Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Pionir Metelkove Miha Zadnikar o sodobnem uporu, ekstremizmih, slovenski stvarnosti, mirovništvu. Sorodniku Edvardu Kocbeku, sabljanju in idealni godbi. Zakaj hrana in ne bombe
Miha Zadnikar je v uporniškem letu 1968 uzrl svoj prvi grafit v življenju. V središču Ljubljane je pisalo: “Zakaj nam režete pljuča.” Četrt stoletja pozneje je bil med pionirji Metelkove, ki so zasedli nekdanjo vojašnico v prestolnici. Nastal je avtomno-kulturni center, ki z vzponi in padci še naprej ostaja najboljša menza brez korita za lačne raznorodnih alternativ: “Ob zasedbi Metelkove je vladala velika evforija, bilo je precej hlastavosti in romantike. Kmalu po zasedbi nam je z buteljko prišel čestitat celo direktor Cankarjevega doma Mitja Rotovnik. Nekoč vrhovni miličnik Pavle Čelik je prek Radia Študent dajal nasvete, kako se obnašati do policije. S posebnim pismom je Metelkovo kasneje podprl celo predsednik Janez Drnovšek."
“Metelkova je v dokaj dobri kondiciji. Seveda so žalostne reči, kot je požig Jalle-Jalle. Občina se je vendarle zganila pri urejanju težav z odvisniki."
Pa današnji upor? “Ljudje so aktivisti z ugodno dejavnostjo na Facebooku. Rad imam nove tehnologije, ampak tukaj spuščajo meglo. Zadeve so razpršene, čeprav za upor obstaja tisoč in en razlog. Ljudje imajo težko občutek za skupnost, že v šolah so različnosti in statusni simboli tako močni, da ljudi zavedejo. Še dodatno otopijo zaradi prevelike aktivnosti na telefonih. Zatopljeni so v svoje namišljene svetove.”
"Avtonomnost gre težko skupaj z legalizacijo. Mladi bi radi skvotirali, ampak zakoni so napisani tako, da je to težko. Kondicijo iz devetdesetih je težko vzdrževati.”
Zadnikar je v sorodu s pesnikom in politikom Edvardom Kocbekom, bratom njegovega dedka. "Edvarda Kocbeka silno spoštujem. Imel sem privilegij, da sem se družil s tem izjemno duhovitim in neverjetnim človekom. Na družinskih srečanjih me je kot otroka zelo rad žgečkal. Rad je imel rusko kegljanje. Potem sta se z ženo Zdravko odpeljala v temno zeleni škodi z neverjetno registrsko tablico: LJ 100-00."
"Moja teza je, da so Kocbeka pravzaprav izdali njegovi. Tisti, ki naj bi bili njegovi, so ga bolj izdali kot ga je partija maltretirala. Skupina krščanskih socialistov bi lahko naredila več, a je pokleknila.”
Miha Zadnikar je izjemen poznavalec glasbe, vrhunski stilist, kulturni aktivist in publicist. Mislec, ki pojasni, zakaj je prav sabljanje šport, ki lahko potegne človeka iz krize: “Sabljanje je psihiater dr. Andrej Marušič priporočal, ker človeka usmeri v fokus. Fokusiranje je rešitev za depresijo.”
O sodobnem uporu, ekstremizmih, slovenski stvarnosti, mirovništvu. Tudi o tem, zakaj se je vredno boriti, verjeti v metelkove, se zavzemati za hrano in ne bombe. Zakaj ne dopustiti, da nam, prosto po starem grafitu, režejo pljuča. In krila. “Boriti se splača, da nekaj prispevamo družbi. Da greš lahko mirno spat, ker so stvari povedane.”
“Kdor napiše zgodovino, je zmagal”
854 epizod
Kdo so ljudje, ki zaznamujejo družbo? Kakšen je človek za funkcijo, ki daje pečat sedanjosti? Kako premika meje prihodnosti? Oddaja Nedeljski gost na Valu 202. Funkciji nadene človeško podobo.
Pionir Metelkove Miha Zadnikar o sodobnem uporu, ekstremizmih, slovenski stvarnosti, mirovništvu. Sorodniku Edvardu Kocbeku, sabljanju in idealni godbi. Zakaj hrana in ne bombe
Miha Zadnikar je v uporniškem letu 1968 uzrl svoj prvi grafit v življenju. V središču Ljubljane je pisalo: “Zakaj nam režete pljuča.” Četrt stoletja pozneje je bil med pionirji Metelkove, ki so zasedli nekdanjo vojašnico v prestolnici. Nastal je avtomno-kulturni center, ki z vzponi in padci še naprej ostaja najboljša menza brez korita za lačne raznorodnih alternativ: “Ob zasedbi Metelkove je vladala velika evforija, bilo je precej hlastavosti in romantike. Kmalu po zasedbi nam je z buteljko prišel čestitat celo direktor Cankarjevega doma Mitja Rotovnik. Nekoč vrhovni miličnik Pavle Čelik je prek Radia Študent dajal nasvete, kako se obnašati do policije. S posebnim pismom je Metelkovo kasneje podprl celo predsednik Janez Drnovšek."
“Metelkova je v dokaj dobri kondiciji. Seveda so žalostne reči, kot je požig Jalle-Jalle. Občina se je vendarle zganila pri urejanju težav z odvisniki."
Pa današnji upor? “Ljudje so aktivisti z ugodno dejavnostjo na Facebooku. Rad imam nove tehnologije, ampak tukaj spuščajo meglo. Zadeve so razpršene, čeprav za upor obstaja tisoč in en razlog. Ljudje imajo težko občutek za skupnost, že v šolah so različnosti in statusni simboli tako močni, da ljudi zavedejo. Še dodatno otopijo zaradi prevelike aktivnosti na telefonih. Zatopljeni so v svoje namišljene svetove.”
"Avtonomnost gre težko skupaj z legalizacijo. Mladi bi radi skvotirali, ampak zakoni so napisani tako, da je to težko. Kondicijo iz devetdesetih je težko vzdrževati.”
Zadnikar je v sorodu s pesnikom in politikom Edvardom Kocbekom, bratom njegovega dedka. "Edvarda Kocbeka silno spoštujem. Imel sem privilegij, da sem se družil s tem izjemno duhovitim in neverjetnim človekom. Na družinskih srečanjih me je kot otroka zelo rad žgečkal. Rad je imel rusko kegljanje. Potem sta se z ženo Zdravko odpeljala v temno zeleni škodi z neverjetno registrsko tablico: LJ 100-00."
"Moja teza je, da so Kocbeka pravzaprav izdali njegovi. Tisti, ki naj bi bili njegovi, so ga bolj izdali kot ga je partija maltretirala. Skupina krščanskih socialistov bi lahko naredila več, a je pokleknila.”
Miha Zadnikar je izjemen poznavalec glasbe, vrhunski stilist, kulturni aktivist in publicist. Mislec, ki pojasni, zakaj je prav sabljanje šport, ki lahko potegne človeka iz krize: “Sabljanje je psihiater dr. Andrej Marušič priporočal, ker človeka usmeri v fokus. Fokusiranje je rešitev za depresijo.”
O sodobnem uporu, ekstremizmih, slovenski stvarnosti, mirovništvu. Tudi o tem, zakaj se je vredno boriti, verjeti v metelkove, se zavzemati za hrano in ne bombe. Zakaj ne dopustiti, da nam, prosto po starem grafitu, režejo pljuča. In krila. “Boriti se splača, da nekaj prispevamo družbi. Da greš lahko mirno spat, ker so stvari povedane.”
“Kdor napiše zgodovino, je zmagal”
Nedeljski gost dr. Aleš Kuhar, agrarni ekonomist, o samooskrbi, vinu, glasbi in še čem.
Nedeljski gost dr. Aleš Kuhar, agrarni ekonomist, o samooskrbi, vinu, glasbi in še čem.
Aurora Fonda je dolgoletna vodja slovenske galerije A+A v Benetkah, doktorica znanosti s področja umetnostne zgodovine in kustosinja predstavitve Republike Slovenije na 56. Beneškem bienalu 2015.
Na Facebooku vsak dan napiše kakšno zabeljeno misel, v kolumnah lucidno analizira poti in stranpoti slovenske družbe, predvsem pa se angažira kot magister slikarstva. Pred kratkim je imel razstavo kar v svojem stanovanju, izvedel je provokativni projekt nekakšnega osebnega velikega brata, s Tomažem Šalamunom je izdal pesniško slikanico, se ukvarjal z 299 kosmatimi, še vedno za 7 tisoč evrov prodaja Mucike na platnu … Arjan Pregl je družbeno-kritični slikar, ki se radikalno in angažirano odziva na dogajanje v okolju. Ne uporablja le čopiča, ampak tudi črke in splet. Iskreno in brezkompromisno.
Pravi, da nima kaj povedati, ali pa vsaj ne karkoli novega. Ljubljančan Boris Kosec se je v socialnem delu znašel po naključju, a kot kaže, je bilo to dobro naključje. Že 25 let namreč dela z brezdomci v ljubljanskem zavetišču, ki je bilo takrat sploh prvo zavetišče za brezdomce v Sloveniji. Takrat je poznal vse uporabnike, danes jih je preveč.
Mirjam Drnovšček vodi kranjsko Prešernovo gledališče, ki se z družbeno kritičnimi predstavami odziva na aktualne trenutke v družbi, te pa gledalca spodbujajo k razmišljanju. Tudi na predstavah Tedna slovenske drame, osrednjem festivalu uprizarjanja slovenskih dramskih besedil, ki jih v svoje programe vključujejo tudi tuja gledališča. Prav vključevanje v mednarodni gledališki svet je, poudarja Drnovškova, zelo pomembno za rast gledališča. Za uveljavitev mladih slovenskih dramatikov pa so odločilne delavnice dramskega pisanja, kjer nastajajo novejša besedila.
Zenel Batagelj, partner v družbi Valicon, letošnji prejemnik stanovske nagrade Slovenske oglaševalske zbornice, Oglaševalska osebnost. Raziskovalec, analitik, poznavalec potrošniških navad, kulture ter socialnega in ekonomskega okolja, vidnejši strokovnjak s področja znamčenja.
Tokratni Nedeljski gost bo dr. Božidar Opara, defektolog, predsednik Strokovnega sveta za splošno izobraževanje in strokovnjak za metode učenja otrok s posebnimi potrebami. Predvsem pa strasten zagovornik in oče inkluzivne pedagogike pri nas, za katero pravijo, da je največja sprememba v sistemu vzgoje in izobraževanja v svetu v zadnjih 50. letih. Inkluzija, ki se je razvila iz specialne pedagogike, je najbolj moderen, demokratičen in human pristop pri vključevanju otrok s posebnimi potrebami v običajne šole.
Nima jih še trideset, pa je presegla že številne precej starejše od sebe. Med študijem medicine je ugotovila, da to pa mogoče ni vse, kar jo zanima in zdaj ji manjka le še nekaj izpitov, da bo ob naziv doktorica medicine dodala še doktorica matematike in računalništva. Rada gre v službo v Mariborski klinični center kot specializantka nevrologije, rada pa gre tudi v Karitasovo ambulanto za osebe brez obveznega zdravstvenega zavarovanja. Tam se včasih počuti bistveno bolj zdravnica kot v svoji redni službi. Ob vodenju ambulante pa je tudi predsednica humanitarnega društva Humanitarček, športnica, zaljubljena v knjige in v mesto ob Dravi. Ena redkih stvari, ki je ne zanimajo, je znanstvena fantastika, čeprav je za številne znanstvena fantastika početi vse to, kar počne Ninna Kozorog, ki je prav prejšnji teden prejela tudi naziv Ona 365.
Nedeljski gost JE BIL Marjan Strojan, pesnik prevajalec, filmski kritik in predsednik Slovenskega centra PEN. S prevajanjem in poezijo se je začel ukvarjati že v gimnazijskih letih. Najdlje je prevajal pesnika Roberta Frosta, sledijo Chaucer, Milton, Beawulf, Shakespeare in James Joyce, prevajal je tudi pesmi iz Antologije angleške poezije. Zadnja leta je gost številnih univerz in akademij tako po Evropi kot tudi na Kitajskem, Japonskem, v Severni in Srednji Ameriki, kjer študentom predava o Miltonu, velikokrat pa je vabljen, da prebira svojo poezijo.
Otroštvo je preživel v Trstu in Gradcu. Po karieri dopisnika RTV Slovenija in Dela je postal prvi odpravnik poslov slovenskega veleposlaništva na Dunaju. Vseskozi prisotno zanimanje za svet pa je Bojan Grobovšek udejanjal še kot veleposlanik na Poljskem, v Argentini in Švici. Spremljevalec domačega dogajanja je bil tako vsaj deloma tudi zunanji opazovalec, ki še vedno pogosto razmišlja o Sloveniji. Odveč je dodati, da kritično. Njegova zadnja zbirka esejev ima naslov Zakaj Slovenija ni Švica? Nedeljski gost, zdaj predsednik Slovenskega društva za mednarodne odnose, pa tudi na to vprašanje ponuja odgovor, ki nikakor ni enoznačen.
Dolga je bila pot iz Auschwitza do odra, na katerem je leta 1994 Branko Lustig prejel oskarja za Schindlerjev seznam s Stevenom Spielbergom. “Schindlerjev seznam je bil ena takšna atomska eksplozija! Dva atoma, moj in Stevenov sta trčila in nastal je ta film.”
Tako spreten kot v ovinkih in na skokih je Filip Flisar tudi pred mikrofonom! V svoji pristni štajerščini bo razložil, zakaj je v italijanščini duhovit le fizično in ne besedno. Pojasnil bo, kako z Zlatkom Zahovičem rešujeta Maribor in zakaj rad študira. Kaj imata Kalvarija in “hopa-cupa” s fizično pripravo ter zakaj obožuje Rudolfa van Veena. Nekaj dni po izjemnem uspehu, ko je v Kreischbergu osvojil naslov svetovnega prvaka, je Filipa Flisarja v studiu Vala 202 gostila Anja Hlača Ferjančič.
Že 20 let praktično vsak dan zre smrti v oči. V svojem poklicu se je naučil ceniti čas; pravi, da se vsak dan bori z njim in ga poskuša kupovati. Zase predvsem prostega, za tiste, s katerimi dela, pa življenjskega. Števila ljudi, ki so zaradi njega dobili novo priložnost, ne šteje. Tudi zato, ker jih je preveč. Raje spodbuja vse nas, naj bomo pripravljeni, ker je preživetje morebitnega ponesrečenca največkrat odvisno od nas in ne reševalcev. Danijel Andoljšek je eden prvih reševalcev na motorju v Sloveniji, vodja izmene na Reševalni postaji UKC Ljubljana, hkrati pa je tudi predavatelj za nacionalno poklicno kvalifikacijo ter učitelj na tečajih prve pomoči. In kot dodaja, zaradi tistega, kar vidi na terenu, ga zelo skrbi za njegove tri hčere.
Nick Davies je tisti novinar, ki je zamajal medijski imperij Ruperta Murdocha in tisti novinar, ki je imel ključno vlogo pri objavi zaupnih depeš Wikileaks. “Geslo za dostop do podatkov sva sestavila iz naključnih besed na kavarniških prtičkih,” pripoveduje o tajnem srečanju z Julianom Assangem. Z večkrat nagrajenim novinarjem Guardiana, ki je bil pred tedni gost medijskega festivala Naprej/Forward, o raziskovalnem novinarstvu, omejeni moči besede in svobode govora, medijskem lastništvu, korporacijah, ki obvladujejo vlade, o žvižgačih … In manj znanih dejstvih o Julianu Assangu in Rupertu Murdochu.
Imre Jerebic, socialni delavec, humanist in človekoljub. Generalni tajnik Slovenske Karitas je vse od začetka delovanja organizacije sooblikoval njene temelje ter verjel v cilje in poslanstvo, ki zadevajo tudi človekovo duhovnost.
Neveljaven email naslov