Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Pivški kamniti križi, na videz skromni, a dragoceni spomeniki sakralne dediščine pomembno zaznamujejo življenje ljudi na Pivki in v Košanski dolini
Naša dežela je posejana z najrazličnejšimi pomniki, posvetnimi in cerkvenimi stavbami, ki dajejo pečat pokrajini. Tu so tudi različna znamenja, med katerimi je izredno veliko kapelic in lesenih križev, na Primorskem in na Krasu pa so opazni kamniti križi. Še posebno pa so ti značilni za širše območje Pivke. Zato jih tudi imenujejo Pivški kamniti križi, saj je prav tam koncentracija teh križev največja.
Seveda so tudi Pivški kamniti križi doživljali podobno usodo kot številna druga znamenja, kapelice in drugo, ki so jih v navalu "revolucionarnega navdušenja" porušili. Pri tem so jo " bolje odnesla" lesena znamenja in križi, ki so jih ljudje kmalu postavili nazaj. Pri kamnitih križih pa zadeva ni bila tako preprosta, mnogi so čakali na obnovo več desetletij, mnoge so morali narediti na novo, nekaterih pa še vedno niso obnovili. Kot nam je povedal eden od sogovornikov, pa ljudje danes bolj spoštujejo te pomnike in tudi naročajo izdelavo povsem novih kamnitih križev.
Seveda pa kamniti križi stojijo tudi v Košanski dolini in v manjšem številu na drugih koncih Krasa in Primorske. Pivški kamniti križi sodijo med dragoceno kulturno in krajinsko dediščino Pivke, to so vaška, obpotna in poljska znamenja, ki praviloma stojijo na začetku ali na sredi vasi, ob cestah in poteh, najraje na križpotjih, včasih sredi polja. Nekatera so na vzpetinah, na vidnejših točkah, izjemoma tudi na višjem hribu daleč od naselij, kakršen je Osojnica. V stilnem razvoju pivških kamnitih križev se kažeta trdoživost tradicije in kontinuiteta oblikovanja, značilna nenehna uporaba domačih vrst kamna, pa nam potrjuje delo domačih kamnosekov. Pivški kamniti križi so tudi arhitekturno zelo zanimivi in dajejo pečat pokrajini. Te križe bomo spoznali v Nedeljski reportaži.
Raziskovalec kamnite dediščine dr. Božidar Premrl je leta 2016 nadgradil turistični vodnik in pripravili knjigo z naslovom Po poteh kamnitih križev na Pivki in v Košanski dolini, pri tem je sodeloval z Društvom za krajevno zgodovino in kulturo Lipa v Pivki. V uvodu je med drugim zapisal:
"Kamniti križi so ena izmed najbolj trajnih in opaznih značilnosti kulturne in krajinske podobe Pivke od 17. stoletja do današnjih dni.
Postavljali so jih na začetku, na sredi ali na koncu vasi, ob cestah, poteh in še posebno na križpotjih. Služili so kot kažipot in obet srečne poti popotniku ali kot mesto zadnjega slovesa vaščanov od pokojnika na njegovi zadnji poti. Ob njih so povasovali, ali mimo gredoč, pomolili. Nekdaj so se ljudje pred njimi odkrili in pokrižali. Bili so postaje prošnjih procesij za dobro letino, za lepo vreme v času dolgotrajnega deževja, za dež v sušni dobi... Ponekod je križ pomenil tudi mejno znamenje. Nekaj križev je spominskih, postavljenih na krajih nesreč, tragičnih ali drugačnih dogodkov. Na Pivki stoji skoraj polovica vseh primorskih križev. Najstarejši datirani križi, ki so se ohranili, so nastali že v prvi polovici 17. stoletja, največ pa jih je iz 19. in 20. stoletja. Najstarejši križ sredi Narina ima letnico 1629, najmlajši križi pa so s konca 20. stoletja. Povečini so si ta znamenja zelo podobna. Praviloma so tako imenovani visoki križi s podstavkom, stebrom ali štirioglatim slopom, kapitelom in deteljičastim gornjim križem ali razpelom. S takšno obliko pričajo o nepretrganem stilnem razvoju skozi stoletja.Obenem so ti križi tudi priče dolge in trdožive kamnarske in kamnoseške tradicije na Pivki in v Košanski dolini. Najstarejše znano središče te dejavnosti je bilo v Dolnji Košani, sedežu stare župnije, kjer je v 17. stoletju delovala zelo plodovita delavnica zidarskega in kamnoseškega mojstra Janeza Severja in jo je v naslednjem stoletju nasledila delavnica kamnoseka Matije Bitenca. V 19. stoletju je prevzela kamnarski primat in ga ohranila do danes vas Kal pod hribom Osojnica, kjer še danes pridobivajo in obdelujejo odličen siv apnenec. Na Kalu so skozi dve stoletji delovali številni kamnarji, v nekaterih družinah tudi po več rodov, na primer pri Krnevčevih, Majerjevih, Vrbiševih, Mavtgarjevih, Avscovih, Birtovih… Na Pivki so bili v 19. in 20. stoletju zelo pomembni kamnoseki Moravci v Slavini, starem farnem središču, ki so lomili kamen v Risniku, iz Nemške, danes Slovenske vasi pa je znan kamnosek, po domače Andrejček."
Docent dr. Leon Debevec je sodeloval pri postavitvi nekaterih kamnitih križev, kot arhitekt, načrtovalec.
Ernest Margon ustanovitelj in dolgoletni predsednik Društva za krajevno zgodovino in kulturo Lipa v Pivki.
Mag. Janko Boštjančič je direktor Javnega zavoda za upravljanje dediščine in turizem Pivka, kamor sodi tudi Park vojaške zgodovine v Pivki.
Ernest Margon je v knjigi Po poteh Pivških kamnitih križev napisal- popotnico:
"Kamniti križi – na videz skromni, a dragoceni spomeniki sakralne in kulturne dediščine – pomembno zaznamujejo pivško naravno in kulturno krajino ter življenje tukajšnjih ljudi. Spadajo med najpomembnejše in najlepše kamenčke v mozaiku bogate kamnoseške zapuščine naših prednikov, ki krasi značilne pivške cerkve in ohranjene hiše. Pričujoča knjižica je prispevek k ohranjanju spomina in pomena teh nemih pričevalcev vernosti in kulture na Pivki. V njej želimo popotnike, ki jih v naše kraje privabijo naravne ali kulturne znamenitosti, vojaška zgodovina ali dobra hrana, pobližje seznaniti s temi znamenji, saj se kar naprej srečujejo z njimi ob cestah, poteh in na razpotjih. Z vsakim kamnitim križem je povezana kakšna zgodba o njegovem nastanku, zgodah in nezgodah skozi zgodovino vse do današnjega časa, ko so bili mnogi med njimi restavrirani ali obnovljeni. Kamniti križi so priložnost, da popotnik ustavi korak in se sooči z minljivostjo časa, s samim seboj in prisluhne zgodbi, ki mu jo pripovedujejo. V knjižici so fotografijam križev dodane tudi stare razglednice, ob katerih obiskovalec odkriva, kako so se naši kraji in pokrajina spreminjali skozi čas."
Fotografije Pivški kamnitih križev nam je posredoval dr. Božidar Premrl, ki je dodal tudi podnapise.
Na kamnitem križu Sredi vasi v Narinu sta kar dve letnici: 1629 in 1925. Prva, ki je vklesana na spodnjem delu kapitela, priča, da je spodnji del znamenja prežitek najstarejšega datiranega križa na širšem območju Pivke, druga, ki je vklesana nad njo, pa pove, kdaj je dobilo sedanjo obliko. To delo je najbrž opravil kamnosek France Smrdel - Francetnik s Kala.
Slavinski križ ob cesti pred Slavino je bil v letih po drugi svetovni vojni vandalsko razbit in leta 2001 obnovljen ter ponovno postavljen na svoje mesto.
Najstarejši izmed treh kamnitih križev v Gradcu stoji na travnatem osredku med domačijo Toníševih in potjo, ki pelje k cerkvi Sv. Trojice nad vasjo. Na podlagi ustnega izročila in arhivskih virov je datiran v prvo polovico 18. stoletja. Kamniti križ iz leta 1891, ki stoji V Dolgih njivah zraven reške ceste, ob odcepu v Gradec, je med pivškimi križi edini, ki ima tudi vlogo vaškega kažipota. Po obliki in stilnih značilnostih je delo kamnoseka Jakoba Moravca iz Slavine.
Visoki kamniti križ z letnico 178[.] v Radohóvi vasi, ki stoji na parceli Zelnik v križišču reške ceste in ceste proti Kleniku, je najlepši predstavnik pivških visokih kamnitih križev s konca 18. stoletja. Na hrbtni strani razpela je vrezan Jezusov monogram IHS.
V Drskovčah, kjer so trije kamniti križi, je najbolj slikovit tisti s konca 18. ali začetka 19. stoletja, ki stoji na samem pod vasjo, onkraj kamnitega mosta čez strugo Pivke. Na prednjem licu ima reliefno podobo Križanega, na zadnjem pa podobo Matere božje z detetom.
Na križpotju med Trnjem, župnijsko cerkvijo Sv. Trojice in Klenikom stoji od leta 1847 izjemen kamnit križ z reliefno podobo Križanega na obeh licih. Po ustnem izročilu v Trnju so ponoči videli tja prihajati procesijo ljudi brez glav z bližnjega pokopališča.
Kamniti križ na vaškem trgu v Palčju, ki so ga leta 1889 naročili palški fantje. Ker ga je po prvi svetovni vojni po nesreči podrl vojaški kamion, je leta 1925 stari Anton Špilár - Šplarjev iz Palčja pri kamnoseku Tonetu Smrdelu na Kalu naročil nov gornji križ.
Tretji petelinjski križ, ki stoji Na Robidnici v polju pod vasjo, kjer se križajo poti proti Slovenski vasi, v gozd in v Trnje, je leta 1892 sklesal slavinski kamnosek Jakob Moravec.
Fantovski križ sredi Juršč je leta 1924 naredil kamnosek Ivan Piani iz Gorice. Pod podobo Križanega je vklesan napis: FANTOVSKI SPOMIN. Izročilo na Jurščah pravi, da so zložili denar zanj vaški fantje, preden so odšli s trebuhom za kruhom v Argentino, da bi se srečno vrnili domov.
Društvo za krajevno zgodovino in kulturo Lipa v Pivki že nekaj let pripravlja, nekajkrat letno pohode po poteh Pivških kamnitih križev. Kot nam je povedal ustanovitelj in dolgoletni predsednik tega društva Ernest Margon izberejo za pohod vedno drugo pot, in vsakič izvedo kaj novega.
878 epizod
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Pivški kamniti križi, na videz skromni, a dragoceni spomeniki sakralne dediščine pomembno zaznamujejo življenje ljudi na Pivki in v Košanski dolini
Naša dežela je posejana z najrazličnejšimi pomniki, posvetnimi in cerkvenimi stavbami, ki dajejo pečat pokrajini. Tu so tudi različna znamenja, med katerimi je izredno veliko kapelic in lesenih križev, na Primorskem in na Krasu pa so opazni kamniti križi. Še posebno pa so ti značilni za širše območje Pivke. Zato jih tudi imenujejo Pivški kamniti križi, saj je prav tam koncentracija teh križev največja.
Seveda so tudi Pivški kamniti križi doživljali podobno usodo kot številna druga znamenja, kapelice in drugo, ki so jih v navalu "revolucionarnega navdušenja" porušili. Pri tem so jo " bolje odnesla" lesena znamenja in križi, ki so jih ljudje kmalu postavili nazaj. Pri kamnitih križih pa zadeva ni bila tako preprosta, mnogi so čakali na obnovo več desetletij, mnoge so morali narediti na novo, nekaterih pa še vedno niso obnovili. Kot nam je povedal eden od sogovornikov, pa ljudje danes bolj spoštujejo te pomnike in tudi naročajo izdelavo povsem novih kamnitih križev.
Seveda pa kamniti križi stojijo tudi v Košanski dolini in v manjšem številu na drugih koncih Krasa in Primorske. Pivški kamniti križi sodijo med dragoceno kulturno in krajinsko dediščino Pivke, to so vaška, obpotna in poljska znamenja, ki praviloma stojijo na začetku ali na sredi vasi, ob cestah in poteh, najraje na križpotjih, včasih sredi polja. Nekatera so na vzpetinah, na vidnejših točkah, izjemoma tudi na višjem hribu daleč od naselij, kakršen je Osojnica. V stilnem razvoju pivških kamnitih križev se kažeta trdoživost tradicije in kontinuiteta oblikovanja, značilna nenehna uporaba domačih vrst kamna, pa nam potrjuje delo domačih kamnosekov. Pivški kamniti križi so tudi arhitekturno zelo zanimivi in dajejo pečat pokrajini. Te križe bomo spoznali v Nedeljski reportaži.
Raziskovalec kamnite dediščine dr. Božidar Premrl je leta 2016 nadgradil turistični vodnik in pripravili knjigo z naslovom Po poteh kamnitih križev na Pivki in v Košanski dolini, pri tem je sodeloval z Društvom za krajevno zgodovino in kulturo Lipa v Pivki. V uvodu je med drugim zapisal:
"Kamniti križi so ena izmed najbolj trajnih in opaznih značilnosti kulturne in krajinske podobe Pivke od 17. stoletja do današnjih dni.
Postavljali so jih na začetku, na sredi ali na koncu vasi, ob cestah, poteh in še posebno na križpotjih. Služili so kot kažipot in obet srečne poti popotniku ali kot mesto zadnjega slovesa vaščanov od pokojnika na njegovi zadnji poti. Ob njih so povasovali, ali mimo gredoč, pomolili. Nekdaj so se ljudje pred njimi odkrili in pokrižali. Bili so postaje prošnjih procesij za dobro letino, za lepo vreme v času dolgotrajnega deževja, za dež v sušni dobi... Ponekod je križ pomenil tudi mejno znamenje. Nekaj križev je spominskih, postavljenih na krajih nesreč, tragičnih ali drugačnih dogodkov. Na Pivki stoji skoraj polovica vseh primorskih križev. Najstarejši datirani križi, ki so se ohranili, so nastali že v prvi polovici 17. stoletja, največ pa jih je iz 19. in 20. stoletja. Najstarejši križ sredi Narina ima letnico 1629, najmlajši križi pa so s konca 20. stoletja. Povečini so si ta znamenja zelo podobna. Praviloma so tako imenovani visoki križi s podstavkom, stebrom ali štirioglatim slopom, kapitelom in deteljičastim gornjim križem ali razpelom. S takšno obliko pričajo o nepretrganem stilnem razvoju skozi stoletja.Obenem so ti križi tudi priče dolge in trdožive kamnarske in kamnoseške tradicije na Pivki in v Košanski dolini. Najstarejše znano središče te dejavnosti je bilo v Dolnji Košani, sedežu stare župnije, kjer je v 17. stoletju delovala zelo plodovita delavnica zidarskega in kamnoseškega mojstra Janeza Severja in jo je v naslednjem stoletju nasledila delavnica kamnoseka Matije Bitenca. V 19. stoletju je prevzela kamnarski primat in ga ohranila do danes vas Kal pod hribom Osojnica, kjer še danes pridobivajo in obdelujejo odličen siv apnenec. Na Kalu so skozi dve stoletji delovali številni kamnarji, v nekaterih družinah tudi po več rodov, na primer pri Krnevčevih, Majerjevih, Vrbiševih, Mavtgarjevih, Avscovih, Birtovih… Na Pivki so bili v 19. in 20. stoletju zelo pomembni kamnoseki Moravci v Slavini, starem farnem središču, ki so lomili kamen v Risniku, iz Nemške, danes Slovenske vasi pa je znan kamnosek, po domače Andrejček."
Docent dr. Leon Debevec je sodeloval pri postavitvi nekaterih kamnitih križev, kot arhitekt, načrtovalec.
Ernest Margon ustanovitelj in dolgoletni predsednik Društva za krajevno zgodovino in kulturo Lipa v Pivki.
Mag. Janko Boštjančič je direktor Javnega zavoda za upravljanje dediščine in turizem Pivka, kamor sodi tudi Park vojaške zgodovine v Pivki.
Ernest Margon je v knjigi Po poteh Pivških kamnitih križev napisal- popotnico:
"Kamniti križi – na videz skromni, a dragoceni spomeniki sakralne in kulturne dediščine – pomembno zaznamujejo pivško naravno in kulturno krajino ter življenje tukajšnjih ljudi. Spadajo med najpomembnejše in najlepše kamenčke v mozaiku bogate kamnoseške zapuščine naših prednikov, ki krasi značilne pivške cerkve in ohranjene hiše. Pričujoča knjižica je prispevek k ohranjanju spomina in pomena teh nemih pričevalcev vernosti in kulture na Pivki. V njej želimo popotnike, ki jih v naše kraje privabijo naravne ali kulturne znamenitosti, vojaška zgodovina ali dobra hrana, pobližje seznaniti s temi znamenji, saj se kar naprej srečujejo z njimi ob cestah, poteh in na razpotjih. Z vsakim kamnitim križem je povezana kakšna zgodba o njegovem nastanku, zgodah in nezgodah skozi zgodovino vse do današnjega časa, ko so bili mnogi med njimi restavrirani ali obnovljeni. Kamniti križi so priložnost, da popotnik ustavi korak in se sooči z minljivostjo časa, s samim seboj in prisluhne zgodbi, ki mu jo pripovedujejo. V knjižici so fotografijam križev dodane tudi stare razglednice, ob katerih obiskovalec odkriva, kako so se naši kraji in pokrajina spreminjali skozi čas."
Fotografije Pivški kamnitih križev nam je posredoval dr. Božidar Premrl, ki je dodal tudi podnapise.
Na kamnitem križu Sredi vasi v Narinu sta kar dve letnici: 1629 in 1925. Prva, ki je vklesana na spodnjem delu kapitela, priča, da je spodnji del znamenja prežitek najstarejšega datiranega križa na širšem območju Pivke, druga, ki je vklesana nad njo, pa pove, kdaj je dobilo sedanjo obliko. To delo je najbrž opravil kamnosek France Smrdel - Francetnik s Kala.
Slavinski križ ob cesti pred Slavino je bil v letih po drugi svetovni vojni vandalsko razbit in leta 2001 obnovljen ter ponovno postavljen na svoje mesto.
Najstarejši izmed treh kamnitih križev v Gradcu stoji na travnatem osredku med domačijo Toníševih in potjo, ki pelje k cerkvi Sv. Trojice nad vasjo. Na podlagi ustnega izročila in arhivskih virov je datiran v prvo polovico 18. stoletja. Kamniti križ iz leta 1891, ki stoji V Dolgih njivah zraven reške ceste, ob odcepu v Gradec, je med pivškimi križi edini, ki ima tudi vlogo vaškega kažipota. Po obliki in stilnih značilnostih je delo kamnoseka Jakoba Moravca iz Slavine.
Visoki kamniti križ z letnico 178[.] v Radohóvi vasi, ki stoji na parceli Zelnik v križišču reške ceste in ceste proti Kleniku, je najlepši predstavnik pivških visokih kamnitih križev s konca 18. stoletja. Na hrbtni strani razpela je vrezan Jezusov monogram IHS.
V Drskovčah, kjer so trije kamniti križi, je najbolj slikovit tisti s konca 18. ali začetka 19. stoletja, ki stoji na samem pod vasjo, onkraj kamnitega mosta čez strugo Pivke. Na prednjem licu ima reliefno podobo Križanega, na zadnjem pa podobo Matere božje z detetom.
Na križpotju med Trnjem, župnijsko cerkvijo Sv. Trojice in Klenikom stoji od leta 1847 izjemen kamnit križ z reliefno podobo Križanega na obeh licih. Po ustnem izročilu v Trnju so ponoči videli tja prihajati procesijo ljudi brez glav z bližnjega pokopališča.
Kamniti križ na vaškem trgu v Palčju, ki so ga leta 1889 naročili palški fantje. Ker ga je po prvi svetovni vojni po nesreči podrl vojaški kamion, je leta 1925 stari Anton Špilár - Šplarjev iz Palčja pri kamnoseku Tonetu Smrdelu na Kalu naročil nov gornji križ.
Tretji petelinjski križ, ki stoji Na Robidnici v polju pod vasjo, kjer se križajo poti proti Slovenski vasi, v gozd in v Trnje, je leta 1892 sklesal slavinski kamnosek Jakob Moravec.
Fantovski križ sredi Juršč je leta 1924 naredil kamnosek Ivan Piani iz Gorice. Pod podobo Križanega je vklesan napis: FANTOVSKI SPOMIN. Izročilo na Jurščah pravi, da so zložili denar zanj vaški fantje, preden so odšli s trebuhom za kruhom v Argentino, da bi se srečno vrnili domov.
Društvo za krajevno zgodovino in kulturo Lipa v Pivki že nekaj let pripravlja, nekajkrat letno pohode po poteh Pivških kamnitih križev. Kot nam je povedal ustanovitelj in dolgoletni predsednik tega društva Ernest Margon izberejo za pohod vedno drugo pot, in vsakič izvedo kaj novega.
Pankrti, Berlinski zid, Buldogi, Grupa 92, Lublanski psi, Otroci socializma, Via ofenziva. To je le nekaj ljubljanskih punkvskih skupin, ki so konec sedemdesetih in v začetku osemdesetih pretresle slovensko in takratno jugoslovansko glasbeno sceno. In čeprav je o punku napisanih kar nekaj knjig in posnetega veliko dokumentarnega gradiva, o njegovi bolj človeški podobi ne vemo prav veliko. Zato je še kako dobrodošlo organizirano vodenje ali bolje rečeno punk tura, ki jo vodi Esad Babačič, pesnik, igralec in nekdanji pevec skupine Via Ofenziva. Triurno kolesarjenje po manj znanih kotičkih Ljubljane nam razkrije pogled v zakulisje punkovskega gibanja ter nam postreže z anekdotami in prigodami uporniške generacije. .
Simon Rutar je bil zanimiv in izjemen mož, ki se je rodil pred 170 leti v vasi Krn pod Krnom. Tu se je prvič srečal z imenom Gradec, to je hrib, le streljaj od njegove rojstne hiše, za katerega se je izkazalo, da je zelo pomembno arheološko najdišče. Drugo srečanje z Gradcem je bil avstrijski Gradec, kjer je Simon Rutar končal študij zgodovine in geografije. Kljub temu, da ni bil arheolog, pa je skozi svoje delo tako v muzejih, delal je v muzeju v Splitu, kot tudi drugje obravnaval arheološke teme. Predvsem se je posvečal arheološki topografiji in zato ga imajo arheologi za začetnika slovenske arheološke terminologije. Ob obletnici rojstva Simona Rutarja so zato v Tolminskem muzeju pripravili arheološko razstavo, kjer so bile prikazane najdbe iz deželice Simona Rutarja, to pa je svet pod Krnom. Te najdbe pa so dodobra spremenile doslej znane podatke o življenju v zgornjem Posočju. Več o tem v oddaji Nedeljska reportaža, njen avtor je Milan Trobič.
Ob začetku velikonočnega obredja že stoletja stoji svetilnik, ki se imenuje cvetna nedelja. Ta praznik, zunaj verujočih že skoraj pozabljen, spet dobiva veljavo: predvsem pa ga zadnja desetletja zaznamujejo posamezniki in skupine, ki kar tekmujejo, komu bo uspela bolj imenitna butara. K samemu izvoru te šege se je v Voličino odpeljal Marko Radmilovič.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Pripoved o zaokroženi temi, zanimivih krajih in ljudeh, pa tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše. Razmišljanje o vsakdanjiku, včasih tudi potopis ali celo malce ironičen pogled novinarja na dogajanje okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom. Ob 14.30 na Prvem.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Pripoved o zaokroženi temi, zanimivih krajih in ljudeh, pa tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše. Razmišljanje o vsakdanjiku, včasih tudi potopis ali celo malce ironičen pogled novinarja na dogajanje okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom. Ob 14.30 na Prvem.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Pripoved o zaokroženi temi, zanimivih krajih in ljudeh, pa tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše. Razmišljanje o vsakdanjiku, včasih tudi potopis ali celo malce ironičen pogled novinarja na dogajanje okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom. Ob 14.30 na Prvem.
Ob obilici mednarodnih dni 'tega in tega' pa tudi celoletnih praznovanj letos praznujemo tudi »mednarodno leto stekla«! Na prvi pogled le še eno praznovanje, ki pa so jo svetovni steklarji spremenili v urejen, organiziran in predvsem globalen dogodek. Kako smo se nanj odzvali v Sloveniji, pa več v Nedeljski reportaži, ki jo je pripravil Marko Radmilovič.
Zagotovo ste slišali za flosarje iz Ljubnega ob Savinji in iz drugih krajev Savinjske doline, za splavarje na reki Dravi, najbrž pa je malo manj znano, da ohranjajo spomin na to tradicijo tudi v Radečah ob reki Savi. Preden so tam zgradili prvi turistični splav, za katerega so dali les domačini, Radeče niso bile na turističnem zemljevidu Slovenije. Ko iščemo podatke o radeškem splavu, nas nagovori vabilo na spletni strani posavje.com: »Ozka soteska reke Save se prav pri Radečah široko razpre. Mogočna in razigrana mati vseh slovenskih rek umiri svoj tok v akumulacijskem jezeru bližnje hidroelektrarne Vrhovo. V pristanu TRC Savus ima svoj dom turistični splav, na katerem vas bodo sprejeli radeški splavarji ter vam po stari slovanski tradiciji v znak dobrodošlice ponudili sol in kruh, pa tudi kakšen frakelj domačega borovničevca. Med prijetno rajžo bo slišati marsikaj zanimivega: o Savi, o trdem, a pogumnem življenju flosarjev, ki so nekoč gospodovali tem vodam. Splavarji vedno poskrbijo, da s splava nihče ne odide lačen ali žejen.« Táko je spletno vabilo. Mi pa vas vabimo, da radeški splav spoznate v oddaji Nedeljska reportaža, njen avtor je Milan Trobič.
Sodobna muzejska postavitev 'Nadvojvoda Janez, oče Meranovega' na omenjenem posestvu pod Pohorjem nas popelje 200 let v preteklost, ko je leta 1822 vnuk cesarice Marije Terezije tukaj kupil vinogradniško posest, na kateri danes gospodari Fakulteta za kmetijstvo in biosistemske vede Univerze v Mariboru. Prihod Habsburžana je sprožil dogajanje, ki v prvotnem sporočilu tukaj traja do današnjih dni. Gre za del večjega pilotnega projekta Mreže RUK z naslovom Nevidni Maribor v izvedbi raziskovalnega laboratorija KIBLA2LAB, ki predstavlja stičišče raziskovalne, produkcijske, oblikovalske in umetniške dejavnosti. Nove tehnologije na atraktiven način nagovarjajo vse generacije, ko v izrazni govorici sedanjosti pripovedujejo oddaljeno zgodbo z zajetno patino časa. Oddajo Nedeljska reportaža je pripravil Stane Kocutar.
Ob omembi Gorjancev se marsikdo najbrž spomni na znamenite Bajke in povesti o Gorjancih izpod peresa Janeza Trdine. In prav te pomenijo pomemben del zgodbe z naslovom Gorjanci – med Rimom in Bizancem. Gre za pregledno arheološko razstavo v galeriji Dolenjskega muzeja v Novem mestu, kjer je predstavljenih več kot 1400 arheoloških predmetov s petih gorjanskih utrjenih višinskih poznoantičnih in zgodnjesrednjeveških naselij. To so bila zatočišča ali refugiji, ki so jih naseljevali prebivalci iz nižinskih predelov dolenjske strani Gorjancev, v nemirnem obdobju tako imenovanega preseljevanja ljudstev. Gre za čas med 3. in 6. stoletjem našega štetja med zatonom antike in prihodom Slovanov ter za pretežno naselbinske najdbe pozneje v zgodovini izginulih in drugih ljudstev, kot so bili romanizirani staroselci, Goti, Langobardi, Gepidi, Avari in druga ljudstva. Več o tem pa v oddaji Nedeljska reportaža, njen avtor je Milan Trobič.
V času, ko se vedno več planincev, turnih smučarjev in alpinistov odpravlja v zasnežene gore, je še posebno pomembno omeniti znanja, ki jih je treba imeti za tovrstne podvige. Poleg zdrsa je ena največjih nevarnosti, ki grozijo v gorah, snežni plaz. Ta se sproži brez opozorila in je lahko za tistega, ki ga zajame, usoden. V Nedeljski reportaži, ki jo je pripravil Aleš Ogrin, bomo zato pozornost namenili osnovam varnosti pred snežnimi plazovi in tehnikam določanja stopnje plazovne nevarnosti.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Pripoved o zaokroženi temi, zanimivih krajih in ljudeh, pa tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše. Razmišljanje o vsakdanjiku, včasih tudi potopis ali celo malce ironičen pogled novinarja na dogajanje okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom. Ob 14.30 na Prvem.
Nekaterih stvari se januarja ne počne; ne sanja se o toplih mesecih, poletju in brezskrbnosti, ne nosi se lahke obutve in ne filozofira se o zelenjavi. A storimo prav to … Posvetimo se zelenjavi. Ne le zato, ker lahko, temveč predvsem zato, ker je zelenjava zdrava – to pa je blagor v teh bolnih časih. Marko Radmilovič na tržnici Nedeljske reportaže ponuja »Košarice, polne zelenjave!«.
Nedeljska reportaža vabi na sprehod po prostorih Pretorske palače v Kopru, ki skupaj z drugimi zgodovinskimi stavbami na Titovem trgu predstavlja srce in dušo našega največjega obalnega mesta.
Koroška, z lesom v Sloveniji najbolj poraščena pokrajina, skriva številne posebnosti. Ena izmed njih so tudi celki – visoko ležeče kmetije, ki v enem kosu združujejo njive, gozd, pašnike, domačijo in pripadajoča gospodarska poslopja. Kako danes na njih živijo njihovi lastniki z družinami, kako vidijo svojo prihodnost in kaj jim življenje, kakršno so poznali njihovi predniki, pomeni danes? V koroške gozdove se je po zavitih gozdnih cestah, ki vodijo do njih, odpravil raziskovat Jure K. Čokl.
Turistična zveza Slovenija je letos že 30. leto zapored objavila tekmovanje Moja dežela- lepa in gostoljubna. Gre za vseslovensko tekmovanje v urejenosti in gostoljubnosti mest, vasi, krajev, glampingov, hostlov, tematskih poti ter mestnih, trških in vaških jeder. Tudi letos so tako izbirali naj tematske poti, pri tem s Turistično zvezo Slovenije sodelujeta še Zavod za gozdove Slovenije in Outdoor Slovenija, in izmed 37 prijavljenih je zmagala Pot po Logarski dolini. Ta naravoslovno-etnografska pot je 20 let dobro služila svojemu namenu, vendar jo je bilo treba prenoviti. Komaj so se za tak korak dogovorili, pa je v Logarski dolini orkanski veter podrl veliko dreves, in tako se je najprej začela sanacija po naravni ujmi. Tej je leta 2018 sledil še en vetrolom, in sanacija poti je zastala. Snovalci so si zato vzeli čas in ponovno premislili, katere vsebine naj ponudijo na poti. Odločili so se, da ne bodo dodajali nič novega, ampak bodo predvsem izpostavili tiste točke, ki jih želijo izpostaviti domačini, naravovarstveniki in varstveniki kulturne dediščine in ki so v Logarski dolini res vredne ogleda in varovanja. Več o poti po Logarski dolini v oddaji Nedeljska reportaža, njen avtor je Milan Trobič.
Človeku pravzaprav ni več jasno, kam drvi ta ljudski rod. Recimo pregledi leta v medijih. Pred časom še drobne uredniške akrobacije so se spremenile v velik biznis, brez katerega ne more več shajati noben medij, ki da kaj nase. Tako so pregledi leta in zbiranja osebnosti in dogodkov leta postali ob koncu 365-ih dni tako običajni, kot je običajno kupovanje daril in novoletna jelka. Pri nas se seveda ne moremo držati ob strani in Marko Radmilovič v tokratni Nedeljski reportaži odpira sezono pregledov dogodkov iztekajočega se leta.
Avstrijska in slovenska Štajerska sta skoraj pol tisočletja sestavljali skupen zgodovinski prostor. Zdaj se pravzaprav spet povezujeta, in sicer s tako imenovano Cesto gradov. Ta združuje gradove in dvorce, ki so veliko več kot zgolj točke na zemljevidu. 37 avstrijskim in slovenskim gradovom so se pred kratkim pridružili še 4 hrvaški gradovi, tako da lahko zdaj na poti po Cesti gradov obiščete kar 41 gradov. Slovenski členi Ceste gradov so gradovi Ormož, Velika Nedelja, Ptuj, Slovenska Bistrica, Lendava, Negova, Murska Sobota, grad Grad in dvorec Rakičan. Kaj jim prinaša članstvo v tem združenju, kaj se lahko naučijo od upravljavcev oziroma lastnikov avstrijskih gradov in obratno, je na avstrijskem Štajerskem raziskovala Andreja Čokl.
Zgodba o treh gradovih ima zanimiv začetek. V Tolminskem muzeju si namreč prizadevajo opozarjati tudi na ohranjanje ne samo premične, ampak tudi nepremične kulturne dediščine. Tega so se zavedali tolminski muzealci že v petdesetih letih preteklega stoletja in izvedli številne akcije za ohranitev omenjene dediščine na ožjem lokalnem območju. To usmeritev so prevzeli tudi njihovi nasledniki, ki so pripravil vrsto zanimivih razstav, s katerimi so opozorili na bogato dediščino, ki jih obdaja, a je širša javnost tako rekoč ne pozna. Sem sodi spominska cerkev sv. Duha v Javorci, o kateri so pripravili obsežno razstavo in z njo gostovali v številnih evropskih krajih, letos je bila postavljena v Idriji. Lani so izpostavili nemško kostnico in pripravili obsežno predstavitev teh spomenikov tudi v Furlaniji, pri tem pa so sodelovali z italijanskimi strokovnjaki. Med pomembno dediščino sodijo tudi ostanki gradu Kozlov rob nad Tolminom, ki ga domačini dobro poznajo kot rekreativno točko, manj pa kot ostanek gradu. Odločilna za večjo prepoznavnost je bila vključitev Občine Tolmin v strateškem projektu programa sodelovanja Interreg Italija-Slovenija, pod pokroviteljstvom katerega poteka tudi čezmejni projekt Merlin CV. In to je sprožilo idejo: trije gradovi, tisoč zgodb, več o tem v Nedeljski reportaži, njen avtor je Milan Trobič
Martinov konec tedna je spet minil kilavo, če pa vam je tega svetnika morda uspelo pocukati za brado, ste verjetno bili v nasprotju z zakonom. Vsaj malo vinskega razpoloženja naj v vaše domove prinese Nedeljska reportaža. Kam naj se skrije ljubitelj vina, ko na planem in v lokalih nanj preži virus? Ideja je kot na dlani in jo generacije ljubiteljev vina poznajo že stoletja. Ko je najhuje, se je treba zateči v klet. Tako je storil tudi Marko Radmilovič v Nedeljski reportaži.
Neveljaven email naslov