Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Pivški kamniti križi, na videz skromni, a dragoceni spomeniki sakralne dediščine pomembno zaznamujejo življenje ljudi na Pivki in v Košanski dolini
Naša dežela je posejana z najrazličnejšimi pomniki, posvetnimi in cerkvenimi stavbami, ki dajejo pečat pokrajini. Tu so tudi različna znamenja, med katerimi je izredno veliko kapelic in lesenih križev, na Primorskem in na Krasu pa so opazni kamniti križi. Še posebno pa so ti značilni za širše območje Pivke. Zato jih tudi imenujejo Pivški kamniti križi, saj je prav tam koncentracija teh križev največja.
Seveda so tudi Pivški kamniti križi doživljali podobno usodo kot številna druga znamenja, kapelice in drugo, ki so jih v navalu "revolucionarnega navdušenja" porušili. Pri tem so jo " bolje odnesla" lesena znamenja in križi, ki so jih ljudje kmalu postavili nazaj. Pri kamnitih križih pa zadeva ni bila tako preprosta, mnogi so čakali na obnovo več desetletij, mnoge so morali narediti na novo, nekaterih pa še vedno niso obnovili. Kot nam je povedal eden od sogovornikov, pa ljudje danes bolj spoštujejo te pomnike in tudi naročajo izdelavo povsem novih kamnitih križev.
Seveda pa kamniti križi stojijo tudi v Košanski dolini in v manjšem številu na drugih koncih Krasa in Primorske. Pivški kamniti križi sodijo med dragoceno kulturno in krajinsko dediščino Pivke, to so vaška, obpotna in poljska znamenja, ki praviloma stojijo na začetku ali na sredi vasi, ob cestah in poteh, najraje na križpotjih, včasih sredi polja. Nekatera so na vzpetinah, na vidnejših točkah, izjemoma tudi na višjem hribu daleč od naselij, kakršen je Osojnica. V stilnem razvoju pivških kamnitih križev se kažeta trdoživost tradicije in kontinuiteta oblikovanja, značilna nenehna uporaba domačih vrst kamna, pa nam potrjuje delo domačih kamnosekov. Pivški kamniti križi so tudi arhitekturno zelo zanimivi in dajejo pečat pokrajini. Te križe bomo spoznali v Nedeljski reportaži.
Raziskovalec kamnite dediščine dr. Božidar Premrl je leta 2016 nadgradil turistični vodnik in pripravili knjigo z naslovom Po poteh kamnitih križev na Pivki in v Košanski dolini, pri tem je sodeloval z Društvom za krajevno zgodovino in kulturo Lipa v Pivki. V uvodu je med drugim zapisal:
"Kamniti križi so ena izmed najbolj trajnih in opaznih značilnosti kulturne in krajinske podobe Pivke od 17. stoletja do današnjih dni.
Postavljali so jih na začetku, na sredi ali na koncu vasi, ob cestah, poteh in še posebno na križpotjih. Služili so kot kažipot in obet srečne poti popotniku ali kot mesto zadnjega slovesa vaščanov od pokojnika na njegovi zadnji poti. Ob njih so povasovali, ali mimo gredoč, pomolili. Nekdaj so se ljudje pred njimi odkrili in pokrižali. Bili so postaje prošnjih procesij za dobro letino, za lepo vreme v času dolgotrajnega deževja, za dež v sušni dobi... Ponekod je križ pomenil tudi mejno znamenje. Nekaj križev je spominskih, postavljenih na krajih nesreč, tragičnih ali drugačnih dogodkov. Na Pivki stoji skoraj polovica vseh primorskih križev. Najstarejši datirani križi, ki so se ohranili, so nastali že v prvi polovici 17. stoletja, največ pa jih je iz 19. in 20. stoletja. Najstarejši križ sredi Narina ima letnico 1629, najmlajši križi pa so s konca 20. stoletja. Povečini so si ta znamenja zelo podobna. Praviloma so tako imenovani visoki križi s podstavkom, stebrom ali štirioglatim slopom, kapitelom in deteljičastim gornjim križem ali razpelom. S takšno obliko pričajo o nepretrganem stilnem razvoju skozi stoletja.Obenem so ti križi tudi priče dolge in trdožive kamnarske in kamnoseške tradicije na Pivki in v Košanski dolini. Najstarejše znano središče te dejavnosti je bilo v Dolnji Košani, sedežu stare župnije, kjer je v 17. stoletju delovala zelo plodovita delavnica zidarskega in kamnoseškega mojstra Janeza Severja in jo je v naslednjem stoletju nasledila delavnica kamnoseka Matije Bitenca. V 19. stoletju je prevzela kamnarski primat in ga ohranila do danes vas Kal pod hribom Osojnica, kjer še danes pridobivajo in obdelujejo odličen siv apnenec. Na Kalu so skozi dve stoletji delovali številni kamnarji, v nekaterih družinah tudi po več rodov, na primer pri Krnevčevih, Majerjevih, Vrbiševih, Mavtgarjevih, Avscovih, Birtovih… Na Pivki so bili v 19. in 20. stoletju zelo pomembni kamnoseki Moravci v Slavini, starem farnem središču, ki so lomili kamen v Risniku, iz Nemške, danes Slovenske vasi pa je znan kamnosek, po domače Andrejček."
Docent dr. Leon Debevec je sodeloval pri postavitvi nekaterih kamnitih križev, kot arhitekt, načrtovalec.
Ernest Margon ustanovitelj in dolgoletni predsednik Društva za krajevno zgodovino in kulturo Lipa v Pivki.
Mag. Janko Boštjančič je direktor Javnega zavoda za upravljanje dediščine in turizem Pivka, kamor sodi tudi Park vojaške zgodovine v Pivki.
Ernest Margon je v knjigi Po poteh Pivških kamnitih križev napisal- popotnico:
"Kamniti križi – na videz skromni, a dragoceni spomeniki sakralne in kulturne dediščine – pomembno zaznamujejo pivško naravno in kulturno krajino ter življenje tukajšnjih ljudi. Spadajo med najpomembnejše in najlepše kamenčke v mozaiku bogate kamnoseške zapuščine naših prednikov, ki krasi značilne pivške cerkve in ohranjene hiše. Pričujoča knjižica je prispevek k ohranjanju spomina in pomena teh nemih pričevalcev vernosti in kulture na Pivki. V njej želimo popotnike, ki jih v naše kraje privabijo naravne ali kulturne znamenitosti, vojaška zgodovina ali dobra hrana, pobližje seznaniti s temi znamenji, saj se kar naprej srečujejo z njimi ob cestah, poteh in na razpotjih. Z vsakim kamnitim križem je povezana kakšna zgodba o njegovem nastanku, zgodah in nezgodah skozi zgodovino vse do današnjega časa, ko so bili mnogi med njimi restavrirani ali obnovljeni. Kamniti križi so priložnost, da popotnik ustavi korak in se sooči z minljivostjo časa, s samim seboj in prisluhne zgodbi, ki mu jo pripovedujejo. V knjižici so fotografijam križev dodane tudi stare razglednice, ob katerih obiskovalec odkriva, kako so se naši kraji in pokrajina spreminjali skozi čas."
Fotografije Pivški kamnitih križev nam je posredoval dr. Božidar Premrl, ki je dodal tudi podnapise.
Na kamnitem križu Sredi vasi v Narinu sta kar dve letnici: 1629 in 1925. Prva, ki je vklesana na spodnjem delu kapitela, priča, da je spodnji del znamenja prežitek najstarejšega datiranega križa na širšem območju Pivke, druga, ki je vklesana nad njo, pa pove, kdaj je dobilo sedanjo obliko. To delo je najbrž opravil kamnosek France Smrdel - Francetnik s Kala.
Slavinski križ ob cesti pred Slavino je bil v letih po drugi svetovni vojni vandalsko razbit in leta 2001 obnovljen ter ponovno postavljen na svoje mesto.
Najstarejši izmed treh kamnitih križev v Gradcu stoji na travnatem osredku med domačijo Toníševih in potjo, ki pelje k cerkvi Sv. Trojice nad vasjo. Na podlagi ustnega izročila in arhivskih virov je datiran v prvo polovico 18. stoletja. Kamniti križ iz leta 1891, ki stoji V Dolgih njivah zraven reške ceste, ob odcepu v Gradec, je med pivškimi križi edini, ki ima tudi vlogo vaškega kažipota. Po obliki in stilnih značilnostih je delo kamnoseka Jakoba Moravca iz Slavine.
Visoki kamniti križ z letnico 178[.] v Radohóvi vasi, ki stoji na parceli Zelnik v križišču reške ceste in ceste proti Kleniku, je najlepši predstavnik pivških visokih kamnitih križev s konca 18. stoletja. Na hrbtni strani razpela je vrezan Jezusov monogram IHS.
V Drskovčah, kjer so trije kamniti križi, je najbolj slikovit tisti s konca 18. ali začetka 19. stoletja, ki stoji na samem pod vasjo, onkraj kamnitega mosta čez strugo Pivke. Na prednjem licu ima reliefno podobo Križanega, na zadnjem pa podobo Matere božje z detetom.
Na križpotju med Trnjem, župnijsko cerkvijo Sv. Trojice in Klenikom stoji od leta 1847 izjemen kamnit križ z reliefno podobo Križanega na obeh licih. Po ustnem izročilu v Trnju so ponoči videli tja prihajati procesijo ljudi brez glav z bližnjega pokopališča.
Kamniti križ na vaškem trgu v Palčju, ki so ga leta 1889 naročili palški fantje. Ker ga je po prvi svetovni vojni po nesreči podrl vojaški kamion, je leta 1925 stari Anton Špilár - Šplarjev iz Palčja pri kamnoseku Tonetu Smrdelu na Kalu naročil nov gornji križ.
Tretji petelinjski križ, ki stoji Na Robidnici v polju pod vasjo, kjer se križajo poti proti Slovenski vasi, v gozd in v Trnje, je leta 1892 sklesal slavinski kamnosek Jakob Moravec.
Fantovski križ sredi Juršč je leta 1924 naredil kamnosek Ivan Piani iz Gorice. Pod podobo Križanega je vklesan napis: FANTOVSKI SPOMIN. Izročilo na Jurščah pravi, da so zložili denar zanj vaški fantje, preden so odšli s trebuhom za kruhom v Argentino, da bi se srečno vrnili domov.
Društvo za krajevno zgodovino in kulturo Lipa v Pivki že nekaj let pripravlja, nekajkrat letno pohode po poteh Pivških kamnitih križev. Kot nam je povedal ustanovitelj in dolgoletni predsednik tega društva Ernest Margon izberejo za pohod vedno drugo pot, in vsakič izvedo kaj novega.
877 epizod
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Pivški kamniti križi, na videz skromni, a dragoceni spomeniki sakralne dediščine pomembno zaznamujejo življenje ljudi na Pivki in v Košanski dolini
Naša dežela je posejana z najrazličnejšimi pomniki, posvetnimi in cerkvenimi stavbami, ki dajejo pečat pokrajini. Tu so tudi različna znamenja, med katerimi je izredno veliko kapelic in lesenih križev, na Primorskem in na Krasu pa so opazni kamniti križi. Še posebno pa so ti značilni za širše območje Pivke. Zato jih tudi imenujejo Pivški kamniti križi, saj je prav tam koncentracija teh križev največja.
Seveda so tudi Pivški kamniti križi doživljali podobno usodo kot številna druga znamenja, kapelice in drugo, ki so jih v navalu "revolucionarnega navdušenja" porušili. Pri tem so jo " bolje odnesla" lesena znamenja in križi, ki so jih ljudje kmalu postavili nazaj. Pri kamnitih križih pa zadeva ni bila tako preprosta, mnogi so čakali na obnovo več desetletij, mnoge so morali narediti na novo, nekaterih pa še vedno niso obnovili. Kot nam je povedal eden od sogovornikov, pa ljudje danes bolj spoštujejo te pomnike in tudi naročajo izdelavo povsem novih kamnitih križev.
Seveda pa kamniti križi stojijo tudi v Košanski dolini in v manjšem številu na drugih koncih Krasa in Primorske. Pivški kamniti križi sodijo med dragoceno kulturno in krajinsko dediščino Pivke, to so vaška, obpotna in poljska znamenja, ki praviloma stojijo na začetku ali na sredi vasi, ob cestah in poteh, najraje na križpotjih, včasih sredi polja. Nekatera so na vzpetinah, na vidnejših točkah, izjemoma tudi na višjem hribu daleč od naselij, kakršen je Osojnica. V stilnem razvoju pivških kamnitih križev se kažeta trdoživost tradicije in kontinuiteta oblikovanja, značilna nenehna uporaba domačih vrst kamna, pa nam potrjuje delo domačih kamnosekov. Pivški kamniti križi so tudi arhitekturno zelo zanimivi in dajejo pečat pokrajini. Te križe bomo spoznali v Nedeljski reportaži.
Raziskovalec kamnite dediščine dr. Božidar Premrl je leta 2016 nadgradil turistični vodnik in pripravili knjigo z naslovom Po poteh kamnitih križev na Pivki in v Košanski dolini, pri tem je sodeloval z Društvom za krajevno zgodovino in kulturo Lipa v Pivki. V uvodu je med drugim zapisal:
"Kamniti križi so ena izmed najbolj trajnih in opaznih značilnosti kulturne in krajinske podobe Pivke od 17. stoletja do današnjih dni.
Postavljali so jih na začetku, na sredi ali na koncu vasi, ob cestah, poteh in še posebno na križpotjih. Služili so kot kažipot in obet srečne poti popotniku ali kot mesto zadnjega slovesa vaščanov od pokojnika na njegovi zadnji poti. Ob njih so povasovali, ali mimo gredoč, pomolili. Nekdaj so se ljudje pred njimi odkrili in pokrižali. Bili so postaje prošnjih procesij za dobro letino, za lepo vreme v času dolgotrajnega deževja, za dež v sušni dobi... Ponekod je križ pomenil tudi mejno znamenje. Nekaj križev je spominskih, postavljenih na krajih nesreč, tragičnih ali drugačnih dogodkov. Na Pivki stoji skoraj polovica vseh primorskih križev. Najstarejši datirani križi, ki so se ohranili, so nastali že v prvi polovici 17. stoletja, največ pa jih je iz 19. in 20. stoletja. Najstarejši križ sredi Narina ima letnico 1629, najmlajši križi pa so s konca 20. stoletja. Povečini so si ta znamenja zelo podobna. Praviloma so tako imenovani visoki križi s podstavkom, stebrom ali štirioglatim slopom, kapitelom in deteljičastim gornjim križem ali razpelom. S takšno obliko pričajo o nepretrganem stilnem razvoju skozi stoletja.Obenem so ti križi tudi priče dolge in trdožive kamnarske in kamnoseške tradicije na Pivki in v Košanski dolini. Najstarejše znano središče te dejavnosti je bilo v Dolnji Košani, sedežu stare župnije, kjer je v 17. stoletju delovala zelo plodovita delavnica zidarskega in kamnoseškega mojstra Janeza Severja in jo je v naslednjem stoletju nasledila delavnica kamnoseka Matije Bitenca. V 19. stoletju je prevzela kamnarski primat in ga ohranila do danes vas Kal pod hribom Osojnica, kjer še danes pridobivajo in obdelujejo odličen siv apnenec. Na Kalu so skozi dve stoletji delovali številni kamnarji, v nekaterih družinah tudi po več rodov, na primer pri Krnevčevih, Majerjevih, Vrbiševih, Mavtgarjevih, Avscovih, Birtovih… Na Pivki so bili v 19. in 20. stoletju zelo pomembni kamnoseki Moravci v Slavini, starem farnem središču, ki so lomili kamen v Risniku, iz Nemške, danes Slovenske vasi pa je znan kamnosek, po domače Andrejček."
Docent dr. Leon Debevec je sodeloval pri postavitvi nekaterih kamnitih križev, kot arhitekt, načrtovalec.
Ernest Margon ustanovitelj in dolgoletni predsednik Društva za krajevno zgodovino in kulturo Lipa v Pivki.
Mag. Janko Boštjančič je direktor Javnega zavoda za upravljanje dediščine in turizem Pivka, kamor sodi tudi Park vojaške zgodovine v Pivki.
Ernest Margon je v knjigi Po poteh Pivških kamnitih križev napisal- popotnico:
"Kamniti križi – na videz skromni, a dragoceni spomeniki sakralne in kulturne dediščine – pomembno zaznamujejo pivško naravno in kulturno krajino ter življenje tukajšnjih ljudi. Spadajo med najpomembnejše in najlepše kamenčke v mozaiku bogate kamnoseške zapuščine naših prednikov, ki krasi značilne pivške cerkve in ohranjene hiše. Pričujoča knjižica je prispevek k ohranjanju spomina in pomena teh nemih pričevalcev vernosti in kulture na Pivki. V njej želimo popotnike, ki jih v naše kraje privabijo naravne ali kulturne znamenitosti, vojaška zgodovina ali dobra hrana, pobližje seznaniti s temi znamenji, saj se kar naprej srečujejo z njimi ob cestah, poteh in na razpotjih. Z vsakim kamnitim križem je povezana kakšna zgodba o njegovem nastanku, zgodah in nezgodah skozi zgodovino vse do današnjega časa, ko so bili mnogi med njimi restavrirani ali obnovljeni. Kamniti križi so priložnost, da popotnik ustavi korak in se sooči z minljivostjo časa, s samim seboj in prisluhne zgodbi, ki mu jo pripovedujejo. V knjižici so fotografijam križev dodane tudi stare razglednice, ob katerih obiskovalec odkriva, kako so se naši kraji in pokrajina spreminjali skozi čas."
Fotografije Pivški kamnitih križev nam je posredoval dr. Božidar Premrl, ki je dodal tudi podnapise.
Na kamnitem križu Sredi vasi v Narinu sta kar dve letnici: 1629 in 1925. Prva, ki je vklesana na spodnjem delu kapitela, priča, da je spodnji del znamenja prežitek najstarejšega datiranega križa na širšem območju Pivke, druga, ki je vklesana nad njo, pa pove, kdaj je dobilo sedanjo obliko. To delo je najbrž opravil kamnosek France Smrdel - Francetnik s Kala.
Slavinski križ ob cesti pred Slavino je bil v letih po drugi svetovni vojni vandalsko razbit in leta 2001 obnovljen ter ponovno postavljen na svoje mesto.
Najstarejši izmed treh kamnitih križev v Gradcu stoji na travnatem osredku med domačijo Toníševih in potjo, ki pelje k cerkvi Sv. Trojice nad vasjo. Na podlagi ustnega izročila in arhivskih virov je datiran v prvo polovico 18. stoletja. Kamniti križ iz leta 1891, ki stoji V Dolgih njivah zraven reške ceste, ob odcepu v Gradec, je med pivškimi križi edini, ki ima tudi vlogo vaškega kažipota. Po obliki in stilnih značilnostih je delo kamnoseka Jakoba Moravca iz Slavine.
Visoki kamniti križ z letnico 178[.] v Radohóvi vasi, ki stoji na parceli Zelnik v križišču reške ceste in ceste proti Kleniku, je najlepši predstavnik pivških visokih kamnitih križev s konca 18. stoletja. Na hrbtni strani razpela je vrezan Jezusov monogram IHS.
V Drskovčah, kjer so trije kamniti križi, je najbolj slikovit tisti s konca 18. ali začetka 19. stoletja, ki stoji na samem pod vasjo, onkraj kamnitega mosta čez strugo Pivke. Na prednjem licu ima reliefno podobo Križanega, na zadnjem pa podobo Matere božje z detetom.
Na križpotju med Trnjem, župnijsko cerkvijo Sv. Trojice in Klenikom stoji od leta 1847 izjemen kamnit križ z reliefno podobo Križanega na obeh licih. Po ustnem izročilu v Trnju so ponoči videli tja prihajati procesijo ljudi brez glav z bližnjega pokopališča.
Kamniti križ na vaškem trgu v Palčju, ki so ga leta 1889 naročili palški fantje. Ker ga je po prvi svetovni vojni po nesreči podrl vojaški kamion, je leta 1925 stari Anton Špilár - Šplarjev iz Palčja pri kamnoseku Tonetu Smrdelu na Kalu naročil nov gornji križ.
Tretji petelinjski križ, ki stoji Na Robidnici v polju pod vasjo, kjer se križajo poti proti Slovenski vasi, v gozd in v Trnje, je leta 1892 sklesal slavinski kamnosek Jakob Moravec.
Fantovski križ sredi Juršč je leta 1924 naredil kamnosek Ivan Piani iz Gorice. Pod podobo Križanega je vklesan napis: FANTOVSKI SPOMIN. Izročilo na Jurščah pravi, da so zložili denar zanj vaški fantje, preden so odšli s trebuhom za kruhom v Argentino, da bi se srečno vrnili domov.
Društvo za krajevno zgodovino in kulturo Lipa v Pivki že nekaj let pripravlja, nekajkrat letno pohode po poteh Pivških kamnitih križev. Kot nam je povedal ustanovitelj in dolgoletni predsednik tega društva Ernest Margon izberejo za pohod vedno drugo pot, in vsakič izvedo kaj novega.
Ruska dača je vila, ki je nastala kot povsem običajna podeželska hiša okrog leta 1880 v Zgornjih Gameljnah pri Ljubljani. Leta 1907 jo je kupil bogati ljubljanski trgovec Franc Petrič in jo v letu dni predelal v »ruskem stilu«, tako da so jo tudi uradno v zemljiško knjigo vpisali kot vilo. Družina Petrič je nato to vilo uporabljala vse do konca prve svetovne vojne, potem pa je še večkrat zamenjala različne lastnike. Tudi v letih od 2005 do 2016 je vila prehajala iz rok v roke, vse dokler je ni kupil dr. Aleš Musar, ki je lastnik in ustanovitelj družbe Ruska dača. Vila Ruska dača je bila leta 1908 v svojem najlepšem in najbolj sijočem obdobju , in prav zaradi tega je leta 2011 Mestna občina Ljubljana z odlokom razglasila Rusko dačo za kulturni spomenik. Sedanji novi lastnik pa se je odločil in podeželsko vilo obnovil v skladu s Petričevim časom. Tako so vilo opremili s starinami in umetninami, ki izvirajo iz tistega obdobja. Pri tem so pri obnovi pazili tudi na najmanjše podrobnosti, vse to pa je potekalo pod budnim nadzorom Zavoda za varstvo kulturne dediščine. Rusko dačo in pot njene obnove bomo spoznali v Nedeljski reportaži. Njen avtor je Milan Trobič.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Pripoved o zaokroženi temi, zanimivih krajih in ljudeh, pa tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše. Razmišljanje o vsakdanjiku, včasih tudi potopis ali celo malce ironičen pogled novinarja na dogajanje okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom. Ob 14.30 na Prvem.
Po zaslugi vztrajnosti Društva rojaka Janeza Puha, trdega dela in zbranih sredstev je v rojstnem kraju tehniškega genija Janeza Puha, ki mu severni sosedje rečejo Johann Puch, zrasel objekt, kjer bo na ogled približno 200 z njegovim imenom povezanih starodobnikov. Virtualno pa se bo v Sakušaku v Slovenskih goricah mogoče popeljati tudi z modeli, ki so po naših cestah in poteh vozili pred skoraj poldrugim stoletjem. O podrobnostih pa v tokratni Nedeljski reportaži.
Najgloblje jezero v Sloveniji, ki mu do dna ni prišel še nihče, ponuja neverjetno bogastvo narave in zgodb; vendar nanj le namiguje s skrivnostnim prepletom poplavljenih rovov v globini in strmimi stenami na višavah. In pa z nevsakdanjim mirom, ki ga ob deževjih zmoti silen izbruh vode na plano.
NAPOVED: Osli so rod v družini kopitarjev, kamor spadajo tudi konji in zebre. Biologi so s preučevanjem ugotovili, da udomačeni osli, kakršne poznamo v Evropi, izvirajo iz Afrike. O oslovski umirjenosti, radovednosti, previdnosti in prefinjenosti govori današnja Nedeljska reportaža. Ste vedeli, da na Kitajskem deluje več deset borz za trgovanje z osli in njihovimi kožami? Cene oslov se na svetovnih borzah gibljejo od nekaj sto do 3 tisoč dolarjev. V prihodnjih minutah pa boste izvedeli, ali so osli res trmaste in tihe živali, kakšen je njihov opoldanski počitek in zakaj stavek »Ti si osel« ni zmerljivka, ampak kvečjemu pohvala. Oslarijo v Gabrovici pri Komnu na Krasu je obiskal Bojan Leskovec. SLEDI POSNETEK: AR92532 »NR- OSLI« TRAJA: 23.07 min
Radijske dokumentarne oddaje nas pogosto peljejo na katerega od slovenskih gradov in nam predstavijo zgodbe njegovih zidov, muzejskih zbirk in nekdanjih plemiških lastnikov. Tokratna Nedeljska reportaža pa se sprašuje, kako se v gradu živi in zanj skrbi, če si njegov lastnik danes.
Pred petnajstimi leti, v obdobju gorskokolesarskega buma, je skupina zanesenjakov zasnovala širokopotezno prečenje Pohorja z gorskim kolesom. Pot ni nikoli zaživela kot ena slovenskih kolesarskih atrakcij in ji do recimo razvpitosti Parenzane na zahodni meji manjka kar nekaj. Zadnja leta je celo utonila v kolesarsko pozabo, a ji odmaknjenost, skrivnostnost ter seveda tudi relativna zahtevnost dajejo poseben čar. O poti in izkušnjah na njej govori Nedeljska reportaža Marka Radmiloviča.
Kozjanski krajinski park je eden izmed prvih na slovenskem. Danes jih je že 34, Kozjanski pa bo v prihodnjem letu slavil 40 let obstoja. Te dni ga je obiskal Jurij Popov.
Poznate Kum, ki je s 1220 metri najvišji vrh Posavskega hribovja in ga nekateri imenujejo tudi Zasavski Triglav? Če ste za ta vrh slišali ali se nanj celo povzpeli, veste, da vas nagradi s prečudovitimi razgledi na vse strani. Verjetno pa sta vam malo manj znana kraj Podkum in vas Rtiče, kjer so razgledi prav tako izjemni. To pa še ni vse. Tam je tudi ekološko-izletniška kmetija in konjereja Planido, kjer gojijo bosanske planinske konje. Človek in konj sta že tisočletja neločljivo povezana, in to povezavo prikazujejo v konjski sobi na kmetiji Planido. Tam je urejena tudi etnološka zbirka kmečkega orodja, opreme in naprav, lesen mlin na kamne in ročni mlin – žrmlja za mletje žita. V okolici si poleg domačije lahko ogledate 200 let star kozolec, frnaže in bližnjo cerkvico.
Od velocipeda z visokim sedežem, ki so ga uporabljali zanesenjaški meščani, do kolesa, ki je delavcem omogočalo prevoz od doma do železniških postaj. Kolo je imelo od nekdaj rekreacijski namen, pozneje pa dobi še funkcionalno, ekonomsko, feministično, ekološko in uporniško vlogo. V Nedeljski reportaži tudi o zaprtju Tovarne koles Rog in njeni zapuščini. Na kolo je sedla Darja Pograjc!
Pred približno tremi leti je slovensko javnost razburkala napoved koncerta Marka Perkovića Thompsona, ki se je imel zgoditi v Mariboru. Pevec, znan po svojih skrajnih stališčih, ki se nanašajo na ideologijo in ikonografijo zločinskega ustaškega režima, na koncu v mestu le ni smel nastopiti. To mu je z drzno in, kot je kasneje ugotovilo sodišče, tudi nelegalno akcijo preprečila mariborska upravna enota. Pred nekaj dnevi pa je odločitev sodišča formalno potrdilo še notranje ministrstvo in vsa zgodba se je v ogorčeni javnosti ponovila. Le malo kritikov ali zagovornikov koncerta zunaj Maribora pa se je do mesta, do njegovih prebivalcev tudi potrudilo. Medijskega manjka relevantnih razmišljanj, ki se pojavljajo ob boku koncerta v mestu samem, popravlja Nedeljska reportaža avtorja Marka Radmiloviča
Kako vidijo Dravo doktor bioloških znanosti ter potapljač, geolog in izpiralec zlata, ribič in njen bližnji sosed iz Malečnika pri Mariboru, kjer že več rodov izdelujejo rance – tradicionalna rečna plavila tega prostora? Drava je danes ukročena s številnimi pregradami, temeljito se je spremenila, a je na določenih odsekih ohranila veliko prvinskega. Zakaj je izpiranje zlata mukotrpno delo, kaj se skriva na dnu rečnega kanjina pri Ožbaltu in zakaj je v rečni strugi pri Dravogradu še danes prava deponija vojaškega materiala in opreme iz leta 1945?
V svetu, polnem sovraštva, je vsaka omemba ljubezni dobrodošla. Če pa je mogoče na to ljubezen tudi sesti, je vsa reč še bolj imenitna. V tajnosti, ali vsaj konspiraciji, je po Sloveniji vzniknilo devetnajst umetelno izdelanih klopi, klopc pravzaprav, ki so se znašle na točkah s praviloma imenitnim razgledom. Obiskovalci so se pričeli ob teh klopcah navdušeno fotografirati, a vse te objave na spletu niso odgovorile na osnovno vprašanje: »Kdo je klopce izdelal in predvsem, kdo jih je na te točke prinesel?« V oddaji Nedeljska reportaža Marko Radmilovič odgovarja vsaj na nekaj teh vprašanj.
Vinska Gora pri Velenju je imela v zgodovini zelo različna imena; najprej se je imenovala po svojem farnem zavetniku sv. Janezu ? Šentjanž na Peči, potem Šentjanž na Vinski Gori, domačini pa so ji rekli samo Šentjanž. Leta 1954 pa je kraj popolnoma upravičeno dobil današnje ime Vinska Gora. Na eni strani se tako imenuje najvišji vrh na tem območju, na drugi pa je tu pomembna tudi kmetijska dejavnost oziroma vinogradništvo, saj je bilo vse prisojno pobočje Vinske Gore nekoč poraslo z vinogradi. Resda ni bilo veliko žlahtnih trt, je pa tu doma domača sorta rizlinga ? peček, ki dozori konec avgusta. Da je bila vinska trta pomembna, kažejo zapisi škofov iz Gornjega Grada, ki so leta 1531 iz Vinske Gore vozili žlahtno vinsko kapljico omenjenim gornjegrajskim gospodom. Na bogato vinsko tradicijo še danes spominjajo viničarske koče. Tudi v teh krajih je trtna uš konec 19. stoletja uničila vse vinograde, pa vendar je Vinska Gora obdržala svoje ime. Sicer pa ima bogato zgodovino: tam je tekla rimska cesta, leta 1261 je na prostoru farne cerkve stala znana krstilnica s kapelo, nato pa so v 15. stoletju tam zgradili veliko cerkev. Ti kraji so znani iz obdobja turških vpadov, v II. svetovni vojni pa je tam šla XIV. divizija. Krajani so na svoj kraj ponosni in ga uspešno uvrščajo tudi v bogato turistično ponudbo. Njihova prizadevanja bomo spoznali v oddaji Nedeljska reportaža, njen avtor je Milan Trobič.
Preden so nekoč ljudje nek prostor naselili, so ga morali poimenovati. Iz krajevnih in ledinskih imen lahko tako razbiramo, kako so ljudje svoje kraje občutili in doživljali nekoč ter kako jih še danes. Nedeljska reportaža se je podala na pot po slovenskih krajih z veselimi, dobrimi, optimističnimi imeni.
Leta 2012 je v reviji Etnolog izšel nenavaden članek o tradiciji slovenske kuhinje. Na prvi pogled nič nenavadnega, saj se lep del družboslovja ukvarja s kuhinjo, gastronomijo, prehranskimi navadami in podobnim. Nekoč obrobna tema prihaja v središče akademskega zanimanja, kajti vse, kar je človeškega, se navezuje na hrano. A članek, ki ga je napisala Maja Godina Golija, doktorica etnoloških znanosti, gleda na kuharsko tradicijo skozi prizmo kriznih časov. Ker jih pravkar živimo, se v Nedeljski reportaži oziramo nazaj, da bi vedeli, kaj bomo jedli jutri. Reportažo je pripravil Marko Radmilovič.
»Jezero je, jezera nej!« Tako domačini ob Cerkniškem jezeru hudomušno odgovorijo na zvedava vprašanja turistov, ki oprezujejo za skrivnostnim presihajočim jezerom in ne opazijo drugega kot grmovje, suhe jezerske trave in trstičje. Cerkniško jezero že tisočletja buri domišljijo najrazličnejših strokovnjakov, popotnikov, raziskovalcev pa tudi domačinov. Ti so z njim tesno povezani v dobre in slabem. In tako ga želijo predstaviti tudi drugim: kot enkraten pojav, ki mu daleč naokoli ni para. Ena takih pobud je tudi Zavod za ohranjanje naravne in kulturne dediščine Jezerski hram, ki je že več kot 20 let sinonim za organizacijo, ki raziskuje, varuje in ozavešča o lepotah naravne in kulturne dediščine presihajočega Cerkniškega jezera. Ta hram je ustanovil Vekoslav Kebe, ki s svojo družino, predvsem s hčerko Kristino Kebe, uspešno dopolnjuje predstavljanje naravne in kulturne dediščine Cerkniškega jezera in okolice. Delovanje in poslanstvo Jezerskega hram v Dolenjem Jezeru pri Cerknici bomo spoznali v oddaji Nedeljska reportaža. Njen avtor je Milan Trobič.
»Kjer zlivata se črni in beli potok, tam se dete Nadiža rodi … v potoških koritih plesat začne … leze bleščeča, poljane krasi, mimo beneških starih vasi … v nižini furlanski jo žeja izpije, v produ se skrije in mirno zaspi.« Tako je v prglihah (rimarski pesmi) predstavljena Nadiža, najzahodnejša mejna reka med Italijo in Slovenijo, ki se rodi in ima velik del svojega šestdesetkilometrskega toka pod dolgim grebenom kobariškega Stola, svojo pot pa konča v Furlanski dolini, kjer se pri Teru v Italiji izlije v Jadransko morje. Vsako besedno srečanje z njo kaže, da gre za skrivnostno reko, brez zadržkov lahko rečemo, da reko, rojeno za sanje. Vsa njena pot in vse, kar je ob njej, od megalitov do prodišč, tolmunov, korit in večkilometrske soteske med Matajurjem in Mijo, in vsega, tudi endemičnega živalskega in rastlinskega sveta – vse to je vplivalo na nastanek številnih legend, ki kronološko zložene v pravem zaporedju pripovedujejo vso njeno izjemno živahno zgodbo. Že njena hudourniška narava govori o tem, da gre za reko, ki spreminja svoj značaj najmanj dvakrat na leto, ko njen vodostaj doseže najvišjo točko in se potem spet močno zniža. Vse legende v vaseh Potoki in Kred zapisujejo od nekdaj v prglihah. Slišali jih bomo v Nedeljski reportaži Jurija Popova. Govorile bodo o Nadiži, njenih koritih in ledeniškem jezeru, ki ga danes ni več. O spopadu s Turki, o Ahlu in slovenski kraljici, Nadiškem puntu, škundri, bitki s Turki, plavarjih in med drugim o Belinovi glavi in Uši. Redko katera reka lahko ponudi toliko legend kot prav Nadiža, ki velja tudi za najtoplejšo alpsko reko in je celo zdravilna, saj zaceli vse rane.
V anglosaških deželah ima policijska oznaka K-9 poseben pomen. Zaradi značilnosti angleške izgovorjave ta črka in številka dajeta besedo, ki označuje slavni rod psa. Pri nas se je izraz »policijski pes« z leti spremenil v »službenega psa,« toda skrivnostnost, pomembnost in seveda malo tudi strahospoštovanje, ki ovija to vrsto naših štirinožnih prijateljev, se niso spremenili. Prejšnje leto smo praznovali sedemdeset let organiziranega šolanja službenih psov pri nas in piko na i temu praznovanju postavljamo v oddaji Nedeljska reportaža, ki jo je pripravil Marko Radmilovič.
Računalniški muzej in njegova zbirka Sodobnost zaznamujeta hiter tehnološki napredek in posledično hitro zastarevanje informacijske tehnologije. Veliko stare strojne in programske opreme je zato že romalo tako na smetišče kot na smetišče zgodovine. Nekaj pa se je je skupaj z njenimi zgodbami po zaslugi strokovnjakov in navdušencev znašlo v depoju Računalniškega muzeja v Ljubljani. Tam so zbrani zakladi, ki smo jih nekoč doma in po službah imeli vsi – ne da bi sploh vedeli, da gre za zaklade. Avtor: Ambrož Kvartič
Neveljaven email naslov