Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Dr. Katarina Keber, višja znanstvena sodelavka Zgodovinskega inštituta Milka Kosa ZRC SAZU, o kugi, koleri, španski gripi in covidu19
Zgodovina človeštva je tudi zgodovina epidemij. Dr. Katarina Keber pravi, da je izbruh pandemije covida 19 ni zelo presenetil. Ukvarja se namreč s socialno zgodovino medicine in v teh okvirih preučuje epidemije, ki so prizadele človeštvo. Epidemija kuge v 14. stoletju naj bi v Evropi povzročila smrt tretjine prebivalstva, za naše območje pa veliko več vemo o epidemijah kolere.
Epidemije kolere so razgalile nemoč oblasti, da bi pomagale ljudem
''Kolera pride v naš prostor po reformah Marije Terezije, ki so posegle tudi na področje zdravstva, zato je o epidemijah kolere ohranjenega veliko več arhivskega gradiva, na podlagi katerega smo lahko opazovali epidemije, ki so si pri nas sledile v 19. stoletju.''
Karantena je omenjena v prvem zdravstvenem zakonu Marije Terezije, v sanitetnem normativu iz leta 1770, ki predpisuje zdravstveni kordon, zaprt pas ozemlja, ki je bil prehoden le tam, kjer so bile urejene karantene. Zdravstveni kordon so habsburške oblasti zaradi grozeče nevarnosti izbruha kolere vzpostavile leta 1831, del kordona je potekal tudi na meji med deželo Kranjsko in Hrvaško. Mejo so zaprli, tja poslali več kot 500 vojakov, postavili stražarnice in določili tri prehodna mesta, rastele. Eden izmed njih je bil pri Metliki. Tam se je lahko tudi trgovalo z ''nestruponosnim'' blagom, s pšenico, soljo in živino.
''Ljudje, ki niso mogli dokazati, da prihajajo z neokuženih območij, niso smeli prestopiti meje, obtičali so v karanteni.''
Na Kranjskem je največ ljudi zbolelo in umrlo v epidemiji leta 1855. Ker je zaradi te epidemije obubožalo veliko družin, jim je deželna oblast pomagala z milodari, denarjem, ki so ga darovali premožnejši sloji, že med epidemijo pa so organizirali javne kuhinje, v katerih so razdeljevali hrano, največkrat govejo juho in kruh.
''Epidemije kolere so razgalile nemoč oblasti, da bi pomagale ljudem. Zdravniki so bili takrat večini nedostopni. Zaradi kolere so se spremenile tudi higienske navade ljudi.''
Ker je bila večina takrat nepismenih, so bili duhovniki ''uradni govorci'', ki so vernikom s prižnic prebirali uredbe o obrambi pred kolero.
''Med zadnjo epidemijo kolere leta 1886 pa je pomembno vlogo pri razširjanju informacij odigral telegraf.''
Niso videli slona v sobi
Svet je zelo pretresla in prizadela epidemija španske gripe, ki se je začela spomladi 1918, ko je bil velik del človeštva izčrpan od grozot prve svetovne vojne. Ime španska gripa je ta nalezljiva bolezen dobila zato, ker v Španiji ni imela cenzure tiska, zaradi tega so o novi bolezni najprej in največ poročali. Pojavila pa naj bi se v Združenih državah Amerike, od koder so jo v Evropo prinesli ameriški vojaki. Naše kraje in ves svet je španska gripa v drugem valu dosegla konec poletja 1918. Po novejših ocenah je po vsem svetu v drugem valu za špansko gripo zbolelo 500 milijonov, umrlo pa od 50 do 100 milijonov ljudi.
''To so približne ocene. Ugotavljanje številk je problematično tudi zato, ker se je drugi val pandemije zgodil ob koncu prve svetovne vojne, ko je družba delovala drugače. Španska gripa je bila le ena izmed težav prebivalstva, ki je stradalo zaradi primanjkovanja hrane. To je bila tudi glavna okoliščina, ki je vplivala na širjenje španske gripe in na število umrlih.''
V Ljubljani so imeli prve primere smrtnih žrtev v zadnjih dveh tednih septembra, potem pa se je število mrtvih hitro povečevalo.
''Edini javnozdravstveni ukrep dežele Kranjske je bilo enomesečno zaprtje šol. Zdravniki so najprej opazili obolevanje učencev in dijakov, v začetku oktobra naj bi bilo bolnih 30 odstotkov vseh šolajočih, po šolah je manjkalo od 17 do 75 odstotkov vseh otrok. Bolezen je prizadela vse plasti družbe.''
Dežela Kranjska se je odzvala bolj medlo, pravi dr. Katarina Keber. V habsburški monarhiji je za špansko gripo umrlo 260 tisoč ljudi, kar je zavajajoč podatek, saj ne vemo, koliko vojakov je umrlo zaradi španske gripe.
Na Zgodovinskem inštitutu Milka Kosa ZRC SAZU so skupaj z univerzo v Pulju izvedli projekt, v okviru katerega so pregledali tudi mrliške knjige ljubljanskih in okoliških župnij ter deželne bolnišnice v Ljubljani. Našteli so 414 umrlih za posledicami španske gripe.
Epidemijo španske gripe so začeli preučevati zelo pozno. Pisateljica Laura Spinney je v knjigi Pale Rider napisala, da zgodovinarji po svetu sploh niso opazili slona v sobi. Pandemijo so začeli preiskovati šele ob njeni osemdesetletnici, ko so na univerzi v Cape Townu organizirali mednarodno interdisciplinarno konferenco o španski gripi.
Katarina Keber poudarja, da je španska gripa, o kateri so poročali časopisi, pisali vojaki v svojih dnevnikih, globoko umeščena v zgodovinski spomin posameznih družin.
''Zaradi španske gripe so obolevale celotne družine, to je bil takrat nenavaden vzrok smrti, žrtve te bolezni pa so bili mladi odrasli, stari od 20 do 30 let, najbolj vitalen del prebivalstva, umrlo je več žensk kot moških ...''
Zgodovina iskanja cepiv
''To je zanimiva veja preučevanja epidemij, od prvih cepljenj proti črnim kozam do iskanja cepiv za vsako nalezljivo bolezen. Za špansko gripo niso našli cepiva, ker so povzročitelja iskali med bakterijami. Viruse so odkrili pozneje.''
Kdaj so se v zgodovini bolezni, epidemij in iskanja cepiv pojavili proticepilci?
''Tudi to se preučuje, kajti s prvimi cepljenji je takoj vzniknila tudi ta stran, ki je cepljenju nasprotovala in se skozi vso zgodovino cepljenj in novih cepiv pojavlja ob boku napredka in znanosti.''
Kaj so nas naučile epidemije?
''Zame je to predvsem zelo nenavadna izkušnja, ko skozi zgodovinske epidemije osebno doživljam današnjo. Analitično opazujem in na lastni koži doživljam občutke, ki sem jih lahko prej ob arhivskem gradivu le slutila, da so jih ljudje občutili takrat. Vsekakor bom na zgodovinske epidemije gledala malo drugače, prisotna bo lastna izkušnja …''
Pri nas je bila o španski gripi napisana le ena diplomska naloga, dr. Katarina Keber upa, da se bo to področje raziskovanja socialne zgodovine medicine okrepilo.
''Sami doživljamo in vidimo, kako pandemija nalezljive bolezni prizadene družbo v celoti. Ni družbenega segmenta, ki se ga pandemija ne bi dotaknila.''
Se med epidemijami vedno pojavljajo govorice in teorije zarot?
''To je stalnica v zgodovini epidemij. Bolj ko oblasti skrivajo podatke pred ljudmi, več je govoric in teorij zarot.''
Za epidemije so bili vedno krivi drugi, zaradi epidemij so pogosto izbruhnili tudi upori in vstaje, je povedala gostja Vala 202 dr. Katarina Keber, ki še pravi, da so države, ki imajo dobro razvit javnozdravstveni sistem in zdravstvo, dostopno vsem, edine, ki lahko poskrbijo za težko bolne, tiste pa, ki so zdravstvo privatizirale, pa ne morejo učinkovito reševati takšnih velikih javnozdravstvenih problemov, katastrof, kot so epidemije.
856 epizod
Kdo so ljudje, ki zaznamujejo družbo? Kakšen je človek za funkcijo, ki daje pečat sedanjosti? Kako premika meje prihodnosti? Oddaja Nedeljski gost na Valu 202. Funkciji nadene človeško podobo.
Dr. Katarina Keber, višja znanstvena sodelavka Zgodovinskega inštituta Milka Kosa ZRC SAZU, o kugi, koleri, španski gripi in covidu19
Zgodovina človeštva je tudi zgodovina epidemij. Dr. Katarina Keber pravi, da je izbruh pandemije covida 19 ni zelo presenetil. Ukvarja se namreč s socialno zgodovino medicine in v teh okvirih preučuje epidemije, ki so prizadele človeštvo. Epidemija kuge v 14. stoletju naj bi v Evropi povzročila smrt tretjine prebivalstva, za naše območje pa veliko več vemo o epidemijah kolere.
Epidemije kolere so razgalile nemoč oblasti, da bi pomagale ljudem
''Kolera pride v naš prostor po reformah Marije Terezije, ki so posegle tudi na področje zdravstva, zato je o epidemijah kolere ohranjenega veliko več arhivskega gradiva, na podlagi katerega smo lahko opazovali epidemije, ki so si pri nas sledile v 19. stoletju.''
Karantena je omenjena v prvem zdravstvenem zakonu Marije Terezije, v sanitetnem normativu iz leta 1770, ki predpisuje zdravstveni kordon, zaprt pas ozemlja, ki je bil prehoden le tam, kjer so bile urejene karantene. Zdravstveni kordon so habsburške oblasti zaradi grozeče nevarnosti izbruha kolere vzpostavile leta 1831, del kordona je potekal tudi na meji med deželo Kranjsko in Hrvaško. Mejo so zaprli, tja poslali več kot 500 vojakov, postavili stražarnice in določili tri prehodna mesta, rastele. Eden izmed njih je bil pri Metliki. Tam se je lahko tudi trgovalo z ''nestruponosnim'' blagom, s pšenico, soljo in živino.
''Ljudje, ki niso mogli dokazati, da prihajajo z neokuženih območij, niso smeli prestopiti meje, obtičali so v karanteni.''
Na Kranjskem je največ ljudi zbolelo in umrlo v epidemiji leta 1855. Ker je zaradi te epidemije obubožalo veliko družin, jim je deželna oblast pomagala z milodari, denarjem, ki so ga darovali premožnejši sloji, že med epidemijo pa so organizirali javne kuhinje, v katerih so razdeljevali hrano, največkrat govejo juho in kruh.
''Epidemije kolere so razgalile nemoč oblasti, da bi pomagale ljudem. Zdravniki so bili takrat večini nedostopni. Zaradi kolere so se spremenile tudi higienske navade ljudi.''
Ker je bila večina takrat nepismenih, so bili duhovniki ''uradni govorci'', ki so vernikom s prižnic prebirali uredbe o obrambi pred kolero.
''Med zadnjo epidemijo kolere leta 1886 pa je pomembno vlogo pri razširjanju informacij odigral telegraf.''
Niso videli slona v sobi
Svet je zelo pretresla in prizadela epidemija španske gripe, ki se je začela spomladi 1918, ko je bil velik del človeštva izčrpan od grozot prve svetovne vojne. Ime španska gripa je ta nalezljiva bolezen dobila zato, ker v Španiji ni imela cenzure tiska, zaradi tega so o novi bolezni najprej in največ poročali. Pojavila pa naj bi se v Združenih državah Amerike, od koder so jo v Evropo prinesli ameriški vojaki. Naše kraje in ves svet je španska gripa v drugem valu dosegla konec poletja 1918. Po novejših ocenah je po vsem svetu v drugem valu za špansko gripo zbolelo 500 milijonov, umrlo pa od 50 do 100 milijonov ljudi.
''To so približne ocene. Ugotavljanje številk je problematično tudi zato, ker se je drugi val pandemije zgodil ob koncu prve svetovne vojne, ko je družba delovala drugače. Španska gripa je bila le ena izmed težav prebivalstva, ki je stradalo zaradi primanjkovanja hrane. To je bila tudi glavna okoliščina, ki je vplivala na širjenje španske gripe in na število umrlih.''
V Ljubljani so imeli prve primere smrtnih žrtev v zadnjih dveh tednih septembra, potem pa se je število mrtvih hitro povečevalo.
''Edini javnozdravstveni ukrep dežele Kranjske je bilo enomesečno zaprtje šol. Zdravniki so najprej opazili obolevanje učencev in dijakov, v začetku oktobra naj bi bilo bolnih 30 odstotkov vseh šolajočih, po šolah je manjkalo od 17 do 75 odstotkov vseh otrok. Bolezen je prizadela vse plasti družbe.''
Dežela Kranjska se je odzvala bolj medlo, pravi dr. Katarina Keber. V habsburški monarhiji je za špansko gripo umrlo 260 tisoč ljudi, kar je zavajajoč podatek, saj ne vemo, koliko vojakov je umrlo zaradi španske gripe.
Na Zgodovinskem inštitutu Milka Kosa ZRC SAZU so skupaj z univerzo v Pulju izvedli projekt, v okviru katerega so pregledali tudi mrliške knjige ljubljanskih in okoliških župnij ter deželne bolnišnice v Ljubljani. Našteli so 414 umrlih za posledicami španske gripe.
Epidemijo španske gripe so začeli preučevati zelo pozno. Pisateljica Laura Spinney je v knjigi Pale Rider napisala, da zgodovinarji po svetu sploh niso opazili slona v sobi. Pandemijo so začeli preiskovati šele ob njeni osemdesetletnici, ko so na univerzi v Cape Townu organizirali mednarodno interdisciplinarno konferenco o španski gripi.
Katarina Keber poudarja, da je španska gripa, o kateri so poročali časopisi, pisali vojaki v svojih dnevnikih, globoko umeščena v zgodovinski spomin posameznih družin.
''Zaradi španske gripe so obolevale celotne družine, to je bil takrat nenavaden vzrok smrti, žrtve te bolezni pa so bili mladi odrasli, stari od 20 do 30 let, najbolj vitalen del prebivalstva, umrlo je več žensk kot moških ...''
Zgodovina iskanja cepiv
''To je zanimiva veja preučevanja epidemij, od prvih cepljenj proti črnim kozam do iskanja cepiv za vsako nalezljivo bolezen. Za špansko gripo niso našli cepiva, ker so povzročitelja iskali med bakterijami. Viruse so odkrili pozneje.''
Kdaj so se v zgodovini bolezni, epidemij in iskanja cepiv pojavili proticepilci?
''Tudi to se preučuje, kajti s prvimi cepljenji je takoj vzniknila tudi ta stran, ki je cepljenju nasprotovala in se skozi vso zgodovino cepljenj in novih cepiv pojavlja ob boku napredka in znanosti.''
Kaj so nas naučile epidemije?
''Zame je to predvsem zelo nenavadna izkušnja, ko skozi zgodovinske epidemije osebno doživljam današnjo. Analitično opazujem in na lastni koži doživljam občutke, ki sem jih lahko prej ob arhivskem gradivu le slutila, da so jih ljudje občutili takrat. Vsekakor bom na zgodovinske epidemije gledala malo drugače, prisotna bo lastna izkušnja …''
Pri nas je bila o španski gripi napisana le ena diplomska naloga, dr. Katarina Keber upa, da se bo to področje raziskovanja socialne zgodovine medicine okrepilo.
''Sami doživljamo in vidimo, kako pandemija nalezljive bolezni prizadene družbo v celoti. Ni družbenega segmenta, ki se ga pandemija ne bi dotaknila.''
Se med epidemijami vedno pojavljajo govorice in teorije zarot?
''To je stalnica v zgodovini epidemij. Bolj ko oblasti skrivajo podatke pred ljudmi, več je govoric in teorij zarot.''
Za epidemije so bili vedno krivi drugi, zaradi epidemij so pogosto izbruhnili tudi upori in vstaje, je povedala gostja Vala 202 dr. Katarina Keber, ki še pravi, da so države, ki imajo dobro razvit javnozdravstveni sistem in zdravstvo, dostopno vsem, edine, ki lahko poskrbijo za težko bolne, tiste pa, ki so zdravstvo privatizirale, pa ne morejo učinkovito reševati takšnih velikih javnozdravstvenih problemov, katastrof, kot so epidemije.
Sašo Luznar je edini slovenski prostovoljec v futurističnem raziskovalnem središču na Floridi, ki ga je ustanovil letos preminuli ameriški vizionar Jaques Fresco. Na vse mogoče načine razpet med ameriškim in slovenskim načinom življenja bo Ljubljančan pravi sogovornik za vzpodbujanje novih zamisli o prihodnosti Modrega planeta.
Magnifico mu občasno rečejo celo žena, mama in sin, sicer pa je za prijatelje Manjo, za stare prijatelje celo Manifo ali Manifa. Preden si je nadel vzdevek, se je predstavljal s svojim imenom Robert, ki ga je dobil po Kennedyju, v tistem obdobju je treniral tudi smučarske skoke, slab mesec delal na banki, po Nemčiji igral v narodno-zabavnem bendu in se po osamosvojitvi Slovenije, ko je bil zadnjič dejaven udeleženec volitev, velikopotezno poimenoval Magnifico. Po tridesetih letih kariere zatrjuje, da ni ne prepotenten ne impotenten. Uživa v svojem studiu in kvartirju v parku Tivoli, ki mu je posvetil hit, ki zveni, kot da je iz zlate dobe Slovenske popevke. Srbi ne morejo verjeti, da je spisal hit Pukni zoro, ki ga prepeva 50 tisoč nogometnih navijačev. Razbijal je tabuje o čefurjih in pedrih, a se nima za družbeno dejavnega človeka, še več, družbeno angažirani umetniki mu gredo pošteno na živce. Prepričan je, da smo ljudje na svetu zato, da uživamo. Opredeljuje se za stabilno-depresivnega, srečo dojema kot hipni občutek, ki človeka morda kdaj zadene čez dan. Rad kuha in po kosilu počiva. Zanimata ga vesolje in kvantna fizika, status vodilnega slovenskega hitmejkerja regijskega in pogojno celo svetovnega dometa pa pripisuje tudi šarlatanstvu. V bistvu pa je general in velik frajer z originalnim slogom. Na kavču pri Magnificu. Od Freuda do Manife. Od Avsenika do Tivolija. Od sreče do … Intervju in poseben podkast dodatek: dialog bratov Magnifica in Schatzija v sproščenem vzdušju studia Tivoli. Pogovarja se Luka Hvalc.
Prejšnji teden se je na ledeniku Rettenbach nad Soeldnom začela nova sezona svetovnega pokala v alpskem smučanju. Poleg poškodovanih smučarjev in smučark je na uvodnem prizorišču nove tekmovalne zime manjkal tudi tokratni nedeljski gost, ki je alpsko smučanje desetletja spremljal profesionalno. Za Vita Divca, dolgoletnega novinarja časopisne hiše Delo, sicer novopečenega upokojenca, so mnogi prvič slišali šele letos, ko je izšel biografski roman Jaz. Tina, katerega avtor je. A za Divcem so mnoga leta novinarskega spremljanja kolesarstva, atletike, jadranja in alpskega smučanja, med drugim je tudi oče naziva Vražje Slovenke. Tina Maze je bila samo ena od njegovih službenih muz, njun odnos pa je presegel običajen odnos novinar – športnik.
Dubravka Tomšič Srebotnjak, svetovno uveljavljena slovenska pianistka je nedeljska gostja vala 202, o njeni glasbeni virtuoznosti se je v svoji biografiji razpisal tudi učitelj in slavni pianist Arthur Rubinstein, potem, ko se je kot 17 letnica predstavila v znameniti njujorški dvorani Carnegie Hall.
Jožica Hafner hodi k maši, a ne podpira Cerkve, bere Mladino in podpira raznolikost človeškega uma.
Dr. Gregor Tomc, izredni profesor na FDV, se je nostalgično spomnil časov izpred štirih desetletij, ko so za železno zaveso prvič zahrumeli Pankrti: sociološko, kulturološko in politično. "Sredina 70. let je bila zame velik dolgčas. V Ljubljani se ni dogajalo nič. Razbiti ta dolgčas, to me je edino zanimalo."
Nataša Peršuh, modna oblikovalka, prejemnica mnogih nagrad doma in v tujini je prepričana, da je bila njena generacija na začetku kariere premalo pogumna, oziroma nora, da bi lahko uspela v globalni modni industriji. Sedaj je izredna profesorica na Naravoslovno tehniški fakulteti in je med drugim tudi soustanoviteljica SQUAT-a, društvo za neodvisno modo, ki pomaga mladim, da lahko pokažejo svojo ustvarjalnost.
Marijanca Ajša Vižintin je nase opozorila že v prejšnjem desetletju, ko je kot učiteljica slovenščine in bibilotekarka dokazovala, da je pri vključevanju otrok priseljencev mogoče narediti veliko več od tega, kar kažejo razmere na številnih šolah. Danes je raziskovalka na Inštitutu za izseljenstvo in migracije ZRC SAZU ter nudi strokovno podporo pedagoškim delavkam in delavcem po vsej Sloveniji. Razvila je inovativni model medkulturne vzgoje in izobraževanja. Pri svojem delu izpostavlja dobre primere iz prakse, hkrati pa je zelo kritična do stališča, ki ga sliši prepogosto, da se ne da narediti nič. Spregovorila je udi o kolektivni pozabi, slovenskem izseljevanju in vlogi književnosti pri preseganju predsodkov.
Naš tokratni Nedeljski gost obvladuje raznotere zanimive veščine in pri nobeni se ni zares opekel. Kot novinar se je lotil športa, kot kolumnist seksa, kot urednik raznih revij posvečenih adrenalinu. Pomagal je napisati nekaj športnih in kulturniških biografij, prejel Kresnika za romaneskni prvenec Svinjske nogice, se natreniral boksa, da je začutil junaka – amaterskega boksarja. Vmes se je podal v mladinsko in otroško literaturo, zadnje čase pa navdušil s kriminalko Jezero – v kateri protagonisti veliko poslušajo Val 202.
Materni jezik Ljubice Podboršek je znakovni jezik. Že kot otrok je svojim gluhim staršem predstavljala vez s slišečim svetom, zato je tolmačenje postalo del njenega življenja.
Učiteljica slovenščine s Kozjanskega Bojana Potočnik je svojim učencem ob začetku šolskega leta na tablo napisala misel francoskega filozofa Pascala Brucknerja, “da dokler ustvarjaš in dokler ljubiš, ostajaš živ”. Prepričana je, da je slovenska osnovna šola prenatrpana s predmeti, ki so postali male akademske znanosti, otrokom pa so prezgodaj vsiljene vsebine, ki jih ne razumejo. Uporništva med učenci sploh ne opaža, zato jih provocira, da bi bili kritični, saj živijo v družbi, v kateri je po njenem mnenju uporništvo nujno za preživetje. Bojana Potočnik je upornica, konstruktivno razčlenjuje temne plati slovenskega šolstva, opozarja na socialno razslojenost, dvoličnost in skuša iz slabega sistema potegniti najboljše, ga včasih tudi prelisičiti, žal ji je za kratek izlet v politiko. Šolarje navdušuje nad gledališčem in je prepričana, da si morajo tudi odrasli kdaj kupiti igračo. Njej je mama nekoč kupila slovar tako, da je vzredila in prodala prašiča … Z Bojano Potočnik se je pogovarjal Luka Hvalc.
Nekaj prirojene trme in smisla za upor. Pa veliko veliko vztrajnosti in neomajnosti. To so lastnosti, ki jih mora imeti vsak svetovno znan aktivist v boju proti onesnaževanju narave. Uroš Macerl, ovčjerejec iz Ravenske vasi pri Zagorju, jih ima: “Na hribovski kmetiji se do večera zelo nadihaš, zato je še toliko bolj pomemben čist zrak. Nikoli nisem razmišljal, da bi zbežal s kmetije. To hišo vonjam od otroških let, v celoti jo ogrevamo s krušno pečjo.” Letošnji Goldmanov okoljski nagrajenec za Evropo, Eko-krogovec iz revirjev, slaba vest vseh pasivnih kavčarjev – in še slabša vest za korporacijske direktorje profitarskih onesnaževalcev. Pričakal nas je kar na svoji kmetiji: “Tole nedeljo pa ne morem nikamor, je kurban bajram, za nas ovčjerejce vrhunec sezone“.
“Če rešiš enega otroka, si rešil svet,” je filozofija Manuele Ham, ki že deveto leto vodi naš edini krizni center za zanemarjene, ogrožene, zlorabljene otroke od tistih najmlajših, ki pridejo tja že po prvih dneh življenja, pa do šestletnih otrok. Prav poletni meseci pri njih veljajo za kritično obdobje, letos še posebej, saj so po letu 2009 presegli namestitvene zmogljivosti. O delu z otroki, ki jih ob njihovem odhodu vedno spremljajo solze, o sinu Davidu, ki je njena najboljša reklama, pa tudi o tem, zakaj uporablja Twitter in zakaj burek ni samo zajtrk. Naša nedeljska gostja Manuela Ham, vodja Hiše zavetja Palčica, ki letos zaznamuje deset let delovanja.
Ob Aleksandru Čeferinu in Janu Oblaku je Damir Skomina tretji Slovenec med evropsko nogometno elito. Pravzaprav je bil tam pred njima.
Norveški režiser in umetnik Morten Traavik deluje v mednarodnem prostoru in se izraža v zelo širokem spektru umetniških žanrov. Večkrat je razburil svetovno javnost. Tako je organiziral lepotna tekmovanja za preživele žrtve zemeljskih min v Angoli in Kambodži, znan pa je predvsem po številnih kontroverznih sodelovanjih s severno korejskimi umetniki. Tako je bilo tudi v primeru s skupino Laibach, s katero se je podal v Severno Korejo in posnel dokumentarni film Dan Osvoboditve.
Na vreme se vsi spoznamo? Nekateri pa se celo res. Med njimi je zagotovo Jure Jerman, meteorolog, vodja sektorja za meteorološke, hidrološke in oceanografske modele pri Agenciji republike Slovenije za okolje. Nekdanji uspešni jadralec, ki mu sicer ni uspelo prijadrati do olimpijskih iger v Barceloni, je slovenski oče modela Aladin.
Nedeljski gost Vala 202 je bil umetnik, mojster fotografije, fotoreporter, ki je zabeležil tudi burna leta razpada prejšnje države, osamosvajanja in osamosvojitve, pesnik in pripovednik z mariborskega Lenta: Tone Stojko. Na radijski način ga je fotografirala Tatjana Pirc.
Profesor doktor Edvard Kolar je kljub dejstvu, da je v zadnjih petih letih kot generalni sekretar Olimpijskega komiteja Slovenije in pred tem direktor direktorata za šport opravljal najpomembnejši operativni športni funkciji v državi, javnosti dokaj neznan. Še najbolj se je Slovencem vtisnil v spomin kot dolgoletni trener telovadca Mitje Petkovška, v tej vlogi je preživel kar 23 let. In to je res dolgo obdobje, sploh zanj, saj v zadnjem obodbju na nobeni funkciji ni zdržal več kot dve leti. Verjetno bo od 1. Septembra naprej drugače, takrat bo namreč postal predsednik uprave Športne loterije.
Evropski parlament ga je konec minulega leta postavil na vrh generalnega direktorata za prevajanje.
“Vino je moj vsakdanji kruh, vino je moj talent, realizacija mojih sanj”, pravi Primož Lavrenčič, ki je raziskovalno delo na univerzi zamenjal za iskanje pravih poti na Posestvu Burja. Prisega na avtohtone sorte in na tradicionalen, okolju prijazen način predelave vina. Z navdušenjem govori o družinskem kmetovanju, o tem, da je narava tista, ki opredeli vino, mimogrede pa se dotakne tudi problemov: “država mi je velikodušno pomagala in mi z zavlačevanjem sprejetja prostorskega načrta dala na razpolago šest let, da sem projekt tehnološko izpilil do (skoraj) popolnosti”. O Burji, avtohtonih sortah, priložnostih slovenskih vinarjev, pa tudi o izkušnjah v tujini, glasbi in preplezanih stenah, vinar Primož Lavrenčič.
Neveljaven email naslov