dediščine, saj se je vzpostavila učinkovita vez med prostovljnim delom in znanjem. Društvo Anbot tudi sicer prisega na vseživljenjsko učenje, medgeneracijsko povezovanje in učenje za prostovoljstvo. Vsako mesto sestavljata v osnovi dve temeljni komponenti, ena je urbs ali materialna komponenta mesta, druga pa je civitas, ali človeška komponenta mesta. Drštvo Anbot s svojim pestrim in vsebinsko zelo premišljenim delovanjem oblikuje pomemben delež delovanja civitasa, človeške komponente mesta. Učinki takšnega delovanja presegajo le vprašanje ohranjanja kulturne in naravne dediščine, pomenijo tudi ohranjanje in negovanje vseh pozitivnih vrednot v mestu in povezujejo njegovo preteklo in sedanjo pot ter mu tlakujejo pot v prihodnost. Kot ugotavlja Jurij Popov, avtor Nedeljske reportaže, takšno delovanje tudi prinaša poseben življenjski utrip v mestu in krepi njegovo kulturno-zgodovinsko podstat. Pripravlja: Jurij Popov
Ste že slišali za Matjaževe kamre? Najbrž ste pomislili, da gre za kraj nekje na Koroškem, pod goro Peco, kjer spi mitološki kralj Matjaž. Vendar ste se ušteli. Matjaževe kamre ležijo ob regionalni cesti Logatec-Rovte-Žiri, ki povezuje Notranjsko z Gorenjsko. Ta cesta se vije tik ob reki Sovri, ki je pritok Poljanske Sore, in malo nižje od kraja Sopot se odpirajo v prepadnih stenah vhodi v Matjaževe kamre. Pri arheoloških izkopavanjih sredi petdesetih let prejšnjega stoletja so v plasteh grušča, v teh kamrah ali jamah, naleteli na ostanke kosti jamskega medveda, bizona, volka in jelena, kar je ostanek lovskega plena neandertalcev. Jamo pa so kot občasno postojanko uporabljali tudi v poznejših prazgodovinskih obdobjih, saj so med drugim našli ostanke kurišč in kamnitih orodij. Danes Matjaževe kamre obiskujejo naključni obiskovalci in organizirani jamarji. Strme prepadne stene nad vhodi so namenjene plezalcem. Matjaževe kamre bomo spoznali v Nedeljski reportaži, njen avtor je Milan Trobič.
Neveljaven email naslov