Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Slovenska zemlja me navdihuje, pravi zavedna koroška Slovenka Tanja Prušnik, arhitektka in priznana likovna umetnica
Tanja Prušnik se je rodila na avstrijskem Koroškem, kjer je preživela otroštvo, končala slovensko gimnazijo, potem pa je šla študirat arhitekturo na Dunaj.
Tanja Prušnik je zavedna koroška Slovenka, zelo prizemljena, morda pa prav zaradi tega vedno ustvarja na tleh, pogosto tudi na slovenski zemlji.
"Našla sem svoj način dela, s katerim se vračam na določeno točko, se osredotočam na to, kdo sem, od kod prihajam."
Že dolgo v središču njene pozornosti ni samostojna slika, ustvarja v ciklih, serijah, zanimajo jo raziskovanje, proces in razvoj. Nekateri njeni cikli trajajo že desetletja, v njih nastajajo serije, tudi poimenuje jih tako, da vidimo, v kakšnem stanju je bila, ko so nastajali. V imenih ciklov in serij je vedno koda. UTOPIJA__gnp na primer nosi zelo pomemben osebni pečat. Njen stari oče Karel Prušnik – Gašper, koroški partizan, je napisal izjemno pomembno zgodovinsko in avtobiografsko delo o uporu, ponosu in partizanstvu na Koroškem. To je knjiga Gamsi na plazu in s to serijo je začela leta 2004, ko je ustvarjala naslovnico za nemški prevod te knjige. Zakaj je naslovu dodala utopijo?
"To je bila utopija svobode, za katero so se naši predniki borili in trpeli, da so lahko svobodo predali naslednjim generacijam. V tem smislu delam tudi jaz, v vseh mojih serijah je prisotno vprašanje, kaj ostane za nami. Svoboda, ki jo imamo, ni več utopija, moramo pa se zavedati, kako smo prišli do nje."
Pomembni koraki so bili narejeni, a pot še ni končana
Koliko je še vedno zamolčanega, ko se spominjamo upora koroških Slovencev proti nacizmu, pritiskom in krivicam?
"Bila je dolga, težka pot, a mislim, da smo v zadnjem obdobju na Koroškem naredili veliko korakov naprej. Če pomislim na svojo mamo, je bila zelo pogumna, prišla je iz nemško govoreče družine, se naučila slovensko, da je s svojimi otroci govorila v tem jeziku. Slovenščina je bila vedno naš družinski jezik."
Tanja Prušnik razlaga, da je tudi globalizacija vplivala na večjezičnost, a opozarja, da moramo biti pri tem pazljivi.
"Ta pot še ni končana. Zelo pomembno je, da se zavedamo, kakšen pomen in težo ima kateri izmed jezikov. Vsak Slovenec na Koroškem zna nemško, pri dvojezičnih napisih ne gre za to, temveč za enakopravnost jezikov. Samoumevno bi moralo biti, da je vse dvojezično, ne pa, da se vsakič razpravlja o tem, zakaj …"
Njen delovni prostor zajema Avstrijo in Slovenijo. Svoj cikel Voda, vino, kri je na primer začela v Sloveniji, umetniški projekt Sledi , v katerem se ukvarja s tem, kaj ostane za nami, ima korenine v Novem mestu, kjer je sodelovala na mednarodnih likovnih dnevih, na katere ima zelo lepe spomine.
"Slovenska zemlja me navdihuje."
Kot angažirana sodobna umetnica je nase opozorila tudi z odmevnimi socialnimi projekti, saj po njenem mnenju lahko umetnost odpira teme, ki niso prijetne, o katerih se sicer ne govori. Projekt Odpreti pogled – Den Blick öffnen je leta 2018 dobil nagrado za človekove pravice, ki jo podeljuje zvezna dežela Koroška. Z njim Tanja Prušnik in umetnica Ina Loitzl že od leta 2008 opozarjata na težave otrok in mladostnikov, ki so pogosto povezane z nasiljem. Vsako leto pripravljata dobro obiskane prodajne razstave, ki potujejo po Avstriji, zaslužek donirajo organizacijam, ki pomagajo mladim, svoj delež pa dobijo tudi umetniki, ki sodelujejo.
''Veliko ustvarjalcev živi v prekarnih razmerah, zato je pomembna tudi solidarnost z umetniki.''
Kako pa gresta skupaj arhitektura in likovna umetnost?
"Arhitektura ima meje, ki jih je treba upoštevati, v likovni umetnosti pa je več svobode, meje si postavljaš sam. Arhitektura in likovno ustvarjanje gresta pri meni vzporedno, z roko v roki. Po končanem študiju sem se osredotočila na arhitekturo, potem pa sem spoznala, da me zelo vleče k likovni umetnosti. Arhitektura me zanima, me včasih najde, je ne iščem, v središču mojega dela pa je likovno ustvarjanje."
Tanja Prušnik je prepričana, da nas bo obdobje osamitve in socialnih izolacij še dolgo spremljalo.
"S to tematiko se bomo še ukvarjali, odprla se bodo številna vprašanja, tudi o umetnosti. Nekateri pravijo, da potrebujemo umetnost kot vsakdanji kruh. Umetnost je bistvena, nas določa, praljudje so se najprej likovno izražali. Zame je umetnost tretji jezik, ki ga obvladam."
Kako pa nanjo in na njeno delovanje vpliva pandemija, kako sprejema izolacijo?
"Umetnice in umetniki večinoma delamo tako, da se osamimo v svojih ateljejih, za nas to ni nič novega, se znamo izolirati. Sem bila pa poleti vesela, ker sem lahko z mladimi v Piranu pripravljala svojo sedemkilometrsko instalacijo."
Postavitev, ki jo je pripravljala v Piranu, gre za sedem kilometrov ročno napisanih odlomkov iz knjige Gamsi na plazu, bi morala biti del deželne razstave ob stoti obletnici plebiscita, zaradi pandemije pa je bila otvoritev prestavljena in bo v Železni Kapli uresničena aprila letos.
Njen stari oče Karel Prušnik - Gašper, koroški partizan in borec za pravice Slovencev na Koroškem, se je v knjigi Gamsi na plazu, ko je nekdo s simpatijo omenil plebiscit, spomnil besed svojega očeta: "Vedno znova odpirajo naše skeleče rane …" Kako sta državi izkoristili stoto obletnico koroškega plebiscita, ki smo jo obeleževali lani? Ali smo bili dovolj kritični, je bil program preveč okrnjen tudi zaradi pandemije? Avstrijski predsednik Alexander Van der Bellen se je na osrednji slovesnosti v Celovcu koroškim Slovencem v slovenščini opravičil za krivice in zamude pri uresničevanju njihovih ustavnih pravic. Tanja Prušnik ocenjuje, da je bilo to dejanje pogumno, njegove besede pa so bile zdravilne.
"Sem se mu osebno zahvalila, ko je bil v domu umetnikov. Dolgo smo čakali, da smo slišali te besede. Za tiste, ki na eni in na drugi strani razmišljajo bolj radikalno, je pa vedno premalo. Tudi pandemija je vplivala na izvedbo programa. Ker je nekaj projektov prestavljenih na letošnje leto, to pomeni, da se bomo o plebiscitu pogovarjali tudi v letu 2021. Imamo torej možnost, da še govorimo o tem, če smo bili lani premalo ostri. Priložnost torej ni zamujena."
Dialog je edina rešitev, pravi Tanja Prušnik.
"Ker živimo skupaj, je dialog rešitev. Dialog, v katerem se zgodovina ne piše na novo. V tem, da bi se pisala na novo, vidim veliko nevarnost. Zato mora biti naša zgodovina vidna, o njej je treba govoriti, ne smemo je zatajiti. Če jo pozabimo, je ne bo več."
Sredi leta 2019 so članice in člani društva avstrijskih likovnih umetnic in umetnikov Tanjo Prušnik izvolili za svojo predsednico. Ta pomembna organizacija, ki ima sedež v palači Künstlerhaus, je bila ustanovljena 1861, sto let pa se vanjo ženske niso smele včlaniti. Tanja Prušnik je prva predsednica, prva ženska na čelu tega društva.
"Verjetno je res storjen velik skok naprej, ker je ženska na tem mestu. Zgodilo se je, da sem to jaz. Vse, kar naredim, pa naredim s strastjo. Veseli me, da nam je že marsikaj uspelo uresničiti. Spet smo prisotni s svojim delom, programom, z našimi dobrimi razstavami ..."
Društvo avstrijskih likovnih ustvarjalk in ustvarjalcev v svoji prenovljeni galeriji Künstlerhaus nase opozarja tudi z razstavo Ko gesta postane dogodek, ki je nastala v letu sosedskega dialoga med Avstrijo in Slovenijo. "Ta razstava išče odgovore na vprašanja solidarnosti, dialoga, tudi med generacijami, vprašanja o gradnji mostov med različnimi umetniškimi in družbenimi stališči, med ljudmi in državami, ustanovami kulturnega življenja in med spoli," je v publikaciji o razstavi zapisala Tanja Prušnik, ki se je odzvala na pobude, da bi v dialoškem letu nekaj pripravila, s svojo idejo, da bi bila to ženska razstava, je navdušila kuratorki Felicitas Thun-Hohenstein in Alenko Gregorič.
"Razstava ima sodobni fokus, išče odgovor na vprašanje, kaj danes pomeni solidarnost. Menim, da se družba vedno bolj zaveda, da se bomo brez solidarnosti izgubili, saj živimo v svetu, ki je samouničujoč."
Tanja Prušnik je ponosna na to, da je odraščala z dvema jezikoma.
"Jezik je vedno osnova. Slovenščine bo v svetovnih okvirih vedno manj, zato je tako zelo pomembno, da se koroški Slovenci izpostavimo in se kot avtohtona skupnost borimo za svoje preživetje."
Ko javno nastopa na Dunaju, pogosto v svoje govore vplete tudi kakšno slovensko besedo.
"Naj vsak ve, kdo sem!"
852 epizod
Kdo so ljudje, ki zaznamujejo družbo? Kakšen je človek za funkcijo, ki daje pečat sedanjosti? Kako premika meje prihodnosti? Oddaja Nedeljski gost na Valu 202. Funkciji nadene človeško podobo.
Slovenska zemlja me navdihuje, pravi zavedna koroška Slovenka Tanja Prušnik, arhitektka in priznana likovna umetnica
Tanja Prušnik se je rodila na avstrijskem Koroškem, kjer je preživela otroštvo, končala slovensko gimnazijo, potem pa je šla študirat arhitekturo na Dunaj.
Tanja Prušnik je zavedna koroška Slovenka, zelo prizemljena, morda pa prav zaradi tega vedno ustvarja na tleh, pogosto tudi na slovenski zemlji.
"Našla sem svoj način dela, s katerim se vračam na določeno točko, se osredotočam na to, kdo sem, od kod prihajam."
Že dolgo v središču njene pozornosti ni samostojna slika, ustvarja v ciklih, serijah, zanimajo jo raziskovanje, proces in razvoj. Nekateri njeni cikli trajajo že desetletja, v njih nastajajo serije, tudi poimenuje jih tako, da vidimo, v kakšnem stanju je bila, ko so nastajali. V imenih ciklov in serij je vedno koda. UTOPIJA__gnp na primer nosi zelo pomemben osebni pečat. Njen stari oče Karel Prušnik – Gašper, koroški partizan, je napisal izjemno pomembno zgodovinsko in avtobiografsko delo o uporu, ponosu in partizanstvu na Koroškem. To je knjiga Gamsi na plazu in s to serijo je začela leta 2004, ko je ustvarjala naslovnico za nemški prevod te knjige. Zakaj je naslovu dodala utopijo?
"To je bila utopija svobode, za katero so se naši predniki borili in trpeli, da so lahko svobodo predali naslednjim generacijam. V tem smislu delam tudi jaz, v vseh mojih serijah je prisotno vprašanje, kaj ostane za nami. Svoboda, ki jo imamo, ni več utopija, moramo pa se zavedati, kako smo prišli do nje."
Pomembni koraki so bili narejeni, a pot še ni končana
Koliko je še vedno zamolčanega, ko se spominjamo upora koroških Slovencev proti nacizmu, pritiskom in krivicam?
"Bila je dolga, težka pot, a mislim, da smo v zadnjem obdobju na Koroškem naredili veliko korakov naprej. Če pomislim na svojo mamo, je bila zelo pogumna, prišla je iz nemško govoreče družine, se naučila slovensko, da je s svojimi otroci govorila v tem jeziku. Slovenščina je bila vedno naš družinski jezik."
Tanja Prušnik razlaga, da je tudi globalizacija vplivala na večjezičnost, a opozarja, da moramo biti pri tem pazljivi.
"Ta pot še ni končana. Zelo pomembno je, da se zavedamo, kakšen pomen in težo ima kateri izmed jezikov. Vsak Slovenec na Koroškem zna nemško, pri dvojezičnih napisih ne gre za to, temveč za enakopravnost jezikov. Samoumevno bi moralo biti, da je vse dvojezično, ne pa, da se vsakič razpravlja o tem, zakaj …"
Njen delovni prostor zajema Avstrijo in Slovenijo. Svoj cikel Voda, vino, kri je na primer začela v Sloveniji, umetniški projekt Sledi , v katerem se ukvarja s tem, kaj ostane za nami, ima korenine v Novem mestu, kjer je sodelovala na mednarodnih likovnih dnevih, na katere ima zelo lepe spomine.
"Slovenska zemlja me navdihuje."
Kot angažirana sodobna umetnica je nase opozorila tudi z odmevnimi socialnimi projekti, saj po njenem mnenju lahko umetnost odpira teme, ki niso prijetne, o katerih se sicer ne govori. Projekt Odpreti pogled – Den Blick öffnen je leta 2018 dobil nagrado za človekove pravice, ki jo podeljuje zvezna dežela Koroška. Z njim Tanja Prušnik in umetnica Ina Loitzl že od leta 2008 opozarjata na težave otrok in mladostnikov, ki so pogosto povezane z nasiljem. Vsako leto pripravljata dobro obiskane prodajne razstave, ki potujejo po Avstriji, zaslužek donirajo organizacijam, ki pomagajo mladim, svoj delež pa dobijo tudi umetniki, ki sodelujejo.
''Veliko ustvarjalcev živi v prekarnih razmerah, zato je pomembna tudi solidarnost z umetniki.''
Kako pa gresta skupaj arhitektura in likovna umetnost?
"Arhitektura ima meje, ki jih je treba upoštevati, v likovni umetnosti pa je več svobode, meje si postavljaš sam. Arhitektura in likovno ustvarjanje gresta pri meni vzporedno, z roko v roki. Po končanem študiju sem se osredotočila na arhitekturo, potem pa sem spoznala, da me zelo vleče k likovni umetnosti. Arhitektura me zanima, me včasih najde, je ne iščem, v središču mojega dela pa je likovno ustvarjanje."
Tanja Prušnik je prepričana, da nas bo obdobje osamitve in socialnih izolacij še dolgo spremljalo.
"S to tematiko se bomo še ukvarjali, odprla se bodo številna vprašanja, tudi o umetnosti. Nekateri pravijo, da potrebujemo umetnost kot vsakdanji kruh. Umetnost je bistvena, nas določa, praljudje so se najprej likovno izražali. Zame je umetnost tretji jezik, ki ga obvladam."
Kako pa nanjo in na njeno delovanje vpliva pandemija, kako sprejema izolacijo?
"Umetnice in umetniki večinoma delamo tako, da se osamimo v svojih ateljejih, za nas to ni nič novega, se znamo izolirati. Sem bila pa poleti vesela, ker sem lahko z mladimi v Piranu pripravljala svojo sedemkilometrsko instalacijo."
Postavitev, ki jo je pripravljala v Piranu, gre za sedem kilometrov ročno napisanih odlomkov iz knjige Gamsi na plazu, bi morala biti del deželne razstave ob stoti obletnici plebiscita, zaradi pandemije pa je bila otvoritev prestavljena in bo v Železni Kapli uresničena aprila letos.
Njen stari oče Karel Prušnik - Gašper, koroški partizan in borec za pravice Slovencev na Koroškem, se je v knjigi Gamsi na plazu, ko je nekdo s simpatijo omenil plebiscit, spomnil besed svojega očeta: "Vedno znova odpirajo naše skeleče rane …" Kako sta državi izkoristili stoto obletnico koroškega plebiscita, ki smo jo obeleževali lani? Ali smo bili dovolj kritični, je bil program preveč okrnjen tudi zaradi pandemije? Avstrijski predsednik Alexander Van der Bellen se je na osrednji slovesnosti v Celovcu koroškim Slovencem v slovenščini opravičil za krivice in zamude pri uresničevanju njihovih ustavnih pravic. Tanja Prušnik ocenjuje, da je bilo to dejanje pogumno, njegove besede pa so bile zdravilne.
"Sem se mu osebno zahvalila, ko je bil v domu umetnikov. Dolgo smo čakali, da smo slišali te besede. Za tiste, ki na eni in na drugi strani razmišljajo bolj radikalno, je pa vedno premalo. Tudi pandemija je vplivala na izvedbo programa. Ker je nekaj projektov prestavljenih na letošnje leto, to pomeni, da se bomo o plebiscitu pogovarjali tudi v letu 2021. Imamo torej možnost, da še govorimo o tem, če smo bili lani premalo ostri. Priložnost torej ni zamujena."
Dialog je edina rešitev, pravi Tanja Prušnik.
"Ker živimo skupaj, je dialog rešitev. Dialog, v katerem se zgodovina ne piše na novo. V tem, da bi se pisala na novo, vidim veliko nevarnost. Zato mora biti naša zgodovina vidna, o njej je treba govoriti, ne smemo je zatajiti. Če jo pozabimo, je ne bo več."
Sredi leta 2019 so članice in člani društva avstrijskih likovnih umetnic in umetnikov Tanjo Prušnik izvolili za svojo predsednico. Ta pomembna organizacija, ki ima sedež v palači Künstlerhaus, je bila ustanovljena 1861, sto let pa se vanjo ženske niso smele včlaniti. Tanja Prušnik je prva predsednica, prva ženska na čelu tega društva.
"Verjetno je res storjen velik skok naprej, ker je ženska na tem mestu. Zgodilo se je, da sem to jaz. Vse, kar naredim, pa naredim s strastjo. Veseli me, da nam je že marsikaj uspelo uresničiti. Spet smo prisotni s svojim delom, programom, z našimi dobrimi razstavami ..."
Društvo avstrijskih likovnih ustvarjalk in ustvarjalcev v svoji prenovljeni galeriji Künstlerhaus nase opozarja tudi z razstavo Ko gesta postane dogodek, ki je nastala v letu sosedskega dialoga med Avstrijo in Slovenijo. "Ta razstava išče odgovore na vprašanja solidarnosti, dialoga, tudi med generacijami, vprašanja o gradnji mostov med različnimi umetniškimi in družbenimi stališči, med ljudmi in državami, ustanovami kulturnega življenja in med spoli," je v publikaciji o razstavi zapisala Tanja Prušnik, ki se je odzvala na pobude, da bi v dialoškem letu nekaj pripravila, s svojo idejo, da bi bila to ženska razstava, je navdušila kuratorki Felicitas Thun-Hohenstein in Alenko Gregorič.
"Razstava ima sodobni fokus, išče odgovor na vprašanje, kaj danes pomeni solidarnost. Menim, da se družba vedno bolj zaveda, da se bomo brez solidarnosti izgubili, saj živimo v svetu, ki je samouničujoč."
Tanja Prušnik je ponosna na to, da je odraščala z dvema jezikoma.
"Jezik je vedno osnova. Slovenščine bo v svetovnih okvirih vedno manj, zato je tako zelo pomembno, da se koroški Slovenci izpostavimo in se kot avtohtona skupnost borimo za svoje preživetje."
Ko javno nastopa na Dunaju, pogosto v svoje govore vplete tudi kakšno slovensko besedo.
"Naj vsak ve, kdo sem!"
Jani Bele je velik del življenja posvetil vzgoji v planinstvu in alpinizmu. S tem je dobil tudi priložnost, da je pred 30 leti prvič odšel v Nepal kot alpinistični inštruktor v slovensko alpinistično šolo za nepalske gorske vodnike. Za odprave, kot pravi, ni bil nikoli dovolj dober, poleg tega pa je, čeprav je gornik in gorski reševalec, zelo občutljiv na višino. Kot avtor priročnika o nevarnostih v gorah Nevarno proti vrhovom je zbral zgodbe ljudi, ki so sami doživeli in preživeli kakšno nevarnost v gorah, tem pa dodal tudi svoje. Nesreča se lahko zgodi kljub izkušenosti, pravi, kot tudi to, da se zarečenega kruha res poje največ. In tako se je letos že desetič podal na prečenje Finske na tekaških smučeh, od finsko-ruske do finsko-švedske meje, pa čeprav je prvič dejal, da na Rajalta rajalle – hiihto ne gre nikoli več.
Prof. Rajko Muršič je etnolog in kulturni antropolog na ljubljanski Filozofski fakulteti, pri raziskovanju vsakdanjega življenja in kulturnih fenomenov ga vodi predvsem iskrena radovednost. Že vse življenje je na različne načine povezan z glasbo, pravi, da brez nje sploh ne more normalno delovati. Odzive slovenske družbe v krizi ocenjuje kot trezne, sprememba ravnanja z okoljem pa se mu v tem trenutku zdi nujna in neobhodna. Je oster kritik potrošništva, ki se nima za upornika, ne prenaša pa hierarhij. Z njim se pogovarja Jan Grilc.
Wagner Moura je brazilski igralec in režiser. Igral je v Elitni četi, številnih komedijah in tragedijah, svet pa ga najbolje pozna v vlogi Pabla Escobarja v seriji Narcos. Študiral je novinarstvo, a to je poklic, ki ga je opravljal le kratek čas. Novinarske veščine mu pomagajo pri raziskovanju zgodovinskih likov, kakršen je brazilski diplomat pri združenih narodih Sergio Vieira de Mello. Igra ga v novem celovečercu z naslovom Sergio.
Zgodovina človeštva je tudi zgodovina bolezni in epidemij. Dr. Katarina Keber z Zgodovinskega inštituta Milka Kosa ZRC SAZU se ukvarja s socialno zgodovino medicine. Ker preučuje tudi epidemije in njihove posledice, je pandemija covida 19 ni zelo presenetila. Pravi, da zdaj analitično opazuje in hkrati na lastni koži doživlja občutke, ki jih je prej ob študiju arhivskega gradiva lahko le slutila … Kako so epidemije kuge, kolere in španske gripe prizadele in spreminjale naš svet? Z dr. Katarino Keber se je pogovarjala Tatjana Pirc.
Roman Jerala je eden od najuspešnejših slovenskih raziskovalcev, tudi med pionirji sintezne biologije pri nas, ki z več plati spremlja korake znanosti pri spopadanju s pandemijo s covidom 19.
Gregorja Čušina ste morda kdaj ujeli na odru Mestnega gledališča ljubljanskega ali pa ste si ogledali katero od njegovih monokomedij. Morda ga poznate iz serije Jezero ali vam je iz risank znan njegov glas. Ponosen je, da mu pri vzgoji šestih otrok ni bilo treba povzdigovati glasu in da je pri občinstvu še vedno na dobrem glasu, čeprav je zdaj “na svojem.” Anji Hlača Ferjančič je med drugim razkril, zakaj je ves planet na dieti, prebral pesmi iz karantene in povedal, kako se znajde doma.
Dr. Tina Bregant je specialistka pediatrije, specialistka fizikalne in rehabilitacijske medicine, dokorica nevropediatrije. Od leta 2015 je bila zaposlena na Univerzitetnem rehabilitacijskem institutu – URI Soča v Ljubljani, zdaj pa deluje v zavodu CIRIUS Kamnik. Je tudi predavateljica in mentorica študentom v programu Kognitivna znanost Univerze v Ljubljani ter na Fakulteti za šport in Pedagoški fakulteti v Ljubljani. Sodeluje v domačih in mednarodnih raziskovalnih skupinah, udeležena je pri oblikovanju državnih programov, ki spodbujajo otroke v razvoju. Je tudi članica Odbora za kakovost in varnost pri Zdravniški zbornici Slovenije.
Biserka Marolt Meden je humanitarka, prostovoljka, skupaj s sodelavkami je postavila materinski dom v Sloveniji, sodelovala pri izgradnji Pediatrične klinike in bila njena strokovna direktorica. Sedaj je upokojena, a aktivna v civilnem združenju Srebrna nit, ki si prizadeva za drugačen odnos družbe do starostnikov. Izpostavlja nujnost sprejetja zakona o dolgotrajni oskrbi in tudi uzakonitev pravice za dostojno dokončanje življenja, ob epidemiji pa opozarja, da daljša osamitev v domovih za starejše ni najboljša rešitev. Z njo se je pogovarjala Nataša Zanuttini.
Filozofinja in sociologinja dr. Renata Salecl tudi v kriznih časih z intelektualno ostrino spremlja in analizira dogajanje. Kaj koronavirus prinaša v našo družbo, kaj pomeni za možnost izbire, kako se bo spremenil svet in zakaj ostati optimističen. Kako je s tesnobo, vsakdanjimi odnosi, kakšna prihodnost nas čaka. Avtor: Luka Hvalc
Strokovnjak za jedrsko varnost magister Miroslav Gregorič je bil do leta 2002 direktor Uprave RS za jedrsko varnost, več kot šest let je delal pri Mednarodni agenciji za jedrsko energijo na Dunaju. Vmes pa kot predstavnik komisije Združenih narodov UNMOVIC še pred napadom na Irak vodil inšpektorje, ki so tam iskali orožje za množično uničevanje. Po upokojitvi pa se je posvetil tudi raziskovanju ozadij premogovništva v Šaleški dolini. Z njim se je pogovarjala Nataša Štefe.
Ana Jug je ne le na Goriškem, ampak tudi drugod znana kot odvetnica, ki je na svoji poklicni poti zagovarjala nemočne in tiste, ki nimajo. Zato ni nič nenavadnega, da je tudi soustanoviteljica pro bono ambulante v Novi Gorici in človek, ki verjame, da se dobro z dobrim vrača. Če bi vsi delali dobro, bi bil ves svet srečen in veliko lepši, pravi Zasavka, ki pa se zadnje čase, odkar je upokojena, ukvarja predvsem z izdelovanjem oblek in nakita iz odpadnega materiala, plastike in džinsa, ki ima v njenem srcu prav posebno mesto. Verjame, da je mogoč svet brez smeti, kot smo ga nekoč že imeli, in zato je njena pobuda, da v Novi Gorici odprejo Center ponovne uporabe.
Šaljiva definicija pravi, da je matematika sestavljena iz 50% formul, 50% dokazov in 50% domišljije. Andrej Bauer se strinja, da to sploh ni tako slaba definicija. Matematika je gonilna sila številnih ved, ne le računalništva. Tudi če vas v šoli ni navdušila, vas bodo številne zanimive izpeljave problemov, ki jih rešujejo raziskovalci na Fakulteti za matematiko in fiziko.
Dr. Barbara Riman je predsednica Zveze slovenskih društev na Hrvaškem, vodi enoto Inštituta za narodnostna vprašanja na Reki, je raziskovalka slovenstva na Hrvaškem, na reški filozofski fakulteti predava o slovensko-hrvaških kulturnih in zgodovinskih vezeh … Nedeljska gostja Vala 202 Barbara Riman, novinarka Tatjana Pirc in mojster zvoka Damjan Rostan so se sprehodili po Reki, evropski prestolnici kulture.
V času tekmovanja za Zlato lisico smo se srečali z nekdanjo tekmovalko, potem pa tudi profesionalno smučarko na ameriški turneji. Andreja Leskovšek McQuarrie je v spominu »zrelih« Slovencev predvsem nekdanja alpska smučarka, mladinska svetovna prvakinja, ki je zelo mlada končala kariero. Manj znano je, da je po študiju psihologije ostala v Združenih državah, si tam ustvarila družino in po naključju postala vpeta v organizacijo zimskih olimpijskih iger. 20 let je svetovala organizatorjem zimskih olimpijskih iger, začela v Salt Lake Citiju, se potem selila v Italijo zaradi Torina, pa v Kanado zaradi Vancouvra, potem pa za igre v Sočiju in Pyeongchangu delovala že iz Slovenije, iz Komende. Zaradi hčerke se je po vrnitvi v domovino srečala z ženskim nogometom, postala predsednica Ženskega nogometnega kluba Radomlje, glasnica ženskega nogometa, ki ga vidi kot izjemno priložnost, tudi poslovno, obenem pa je že dolgo tudi borka za enake možnosti v športu. "Ne obstajata ženski in moški šport, ostaja samo šport!"
Talent gledališkega režiserja in postgravitacijskega umetnika Dragana Živadinova je vesolje zaznalo že v vrtcu v domači Ilirski Bistrici. Vzgojiteljica ga je primerjala kar z velikim slikarjem Černigojem, sam pa se je v mladih letih navduševal nad Dragotinom Kettejem, Srečkom Kosovelom in Markom Brecljem. Dragan Živadinov se pripravlja na izstrelitev umetniškega satelita, v domačem kulturnem vesolju pa ni nikoli našel gladkih tirnic. Trdno je prepričan, da je Republiko Slovenijo zgradila umetnost, ne pa generali … Z njim se pogovarja Nina Zagoričnik. Foto: Bobo
Tanjo Španić so izkušnje z boleznijo, ki jo je presenetila na začetku njene znanstvene poti, in želja pomagati, spodbudile, da je opustila znanost in se posvetila vodenju združenja za boj proti raku dojk Europa donna. “Šele kakšni dve leti po bolezni sem začela razmišljati, v kakšni stiski so bili pravzaprav moji starši.“ V Evropi donni (https://europadonna.si/) tudi zato s svojimi programi podpore skrbijo za svojce obolelih. Gosti jo Danila Hradil Kuplen.
Dr. Andrej Pompe je v slovensko oglaševanje vstopil na začetku devetdesetih z ustanovitvijo agencije Formitas, kjer je še vedno partner. Je avtor več kot 140 jinglov za oglase, napisal je pesem za legendarni Frutek: lupimo in čistimo, ribamo, sekljamo … Zdaj predava o blagovnih znamkah. Je ustanovni član skupine Panda, ki že štiriintrideseto leto sooblikuje slovensko pop-rock-jazz sceno s svojo avtorsko glasbo. Tudi o povezovanju I feel Slovenia z Luko Dončićem, pa tudi o tem, kako naš učni sitem ne spodbuja ustvarjalnosti in inovativnosti. Z Andrejem Pompetom se je pogovarjala Nataša Zanuttini.
Marko Slavič je neobičajen direktor najboljšega doma za ostarele v Evropi, Doma Danice Vugrinec v Mariboru. Tam vsako leto več kot 800 stanovalcem pripravijo rokovski koncert, njihovi starostniki so kot posebni gostje nastopili na koncertu Riblje Čorbe v ljubljanskih Stožicah, še preden je postalo modno, so starostnike učili uporabe informacijske tehnologije, zadnja leta med vsakimi počitnicami poskrbijo za počitniško varstvo otrok, ki stanovalcem popestrijo jesen življenja in tako naprej. Vse te dejavnosti v kombinaciji z dobrim strokovnim delom, razvojem institucionalnega varstva starostnikov in skrbnim gospodarjenjem ter pridobivanjem sredstev za različne projekte so dokaz, da je mogoče dobre zgodbe ustvarjati tudi v javnem sektorju. A se sistemu javnih domov za starostnike v Sloveniji ne piše dobro. Zakon o dolgotrajni oskrbi nastaja že skoraj 20 let, deset tisoč starostnikov čaka na sprejem v prenapolnjene domove, vse težje zapolnjujejo kadrovske vrzeli, javne domove prepogosto vodijo ljudje, ki so politično nastavljeni. Država pa, namesto da bi razvijala mrežo javnih domov, zadnjega smo zgradili pred 15 leti, raje podeljuje koncesije zasebnikom, ki imajo, kot ugotavlja Računsko sodišče, skoraj tretjino višje cene kot javni domovi. To je le nekaj izhodišč za pogovor s tokratnim Nedeljskim gostom Markom Slavičem, ki ga je pred mikrofon povabil Miha Švalj.
Profesor Alojz Kodre je starosta slovenske fizike, skoz čigar šolo so šle številne generacije sodobnih znanstvenikov. Mnogi ga poznajo tudi po briljantnem prevajanju znanstvene fantastike, na čelu s Štoparskim vodnikom po galaksiji. Na nedeljsko dopoldne bomo tako z njim odpotovali med fantastične svetove, ki jih že desetletja oživlja v slovenščini, in iskali drobce neverjetnosti, ki so ga v življenju preusmerili prav na pot, jo hodi. V pogovoru s profesorjem pa več tudi o dragih kamnih in alpinizmu, drugačnosti novih generacij študentov in tem, kaj bi se zgodilo s človekom, če bi izvedel odgovor na vprašanje o vsem.
Kdo je arhitekt Boris Podrecca, ali ga poznajo najmlajši rodovi arhitektov? Januarja bo kot častni meščan Dunaja slavil 80-letnico z največjo retrospektivno razstavo doslej, televizija ORF pa je posnela dokumentarni film o njegovi ustvarjalni poti v več nadaljevanjih. Zaljubljen je v arhitekturo, to je najlepši poklic, pravi, zato so vse njegove stavbe in mestni trgi lepi okvirji življenja, nastajajo med mediteranskim in germanskim svetom, ne gre le za avtonomen objekt, ampak za razumevanje prostora. Tak je tudi njegov Tartinijev trg v Piranu. O Podrecci so pisali in pišejo zgodovinarji, kritiki in arhitekti v številnih publikacijah, ki so izšle pri najuglednejših založbah v vseh glavnih svetovnih jezikih. Z njim se je pogovarjala Nina Zagoričnik.
Neveljaven email naslov