Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Slovenska zemlja me navdihuje, pravi zavedna koroška Slovenka Tanja Prušnik, arhitektka in priznana likovna umetnica
Tanja Prušnik se je rodila na avstrijskem Koroškem, kjer je preživela otroštvo, končala slovensko gimnazijo, potem pa je šla študirat arhitekturo na Dunaj.
Tanja Prušnik je zavedna koroška Slovenka, zelo prizemljena, morda pa prav zaradi tega vedno ustvarja na tleh, pogosto tudi na slovenski zemlji.
"Našla sem svoj način dela, s katerim se vračam na določeno točko, se osredotočam na to, kdo sem, od kod prihajam."
Že dolgo v središču njene pozornosti ni samostojna slika, ustvarja v ciklih, serijah, zanimajo jo raziskovanje, proces in razvoj. Nekateri njeni cikli trajajo že desetletja, v njih nastajajo serije, tudi poimenuje jih tako, da vidimo, v kakšnem stanju je bila, ko so nastajali. V imenih ciklov in serij je vedno koda. UTOPIJA__gnp na primer nosi zelo pomemben osebni pečat. Njen stari oče Karel Prušnik – Gašper, koroški partizan, je napisal izjemno pomembno zgodovinsko in avtobiografsko delo o uporu, ponosu in partizanstvu na Koroškem. To je knjiga Gamsi na plazu in s to serijo je začela leta 2004, ko je ustvarjala naslovnico za nemški prevod te knjige. Zakaj je naslovu dodala utopijo?
"To je bila utopija svobode, za katero so se naši predniki borili in trpeli, da so lahko svobodo predali naslednjim generacijam. V tem smislu delam tudi jaz, v vseh mojih serijah je prisotno vprašanje, kaj ostane za nami. Svoboda, ki jo imamo, ni več utopija, moramo pa se zavedati, kako smo prišli do nje."
Pomembni koraki so bili narejeni, a pot še ni končana
Koliko je še vedno zamolčanega, ko se spominjamo upora koroških Slovencev proti nacizmu, pritiskom in krivicam?
"Bila je dolga, težka pot, a mislim, da smo v zadnjem obdobju na Koroškem naredili veliko korakov naprej. Če pomislim na svojo mamo, je bila zelo pogumna, prišla je iz nemško govoreče družine, se naučila slovensko, da je s svojimi otroci govorila v tem jeziku. Slovenščina je bila vedno naš družinski jezik."
Tanja Prušnik razlaga, da je tudi globalizacija vplivala na večjezičnost, a opozarja, da moramo biti pri tem pazljivi.
"Ta pot še ni končana. Zelo pomembno je, da se zavedamo, kakšen pomen in težo ima kateri izmed jezikov. Vsak Slovenec na Koroškem zna nemško, pri dvojezičnih napisih ne gre za to, temveč za enakopravnost jezikov. Samoumevno bi moralo biti, da je vse dvojezično, ne pa, da se vsakič razpravlja o tem, zakaj …"
Njen delovni prostor zajema Avstrijo in Slovenijo. Svoj cikel Voda, vino, kri je na primer začela v Sloveniji, umetniški projekt Sledi , v katerem se ukvarja s tem, kaj ostane za nami, ima korenine v Novem mestu, kjer je sodelovala na mednarodnih likovnih dnevih, na katere ima zelo lepe spomine.
"Slovenska zemlja me navdihuje."
Kot angažirana sodobna umetnica je nase opozorila tudi z odmevnimi socialnimi projekti, saj po njenem mnenju lahko umetnost odpira teme, ki niso prijetne, o katerih se sicer ne govori. Projekt Odpreti pogled – Den Blick öffnen je leta 2018 dobil nagrado za človekove pravice, ki jo podeljuje zvezna dežela Koroška. Z njim Tanja Prušnik in umetnica Ina Loitzl že od leta 2008 opozarjata na težave otrok in mladostnikov, ki so pogosto povezane z nasiljem. Vsako leto pripravljata dobro obiskane prodajne razstave, ki potujejo po Avstriji, zaslužek donirajo organizacijam, ki pomagajo mladim, svoj delež pa dobijo tudi umetniki, ki sodelujejo.
''Veliko ustvarjalcev živi v prekarnih razmerah, zato je pomembna tudi solidarnost z umetniki.''
Kako pa gresta skupaj arhitektura in likovna umetnost?
"Arhitektura ima meje, ki jih je treba upoštevati, v likovni umetnosti pa je več svobode, meje si postavljaš sam. Arhitektura in likovno ustvarjanje gresta pri meni vzporedno, z roko v roki. Po končanem študiju sem se osredotočila na arhitekturo, potem pa sem spoznala, da me zelo vleče k likovni umetnosti. Arhitektura me zanima, me včasih najde, je ne iščem, v središču mojega dela pa je likovno ustvarjanje."
Tanja Prušnik je prepričana, da nas bo obdobje osamitve in socialnih izolacij še dolgo spremljalo.
"S to tematiko se bomo še ukvarjali, odprla se bodo številna vprašanja, tudi o umetnosti. Nekateri pravijo, da potrebujemo umetnost kot vsakdanji kruh. Umetnost je bistvena, nas določa, praljudje so se najprej likovno izražali. Zame je umetnost tretji jezik, ki ga obvladam."
Kako pa nanjo in na njeno delovanje vpliva pandemija, kako sprejema izolacijo?
"Umetnice in umetniki večinoma delamo tako, da se osamimo v svojih ateljejih, za nas to ni nič novega, se znamo izolirati. Sem bila pa poleti vesela, ker sem lahko z mladimi v Piranu pripravljala svojo sedemkilometrsko instalacijo."
Postavitev, ki jo je pripravljala v Piranu, gre za sedem kilometrov ročno napisanih odlomkov iz knjige Gamsi na plazu, bi morala biti del deželne razstave ob stoti obletnici plebiscita, zaradi pandemije pa je bila otvoritev prestavljena in bo v Železni Kapli uresničena aprila letos.
Njen stari oče Karel Prušnik - Gašper, koroški partizan in borec za pravice Slovencev na Koroškem, se je v knjigi Gamsi na plazu, ko je nekdo s simpatijo omenil plebiscit, spomnil besed svojega očeta: "Vedno znova odpirajo naše skeleče rane …" Kako sta državi izkoristili stoto obletnico koroškega plebiscita, ki smo jo obeleževali lani? Ali smo bili dovolj kritični, je bil program preveč okrnjen tudi zaradi pandemije? Avstrijski predsednik Alexander Van der Bellen se je na osrednji slovesnosti v Celovcu koroškim Slovencem v slovenščini opravičil za krivice in zamude pri uresničevanju njihovih ustavnih pravic. Tanja Prušnik ocenjuje, da je bilo to dejanje pogumno, njegove besede pa so bile zdravilne.
"Sem se mu osebno zahvalila, ko je bil v domu umetnikov. Dolgo smo čakali, da smo slišali te besede. Za tiste, ki na eni in na drugi strani razmišljajo bolj radikalno, je pa vedno premalo. Tudi pandemija je vplivala na izvedbo programa. Ker je nekaj projektov prestavljenih na letošnje leto, to pomeni, da se bomo o plebiscitu pogovarjali tudi v letu 2021. Imamo torej možnost, da še govorimo o tem, če smo bili lani premalo ostri. Priložnost torej ni zamujena."
Dialog je edina rešitev, pravi Tanja Prušnik.
"Ker živimo skupaj, je dialog rešitev. Dialog, v katerem se zgodovina ne piše na novo. V tem, da bi se pisala na novo, vidim veliko nevarnost. Zato mora biti naša zgodovina vidna, o njej je treba govoriti, ne smemo je zatajiti. Če jo pozabimo, je ne bo več."
Sredi leta 2019 so članice in člani društva avstrijskih likovnih umetnic in umetnikov Tanjo Prušnik izvolili za svojo predsednico. Ta pomembna organizacija, ki ima sedež v palači Künstlerhaus, je bila ustanovljena 1861, sto let pa se vanjo ženske niso smele včlaniti. Tanja Prušnik je prva predsednica, prva ženska na čelu tega društva.
"Verjetno je res storjen velik skok naprej, ker je ženska na tem mestu. Zgodilo se je, da sem to jaz. Vse, kar naredim, pa naredim s strastjo. Veseli me, da nam je že marsikaj uspelo uresničiti. Spet smo prisotni s svojim delom, programom, z našimi dobrimi razstavami ..."
Društvo avstrijskih likovnih ustvarjalk in ustvarjalcev v svoji prenovljeni galeriji Künstlerhaus nase opozarja tudi z razstavo Ko gesta postane dogodek, ki je nastala v letu sosedskega dialoga med Avstrijo in Slovenijo. "Ta razstava išče odgovore na vprašanja solidarnosti, dialoga, tudi med generacijami, vprašanja o gradnji mostov med različnimi umetniškimi in družbenimi stališči, med ljudmi in državami, ustanovami kulturnega življenja in med spoli," je v publikaciji o razstavi zapisala Tanja Prušnik, ki se je odzvala na pobude, da bi v dialoškem letu nekaj pripravila, s svojo idejo, da bi bila to ženska razstava, je navdušila kuratorki Felicitas Thun-Hohenstein in Alenko Gregorič.
"Razstava ima sodobni fokus, išče odgovor na vprašanje, kaj danes pomeni solidarnost. Menim, da se družba vedno bolj zaveda, da se bomo brez solidarnosti izgubili, saj živimo v svetu, ki je samouničujoč."
Tanja Prušnik je ponosna na to, da je odraščala z dvema jezikoma.
"Jezik je vedno osnova. Slovenščine bo v svetovnih okvirih vedno manj, zato je tako zelo pomembno, da se koroški Slovenci izpostavimo in se kot avtohtona skupnost borimo za svoje preživetje."
Ko javno nastopa na Dunaju, pogosto v svoje govore vplete tudi kakšno slovensko besedo.
"Naj vsak ve, kdo sem!"
852 epizod
Kdo so ljudje, ki zaznamujejo družbo? Kakšen je človek za funkcijo, ki daje pečat sedanjosti? Kako premika meje prihodnosti? Oddaja Nedeljski gost na Valu 202. Funkciji nadene človeško podobo.
Slovenska zemlja me navdihuje, pravi zavedna koroška Slovenka Tanja Prušnik, arhitektka in priznana likovna umetnica
Tanja Prušnik se je rodila na avstrijskem Koroškem, kjer je preživela otroštvo, končala slovensko gimnazijo, potem pa je šla študirat arhitekturo na Dunaj.
Tanja Prušnik je zavedna koroška Slovenka, zelo prizemljena, morda pa prav zaradi tega vedno ustvarja na tleh, pogosto tudi na slovenski zemlji.
"Našla sem svoj način dela, s katerim se vračam na določeno točko, se osredotočam na to, kdo sem, od kod prihajam."
Že dolgo v središču njene pozornosti ni samostojna slika, ustvarja v ciklih, serijah, zanimajo jo raziskovanje, proces in razvoj. Nekateri njeni cikli trajajo že desetletja, v njih nastajajo serije, tudi poimenuje jih tako, da vidimo, v kakšnem stanju je bila, ko so nastajali. V imenih ciklov in serij je vedno koda. UTOPIJA__gnp na primer nosi zelo pomemben osebni pečat. Njen stari oče Karel Prušnik – Gašper, koroški partizan, je napisal izjemno pomembno zgodovinsko in avtobiografsko delo o uporu, ponosu in partizanstvu na Koroškem. To je knjiga Gamsi na plazu in s to serijo je začela leta 2004, ko je ustvarjala naslovnico za nemški prevod te knjige. Zakaj je naslovu dodala utopijo?
"To je bila utopija svobode, za katero so se naši predniki borili in trpeli, da so lahko svobodo predali naslednjim generacijam. V tem smislu delam tudi jaz, v vseh mojih serijah je prisotno vprašanje, kaj ostane za nami. Svoboda, ki jo imamo, ni več utopija, moramo pa se zavedati, kako smo prišli do nje."
Pomembni koraki so bili narejeni, a pot še ni končana
Koliko je še vedno zamolčanega, ko se spominjamo upora koroških Slovencev proti nacizmu, pritiskom in krivicam?
"Bila je dolga, težka pot, a mislim, da smo v zadnjem obdobju na Koroškem naredili veliko korakov naprej. Če pomislim na svojo mamo, je bila zelo pogumna, prišla je iz nemško govoreče družine, se naučila slovensko, da je s svojimi otroci govorila v tem jeziku. Slovenščina je bila vedno naš družinski jezik."
Tanja Prušnik razlaga, da je tudi globalizacija vplivala na večjezičnost, a opozarja, da moramo biti pri tem pazljivi.
"Ta pot še ni končana. Zelo pomembno je, da se zavedamo, kakšen pomen in težo ima kateri izmed jezikov. Vsak Slovenec na Koroškem zna nemško, pri dvojezičnih napisih ne gre za to, temveč za enakopravnost jezikov. Samoumevno bi moralo biti, da je vse dvojezično, ne pa, da se vsakič razpravlja o tem, zakaj …"
Njen delovni prostor zajema Avstrijo in Slovenijo. Svoj cikel Voda, vino, kri je na primer začela v Sloveniji, umetniški projekt Sledi , v katerem se ukvarja s tem, kaj ostane za nami, ima korenine v Novem mestu, kjer je sodelovala na mednarodnih likovnih dnevih, na katere ima zelo lepe spomine.
"Slovenska zemlja me navdihuje."
Kot angažirana sodobna umetnica je nase opozorila tudi z odmevnimi socialnimi projekti, saj po njenem mnenju lahko umetnost odpira teme, ki niso prijetne, o katerih se sicer ne govori. Projekt Odpreti pogled – Den Blick öffnen je leta 2018 dobil nagrado za človekove pravice, ki jo podeljuje zvezna dežela Koroška. Z njim Tanja Prušnik in umetnica Ina Loitzl že od leta 2008 opozarjata na težave otrok in mladostnikov, ki so pogosto povezane z nasiljem. Vsako leto pripravljata dobro obiskane prodajne razstave, ki potujejo po Avstriji, zaslužek donirajo organizacijam, ki pomagajo mladim, svoj delež pa dobijo tudi umetniki, ki sodelujejo.
''Veliko ustvarjalcev živi v prekarnih razmerah, zato je pomembna tudi solidarnost z umetniki.''
Kako pa gresta skupaj arhitektura in likovna umetnost?
"Arhitektura ima meje, ki jih je treba upoštevati, v likovni umetnosti pa je več svobode, meje si postavljaš sam. Arhitektura in likovno ustvarjanje gresta pri meni vzporedno, z roko v roki. Po končanem študiju sem se osredotočila na arhitekturo, potem pa sem spoznala, da me zelo vleče k likovni umetnosti. Arhitektura me zanima, me včasih najde, je ne iščem, v središču mojega dela pa je likovno ustvarjanje."
Tanja Prušnik je prepričana, da nas bo obdobje osamitve in socialnih izolacij še dolgo spremljalo.
"S to tematiko se bomo še ukvarjali, odprla se bodo številna vprašanja, tudi o umetnosti. Nekateri pravijo, da potrebujemo umetnost kot vsakdanji kruh. Umetnost je bistvena, nas določa, praljudje so se najprej likovno izražali. Zame je umetnost tretji jezik, ki ga obvladam."
Kako pa nanjo in na njeno delovanje vpliva pandemija, kako sprejema izolacijo?
"Umetnice in umetniki večinoma delamo tako, da se osamimo v svojih ateljejih, za nas to ni nič novega, se znamo izolirati. Sem bila pa poleti vesela, ker sem lahko z mladimi v Piranu pripravljala svojo sedemkilometrsko instalacijo."
Postavitev, ki jo je pripravljala v Piranu, gre za sedem kilometrov ročno napisanih odlomkov iz knjige Gamsi na plazu, bi morala biti del deželne razstave ob stoti obletnici plebiscita, zaradi pandemije pa je bila otvoritev prestavljena in bo v Železni Kapli uresničena aprila letos.
Njen stari oče Karel Prušnik - Gašper, koroški partizan in borec za pravice Slovencev na Koroškem, se je v knjigi Gamsi na plazu, ko je nekdo s simpatijo omenil plebiscit, spomnil besed svojega očeta: "Vedno znova odpirajo naše skeleče rane …" Kako sta državi izkoristili stoto obletnico koroškega plebiscita, ki smo jo obeleževali lani? Ali smo bili dovolj kritični, je bil program preveč okrnjen tudi zaradi pandemije? Avstrijski predsednik Alexander Van der Bellen se je na osrednji slovesnosti v Celovcu koroškim Slovencem v slovenščini opravičil za krivice in zamude pri uresničevanju njihovih ustavnih pravic. Tanja Prušnik ocenjuje, da je bilo to dejanje pogumno, njegove besede pa so bile zdravilne.
"Sem se mu osebno zahvalila, ko je bil v domu umetnikov. Dolgo smo čakali, da smo slišali te besede. Za tiste, ki na eni in na drugi strani razmišljajo bolj radikalno, je pa vedno premalo. Tudi pandemija je vplivala na izvedbo programa. Ker je nekaj projektov prestavljenih na letošnje leto, to pomeni, da se bomo o plebiscitu pogovarjali tudi v letu 2021. Imamo torej možnost, da še govorimo o tem, če smo bili lani premalo ostri. Priložnost torej ni zamujena."
Dialog je edina rešitev, pravi Tanja Prušnik.
"Ker živimo skupaj, je dialog rešitev. Dialog, v katerem se zgodovina ne piše na novo. V tem, da bi se pisala na novo, vidim veliko nevarnost. Zato mora biti naša zgodovina vidna, o njej je treba govoriti, ne smemo je zatajiti. Če jo pozabimo, je ne bo več."
Sredi leta 2019 so članice in člani društva avstrijskih likovnih umetnic in umetnikov Tanjo Prušnik izvolili za svojo predsednico. Ta pomembna organizacija, ki ima sedež v palači Künstlerhaus, je bila ustanovljena 1861, sto let pa se vanjo ženske niso smele včlaniti. Tanja Prušnik je prva predsednica, prva ženska na čelu tega društva.
"Verjetno je res storjen velik skok naprej, ker je ženska na tem mestu. Zgodilo se je, da sem to jaz. Vse, kar naredim, pa naredim s strastjo. Veseli me, da nam je že marsikaj uspelo uresničiti. Spet smo prisotni s svojim delom, programom, z našimi dobrimi razstavami ..."
Društvo avstrijskih likovnih ustvarjalk in ustvarjalcev v svoji prenovljeni galeriji Künstlerhaus nase opozarja tudi z razstavo Ko gesta postane dogodek, ki je nastala v letu sosedskega dialoga med Avstrijo in Slovenijo. "Ta razstava išče odgovore na vprašanja solidarnosti, dialoga, tudi med generacijami, vprašanja o gradnji mostov med različnimi umetniškimi in družbenimi stališči, med ljudmi in državami, ustanovami kulturnega življenja in med spoli," je v publikaciji o razstavi zapisala Tanja Prušnik, ki se je odzvala na pobude, da bi v dialoškem letu nekaj pripravila, s svojo idejo, da bi bila to ženska razstava, je navdušila kuratorki Felicitas Thun-Hohenstein in Alenko Gregorič.
"Razstava ima sodobni fokus, išče odgovor na vprašanje, kaj danes pomeni solidarnost. Menim, da se družba vedno bolj zaveda, da se bomo brez solidarnosti izgubili, saj živimo v svetu, ki je samouničujoč."
Tanja Prušnik je ponosna na to, da je odraščala z dvema jezikoma.
"Jezik je vedno osnova. Slovenščine bo v svetovnih okvirih vedno manj, zato je tako zelo pomembno, da se koroški Slovenci izpostavimo in se kot avtohtona skupnost borimo za svoje preživetje."
Ko javno nastopa na Dunaju, pogosto v svoje govore vplete tudi kakšno slovensko besedo.
"Naj vsak ve, kdo sem!"
Direktorica Pravnega centra za varstvo človekovih pravic in okolja Katarina Bervar Sternad je nevladnica, ki jo zanima predvsem, kako doseči sistemske spremembe skozi zakonodajo, politike in prakso. Še posebej jo prizadene in hkrati motivira za delo področje nasilja nad ženskami. Tudi o grožnjah in pritiskih, nevladnemu sektorju, žrtvah žice na južni meji, monitoringu protestov in odgovornosti za protiustavne ukrepe v pogovoru z Gorazdom Rečnikom.
dr. Damijan Štefanc, izredni profesor za didaktiko in kurikularne teorije na Oddelku za pedagogiko in andragogiko ljubljanske Filozofske fakultete ter glavni urednik revije Sodobna pedagogika.
Ni umetniško ime, dejansko ima v osebnih dokumentih zapisano Klemen Klemen. Še vedno fant iz ljubljanskega Trnovega, ki je ob prelomu tisočletij posnel kultno rapersko ploščo Trnow stajl. Na njej je tudi oda Nataši iz Depale vasi, Klemnovi prvi ljubezni. Še kako je živ, čeprav je že nekajkrat zrl smrti v oči. Ozdravil se je odvisnosti od alkohola, normaliziral družinske odnose, sinhronizira se tudi s kuhanjem v svoji kabriolet hiši in s košnjo trave na Dolenjskem. O klepanju stihov, poetiki, domišljiji, vzgojiteljski karieri, politiki, spoštovanju, odnosih, odvisnosti … O sreči in prazni vreči. Klemen stajl. V prostem pogovoru ob Ljubljanici, tam, “kjer trnovskih vrb se preja k zemlji sklanja.”
Tokratni Nedeljski gost poseduje zelo nalezljivo navdušenje nad tem, kako daleč se je skozi zgodovino razvila znanost. In to upravičeno. Je teoretski fizik, profesionalno kot akademik zapisan ugankam kvantne mehanike, in po drugi strani natančen raziskovalec zgodovine znanosti, ki je med drugim skušal ponoviti slavni arabski dokaz o obsegu Zemlje. Britanski fizik iraških korenin Jim Al-Khalili se podpisuje pod serijo poljudnoznanstvenih knjig in dokumentarcev, kot komunikator znanosti pa je prejel vrsto nagrad. Znanost zanj ni le zbir modrosti, ampak kraljevska pot do nje, od znanosti se lahko med drugim učimo tudi to, da ni nič narobe, če spremenimo stališče in priznamo, da smo se motili.
Sodi med najuspešnejše košarkarske trenerje v Evropi. S sarajevsko Bosno je že kot mlad trener postal evropski klubski prvak, uspešno je deloval v Italiji, Franciji in Turčiji. Je sopotnik velikih košarkarskih legend nekdanje Jugoslavije, je pripadnik stare šole, slovel je po strogosti. Brez dlake na jeziku pripoveduje o svojih trenerskih metodah, poln je anekdot o košarkarjih. Ne skriva svojih pogledov na družbo, politiko, svet. Ustalil se je v Trstu, kjer uživa v košarkarskem pokoju, a še naprej zelo pozorno spremlja dogajanje, redno se druži tudi s slovenskimi prijatelji. Zakaj ga je slovenska košarkarska reprezentanca očarala, kako vidi Luko Dončića, kako se spominja Iva Daneva, Petra Vilfana, Boruta Bassina in drugih legend jugoslovanske košarke. Zakaj Michael Jordan ni postal prvi temnopolti predsednik ZDA, o izkušnjah s turškim predsednikom Erdoganom, zakaj ceni slovenske zdravnike in obožuje slikarja Jožeta Ciuho. Z Bogdanom Tanjevićem sta se v Trstu pogovarjala Gašper Andrinek in Luka Hvalc.
Nedeljska gostja je nekdanja direktorica Mlekarne Planika Anka Lipušček Miklavič, ki se je po 27 letih dela v četrti največji mlekarni pri nas, pred kratkim upokojila. Mlekarno, sicer zgrajeno že leta 1957, ki je danes v 100-odstotni lasti Kmetijske zadruge Tolmin, je vodila 16 let. Skupaj s predanimi delavci in posoškimi kmeti so jo po stečaju Kraša leta 1995 rešili propada in iz nje ustvarili prepoznavno blagovno znamko mlečnih izdelkov iz Posočja. Za prispevek k razvoju slovenskega agroživilstva in gospodarstva ter za ohranjanje lokalnih običajev posoške regije ji bodo konec avgusta podelili tudi red za zasluge Republike Slovenije.
50-letni arhiv Vala 202 skriva bogato zbirko najrazličnejših oddaj, reportaž in intervjujev. 8. julija 2012 je bil nedeljski gost en izmed najbolj legendarnih dirkačev Formule 1. Avstrijec Niki Lauda. Z vmesnim dveletnim premorom je dirkal od leta 1971 do leta 1985 in osvojil 3 naslove svetovnega prvaka. Miran Ališič ga je v pogovoru spraševal tudi o njegovem odraščanju, o tem, kako je takrat videl formulo 1 pa tudi o njegovi poslovni poti.
50-letni arhiv Vala 202 skriva bogato zbirko najrazličnejših oddaj, reportaž in intervjujev. Prva decembrska nedelja leta 2012 je bila posvečena ekskluzivni nedeljski gostji. Nina Zagoričnik se je na Dunaju pogovarjala z eno najbolj vznemirljivih umetnic sodobnega časa - Marino Abramović. Rodila se je v Beogradu, staršem, ki so imeli pomembne vojaške in politične funkcije v Jugoslaviji. Ona pa se je odločila za umetnost. Po začetnih instalacijah z zvokom je postala ena najbolj radikalnih in angažiranih raziskovalk svojega telesa. O njej so zdaj že napisane knjige, monografije, članki in posneti filmi.
50-letni arhiv Vala 202 skriva bogato zbirko najrazličnejših oddaj, reportaž in intervjujev. Mož, ki je konec prejšnjega stoletja premikal meje mogočega v svetovnem alpinizmu, se povzpel na vse najvišje vrhove planeta, prehodil puščave in bil na Antarktiki. Napisal je več kot 60 knjig, ki so jih prodali v več kot pet milijonih izvodov. Nekdanji poslanec evropskega parlamenta, graščak in biokmetovalec. Vse to je veliki Reinhold Messner. Franci Pavšer ga je 7. februarja 2016 spraševal o slovenskem alpinizmu, ki je nanj naredil velik vtis, o ustvarjanju filmov, o evropski politiki in njegovih zgodovinskih podvigih.
50-letni arhiv Vala 202 skriva bogato zbirko najrazličnejših oddaj, reportaž in intervjujev. Tomaž Humar je s svojimi vzponi zagotovo zaznamoval svetovni himalajizem. Opravil je okoli 1200 vzponov, od tega 60 prvenstvenih doma in po svetu. 2. aprila leta 2000 je bil Tomaž Humar gost Danile Hradil Kuplen. Tomaž Humar, eden največjih alpinistov vseh časov se je devet let pozneje po pogovoru smrtno ponesrečil ob sestopu z gore Langtang Lirung v nepalski Himalaji.
50-letni arhiv Vala 202 skriva bogato zbirko najrazličnejših oddaj, reportaž in intervjujev. 4. aprila 1999 se je Darja Groznik pogovarjala z dolgoletnim novinarjem Jurijem Gustinčičem. Njegovi biografski podatki so daleč od suhoparnega: rodil se je leta 1921 v Trstu, živel v Ljubljani in se pri 11 letih preselil k očetu v Moskvo. Ob začetku 2. svetovne vojne se je želel kot prostovoljec pridružiti Rdeči armadi, ki pa takrat ni sprejemala tujcev. Zato je začel delati na Radiu Moskva in vsak dan vodil slovenske oddaje. Po vojni in resoluciji Informbiroja se je preselil v Beograd in delal kot birokrat, kar pa mu ni preveč dišalo. Večino pogovora sicer namenita takratnemu bombardiranju Nata v Srbiji. Gustinčičev pronicljiv komentar je zagotovo aktualen še danes.
Na svetu v zadnjih letih zaznavamo čedalje več vremenskih ekstremov. Vroča in suha poletja ter snežne meteže, kjer jih nismo nikoli pričakovali. Eden izmed glavnih dejavnikov svetovnega vremenskega sistema je severni pol oziroma Arktika, ki se segreva tudi do trikrat hitreje kot preostali planet. Arktični podnebni sistem podrobno proučuje nemški profesor Marcus Rex z Univerze v Potsdamu. Pred kratkim je vodil najdaljšo neprekinjeno znanstveno ekspedicijo, ki je podrobno raziskovala arktični sistem. Zakaj dogajanje na Arktiki tako vpliva na naše življenje, kako so živeli znanstveniki v popolni temi, kakšne zvoke lahko slišimo kljub popolni akrtični tišini, pa o vremenu in podnebni krizi se z njim pogovarja Gašper Andrinek.
50-letni arhiv Vala 202 skriva bogato zbirko najrazličnejših oddaj, reportaž in intervjujev. 16. julija 2000 se je Nina Zagoričnik pogovarjala z igralko Umo Thurman.
Da vidiš in uživaš v majhnih stvareh, moraš imeti duha in srce kot mali princ, bi lahko pripisali Ireni Cerar, pripovedovalki ljudskih pravljic in avtorici številnih knjižnih popotniških uspešnic. Potem ko je s svojimi prvimi knjigami dodobra prekrižarila Slovenijo, je nazadnje pravljičnih sedem let raziskovala zamejski prostor in spletla unikaten in navdihujoč vodnik po krajih tam onkraj. O tem, kako je kot dekletce živela na šoli, nasproti knjižnice, kako jo je za pripovedovanje in skrivnosten svet pripovedk okužil njen ded in kam se splača v Sloveniji zaviti te vroče julijske dni, je kot Nedeljska gostja razkrila na Valu 202.
50-letni arhiv Vala 202 skriva bogato zbirko najrazličnejših oddaj, reportaž in intervjujev. 2. marca 2003 se je Danila Hradil Kuplen pogovarjala z režiserjem Dušanom Jovanovičem.
Nedeljski gost Vala 202 je kapetan zlate slovenske košarkarske reprezentance in najboljši košarkar evropskega prvenstva leta 2017. Goran Dragić, ki je zadnji junijski dan v Stožicah odigral zadnjo reprezentančno tekmo pred domačimi gledalci. Košarkar, ki je z značajem in delom presegel svoje predhodnike in postal prvi slovenski košarkarski zvezdnik v Združenih državah Amerike. Goran Dragič, v Ameriki Dragon, v pogovoru z Boštjanom Reberšakom razkrije poklic vrhunskega športa, to, da bo kariero zanesljivo končal v ligi NBA in da je njegovo srce v Kosezah, dom pa v Miamiju.
50-letni arhiv Vala 202 skriva bogato zbirko najrazličnejših oddaj, reportaž in intervjujev. 8. 10. 2000 se je Nina Zagoričnik pogovarjala z režiserjem Petrom Greenawayom.
Po več kot dveh desetletjih se kot Nedeljski gost Vala 202 znova vrača avtor obsežnega epa Vrata nepovrata, znani književnik, verzolog in družbeni aktivist Boris A. Novak.
50-letni arhiv Vala 202 skriva bogato zbirko najrazličnejših oddaj, reportaž in intervjujev. 10. 2. 2019 je Maja Ratej obiskala prof. dr. Aleksandro Kornhauser Frazer
Zdelo se je, da je danes 43-letna Kristina Kuzmič življenjski jackpot osvojila leta 2011, ko jo je slavna ameriška televizijska voditeljica Oprah Winfrey med 20 tisoč prijavljenimi kandidati prepoznala kot najbolj obetavno kandidatko za televizijko voditeljico in ji dodelila svojo lastno oddajo. Za vojno begunko iz Hrvaške in samohranilko, ki je po mučni ločitvi zapadla v revščino in komaj zmogla preživeti svoja otroka, bilo je to nedvomno izjemno priznanje, a oddaja ni dočakala niti druge sezona. Resničen uspeh je nato prišel naključno, ko je z domačo kamero začela snemati iskrene, odprte in s humorjem podprte izpovedi vsakdanjega življenja. Njena avtentičnost, odkritost, nenehno detabuiziranje popolnega starševstva in razkrivanje vsakodnevnega sprenevedanja o navidezno popolnih življenjih so ji prinesli več kot 3 milijone sledilcev na družabnih omrežjih, več kot milijardo ogledov njenih videoposnetkov, knjižno uspešnico, gostovanja na ameriških odrih in v številnih medijih.
Neveljaven email naslov