Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Dr. Katarina Keber, višja znanstvena sodelavka Zgodovinskega inštituta Milka Kosa ZRC SAZU, o kugi, koleri, španski gripi in covidu19
Zgodovina človeštva je tudi zgodovina epidemij. Dr. Katarina Keber pravi, da je izbruh pandemije covida 19 ni zelo presenetil. Ukvarja se namreč s socialno zgodovino medicine in v teh okvirih preučuje epidemije, ki so prizadele človeštvo. Epidemija kuge v 14. stoletju naj bi v Evropi povzročila smrt tretjine prebivalstva, za naše območje pa veliko več vemo o epidemijah kolere.
Epidemije kolere so razgalile nemoč oblasti, da bi pomagale ljudem
''Kolera pride v naš prostor po reformah Marije Terezije, ki so posegle tudi na področje zdravstva, zato je o epidemijah kolere ohranjenega veliko več arhivskega gradiva, na podlagi katerega smo lahko opazovali epidemije, ki so si pri nas sledile v 19. stoletju.''
Karantena je omenjena v prvem zdravstvenem zakonu Marije Terezije, v sanitetnem normativu iz leta 1770, ki predpisuje zdravstveni kordon, zaprt pas ozemlja, ki je bil prehoden le tam, kjer so bile urejene karantene. Zdravstveni kordon so habsburške oblasti zaradi grozeče nevarnosti izbruha kolere vzpostavile leta 1831, del kordona je potekal tudi na meji med deželo Kranjsko in Hrvaško. Mejo so zaprli, tja poslali več kot 500 vojakov, postavili stražarnice in določili tri prehodna mesta, rastele. Eden izmed njih je bil pri Metliki. Tam se je lahko tudi trgovalo z ''nestruponosnim'' blagom, s pšenico, soljo in živino.
''Ljudje, ki niso mogli dokazati, da prihajajo z neokuženih območij, niso smeli prestopiti meje, obtičali so v karanteni.''
Na Kranjskem je največ ljudi zbolelo in umrlo v epidemiji leta 1855. Ker je zaradi te epidemije obubožalo veliko družin, jim je deželna oblast pomagala z milodari, denarjem, ki so ga darovali premožnejši sloji, že med epidemijo pa so organizirali javne kuhinje, v katerih so razdeljevali hrano, največkrat govejo juho in kruh.
''Epidemije kolere so razgalile nemoč oblasti, da bi pomagale ljudem. Zdravniki so bili takrat večini nedostopni. Zaradi kolere so se spremenile tudi higienske navade ljudi.''
Ker je bila večina takrat nepismenih, so bili duhovniki ''uradni govorci'', ki so vernikom s prižnic prebirali uredbe o obrambi pred kolero.
''Med zadnjo epidemijo kolere leta 1886 pa je pomembno vlogo pri razširjanju informacij odigral telegraf.''
Niso videli slona v sobi
Svet je zelo pretresla in prizadela epidemija španske gripe, ki se je začela spomladi 1918, ko je bil velik del človeštva izčrpan od grozot prve svetovne vojne. Ime španska gripa je ta nalezljiva bolezen dobila zato, ker v Španiji ni imela cenzure tiska, zaradi tega so o novi bolezni najprej in največ poročali. Pojavila pa naj bi se v Združenih državah Amerike, od koder so jo v Evropo prinesli ameriški vojaki. Naše kraje in ves svet je španska gripa v drugem valu dosegla konec poletja 1918. Po novejših ocenah je po vsem svetu v drugem valu za špansko gripo zbolelo 500 milijonov, umrlo pa od 50 do 100 milijonov ljudi.
''To so približne ocene. Ugotavljanje številk je problematično tudi zato, ker se je drugi val pandemije zgodil ob koncu prve svetovne vojne, ko je družba delovala drugače. Španska gripa je bila le ena izmed težav prebivalstva, ki je stradalo zaradi primanjkovanja hrane. To je bila tudi glavna okoliščina, ki je vplivala na širjenje španske gripe in na število umrlih.''
V Ljubljani so imeli prve primere smrtnih žrtev v zadnjih dveh tednih septembra, potem pa se je število mrtvih hitro povečevalo.
''Edini javnozdravstveni ukrep dežele Kranjske je bilo enomesečno zaprtje šol. Zdravniki so najprej opazili obolevanje učencev in dijakov, v začetku oktobra naj bi bilo bolnih 30 odstotkov vseh šolajočih, po šolah je manjkalo od 17 do 75 odstotkov vseh otrok. Bolezen je prizadela vse plasti družbe.''
Dežela Kranjska se je odzvala bolj medlo, pravi dr. Katarina Keber. V habsburški monarhiji je za špansko gripo umrlo 260 tisoč ljudi, kar je zavajajoč podatek, saj ne vemo, koliko vojakov je umrlo zaradi španske gripe.
Na Zgodovinskem inštitutu Milka Kosa ZRC SAZU so skupaj z univerzo v Pulju izvedli projekt, v okviru katerega so pregledali tudi mrliške knjige ljubljanskih in okoliških župnij ter deželne bolnišnice v Ljubljani. Našteli so 414 umrlih za posledicami španske gripe.
Epidemijo španske gripe so začeli preučevati zelo pozno. Pisateljica Laura Spinney je v knjigi Pale Rider napisala, da zgodovinarji po svetu sploh niso opazili slona v sobi. Pandemijo so začeli preiskovati šele ob njeni osemdesetletnici, ko so na univerzi v Cape Townu organizirali mednarodno interdisciplinarno konferenco o španski gripi.
Katarina Keber poudarja, da je španska gripa, o kateri so poročali časopisi, pisali vojaki v svojih dnevnikih, globoko umeščena v zgodovinski spomin posameznih družin.
''Zaradi španske gripe so obolevale celotne družine, to je bil takrat nenavaden vzrok smrti, žrtve te bolezni pa so bili mladi odrasli, stari od 20 do 30 let, najbolj vitalen del prebivalstva, umrlo je več žensk kot moških ...''
Zgodovina iskanja cepiv
''To je zanimiva veja preučevanja epidemij, od prvih cepljenj proti črnim kozam do iskanja cepiv za vsako nalezljivo bolezen. Za špansko gripo niso našli cepiva, ker so povzročitelja iskali med bakterijami. Viruse so odkrili pozneje.''
Kdaj so se v zgodovini bolezni, epidemij in iskanja cepiv pojavili proticepilci?
''Tudi to se preučuje, kajti s prvimi cepljenji je takoj vzniknila tudi ta stran, ki je cepljenju nasprotovala in se skozi vso zgodovino cepljenj in novih cepiv pojavlja ob boku napredka in znanosti.''
Kaj so nas naučile epidemije?
''Zame je to predvsem zelo nenavadna izkušnja, ko skozi zgodovinske epidemije osebno doživljam današnjo. Analitično opazujem in na lastni koži doživljam občutke, ki sem jih lahko prej ob arhivskem gradivu le slutila, da so jih ljudje občutili takrat. Vsekakor bom na zgodovinske epidemije gledala malo drugače, prisotna bo lastna izkušnja …''
Pri nas je bila o španski gripi napisana le ena diplomska naloga, dr. Katarina Keber upa, da se bo to področje raziskovanja socialne zgodovine medicine okrepilo.
''Sami doživljamo in vidimo, kako pandemija nalezljive bolezni prizadene družbo v celoti. Ni družbenega segmenta, ki se ga pandemija ne bi dotaknila.''
Se med epidemijami vedno pojavljajo govorice in teorije zarot?
''To je stalnica v zgodovini epidemij. Bolj ko oblasti skrivajo podatke pred ljudmi, več je govoric in teorij zarot.''
Za epidemije so bili vedno krivi drugi, zaradi epidemij so pogosto izbruhnili tudi upori in vstaje, je povedala gostja Vala 202 dr. Katarina Keber, ki še pravi, da so države, ki imajo dobro razvit javnozdravstveni sistem in zdravstvo, dostopno vsem, edine, ki lahko poskrbijo za težko bolne, tiste pa, ki so zdravstvo privatizirale, pa ne morejo učinkovito reševati takšnih velikih javnozdravstvenih problemov, katastrof, kot so epidemije.
856 epizod
Kdo so ljudje, ki zaznamujejo družbo? Kakšen je človek za funkcijo, ki daje pečat sedanjosti? Kako premika meje prihodnosti? Oddaja Nedeljski gost na Valu 202. Funkciji nadene človeško podobo.
Dr. Katarina Keber, višja znanstvena sodelavka Zgodovinskega inštituta Milka Kosa ZRC SAZU, o kugi, koleri, španski gripi in covidu19
Zgodovina človeštva je tudi zgodovina epidemij. Dr. Katarina Keber pravi, da je izbruh pandemije covida 19 ni zelo presenetil. Ukvarja se namreč s socialno zgodovino medicine in v teh okvirih preučuje epidemije, ki so prizadele človeštvo. Epidemija kuge v 14. stoletju naj bi v Evropi povzročila smrt tretjine prebivalstva, za naše območje pa veliko več vemo o epidemijah kolere.
Epidemije kolere so razgalile nemoč oblasti, da bi pomagale ljudem
''Kolera pride v naš prostor po reformah Marije Terezije, ki so posegle tudi na področje zdravstva, zato je o epidemijah kolere ohranjenega veliko več arhivskega gradiva, na podlagi katerega smo lahko opazovali epidemije, ki so si pri nas sledile v 19. stoletju.''
Karantena je omenjena v prvem zdravstvenem zakonu Marije Terezije, v sanitetnem normativu iz leta 1770, ki predpisuje zdravstveni kordon, zaprt pas ozemlja, ki je bil prehoden le tam, kjer so bile urejene karantene. Zdravstveni kordon so habsburške oblasti zaradi grozeče nevarnosti izbruha kolere vzpostavile leta 1831, del kordona je potekal tudi na meji med deželo Kranjsko in Hrvaško. Mejo so zaprli, tja poslali več kot 500 vojakov, postavili stražarnice in določili tri prehodna mesta, rastele. Eden izmed njih je bil pri Metliki. Tam se je lahko tudi trgovalo z ''nestruponosnim'' blagom, s pšenico, soljo in živino.
''Ljudje, ki niso mogli dokazati, da prihajajo z neokuženih območij, niso smeli prestopiti meje, obtičali so v karanteni.''
Na Kranjskem je največ ljudi zbolelo in umrlo v epidemiji leta 1855. Ker je zaradi te epidemije obubožalo veliko družin, jim je deželna oblast pomagala z milodari, denarjem, ki so ga darovali premožnejši sloji, že med epidemijo pa so organizirali javne kuhinje, v katerih so razdeljevali hrano, največkrat govejo juho in kruh.
''Epidemije kolere so razgalile nemoč oblasti, da bi pomagale ljudem. Zdravniki so bili takrat večini nedostopni. Zaradi kolere so se spremenile tudi higienske navade ljudi.''
Ker je bila večina takrat nepismenih, so bili duhovniki ''uradni govorci'', ki so vernikom s prižnic prebirali uredbe o obrambi pred kolero.
''Med zadnjo epidemijo kolere leta 1886 pa je pomembno vlogo pri razširjanju informacij odigral telegraf.''
Niso videli slona v sobi
Svet je zelo pretresla in prizadela epidemija španske gripe, ki se je začela spomladi 1918, ko je bil velik del človeštva izčrpan od grozot prve svetovne vojne. Ime španska gripa je ta nalezljiva bolezen dobila zato, ker v Španiji ni imela cenzure tiska, zaradi tega so o novi bolezni najprej in največ poročali. Pojavila pa naj bi se v Združenih državah Amerike, od koder so jo v Evropo prinesli ameriški vojaki. Naše kraje in ves svet je španska gripa v drugem valu dosegla konec poletja 1918. Po novejših ocenah je po vsem svetu v drugem valu za špansko gripo zbolelo 500 milijonov, umrlo pa od 50 do 100 milijonov ljudi.
''To so približne ocene. Ugotavljanje številk je problematično tudi zato, ker se je drugi val pandemije zgodil ob koncu prve svetovne vojne, ko je družba delovala drugače. Španska gripa je bila le ena izmed težav prebivalstva, ki je stradalo zaradi primanjkovanja hrane. To je bila tudi glavna okoliščina, ki je vplivala na širjenje španske gripe in na število umrlih.''
V Ljubljani so imeli prve primere smrtnih žrtev v zadnjih dveh tednih septembra, potem pa se je število mrtvih hitro povečevalo.
''Edini javnozdravstveni ukrep dežele Kranjske je bilo enomesečno zaprtje šol. Zdravniki so najprej opazili obolevanje učencev in dijakov, v začetku oktobra naj bi bilo bolnih 30 odstotkov vseh šolajočih, po šolah je manjkalo od 17 do 75 odstotkov vseh otrok. Bolezen je prizadela vse plasti družbe.''
Dežela Kranjska se je odzvala bolj medlo, pravi dr. Katarina Keber. V habsburški monarhiji je za špansko gripo umrlo 260 tisoč ljudi, kar je zavajajoč podatek, saj ne vemo, koliko vojakov je umrlo zaradi španske gripe.
Na Zgodovinskem inštitutu Milka Kosa ZRC SAZU so skupaj z univerzo v Pulju izvedli projekt, v okviru katerega so pregledali tudi mrliške knjige ljubljanskih in okoliških župnij ter deželne bolnišnice v Ljubljani. Našteli so 414 umrlih za posledicami španske gripe.
Epidemijo španske gripe so začeli preučevati zelo pozno. Pisateljica Laura Spinney je v knjigi Pale Rider napisala, da zgodovinarji po svetu sploh niso opazili slona v sobi. Pandemijo so začeli preiskovati šele ob njeni osemdesetletnici, ko so na univerzi v Cape Townu organizirali mednarodno interdisciplinarno konferenco o španski gripi.
Katarina Keber poudarja, da je španska gripa, o kateri so poročali časopisi, pisali vojaki v svojih dnevnikih, globoko umeščena v zgodovinski spomin posameznih družin.
''Zaradi španske gripe so obolevale celotne družine, to je bil takrat nenavaden vzrok smrti, žrtve te bolezni pa so bili mladi odrasli, stari od 20 do 30 let, najbolj vitalen del prebivalstva, umrlo je več žensk kot moških ...''
Zgodovina iskanja cepiv
''To je zanimiva veja preučevanja epidemij, od prvih cepljenj proti črnim kozam do iskanja cepiv za vsako nalezljivo bolezen. Za špansko gripo niso našli cepiva, ker so povzročitelja iskali med bakterijami. Viruse so odkrili pozneje.''
Kdaj so se v zgodovini bolezni, epidemij in iskanja cepiv pojavili proticepilci?
''Tudi to se preučuje, kajti s prvimi cepljenji je takoj vzniknila tudi ta stran, ki je cepljenju nasprotovala in se skozi vso zgodovino cepljenj in novih cepiv pojavlja ob boku napredka in znanosti.''
Kaj so nas naučile epidemije?
''Zame je to predvsem zelo nenavadna izkušnja, ko skozi zgodovinske epidemije osebno doživljam današnjo. Analitično opazujem in na lastni koži doživljam občutke, ki sem jih lahko prej ob arhivskem gradivu le slutila, da so jih ljudje občutili takrat. Vsekakor bom na zgodovinske epidemije gledala malo drugače, prisotna bo lastna izkušnja …''
Pri nas je bila o španski gripi napisana le ena diplomska naloga, dr. Katarina Keber upa, da se bo to področje raziskovanja socialne zgodovine medicine okrepilo.
''Sami doživljamo in vidimo, kako pandemija nalezljive bolezni prizadene družbo v celoti. Ni družbenega segmenta, ki se ga pandemija ne bi dotaknila.''
Se med epidemijami vedno pojavljajo govorice in teorije zarot?
''To je stalnica v zgodovini epidemij. Bolj ko oblasti skrivajo podatke pred ljudmi, več je govoric in teorij zarot.''
Za epidemije so bili vedno krivi drugi, zaradi epidemij so pogosto izbruhnili tudi upori in vstaje, je povedala gostja Vala 202 dr. Katarina Keber, ki še pravi, da so države, ki imajo dobro razvit javnozdravstveni sistem in zdravstvo, dostopno vsem, edine, ki lahko poskrbijo za težko bolne, tiste pa, ki so zdravstvo privatizirale, pa ne morejo učinkovito reševati takšnih velikih javnozdravstvenih problemov, katastrof, kot so epidemije.
Silvija Krejaković je bila dobri dve desetletji višja svetovalka Narodnega muzeja v Kraljevu, enem od srbskih mest, v katera so med drugo svetovno vojno izgnali več tisoč Slovencev. Med več kot 1500 v začetku vojne izgnanimi v Kraljevo je bilo le nekaj mesecev pozneje, oktobra 1941, nekaj ustreljenih kot talcev. Kot maščevanje za pobite ali ranjene nemške vojake je namreč nemška vojska po tovarnah, šolah, ulicah in domovih zajela ljudi, tudi otroke, in jih odpeljala na morišče. Še desetletja po njihovem poboju, ko je bil na prizorišču te tragedije že urejen spominski park in so številni umetniki darovali svoja dela za razstavo, ki naj bi bila umetniški opomin na ta poboj, je bilo število pobitih popolna neznanka, ugibanja so segala celo do 7.000 ljudi. Naša današnja nedeljska gostja Silvija Krejakovič je prva zgodovinarka, ki se je zbiranja imen lotila sistematično in tako tej siloviti človeški tragediji ni dala le znanstvenega okvirja, pač pa sleherni zaporedni številki tudi ime, obraz in življenjsko zgodbo.
Gledališki režiser Janush Kica, poljskega rodu, ki je v zadnjih dveh desetletjih osvojil skoraj vse slovenske odre. Je prvi tuji režiser, ki je uprizoril Linhartovega Matička in z letošnjim septembrom zasedel mesto profesorja na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo v Ljubljani.
Doktorica Nives Dolšak, profesorica na Šoli za morske in okoljske problematike Univerze v Washingtonu, raziskuje okoljsko pravo, javne politike in podnebne razmere.
Miha Zadnikar je v uporniškem letu 1968 uzrl svoj prvi grafit v življenju. V središču Ljubljane je pisalo: “Zakaj nam režete pljuča.” Četrt stoletja pozneje je bil med pionirji Metelkove, ki so zasedli nekdanjo vojašnico v prestolnici. Nastal je avtomno-kulturni center, ki z vzponi in padci še naprej ostaja najboljša menza brez korita za lačne raznorodnih alternativ. Miha Zadnikar je izjemni poznavalec glasbe, vrhunski stilist, kulturni aktivist in publicist. Mislec, ki pojasni, zakaj je prav sabljanje šport, ki lahko potegne človeka iz krize in da ni zmagovalec tisti, ki piše zgodovino. Kdor piše zgodovino je zmagal. O sodobnem uporu, ekstremizmih, slovenski stvarnosti, mirovništvu. Tudi o tem, zakaj se je vredno boriti, verjeti v metelkove, se zavzemati za hrano in ne bombe. Zakaj ne dopustiti, da nam, prosto po starem grafitu, režejo pljuča. In krila. Z Miho Zadnikarjem se je pogovarjal Luka Hvalc.
“V Maribor bi rada pripeljala še Eskime in Indijance, vendar dvomim, da mi bo kdaj uspelo pridobiti res avtentične skupine, saj so zadeve precej skomercializirane, plastičnih perjanic pa si na odru res ne želimo,” pravi Alenka Klemenčič, producentka mariborskega festivala Folkart, največjega srednjeevropskega festivala folklornih skupin, ki že trideset let razveseljuje z živopisnimi radoživimi nastopi. O nastanku Folkarta, o tem, da dobrih stvari, ki jih imamo doma ne cenimo dovolj, pa tudi kako je Folkart na konvenciji o nesnovni kulturni dediščini dobil pokroviteljstvo Unesca, v pogovoru z Natašo Kuhar.
Ciril Zlobec je bil Sopotnik na Valu 202. V spomin – pogovor iz leta 2015, ko ste ga poslušalci izbrali tudi za Ime leta.
Geograf, zgodovinar in direktor Sinagoge Maribor Boris Hajdinjak je odličen poznavalec srednjega veka, raziskovalec zgodovine Judov na Slovenskem in raziskovalec holokavsta, največjega zla v zgodovini človeštva. “Če si zapomnite en obraz, eno ime žrtve holokavsta, boste rešili to, kar so hoteli nacisti uničiti,” pravi Boris Hajdinjak, gost Tatjane Pirc
Tokratni Nedeljski gost je arheološko lopato prvič zasadil pred več kot tremi desetletji in od tedaj praktično ni izkopavanja v Ljubljani, kjer ne bi odigral ključne vloge. Število izkopanega materiala pri njem gre v tone, samo med izkopavanji na Ljubljanskem gradu je šlo skozi njegove roke 500 000 najdenih fragmentov. To nedeljo dopoldne se nam bo pridružil Martin Horvat, arheolog in vodja dokumentacije v Mestnem muzeju v Ljubljani, ki je bdel tudi nad presenetljivimi arheološkimi odkritji, s katerimi je v minulih mesecih postregla Gosposvetska cesta v Ljubljani. Zakaj je šlo za generacijsko najdbo in kaj ima sam skupnega z Jazonom?
Gledališče Matije Solceta niso zoglj lutke. In njegove lutke ne pripovedujejo pravljic za otroke. Svoje delo in življenje prepleta z glasbo in igro. Na praški akademiji, kjer doktorira iz lutkovne umentosti, poučuje, s svojimi predstavami prepotuje dobršen del sveta. S harmoniko oživlja etno glasbo, sodeluje z glasbeniki po vsem svetu, organizira in vodi mednarodne glasbene delavnice. Matija Solce je doktor lutkovne umetnosti, glasbenik, režiser, igralec in pedagog.
Aleš Fevžer je eden najbolj znanih in priznanih slovenskih športnih fotografov. Je edini, ki je delal na vseh 15-ih olimpijskih igrah, na katerih so tekmovali športniki v samostojni Sloveniji. Njegov arhiv obsega fotografije največjih slovenskih športnih uspehov, njegovi spomini pa se vrtijo okoli nepozabnih dogodivščin, ki jih je nabiral na vseh celinah.Pravi, da dobra športna fotografija ujame in prenaša čustva. Govoril bo tudi o časih pred digitalno fotografijo, natrpanih urnikih in receptu za fotografiranje 11-metrovk.
Švedski poslanec v Evropskem parlamentu, rojen Sarajevčan Jasenko Selimović je umetnik v politiki in politik v umetnosti. Preživel je obleganje rojstnega mesta ter izkusil bedo begunstva. Ima šest diplom, proslavil se je z več kot 40-imi režijami na številnih odrih, bil je direktor in umetniški vodja številnih gledališč, vodil je radijske in televizijske oddaje, prejel številne gledališke nagrade, razglasili so ga za meščana leta mesta Goteborg, predagoga leta in tudi Evropejca leta na Švedskem. Vsakdo, ki prehodi tako življensko pot, kot jo je do 50. leta Jasenko Selimović, je, kot pravi sam, po politični opredelitvi težko kaj drugega kot liberalec, demokrat in Evropejec.
Kasilda Bedenk se elegantno giblje med nemščino in slovenščino. V Ljubljani je bila lektorica za nemški jezik na Filozofski fakulteti in predstojnica Oddelka za prevajalstvo. Pred 16imi leti se je preselila v Gradec in na tamkajšnji univerzi poučevala slovenščino. Ob velikem zanimanju za slovenski jezik na avstrijskem Štajerskem je ustanovila inštitut Slowenisch in Graz, ki med drugim organizira poletne tečaje v različnih slovenskih krajih. Letos bo s skupino tečajnikov obiskala Ljubno ob Savinji. S Kasildo Bedenk se je o učenju jezikov, dejavni slovenski skupnosti na avstrijskem Štajerskem in življenju v drugem največjem avtrijskem mestu pogovarjala Anja Hlača Ferjančič.
Rok Rozman je gonilna sija gibanja BALKAN RIVERS DEFENCE, ki predstavlja glas upanja za ljudi, živali in rastline ob, v in na rekah na Balkanu. Je bivši hokejist, olimpijski veslač, biolog, ornitolog, predvsem pa človek, ki se ga bojijo hidrolobiji na Balkanu. V pogovoru o hidroelektrarnah, ki predstavljajo grožnjo edinim še preostalim živim rekam v Evropi. Z njim se pogovarja Aleš Smrekar.
Tako kot se je stripovski junak Stric Skopušnik kopal v zlatnikih, se Nadežda Čačinovič v knjigah. V stanovanju jih ima več kot 13 tisoč, vsak teden v zbirko dodaja nove naslove. Profesorica Čačinovič se je pred kratkim upokojila, 40 let je na Filozofski fakulteti v Zagrebu predavala estetiko in filozofijo kulture. Rodila se je v Budimpešti, v slovenski diplomatski družini neposredno po 2. svetovni vojni, tik pred informbirojem, zato nosi enako ime kot Leninova žena. Živela je v Argentini, Švici, Nemčiji, Beogradu, Ljubljani, krajši čas tudi v rodnem Prekmurju. Po diplomi na ljubljanski univerzi se je ustalila v Zagrebu. Velja za eno izmed vodilnih feministk in aktivistk v regiji, predsedovala je hrvaškemu združenju PEN, se osebno srečala z Georgom Sorosem. Z Nadeždo Čačinovič se Luka Hvalc pogovarja o uporništvu, človekovih pravicah, begunski tragediji, narcisizmih majhnih razlik med Slovenijo in Hrvaško. Zakaj je vredno ostati optimist in zakaj je naša glavna pravica, da se počutimo dobro. Tudi o prekmurski duši in povezanosti s sestrama, s katerima redno organizirajo družinska srečanja z obveznim kuhanjem. Foto: Matej Grgić/tportal.hr
Direktor Zveze Sonček Iztok Suhadolnik si že vrsto let prizadeva za pravičnejši sistem invalidskega varstva. Kritičen je do anomalij pri delovanju invalidskih organizacij in se zavzema deinstitucionalizacijo. Tudi na podlagi izkušenj, ki jih ima kot oče otroka z najtežjo obliko cerebralne paralize. Več let je bil zaposlen na komisiji za preprečevanje korupcije, pred tem pa je bil vodja oddelka za kriminalne združbe na generalni policijski upravi, kjer se je med drugim zavzemal tudi za dekriminalizacijo prostitucije. Nedeljski gost je spregovoril tudi o prvih izkušnjah z uporabo konoplje pri lajšanju hčerkinih zdravstvenih težav. Z njim se je pogovarjal Gorazd Rečnik.
Dušica Kunaver, zbirateljica slovenskega ljudskega izročila, publicistka, upokojena profesorica angleščine in ruščine
Pravnik, diplomat in kolumnist Matjaž Gruden analizira in ocenjuje dogajanje v svetu okrog nas. Pravi, da bi svoje delo lahko omejil na službo v Svetu Evrope, ki ga zdaj pretresa korupcijski škandal, vendar raje piše in kritično opozarja na spremembe v družbi. Meni, da je pri reševanju migrantske krize odpovedala evropska solidarnost, saj se namesto iskanja rešitev raje obračamo k instrumentalizaciji te stiske za politične cilje. O kredibilnosti Sveta Evrope v današnjem času, problemih s populizmom, migrantski krizi in predvolilni retoriki se je z njim pogovarjal Gašper Andrinek.
Sodobnik študentskih majskih nemirov leta 68, Ivo Svetina, je tokratni Nedeljski gost. Njegov gostitelj Damjan Zorc je ves čas slutil, da zna biti namrgodeni gospod, ki zre v nas z uradnih fotografij, med pogovorom poln domislic in smeha. Slovenski pesnik, dramatik,esejist, režiser, dramaturg, predsednik Društva slovenskih pisateljev (že drugi mandat), kritik, upornik , stari hipi…. med naštevanjem epitet, ki sodijo k imenu Ivo Svetina, bomo že uvodoma izvrtali njegovo najljubšo.
20. stoletje je čudovito satovje različnih dogodkov in spominov, muzej, ki ga vodi, pa te zgodbe ohranja, je prostor druženja in topel dom za dediščino novejše zgodovine. Dr. Kaja Širok, zgodovinarka, raziskovalka zgodovine obmejnega prostora, direktorica Muzeja novejše zgodovine Slovenije, prevajalka, docentka za področje kulturne zgodovine na Univerzi v Novi Gorici … v pogovoru s Tatjano Pirc o življenju ob slovensko-italijanski meji, spominu, pozabi, dominantni historični naraciji, dopuščanju različnih interpretacij preteklosti, pričevalcih, vojni in miru, tanku in fičku … (Foto: T. Skale)
Ksenija Špiler Božič je kreatorka voditeljstva. Njena najbolj prepoznavna zgodba je Steklarna Hrastnik, kjer sta skupaj z možem, menedžerjem Andrejem Božičem podjetje, v katerega nihče ni več verjel, uspela preoblikovati v družbo z vizijo in prepoznavno skrbjo za delavce. Tisti, ki delajo v proizvodnji, so njej najbolj ljubi, in kot poudarja, ti ljudje poznajo neverjetne življenjske modrosti in imajo lastnosti, ki jih težko prepoznaš pri menedžmentu in mladih, so potrpežljivi in vztrajni. Posveča se voditeljskemu dialogu, v podjetjih išče sinergije med mladimi in starejšimi, izpostavlja pa, da je spoštovanje človeka tista formula, ki deluje.
Neveljaven email naslov