Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Slovenska zemlja me navdihuje, pravi zavedna koroška Slovenka Tanja Prušnik, arhitektka in priznana likovna umetnica
Tanja Prušnik se je rodila na avstrijskem Koroškem, kjer je preživela otroštvo, končala slovensko gimnazijo, potem pa je šla študirat arhitekturo na Dunaj.
Tanja Prušnik je zavedna koroška Slovenka, zelo prizemljena, morda pa prav zaradi tega vedno ustvarja na tleh, pogosto tudi na slovenski zemlji.
"Našla sem svoj način dela, s katerim se vračam na določeno točko, se osredotočam na to, kdo sem, od kod prihajam."
Že dolgo v središču njene pozornosti ni samostojna slika, ustvarja v ciklih, serijah, zanimajo jo raziskovanje, proces in razvoj. Nekateri njeni cikli trajajo že desetletja, v njih nastajajo serije, tudi poimenuje jih tako, da vidimo, v kakšnem stanju je bila, ko so nastajali. V imenih ciklov in serij je vedno koda. UTOPIJA__gnp na primer nosi zelo pomemben osebni pečat. Njen stari oče Karel Prušnik – Gašper, koroški partizan, je napisal izjemno pomembno zgodovinsko in avtobiografsko delo o uporu, ponosu in partizanstvu na Koroškem. To je knjiga Gamsi na plazu in s to serijo je začela leta 2004, ko je ustvarjala naslovnico za nemški prevod te knjige. Zakaj je naslovu dodala utopijo?
"To je bila utopija svobode, za katero so se naši predniki borili in trpeli, da so lahko svobodo predali naslednjim generacijam. V tem smislu delam tudi jaz, v vseh mojih serijah je prisotno vprašanje, kaj ostane za nami. Svoboda, ki jo imamo, ni več utopija, moramo pa se zavedati, kako smo prišli do nje."
Pomembni koraki so bili narejeni, a pot še ni končana
Koliko je še vedno zamolčanega, ko se spominjamo upora koroških Slovencev proti nacizmu, pritiskom in krivicam?
"Bila je dolga, težka pot, a mislim, da smo v zadnjem obdobju na Koroškem naredili veliko korakov naprej. Če pomislim na svojo mamo, je bila zelo pogumna, prišla je iz nemško govoreče družine, se naučila slovensko, da je s svojimi otroci govorila v tem jeziku. Slovenščina je bila vedno naš družinski jezik."
Tanja Prušnik razlaga, da je tudi globalizacija vplivala na večjezičnost, a opozarja, da moramo biti pri tem pazljivi.
"Ta pot še ni končana. Zelo pomembno je, da se zavedamo, kakšen pomen in težo ima kateri izmed jezikov. Vsak Slovenec na Koroškem zna nemško, pri dvojezičnih napisih ne gre za to, temveč za enakopravnost jezikov. Samoumevno bi moralo biti, da je vse dvojezično, ne pa, da se vsakič razpravlja o tem, zakaj …"
Njen delovni prostor zajema Avstrijo in Slovenijo. Svoj cikel Voda, vino, kri je na primer začela v Sloveniji, umetniški projekt Sledi , v katerem se ukvarja s tem, kaj ostane za nami, ima korenine v Novem mestu, kjer je sodelovala na mednarodnih likovnih dnevih, na katere ima zelo lepe spomine.
"Slovenska zemlja me navdihuje."
Kot angažirana sodobna umetnica je nase opozorila tudi z odmevnimi socialnimi projekti, saj po njenem mnenju lahko umetnost odpira teme, ki niso prijetne, o katerih se sicer ne govori. Projekt Odpreti pogled – Den Blick öffnen je leta 2018 dobil nagrado za človekove pravice, ki jo podeljuje zvezna dežela Koroška. Z njim Tanja Prušnik in umetnica Ina Loitzl že od leta 2008 opozarjata na težave otrok in mladostnikov, ki so pogosto povezane z nasiljem. Vsako leto pripravljata dobro obiskane prodajne razstave, ki potujejo po Avstriji, zaslužek donirajo organizacijam, ki pomagajo mladim, svoj delež pa dobijo tudi umetniki, ki sodelujejo.
''Veliko ustvarjalcev živi v prekarnih razmerah, zato je pomembna tudi solidarnost z umetniki.''
Kako pa gresta skupaj arhitektura in likovna umetnost?
"Arhitektura ima meje, ki jih je treba upoštevati, v likovni umetnosti pa je več svobode, meje si postavljaš sam. Arhitektura in likovno ustvarjanje gresta pri meni vzporedno, z roko v roki. Po končanem študiju sem se osredotočila na arhitekturo, potem pa sem spoznala, da me zelo vleče k likovni umetnosti. Arhitektura me zanima, me včasih najde, je ne iščem, v središču mojega dela pa je likovno ustvarjanje."
Tanja Prušnik je prepričana, da nas bo obdobje osamitve in socialnih izolacij še dolgo spremljalo.
"S to tematiko se bomo še ukvarjali, odprla se bodo številna vprašanja, tudi o umetnosti. Nekateri pravijo, da potrebujemo umetnost kot vsakdanji kruh. Umetnost je bistvena, nas določa, praljudje so se najprej likovno izražali. Zame je umetnost tretji jezik, ki ga obvladam."
Kako pa nanjo in na njeno delovanje vpliva pandemija, kako sprejema izolacijo?
"Umetnice in umetniki večinoma delamo tako, da se osamimo v svojih ateljejih, za nas to ni nič novega, se znamo izolirati. Sem bila pa poleti vesela, ker sem lahko z mladimi v Piranu pripravljala svojo sedemkilometrsko instalacijo."
Postavitev, ki jo je pripravljala v Piranu, gre za sedem kilometrov ročno napisanih odlomkov iz knjige Gamsi na plazu, bi morala biti del deželne razstave ob stoti obletnici plebiscita, zaradi pandemije pa je bila otvoritev prestavljena in bo v Železni Kapli uresničena aprila letos.
Njen stari oče Karel Prušnik - Gašper, koroški partizan in borec za pravice Slovencev na Koroškem, se je v knjigi Gamsi na plazu, ko je nekdo s simpatijo omenil plebiscit, spomnil besed svojega očeta: "Vedno znova odpirajo naše skeleče rane …" Kako sta državi izkoristili stoto obletnico koroškega plebiscita, ki smo jo obeleževali lani? Ali smo bili dovolj kritični, je bil program preveč okrnjen tudi zaradi pandemije? Avstrijski predsednik Alexander Van der Bellen se je na osrednji slovesnosti v Celovcu koroškim Slovencem v slovenščini opravičil za krivice in zamude pri uresničevanju njihovih ustavnih pravic. Tanja Prušnik ocenjuje, da je bilo to dejanje pogumno, njegove besede pa so bile zdravilne.
"Sem se mu osebno zahvalila, ko je bil v domu umetnikov. Dolgo smo čakali, da smo slišali te besede. Za tiste, ki na eni in na drugi strani razmišljajo bolj radikalno, je pa vedno premalo. Tudi pandemija je vplivala na izvedbo programa. Ker je nekaj projektov prestavljenih na letošnje leto, to pomeni, da se bomo o plebiscitu pogovarjali tudi v letu 2021. Imamo torej možnost, da še govorimo o tem, če smo bili lani premalo ostri. Priložnost torej ni zamujena."
Dialog je edina rešitev, pravi Tanja Prušnik.
"Ker živimo skupaj, je dialog rešitev. Dialog, v katerem se zgodovina ne piše na novo. V tem, da bi se pisala na novo, vidim veliko nevarnost. Zato mora biti naša zgodovina vidna, o njej je treba govoriti, ne smemo je zatajiti. Če jo pozabimo, je ne bo več."
Sredi leta 2019 so članice in člani društva avstrijskih likovnih umetnic in umetnikov Tanjo Prušnik izvolili za svojo predsednico. Ta pomembna organizacija, ki ima sedež v palači Künstlerhaus, je bila ustanovljena 1861, sto let pa se vanjo ženske niso smele včlaniti. Tanja Prušnik je prva predsednica, prva ženska na čelu tega društva.
"Verjetno je res storjen velik skok naprej, ker je ženska na tem mestu. Zgodilo se je, da sem to jaz. Vse, kar naredim, pa naredim s strastjo. Veseli me, da nam je že marsikaj uspelo uresničiti. Spet smo prisotni s svojim delom, programom, z našimi dobrimi razstavami ..."
Društvo avstrijskih likovnih ustvarjalk in ustvarjalcev v svoji prenovljeni galeriji Künstlerhaus nase opozarja tudi z razstavo Ko gesta postane dogodek, ki je nastala v letu sosedskega dialoga med Avstrijo in Slovenijo. "Ta razstava išče odgovore na vprašanja solidarnosti, dialoga, tudi med generacijami, vprašanja o gradnji mostov med različnimi umetniškimi in družbenimi stališči, med ljudmi in državami, ustanovami kulturnega življenja in med spoli," je v publikaciji o razstavi zapisala Tanja Prušnik, ki se je odzvala na pobude, da bi v dialoškem letu nekaj pripravila, s svojo idejo, da bi bila to ženska razstava, je navdušila kuratorki Felicitas Thun-Hohenstein in Alenko Gregorič.
"Razstava ima sodobni fokus, išče odgovor na vprašanje, kaj danes pomeni solidarnost. Menim, da se družba vedno bolj zaveda, da se bomo brez solidarnosti izgubili, saj živimo v svetu, ki je samouničujoč."
Tanja Prušnik je ponosna na to, da je odraščala z dvema jezikoma.
"Jezik je vedno osnova. Slovenščine bo v svetovnih okvirih vedno manj, zato je tako zelo pomembno, da se koroški Slovenci izpostavimo in se kot avtohtona skupnost borimo za svoje preživetje."
Ko javno nastopa na Dunaju, pogosto v svoje govore vplete tudi kakšno slovensko besedo.
"Naj vsak ve, kdo sem!"
852 epizod
Kdo so ljudje, ki zaznamujejo družbo? Kakšen je človek za funkcijo, ki daje pečat sedanjosti? Kako premika meje prihodnosti? Oddaja Nedeljski gost na Valu 202. Funkciji nadene človeško podobo.
Slovenska zemlja me navdihuje, pravi zavedna koroška Slovenka Tanja Prušnik, arhitektka in priznana likovna umetnica
Tanja Prušnik se je rodila na avstrijskem Koroškem, kjer je preživela otroštvo, končala slovensko gimnazijo, potem pa je šla študirat arhitekturo na Dunaj.
Tanja Prušnik je zavedna koroška Slovenka, zelo prizemljena, morda pa prav zaradi tega vedno ustvarja na tleh, pogosto tudi na slovenski zemlji.
"Našla sem svoj način dela, s katerim se vračam na določeno točko, se osredotočam na to, kdo sem, od kod prihajam."
Že dolgo v središču njene pozornosti ni samostojna slika, ustvarja v ciklih, serijah, zanimajo jo raziskovanje, proces in razvoj. Nekateri njeni cikli trajajo že desetletja, v njih nastajajo serije, tudi poimenuje jih tako, da vidimo, v kakšnem stanju je bila, ko so nastajali. V imenih ciklov in serij je vedno koda. UTOPIJA__gnp na primer nosi zelo pomemben osebni pečat. Njen stari oče Karel Prušnik – Gašper, koroški partizan, je napisal izjemno pomembno zgodovinsko in avtobiografsko delo o uporu, ponosu in partizanstvu na Koroškem. To je knjiga Gamsi na plazu in s to serijo je začela leta 2004, ko je ustvarjala naslovnico za nemški prevod te knjige. Zakaj je naslovu dodala utopijo?
"To je bila utopija svobode, za katero so se naši predniki borili in trpeli, da so lahko svobodo predali naslednjim generacijam. V tem smislu delam tudi jaz, v vseh mojih serijah je prisotno vprašanje, kaj ostane za nami. Svoboda, ki jo imamo, ni več utopija, moramo pa se zavedati, kako smo prišli do nje."
Pomembni koraki so bili narejeni, a pot še ni končana
Koliko je še vedno zamolčanega, ko se spominjamo upora koroških Slovencev proti nacizmu, pritiskom in krivicam?
"Bila je dolga, težka pot, a mislim, da smo v zadnjem obdobju na Koroškem naredili veliko korakov naprej. Če pomislim na svojo mamo, je bila zelo pogumna, prišla je iz nemško govoreče družine, se naučila slovensko, da je s svojimi otroci govorila v tem jeziku. Slovenščina je bila vedno naš družinski jezik."
Tanja Prušnik razlaga, da je tudi globalizacija vplivala na večjezičnost, a opozarja, da moramo biti pri tem pazljivi.
"Ta pot še ni končana. Zelo pomembno je, da se zavedamo, kakšen pomen in težo ima kateri izmed jezikov. Vsak Slovenec na Koroškem zna nemško, pri dvojezičnih napisih ne gre za to, temveč za enakopravnost jezikov. Samoumevno bi moralo biti, da je vse dvojezično, ne pa, da se vsakič razpravlja o tem, zakaj …"
Njen delovni prostor zajema Avstrijo in Slovenijo. Svoj cikel Voda, vino, kri je na primer začela v Sloveniji, umetniški projekt Sledi , v katerem se ukvarja s tem, kaj ostane za nami, ima korenine v Novem mestu, kjer je sodelovala na mednarodnih likovnih dnevih, na katere ima zelo lepe spomine.
"Slovenska zemlja me navdihuje."
Kot angažirana sodobna umetnica je nase opozorila tudi z odmevnimi socialnimi projekti, saj po njenem mnenju lahko umetnost odpira teme, ki niso prijetne, o katerih se sicer ne govori. Projekt Odpreti pogled – Den Blick öffnen je leta 2018 dobil nagrado za človekove pravice, ki jo podeljuje zvezna dežela Koroška. Z njim Tanja Prušnik in umetnica Ina Loitzl že od leta 2008 opozarjata na težave otrok in mladostnikov, ki so pogosto povezane z nasiljem. Vsako leto pripravljata dobro obiskane prodajne razstave, ki potujejo po Avstriji, zaslužek donirajo organizacijam, ki pomagajo mladim, svoj delež pa dobijo tudi umetniki, ki sodelujejo.
''Veliko ustvarjalcev živi v prekarnih razmerah, zato je pomembna tudi solidarnost z umetniki.''
Kako pa gresta skupaj arhitektura in likovna umetnost?
"Arhitektura ima meje, ki jih je treba upoštevati, v likovni umetnosti pa je več svobode, meje si postavljaš sam. Arhitektura in likovno ustvarjanje gresta pri meni vzporedno, z roko v roki. Po končanem študiju sem se osredotočila na arhitekturo, potem pa sem spoznala, da me zelo vleče k likovni umetnosti. Arhitektura me zanima, me včasih najde, je ne iščem, v središču mojega dela pa je likovno ustvarjanje."
Tanja Prušnik je prepričana, da nas bo obdobje osamitve in socialnih izolacij še dolgo spremljalo.
"S to tematiko se bomo še ukvarjali, odprla se bodo številna vprašanja, tudi o umetnosti. Nekateri pravijo, da potrebujemo umetnost kot vsakdanji kruh. Umetnost je bistvena, nas določa, praljudje so se najprej likovno izražali. Zame je umetnost tretji jezik, ki ga obvladam."
Kako pa nanjo in na njeno delovanje vpliva pandemija, kako sprejema izolacijo?
"Umetnice in umetniki večinoma delamo tako, da se osamimo v svojih ateljejih, za nas to ni nič novega, se znamo izolirati. Sem bila pa poleti vesela, ker sem lahko z mladimi v Piranu pripravljala svojo sedemkilometrsko instalacijo."
Postavitev, ki jo je pripravljala v Piranu, gre za sedem kilometrov ročno napisanih odlomkov iz knjige Gamsi na plazu, bi morala biti del deželne razstave ob stoti obletnici plebiscita, zaradi pandemije pa je bila otvoritev prestavljena in bo v Železni Kapli uresničena aprila letos.
Njen stari oče Karel Prušnik - Gašper, koroški partizan in borec za pravice Slovencev na Koroškem, se je v knjigi Gamsi na plazu, ko je nekdo s simpatijo omenil plebiscit, spomnil besed svojega očeta: "Vedno znova odpirajo naše skeleče rane …" Kako sta državi izkoristili stoto obletnico koroškega plebiscita, ki smo jo obeleževali lani? Ali smo bili dovolj kritični, je bil program preveč okrnjen tudi zaradi pandemije? Avstrijski predsednik Alexander Van der Bellen se je na osrednji slovesnosti v Celovcu koroškim Slovencem v slovenščini opravičil za krivice in zamude pri uresničevanju njihovih ustavnih pravic. Tanja Prušnik ocenjuje, da je bilo to dejanje pogumno, njegove besede pa so bile zdravilne.
"Sem se mu osebno zahvalila, ko je bil v domu umetnikov. Dolgo smo čakali, da smo slišali te besede. Za tiste, ki na eni in na drugi strani razmišljajo bolj radikalno, je pa vedno premalo. Tudi pandemija je vplivala na izvedbo programa. Ker je nekaj projektov prestavljenih na letošnje leto, to pomeni, da se bomo o plebiscitu pogovarjali tudi v letu 2021. Imamo torej možnost, da še govorimo o tem, če smo bili lani premalo ostri. Priložnost torej ni zamujena."
Dialog je edina rešitev, pravi Tanja Prušnik.
"Ker živimo skupaj, je dialog rešitev. Dialog, v katerem se zgodovina ne piše na novo. V tem, da bi se pisala na novo, vidim veliko nevarnost. Zato mora biti naša zgodovina vidna, o njej je treba govoriti, ne smemo je zatajiti. Če jo pozabimo, je ne bo več."
Sredi leta 2019 so članice in člani društva avstrijskih likovnih umetnic in umetnikov Tanjo Prušnik izvolili za svojo predsednico. Ta pomembna organizacija, ki ima sedež v palači Künstlerhaus, je bila ustanovljena 1861, sto let pa se vanjo ženske niso smele včlaniti. Tanja Prušnik je prva predsednica, prva ženska na čelu tega društva.
"Verjetno je res storjen velik skok naprej, ker je ženska na tem mestu. Zgodilo se je, da sem to jaz. Vse, kar naredim, pa naredim s strastjo. Veseli me, da nam je že marsikaj uspelo uresničiti. Spet smo prisotni s svojim delom, programom, z našimi dobrimi razstavami ..."
Društvo avstrijskih likovnih ustvarjalk in ustvarjalcev v svoji prenovljeni galeriji Künstlerhaus nase opozarja tudi z razstavo Ko gesta postane dogodek, ki je nastala v letu sosedskega dialoga med Avstrijo in Slovenijo. "Ta razstava išče odgovore na vprašanja solidarnosti, dialoga, tudi med generacijami, vprašanja o gradnji mostov med različnimi umetniškimi in družbenimi stališči, med ljudmi in državami, ustanovami kulturnega življenja in med spoli," je v publikaciji o razstavi zapisala Tanja Prušnik, ki se je odzvala na pobude, da bi v dialoškem letu nekaj pripravila, s svojo idejo, da bi bila to ženska razstava, je navdušila kuratorki Felicitas Thun-Hohenstein in Alenko Gregorič.
"Razstava ima sodobni fokus, išče odgovor na vprašanje, kaj danes pomeni solidarnost. Menim, da se družba vedno bolj zaveda, da se bomo brez solidarnosti izgubili, saj živimo v svetu, ki je samouničujoč."
Tanja Prušnik je ponosna na to, da je odraščala z dvema jezikoma.
"Jezik je vedno osnova. Slovenščine bo v svetovnih okvirih vedno manj, zato je tako zelo pomembno, da se koroški Slovenci izpostavimo in se kot avtohtona skupnost borimo za svoje preživetje."
Ko javno nastopa na Dunaju, pogosto v svoje govore vplete tudi kakšno slovensko besedo.
"Naj vsak ve, kdo sem!"
Janez Drvarič je že pol stoletja dejaven v slovenski in jugoslovanski košarki. Kot član strokovnega štaba jugoslovanske reprezentance je osvojil 14 kolajn na prvenstvih in olimpijskih igrah. Pred kratkim je praznoval 70 let, vendar še vedno ostaja pri trenerskem delu. Treniral je številne rodove vrhunskih košarkarjev: “S svojimi izkušnjami lahko mladega fanta ocenim, ali bo vrhunski košarkar. Vendar le njegove košarkarske sposobnosti. Ne morem pa vedeti, kakšna je mentaliteta tega fanta. Koliko se je pripravljen podrediti košarki.” Janez Drvarič je vodil slovensko reprezentanco, Olimpijo in Cibono, bil nepogrešljivi član strokovnega štaba briljantne jugoslovanske reprezentance. Učil je nešteto mladih košarkarjev in takoj prepozna, kdo izmed mladeničev bo vrhunski košarkar. Bil je tudi trener legendarnega Dražena Petrovića: “Dražen Petrović je na treningu zadeval tudi prek 100 prostih metov zapored in prek 50 trojk. Proste mete je pogosto treniral z zaprtimi očmi.” Kot enega največjih talentov izpostavi Petra Vilfana: “Peter Vilfan je v Čačku na mladinskem prvenstvu tako navduševal, da so ga gledalci naložili na fotelj in ga nesli do hotela ter vzklikali: Pero majstore!” Bil je tudi član strokovnega štaba na tekmi Jugoslavije in Italije, ki jo je zaznamoval konflikt: “Vilfan se je skušal vplesti v pretep. Jaz sem ga ujel okrog vratu in ga držal kolikor sem mogel.” Avtor: Franci Pavšer
Tomaž Vesel je kariero pričel na Centru vlade RS za informatiko, bil član Državne revizijske komisije, namestnik predsednika Računskega sodišča RS in leta 2013 imenovan za predsednika. Od 2016 pa je tudi predsednik neodvisne komisije za revizijo in skladnost v okviru Mednarodne nogometne zveze (Fifa). Poleg skrbi za zakonito in racionalno porabo javnega denarja mora Računsko sodišče opravljati tudi svetovalno vlogo, je prepričan Tomaž Vesel. Prisluhnite pogovoru, ki ga je pripravila Nataša Zanuttini. Foto: Osebni arhiv Tomaža Vesela.
Janez Pipan, eden najbolj pronicljivih bralcev med gledališkimi režiserji in prav zato med študenti akademije, najbolj strahospoštovani profesor. Gost Nine Zagoričnik.
Glasbeni in kulturni urednik, profesionalni novinar na Radio Študent, natanko pred 30 leti se je podpisal pod Studia Ljubljana in oddajo, na takrat Televiziji Ljubljana, tudi vodil. Bil je piarovec v Pristopu, kreativni direktor pri Publicis Virgo in direktor agencije za direktni marketing Indirekt, pred 17 leti je ustanovil agencijo Nastop plus, 19 let že piše kolumne za Dnevnik in je trener nastopanja. Leon Magdalenc je bil gost četrtkovega pogovornega večera na Radiu Slovenija, pred mikrofon ga je povabila Nataša Zanuttini.
Ptice so ga pritegnile že v osnovni šoli in zanimanje zanje je kmalu preraslo v strokovno delo. Tomaž Mihelič je naš izjemen poznavalec krilatega sveta in že leta je kot varstveni ornitolog zaposlen na Društvu za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije, naše največje nevladne organizacije za varstvo narave, ki letos obeležuje 40 let. Med njegovimi številnimi varstvenimi projekti je gotovo letos izdani Atlas ptic Slovenije, veliko delo 15-ih let z opisi 239-ih vrst ptic, tudi z nekaterimi, ki jih pri nas ni več mogoče videti.
Umetnostni zgodovinar, direktor Fundacije Palazzo Strozzi Arturo Galansino, je bil ob nastopu funkcije z 38 leti najmlajši direktor kakšne pomembne kulturne ustanove v Italiji. Velik poznavalec renesanse je 10 let služboval kot kurator v pariškem Louvru in na Royal Academy of Arts v Londonu, danes pa si na elitni lokaciji v eni najbolj markantnih stavb v svetovni prestolnici renesanse Firencah prizadeva Italijanom približati sodobno umetnost, ki jo prepletajo z Italijanom bližjo klasično pa tudi moderno umetnostjo.
Marko Vidojković je protestniški veteran. Pred dvajsetimi leti je bil v prvih vrstah pri rušenju režima Slobodana Miloševića, zdaj aktivno sodeluje pri poskusih rušenja aktualnega srbskega predsednika Aleksandra Vučića. Lucidno in brez dlake na jeziku diagnosticira največje bolezni svojega naroda, analizira fenomen Balkana, aktualno dogajanje v Evropi in svetu. Najprej je pisatelj, ki v svoji aktualni knjigi futuristično piše, kako vožnja z vlakom iz Skopja v Ljubljano traja le nekaj ur. V slovenščino sta prevedeni njegovi uspešnici Kremplji in Res vam hvala. Je tudi nekdanji urednik srbskega Playboya, slikal se je za istospolni koledar, je kitarist skupine Crveni vetar, v kateri poje njegova žena. Spominja se zlatih časov beograjske glasbene scene in kultnega benda EKV, se čudi današnji pasivnosti mladih in dejstvu, da je tudi marginalne in zatirane skupine ljudi mogoče na enostaven način kupiti z oblastjo in drobižem. Na TV Šabac vodi do oblasti kritično oddajo, tudi zato so ga tabloidi razglasili za “neozdravljenega narkomana.” Kot srednješolec je vzhičeno doživel veliko evropsko slavje Crvene Zvezde, danes bi nogomet v Srbiji prepovedal, ker je gojišče za pokvarjene menedžerje in skorumpirane navijaške skupine.
Nedeljska gostja dr. Roby Abeles je avstralska psihoterapevtka z več kot 33-letnimi izkušnjami na področju zdravljenja odvisnosti. Prepričana je, da zasvojenost simptom bolečine, ki jo povzroča travma. Pri svojem delu uporablja terapevtsko metodo brainspotting, ki omogoča dostop do globokih travm. Tudi sama je doživela hude travme, pri drugem letu starosti so ji začeli dajati valium, pri dvanajstih je začela piti alkohol, večkrat je doživela spolno zlorabo, bila je odvisna od kokaina. Tudi na podlagi svoje izkušnje, je prepričana, da nad ljudmi ne smemo nikoli obupati.
Maja Štamol Droljc je svojo poslovno pot začela z zmago na natečaju za večerno obleko, pred kratkim pa se je, kot sama pravi, za petnajsto obletnico blagovne znamke nagradila s predstavitvijo kolekcije na modni reviji v Washingtonu v organizaciji slovenskega veleposlaništva. Kljub dobrim odzivom, pa ostaja trdo na tleh in se zaveda, da je za uspeh v tujini poleg ustvarjalnosti, potrebnega ogromno denarja. V pogovoru razmišlja o položaju slovenskih oblikovalcev, vnaprej izgubljeni tekmi z nizko cenovno modo, primerjavi s Hrvaško, nasmeh na obraz pa ji nariše vprašanje o dveh posvojenih deklicah in njeni veliki družini.
Nedeljski gost je bil pesnik Jani Oswald, tudi eden naših bolj priljubljenih in odmevnih zamejskih ustvarjalcev. Poznan je predvsem po svojih pesniških eksperimentih, ki zvenijo kot zvočne igre. Jani Oswald: Osvoboditev Kost komu zbiti kos komu biti bos v boj iti ost vodo piti os bo voditi osa bo v riti bodi ti to toti Tito ko bo ti do dotik tak tih o bo po osvo bo ditvi
Umetnostni kritik Alessandro Vezzosi je skoraj vse svoje življenje posvetil renesančnemu genialnemu umu Leonardu da Vinciju. Več kot petdeset let zbira kar koli v povezavi z njim, pred leti je tudi izdal eno najbolj celovitih biografij slikarja in znanstvenika z naslovom Neskončni Leonardo. Ročno izdelana knjiga je v slovenščini izšla v 500 izvodih, vsak je stal 3.300 evrov, pošli pa so čisto vsi. A tu se raziskovanje ne konča, temveč se kopanje po življenju in delu da Vincija nadaljuje. Kdo je bil, kaj je počel, zakaj je bil blagoslov, da se je rodil kot nezakonski otrok, kako so ga zaznamovali predniki, kdo so njegovi sorodniki, potomci. Ravno pred kratkim je prof. Vezzosi dokončal 43 let trajajočo študijo o Leonardovih sorodnikih, našli so jih kar 35, zdaj se posveča raziskovanju Leonardovega DNK-ja. Leonardist Alessandro Vezzosi nam bo pred 500-to obletnico smrti Leonarda da Vincija na novo naslikal podobo tega pragmatičnega človeka protislovij in nam razložil, zakaj tudi po petih stoletjih Leonardo še vedno navdušuje, navdihuje in preseneča. Z Alessandrom Vezzosijem se je pogovarjala Maja Stepančič.
Dr. Hubert Kosler je osrednja figura v ozadju prizadevanj za to, da je v Kočevju zrasla tovarna industrijskih robotov Yaskawa. V desetletjih dela v industriji in podjetništvu si je to zadal za življenjski cilj. Kako gleda na razvoj robotike in zakaj je pomembno ob tem misliti tudi na prenovo izobraževanja, pove v tokratnem osrednjem tedenskem intervjuju na Valu 202. Z njim pa več tudi o pregovorni japonski nezaupljivosti, Karlu Čapku, vplivnih prednikih in smučanju.
Zboru, ki je bil ustanovljen 20. aprila 1944 v vasici nad Semičem, so rekli tudi Pojoča četa. Njen naslednik je Partizanski pevski zbor, ki letos praznuje 75-letnico. Spoznajmo dirigenta Iztoka Kocena, predsednika Jožefa Roškarja, tajnika Dušana Kulovca, harmonikarja Branka Sladiča in pevce, ki sta se jim v zadnjih tednih na vajah in koncertih pridružila novinarka Tatjana Pirc in tonski mojster Vjekoslav Mikez.
Prof. dr. Igor Papič svoje znanstveno in raziskovalno delo med drugim posveča razvoju pametnih električnih omrežij, a so njegove trenutne prioritete usmerjene predvsem v koncept avtonomije Univerze v Ljubljani. Ob 100-letnici največje in najstarejše visokošolske ter znanstvenoraziskovalne ustanove pri nas pa je priložnost tudi za razmislek o njeni vlogi v sodobni družbi in hkrati priložnost za razmislek o preteklih dosežkih. Dr. Igor Papič je, kljub rektorski službi, še vedno tudi profesor na Fakulteti za elektrotehniko: “To dojemam kot stik z realnostjo, kot sprostitev po delu na rektoratu. Vem, da bom enkrat šel nazaj na fakulteto, zato moram ostati v stiku s študenti. Znanstvenoraziskovalno delo zdaj dojemam kot hobi.”
“Ob vsakem sprejetem zakonu je določena tudi pot, kako se mu upreti.” S tem katalonskim pregovorom se začne večkrat nagrajeni roman Sodnik. Napisal ga je Jaume Cabré, eden najbolj cenjenih katalonskih pisateljev. Najprej je delal kot gimnazijski profesor, se vzpenjal kot pisatelj in si priljubljenost pridobil s pisanjem scenarijev za televizijske serije. Jaume Cabré nas je skupaj s prevajalko Simono Škrabec sprejel na svojem domu na obrobju industrijskega mesta Terrassa, uro vožnje iz Barcelone. Razmišljal je o samostojnosti, zakonu, resnici. Sodnikih. O Dragu Jančarju in o zelju v Ljubljani. Tudi o slovenskih medvedih v Pirenejih in liku Ribničana, ki ga je vključil v svoj zadnji roman. Avtor: Luka Hvalc
Pravi, da se je ob prehodu iz športne kariere v civilno življenje počutil kot nedonošenček. In to kljub temu, da je študijske obveznosti na ekonomski fakulteti kmalu končal in se zaposlil v komunikacijskem podjetju. Danes je razpet predvsem med Slovenijo, kjer živi z družino, in Kitajsko, kjer je ob pripravah na naslednje zimske olimpijske igre promotor slovenskega znanja o zimskih športih. Napisal je knjigo Šepetalec športnim otrokom, v kateri je združil izkušnje vrhunskega športnika in očeta.
Nedeljski gost je bil mag. Dejan Turk, predsednik uprave dveh telekomunikacijskih podjetij, srbskega Vip Mobila in slovenskega A1. Oktobra je postal menedžer leta v Srbiji, edini tujec doslej. V podjetja prinaša drugačen način vodenja. Ob prevzemu Vip Mobila si je najprej nataknil slušalke in se pridružil zaposlenim v klicnem centru. Z njim se je pogovarjala Nataša Zanuttini. Foto: Osebni arhiv
Dr. Andrej Kržan, višji znanstveni sodelavec na Kemijskem inštitutu v Ljubljani, že dolgo raziskuje plastiko. Pravi, da se ji ne moremo kar odpovedati, da pa bi se morali izogibati čezmerni in nepravilni uporabi plastike. ”Plastika je naš neljubi prijatelj. Vedno je tam in rad pomaga, ga tudi izkoriščamo, a hkrati plastiko vedno zanikamo. Prijatelju moramo pomagati,” razmišlja dr. Kržan. Bioekonomija je močna sila, ki prihaja in je povezana s krožnim gospodarstvom: “Vprašanje je, kako bi lahko plastiko bolj gospodarno uporabili in jo reciklirali. Trendi bodo šli v smeri več vračljive embalaže. Popolnoma se enkratni uporabi ne bomo mogli odpovedati, se bodo pa izboljšale metode za predelavo.” Avtorica: Tatjana Pirc
Profesorica Aleksandra Kornhauser Frazer se pri svojih 92. lahko pohvali z izjemno bogatim življenjem, ki ga je strnila v nedavno izdani knjigi Poti in srečanja. V marsičem je premikala meje izobraževanja in znanosti, utirala sloves naše države na področju kemije in več desetletij delovala tudi kot strokovnjakinja programov Združenih narodov za razvoj in Svetovne banke.
Zanj radi rečejo, da je eden največjih strokovnjakov za psihodramo v tem delu Evrope, a sam na to pravi, da psihiatrija in psihoterapija nista kot tek na 200 metrov, da bi vedeli, kdo je najhitrejši. Iz rojstnega Beograda ga je pot pripeljala v precej manjšo Idrijo, kjer je našel čas za pisanje pred kratkim izdane knjige Psihodrama, Sprememba skozi akcijo, ki je prva knjiga v slovenskem jeziku o psihodrami. Čeprav se je slovenščino učil že pred prihodom v Slovenijo, pa se med sodelavci z idrijskim narečjem v Psihiatrični bolnišnici Idrija najprej ni najbolje znašel.
Neveljaven email naslov