Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Cristina Battocletti in Boris Pahor: Nikogaršnji sin

06.11.2023

Piše: Iztok Ilich: Bere: Aleksander Golja. Boris Pahor je bil v večini svojih knjig zelo oseben. Tudi če ni pisal v prvi osebi, je očitno, da gre zanj in da piše o svojih doživetjih. Posebno v zadnjih letih, ko je dočakal širše pisateljsko priznanje in nominacijo za Nobelovo nagrado, je marsikaj o sebi razkril tudi v številnih nastopih. Kljub temu je svoje najpomembnejše življenjske mejnike sklenil povzeti še v avtobiografiji. V prvi vrsti za italijanske bralce, ki so do njegovih zadnjih let življenja na robu Trsta in najvišjega državnega odlikovanja predsednika Mattarelle o njem večinoma vedeli le malo – ali nič. Slovenska izdaja je dopolnjen prevod lani v Milanu objavljene druge izdaje knjige, pri kateri je Pahor skoraj do zadnjega zavzeto sodeloval s pisateljico in urednico Cristino Battocletti. Pahorjeva svojevrstna duhovna oporoka Nikogaršnji sin z uvodom sina Adrijana najprej razgrinja pisateljevo življenjsko etično in politično usmerjenost. Skrbelo ga je širjenje osamljenosti, ki spodbuja narcisizem in individualizem, v manifestu Intelektualci, pesniki, ekonomisti in znanstveniki, združite se! pa je pozval k uporu diktaturi denarja. Zaradi suženjstva kapitalu in predmetom smo postali nečloveški, je verjel. Kopičenje stvari je zavrnil z besedami: »To vam zagotavljam jaz, ki še vedno nosim oblačila iz sedemdesetih let, staromodne srajce in raztrgane puloverje«. Predvsem pa se je ves čas zavzemal za ohranitev zgodovinskega spomina. »Svet ne sme pozabiti tega, kar se nam je zgodilo!« Pahor nadaljuje z najtršimi preizkušnjami od srede tridesetih do srede štiridesetih let, ko je njegovo življenje večkrat viselo na nitki. Da se ni pretrgala, kot se je mnogim drugim, je največ pripisal prirojeni kraški trmi in neustavljivi želji po znanju. Najprej si je sam otežil formalno pot do izobrazbe, nato pa se je z zagrizeno vztrajnostjo lotil študija. Med drugim se je naučil francoščine, nemščine in hrvaščine, kar mu je sredi vojne groze rešilo življenje. Kot prevajalcu v vojski in uničevalnih nacističnih taboriščih, kjer se je priučil še bolničarskih veščin, so mu prizanesli z najtežjimi deli, ki so ugonabljala izčrpane sotrpine. Premagal je tudi tuberkulozo in se iz sanatorja, kjer je okusil tudi prvo ljubezen, šele ob koncu leta 1946 vrnil v Trst – kot eden od le petnajstih iz konvoja šeststotih deportirancev, ki so bili februarja 1944 odpeljani v Nemčijo. Takrat se je, kot pravi, znova rodil in se, po nekaj začetniških objavah, čeprav je imel za seboj le šest let slovenske osnovne šole, bolj zavzeto lotil pisanja. Pahor brez zadržkov razkriva tudi ljubezenska razmerja, v katerih se je znašel, čeprav se je imel za nezanimivega fanta z manjvrednostnim kompleksom, izhajajočega »iz socialnega statusa absolutne ničle«. Po francoski bolničarki Arlette, ki so jo starši prisilili, da se mu je odrekla, a sta stike ohranila do njene smrti, je globoko sled zapustila zveza z Danico Vuk. To je bila zanj povsem nehotena nova ljubezenska izkušnja, ki se je neuspešno in žalostno končala; Dani je aprila 1944 skupaj z možem postala žrtev še danes nerazkritih morilcev. Sledila je pianistka Neva, ki je zanosila in zahtevala poroko. Ker jo je zavrnil, čeprav je prevzel odgovornost, je sina videl samo dvakrat; drugič le malo, preden je umrl za levkemijo. Tudi ko je v Pahorjevo življenje vstopila Radoslava Premrl, je ostal samotar. Tako kot je v gore običajno hodil sam, tudi pri pisanju ni želel nikogar v bližini. Žena je njegovo zahtevo po samoti občutila na lastni koži, je priznal. Sposobnost, da se je znala vedno bliskovito hudomušno ironično odzvati, ji je zavidal, a ga je tudi spravljala ob živce. Sledila so leta ločenega življenja, ko je zakonca poleg dveh otrok povezovalo izdajanje revije Zaliv. Skupnost očeta, samotarskega pisatelja, in matere z otrokoma je preživela mnoge težavne trenutke. Rada kljub pismom in namigom, ki so ji prihajali na uho, ni prelomila predporočne zaobljube, kot jo je razumel on. »Zame je bila kot angel, saj je do potankosti razumela naravo mojega 'posebnega' vedenja,« je iskreno priznal in potrjeval s posvetili v knjigah. »Z Rado,« je še zapisal, »se nisva nikoli nehala ljubiti, dokler ji ni začelo pešati srce.« In: »Bila sva zaprt, umirjen par. Nikoli nisva imela gostov, redko sva šla na počitnice daleč stran.« Na vprašanje, zakaj se nikoli ni mogel igrati z Majo in Adrijanom, čeprav ju je imel iskreno rad, si je sam odgovoril: »Zaradi omejitev in travm, ki sem jih doživel v času fašizma, je bilo zame tako, kot da sploh ne bi občutil otroštva in mladostništva.« Šele v poznih letih so se družinski stiki otoplili. Boris Pahor v nadaljevanju brez zadržkov razkriva še druge svoje posebnosti: »Nisem ljubitelj druženja ob kavi, še manj v gostilni. Vina ne maram …« In: »Razen Kocbeka in Jančarja nikoli nisem imel pravih prijateljev.« O druženju s prvim pove več v poglavju o posledicah leta 1975 v posebni izdaji Zaliva objavljenega intervjuja, kjer je Kocbek razkril grozoto zamolčanih povojnih pobojev. Pisatelj Boris Pahor se poslovi s pobudo, naslovljeno mladim, »da bi si zapomnili, da je treba ohranjati tisto iskrico upanja v pravičnost, ki smo jo deportiranci gojili v temačnosti lagerja in jo kljub grenkim spoznanjem o pozabi naših žrtev gojimo še naprej«. Knjigo zaokrožata dodatek s komentirano bibliografijo Pahorjevih objav, spominskima zapisoma Cristine Battocletti na njuno prvo in zadnje srečanje ter izbor fotografij iz družinskega arhiva.


Ocene

1815 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Cristina Battocletti in Boris Pahor: Nikogaršnji sin

06.11.2023

Piše: Iztok Ilich: Bere: Aleksander Golja. Boris Pahor je bil v večini svojih knjig zelo oseben. Tudi če ni pisal v prvi osebi, je očitno, da gre zanj in da piše o svojih doživetjih. Posebno v zadnjih letih, ko je dočakal širše pisateljsko priznanje in nominacijo za Nobelovo nagrado, je marsikaj o sebi razkril tudi v številnih nastopih. Kljub temu je svoje najpomembnejše življenjske mejnike sklenil povzeti še v avtobiografiji. V prvi vrsti za italijanske bralce, ki so do njegovih zadnjih let življenja na robu Trsta in najvišjega državnega odlikovanja predsednika Mattarelle o njem večinoma vedeli le malo – ali nič. Slovenska izdaja je dopolnjen prevod lani v Milanu objavljene druge izdaje knjige, pri kateri je Pahor skoraj do zadnjega zavzeto sodeloval s pisateljico in urednico Cristino Battocletti. Pahorjeva svojevrstna duhovna oporoka Nikogaršnji sin z uvodom sina Adrijana najprej razgrinja pisateljevo življenjsko etično in politično usmerjenost. Skrbelo ga je širjenje osamljenosti, ki spodbuja narcisizem in individualizem, v manifestu Intelektualci, pesniki, ekonomisti in znanstveniki, združite se! pa je pozval k uporu diktaturi denarja. Zaradi suženjstva kapitalu in predmetom smo postali nečloveški, je verjel. Kopičenje stvari je zavrnil z besedami: »To vam zagotavljam jaz, ki še vedno nosim oblačila iz sedemdesetih let, staromodne srajce in raztrgane puloverje«. Predvsem pa se je ves čas zavzemal za ohranitev zgodovinskega spomina. »Svet ne sme pozabiti tega, kar se nam je zgodilo!« Pahor nadaljuje z najtršimi preizkušnjami od srede tridesetih do srede štiridesetih let, ko je njegovo življenje večkrat viselo na nitki. Da se ni pretrgala, kot se je mnogim drugim, je največ pripisal prirojeni kraški trmi in neustavljivi želji po znanju. Najprej si je sam otežil formalno pot do izobrazbe, nato pa se je z zagrizeno vztrajnostjo lotil študija. Med drugim se je naučil francoščine, nemščine in hrvaščine, kar mu je sredi vojne groze rešilo življenje. Kot prevajalcu v vojski in uničevalnih nacističnih taboriščih, kjer se je priučil še bolničarskih veščin, so mu prizanesli z najtežjimi deli, ki so ugonabljala izčrpane sotrpine. Premagal je tudi tuberkulozo in se iz sanatorja, kjer je okusil tudi prvo ljubezen, šele ob koncu leta 1946 vrnil v Trst – kot eden od le petnajstih iz konvoja šeststotih deportirancev, ki so bili februarja 1944 odpeljani v Nemčijo. Takrat se je, kot pravi, znova rodil in se, po nekaj začetniških objavah, čeprav je imel za seboj le šest let slovenske osnovne šole, bolj zavzeto lotil pisanja. Pahor brez zadržkov razkriva tudi ljubezenska razmerja, v katerih se je znašel, čeprav se je imel za nezanimivega fanta z manjvrednostnim kompleksom, izhajajočega »iz socialnega statusa absolutne ničle«. Po francoski bolničarki Arlette, ki so jo starši prisilili, da se mu je odrekla, a sta stike ohranila do njene smrti, je globoko sled zapustila zveza z Danico Vuk. To je bila zanj povsem nehotena nova ljubezenska izkušnja, ki se je neuspešno in žalostno končala; Dani je aprila 1944 skupaj z možem postala žrtev še danes nerazkritih morilcev. Sledila je pianistka Neva, ki je zanosila in zahtevala poroko. Ker jo je zavrnil, čeprav je prevzel odgovornost, je sina videl samo dvakrat; drugič le malo, preden je umrl za levkemijo. Tudi ko je v Pahorjevo življenje vstopila Radoslava Premrl, je ostal samotar. Tako kot je v gore običajno hodil sam, tudi pri pisanju ni želel nikogar v bližini. Žena je njegovo zahtevo po samoti občutila na lastni koži, je priznal. Sposobnost, da se je znala vedno bliskovito hudomušno ironično odzvati, ji je zavidal, a ga je tudi spravljala ob živce. Sledila so leta ločenega življenja, ko je zakonca poleg dveh otrok povezovalo izdajanje revije Zaliv. Skupnost očeta, samotarskega pisatelja, in matere z otrokoma je preživela mnoge težavne trenutke. Rada kljub pismom in namigom, ki so ji prihajali na uho, ni prelomila predporočne zaobljube, kot jo je razumel on. »Zame je bila kot angel, saj je do potankosti razumela naravo mojega 'posebnega' vedenja,« je iskreno priznal in potrjeval s posvetili v knjigah. »Z Rado,« je še zapisal, »se nisva nikoli nehala ljubiti, dokler ji ni začelo pešati srce.« In: »Bila sva zaprt, umirjen par. Nikoli nisva imela gostov, redko sva šla na počitnice daleč stran.« Na vprašanje, zakaj se nikoli ni mogel igrati z Majo in Adrijanom, čeprav ju je imel iskreno rad, si je sam odgovoril: »Zaradi omejitev in travm, ki sem jih doživel v času fašizma, je bilo zame tako, kot da sploh ne bi občutil otroštva in mladostništva.« Šele v poznih letih so se družinski stiki otoplili. Boris Pahor v nadaljevanju brez zadržkov razkriva še druge svoje posebnosti: »Nisem ljubitelj druženja ob kavi, še manj v gostilni. Vina ne maram …« In: »Razen Kocbeka in Jančarja nikoli nisem imel pravih prijateljev.« O druženju s prvim pove več v poglavju o posledicah leta 1975 v posebni izdaji Zaliva objavljenega intervjuja, kjer je Kocbek razkril grozoto zamolčanih povojnih pobojev. Pisatelj Boris Pahor se poslovi s pobudo, naslovljeno mladim, »da bi si zapomnili, da je treba ohranjati tisto iskrico upanja v pravičnost, ki smo jo deportiranci gojili v temačnosti lagerja in jo kljub grenkim spoznanjem o pozabi naših žrtev gojimo še naprej«. Knjigo zaokrožata dodatek s komentirano bibliografijo Pahorjevih objav, spominskima zapisoma Cristine Battocletti na njuno prvo in zadnje srečanje ter izbor fotografij iz družinskega arhiva.


17.02.2024

Tujec, Slovensko stalno gledališče v Trstu

V Slovenskem stalnem gledališču v Trstu smo si ogledali predstavo Tujec po motivih iz romana Alberta Camusa. Avtor priredbe je Robert Azencott, prevajalka Maja Gal Štromar, režiser pa Franco Però. Igrajo: Jurij Drevenšek, Boris Ostan, Tina Gunzek in Primož Forte. Premiera je bila 16. 2. 2024.


19.02.2024

Mojca Širok: Praznina (s trilogijo)

Piše Majda Travnik Vode, bereta Lidija Hartman in Igor Velše. V uvodniku v prvo številko nekdanjega mesečnika Ampak iz julija 2000 je urednik Niko Grafenauer ob vključevanju Slovenije v Evropsko unijo citiral misel pesnika in esejista Paula Valéryja iz razprave Kriza duha: Vsepovsod, kjer dominira evropski duh, stopa v ospredje maksimum potreb, maksimum dela, maksimum kapitala, maksimum donosnosti, maksimum ambicij, maksimum moči, maksimum zvez in menjave. Ta združba maksimumov tvori Evropo ali sliko Evrope. Ker bomo prvega maja praznovali že dvajsetletnico članstva Slovenije v Evropski uniji, lahko vsak od nas avtonomno premišljuje o Valéryjevi tezi, pri tem pa se lahko opremo tudi na premislek, ki ga prinaša kriminalni roman Mojce Širok Praznina. Napeta zgodba se namreč odvija natanko v obnebju Valéryjevih intuicij, na križišču kapitala, ambicij, moči, zvez in menjave. To križišče ni le teorem, ampak konkreten topos, mesto z imenom in geografsko širino: Bruselj – poleg Luksemburga in Strasbourga najpomembnejše upravno središče Evropske unije, kjer domujejo Evropska komisija, Evropski parlament in Svet Evropske unije, na tej vroči žili utripalki pa deluje tudi nepregledna množica novinarjev, ki skušajo evropski utrip čim bolj verodostojno posredovati domači srenji. V ta profil sodi tudi Mojca Širok, ki je bila trinajst let dopisnica nacionalne televizije iz Rima in Vatikana, od leta 2019 pa je dopisnica RTV iz Bruslja. Po štirih publicističnih knjigah o vladavini Silvia Berlusconija, mafiji in papežih Benediktu XVI. In Frančišku je leta 2018 izdala še romaneskni prvenec Pogodba, prvi del trilogije Rim–Ljubljana–Bruselj. Roman Pogodba očara s svojim strastnim notranjim temperamentom, razkošno tapiserijo sodobne rimske politične, mafijske, medijske, policijske in druge mestne aristokracije ter napeto fabulo, ki v notranje zaokroženih, skrbno doziranih in na kar največji učinek preračunanih sekvencah nenehno stopnjuje dogajanje in uspešno poplesuje okrog vreliščne točke, vse do presenetljivega konca. Pogodba prepriča tudi, ker trdno drži fokus: je in hoče biti kriminalni roman in nič drugega. Kljub temu iz knjige veje avtoričino osupljivo poznavanje notranjega zgradbe italijanske družbe, ki še vedno doživlja globoke premike po atentatih na tožilca Giovannija Falconeja in pol leta zatem še na Paola Borsellinija leta 1992 na Siciliji v eksploziji 500-kilogramske bombe, ki so jo zaznali celo seizmologi ob vulkanu Etna na drugi strani otoka. Po tem dogodku so se italijanske oblasti domnevno začele tajno pogajati: mafija bo prenehala s smrtonosnimi atentati, če bo država v zameno omilila protimafijsko gonjo, razveljavila nekatere procese in zrahljala kazensko zakonodajo. Avtorica pod krinko napete kriminalne preiskave od blizu pokaže toksično zbliževanje in spreplet mafijskih in državnih struktur, ki se je najprej zgodil na jugu Italije, se nato razširil do Rima, zdaj pa hobotničine lovke segajo že do Milana in daleč prek državnih meja, tudi v Slovenijo, o čemer govori avtoričin drugi roman. Evidenca, drugi del trilogije, se tako kot Pogodba začne z mafijskim umorom, le da za njim tokrat ne stoji mafija, ampak visoki funkcionarji nekdanje jugoslovanske službe državne varnosti, ki iz ozadja še vedno nadzirajo in upravljajo slovensko državo. Mojca Širok je domnevno sodelovanje med SDV in sicilijansko mafijo v slovenskih obmejnih igralnicah v prvih poosamosvojitvenih letih raziskovala za tednik Mladina, v Evidenci pa piše o veliki denacionalizacijski goljufiji in polastitvi zlovešče in dragocene arhivske evidence službe državne varnosti. Tako kot Pogodba se tudi Evidenca konča resignirano, že skorajda stoično in v znamenju nekakšne ne povsem popolne deziluzije: nekaj negativcev je odstranjenih, a kardinalni krivci, sive udbovske eminence, ostajajo maskirane v globoki senci, vsemogočna oblast brez obraza. Prav avtoričina stoična drža, resignacija in deziluzija, v katerih izzvenijo vsa tri besedila, pa pritegnejo pozornost bralca in zgodi se nenaden obrat; vprašamo se, ali vse tri zgodbe (tudi Praznina) rastejo iz realnega družbenega tkiva, ali niso romani zgolj zrcala ali metafore resničnega stanja. Ta preklop na realno se zgodi popolnoma spontano in nevsiljivo, saj avtorica v vseh treh romanih disciplinirano ostaja v okvirih žanra in nikjer ne pretendira na izrecno družbeno kritiko. Drugače kot pri Pogodbi in Evidenci romana Praznina ne odpre najdeno truplo, temveč eksplozija. Toda ne kakršna koli, saj poči na sedežu Nata v Bruslju. Terorizem ali provokacija, se sprašujejo mediji. Z reševanjem nezaslišanega dogodka se začneta ukvarjati mlada ambiciozna slovenska novinarka Karla Pavlin in policija, kjer kot uslužbenec Europola deluje tudi ljubljanski kriminalist David Valenti, eden osrednjih likov Evidence. Prav novinarki Karla in njena nadrejena kolegica Silvana s svojo neuničljivo zagnanostjo in vratolomnim pogumom, mreženjem in povezovanjem široko razsejanih indicev postaneta gonilni sili preiskave, ki dobiva vse bolj neslutene razsežnosti. Njuna preiskava narekuje tudi dramaturgijo romana: kolikor daleč prodreta, za toliko korakov napreduje tudi fabula. V zvezi z zgradbo romanov je treba omeniti, da trilogijo poleg posamičnih likov, ki prehajajo iz prejšnjega v naslednji roman, in enotne teme – razkrivanja družbenega podzemlja – povezuje v sklenjeno celoto tudi popolnoma enovita gradnja. V vseh treh romanih je dogajanje zgoščeno v tri dni, vsak dan pa je razdeljen na 17 podpoglavij. Ta se nato porazdelijo med posamične protagoniste in njihove zgodbe, tako da zgodba vsakega protagonista predstavlja enega od poganjkov, ki nato po svoji liniji prispeva svoj logični delež v končno sestavljanko. Kljub enaki zunanji strukturi pa Praznina pusti povsem drugačen okus in vtis kot Pogodba. Prvenec je napisan strastno, gostobesedno, z zastranitvami, opisi in pojasnili, Praznina pa, kot da res udarja po nečem votlem, praznem. Ponarejeno, prazno, preračunljivo in izdajalsko odzvanjajo zlasti medosebni odnosi, kar slednjič rezultira v največjem številu trupel v vsej trilogiji. O stopnji odtujenosti morda še najbolj zgovorno priča odnos ene od protagonistk do lastnega otroka. Hladna in stroga kot vojaški škorenj je tudi skladnja: povedi so pretežno kratke, odsekani, za večjo udarnost je v eni vrstici pogosto ena sama. Uvodi v poglavja so skicirani v zgolj eni ali dveh povedih, ki najpogosteje opisujeta vreme, seveda večinoma dežuje. Dež je skoraj eden od protagonistov, kar je že stara konvencija kriminalnih romanov, dovolj je pomisliti na primer na Veliki spanec Raymonda Chandlerja. In, da: eksplozija na Natu je bila samo slepilni manever za nekaj veliko večjega in veliko bolj ciničnega: umazane mafijske posle v samem vrhu Evropske komisije, ki se neopazno procesirajo, urejajo in perejo skozi uradno dokumentacijo. Denarni zastavki so primerni vrhovom, kjer se sučejo: gre za milijarde evrov. Še en maksimum, bi najbrž rekel modri Paul Valéry. Mojca Širok v trilogiji Rim–Ljubljana–Bruselj riše srhljiv zemljevid, ki prikazuje širjenje mafije z juga Italije v Rim, Milano, Slovenijo, zdaj pa je jasno, da njene lovke segajo že na sever Evrope. O največjem belgijskem pristanišču eden od likov hladnokrvno ugotovi: Antwerpen je novi Palermo. Dovršeno organizirani kriminal pa je severna Evropa pričakala popolnoma nepripravljena, čeprav je italijanska policija ostalo Evropo dolgo svarila in predlagala preventivo. Tako ni čudno, da se Praznina konča še dosti bolj črnogledo kot Pogodba in Evidenca: prodorna novinarka sicer razkrinka krivce in ozadja, a (zaenkrat) ostaja povsem nemočna. Če bi šla na policijo, ki je obtičala nekje na pol poti, ali če bi resnico objavila v svojem časopisu, ji namreč grozi profesionalno uničenje in zelo verjetno tudi smrt. Da je grožnja še kako stvarna, dokazuje dolga vrsto trupel, ki jih je za seboj kot svoj podpis – tudi v Bruslju – pustila vsemogočna oblast brez obraza.


19.02.2024

Suzana Tratnik: Škarje

Piše Veronika Šoster, bereta Igor Velše in Lidija Hartman. Knjiga Suzane Tratnik Škarje, ki je izšla v knjižni zbirki Lambda, prinaša devet zgodb, ki slikajo presenetljiv pripovedni lok, saj se na začetku z nostalgijo in prizori odraščanja še dotikajo prejšnje kratkoprozne knjige Noben glas, potem pa se od tega občutja odrežejo in nas popeljejo v svetove onstran ogledala. Ponovno prevladujejo močne, samosvoje, neustrašne in svobodne pripovedne junakinje. Avtorica navdušuje s svojo veščino ustvarjanja prepričljivih deklet in žensk, ki jim vihravo sledimo skozi ovinke in čez polja, med ulice in v globoko vodo. Rade si mislijo, da se v svetu znajdejo in ga celo obvladajo, čeprav ga včasih šele spoznavajo, pri tem pa so tako zelo človeške. Začarata nas njihova zvedavost in občasna jezikavost, ki pa nista klišejsko prikazani kot značilnosti močne mlade ženske, temveč kot osnovna človekova vrlina in strast po spoznanju in učenju, pa tudi po bližini. Resnejši ton zgodb ves čas barvajo črnohumorne opazke, ki vzdušje razgibajo in ga proti koncu knjige celo povsem zmehčajo. Osnovno gonilo dejanj in situacij v zgodbah nasploh so seveda odnosi, najsi gre za družinske, prijateljske ali ljubezenske vezi, ki se pletejo in pogosto tudi prestrižejo. Čeprav se zdi, da so odnosi samostojni, so vedno povezani s situacijo, pa naj gre za družinsko preteklost, družbeno situacijo, pričakovanja družbe, prtljago ali predsodke. Ali kot lepo reče ena izmed junakinj: življenje v večnem vojnem stanju. Za naslov zbirke je formativna prva zgodba, ki se prav tako imenuje Škarje, V njej srečamo kar nekaj primerov uporabe besede škarje, najsi gre za nevarno prehitevanje, telesno zadovoljevanje med ljubimkama ali rezanje nekoga od življenja … Čeprav je prav ta zgodba na prvi pogled klasična zgodba o odraščanju in spoznavanju spolnosti, je dejansko trpka simbolična pripoved o ostrih škarjah odraslosti, ki te v nekem trenutku za vedno ločijo od primarne družine in naivne otroške varnosti, ki jo imaš lahko za samoumevno. Ta sentiment nadaljuje druga zgodba Noge za milijon dolarjev, v kateri se junakinja odloči, da si bo zavarovala svojo posebno sposobnost, kot si je filmska igralka zavarovala noge, pri tem pa se poveže s skrivnostno sosedo, s katero naj bi sklenila ta posel. Sploh pa se melanholično razcveti zgodba Pred sprožilcem, kjer se s pomočjo stare skupinske fotografije vrnemo v preteklost. Ves čas se zdi, da junakinja zaupno pripoveduje, skoraj prišepetava svoje otroške spomine, da jih ne bi prestrašila, da ne bi kot poljski zajec švignili čez travnik. Med razvojem zapuščinske obravnave se sprehodimo po vseh lažeh, čustvih in prelomih, ki so se zgodili, dokler ne pride do simbolnega odhoda akterjev s fotografije: »Vsi utihnejo. Moje besede so nekaj pokvarile. Mara in Tadeja se pobereta s tal in stopita iz fotografije. Ni jima več do smeha. Tudi moj oče zapušča prizor. Ploskne z dlanmi in narejeno vedro reče: 'Naj me je ujela, briga me! Še vem ne, kdo je. Samo mimo je šla.' Odpravi se proti cesti, proti Pokopališču. Počasi. Ne ozre se; požvižgava si. Ostanem sama na fotografiji. Sama pred sprožilcem. Odkar ni kolena, na katerem sem slonela, pogosto lebdim.« Nekateri prepadi med ljudmi so pregloboki, da bi jih lahko preskočili, otroštvo pa je kot prepognjena fotografija v hlačnem žepu, ki na pregibu vedno bolj bledi, dokler je nekega dne neopazno ne izgubimo. Avtorica je res mojstrica ustvarjanja odnosov, ki so prepojeni z ljubeznijo in bolečino, z zgodbami, ki niso zgodbe, dokler še nastajajo, temveč to postanejo šele ob pogledu skozi zaprašeno ogledalo. Druga polovica knjige se občutno razpre in preseneti, saj začne posegati po nekaterih pripovednih prijemih, ki vso strukturo in notranjo realnost knjige razbremenijo. Taka je zagotovo zgodba National Geographic o dolgo izgubljeni prijateljici, ki pove že kar filmsko zgodbo o begu pred nekakšno mafijo, pa tudi satirična zgodba Zlata jama o poskusu oživitve klubske scene. Potem je tu še zgodba Roke, ki se začne zelo napeto, saj spremljamo zmenek na slepo. Ljubimki sta si le dopisovali, zdaj pa se prvič srečata v živo. Hiperfokus pripovedovalke na malenkosti, kot so prsti, trzljaji, tatuji in premiki, se vrtinči pod stropom tesne kabine avtomobila, s katerim se premikata po Ljubljani. Namesto v pričakovano smer razočaranja pa se zgodba razpleta erotično in čustveno, dokler se ne poda v subverzijo Alice v Čudežni deželi na najbolj izviren način. Na tem mestu je že zaznati izlet v nadrealizem in absurdizem, kar se sploh nadgradi z zadnjo zgodbo v zbirki, ki je nekakšna odštekana mešanica filmov Večno sonce brezmadežnega uma in Nikoli redko včasih vedno. Razhod je namreč pripeljan do skrajne meje, ob tem pa avtorica skozi črni humor in situacijsko komiko prevprašuje popolno telesno avtonomijo. Ravno ta prehod v neznano, ki se zgodi proti koncu, knjigo Škarje povzdigne. Suzana Tratnik v svojem pisanju že ves čas premika meje realnega, ki je pogosto rahlo zamaknjeno, pri tem pa je vedno uspešna. Ne gre namreč v čisto fantastiko ali mitologijo, temveč ustvari občutek, da živa sila njenih junakinj svet malo meče s tečajev in ravno toliko izkrivlja fizikalne zakone, da lahko posežejo po nekom na drugi strani ogledala. Prav tako prestopa okvirje pričakovanega, saj se nikoli ne zadovolji z obstoječimi, vsakič iz žepa potegne novo fotografijo, ki je še nismo videli. Čeprav že začenja bledeti, zgodbe ne bodo nikoli.


19.02.2024

Aleš Berger: Navsezadnje

Piše: Peter Semolič, bere: Igor Velše. Aleš Berger začenja svojo pesniško pustolovščino z verzom "pisati, napisati, zapisovati, kar je bilo pozabljeno, prezrto, zamolčano" in z njim izriše polje, na katerem se godi njegova pesniška govorica. A pojdimo po vrsti. Pesniška zbirka navsezadnje ima podnaslov pesniški dnevnik junij 2021 – junij 2023. Če naslov nemara aludira na avtorjev biografsko gledano pozen obrat k pesništvu, pa nam podnaslov prikliče pojme, kot sta zasebno in hipno. Toda namesto kratkih in ostro klesanih zapisov, ki bi jih nemara pričakovali od avtorja Povzetkov (2016), v pričujoči knjigi naletimo na dolge, valujoče verze, ki neredko segajo prek ene vrstice, na povedi, ki jih le redko prekine pika. Tudi snov, ki jo avtor zajema, ne izvira nujno iz sedanjosti in zasebnosti, ampak gre velikokrat – v skladu z navedenim verzom – za spomine ali za stvari javnosti. Tako se srečamo z motivi iz otroštva in mladosti ter z motiviko iz javnega življenja, ki sega od gledališča, ki mu je Berger posvetil lep del življenja, prek uredniškega dela (bil je dolgoletni urednik knjižne zbirke Kondor), do v zadnjem času aktualnih posegov v govorico z vidika politične korektnosti – pesnik in prevajalec znamenite Cice v metroju Raymonda Queneauja jo tudi na primeru omenjenega romana zavrača kot obliko cenzure. Ko Berger zajema snov iz lastnega življenja, nam velikokrat postreže z nostalgičnimi slikami, vendar nostalgija v njih ne prevlada, saj jih venomer ostri z ravno pravšnjo mero humorja; takšni so mojstrsko izrisani portreti, kot je na primer portret profesorice in amaterske igralke Gnezda. Motivi, vzeti iz vsakdanje resničnosti, se srečujejo z motivi iz pesnikovega dela, uredniškega in prevajalskega, z njimi pa vstopajo v pesmi številne literarne reminiscence. Te niso zgolj za okras, saj znajo pomembno vplivati na to, kako avtor razvija osrednjo temo pesmi; če bi po podnaslovu zbirke sklepali, da bomo priča vsaj do neke mere zasebnemu pisanju, pa nam tudi medtekstualnost pričujočih pesmi govori, da ni tako – Bergerjevo pisanje je osebno, vendar ne tudi zasebno, saj ga s številnimi pesniškimi postopki odpira v različne smeri. Na motivni ravni imajo tako ob vsakdanji resničnosti in spominskem gradivu ter literarni fikciji pomembno vlogo sanje, kot na primer v eni najboljših pesmi v zbirki Ne sanja o tem, kjer v obliki pripovedi v tretji osebi piše, kako ne sanja o tem, da ga tunkajo v koloniji ali da mu v plesni šoli sošolci pred nosom odvrtijo simpatije, niti o tem, kako ga odpeljejo prenočevat v zapor, "ne: v sanjah ga preganja, vsaj enkrat na leto, usoda založenih, izgubljenih rokopisov". Pesem je lep primer, kako avtor nevsiljivo prepleta različne vidike vsakdanje resničnosti z drugimi resničnostmi, v tem primeru s sanjsko resničnostjo. Na ta način nam Berger podaja podobo sveta, ki je večplasten, poln barv in odtenkov in to tudi takrat, ko govori o nekdanjih ljubeznih ali pokojnih prijateljih. Bergerjeve pesmi so v nenehnem dialogu z različnimi konteksti, in to ne le na motivno-tematski ravni. Raba asonance nam lahko prikliče v misli Gregorja Strnišo, humor in raba starinskih besed ter narečnih izrazov pa morda poezijo Milana Jesiha. Prav z uporabo tovrstnih besed kot tudi še z drobci iz tujih jezikov Berger vzpostavlja bogato korespondenco z različnimi literarnimi in drugimi tradicijami, hkrati pa razbija iluzijo pesmi kot enkrat za vselej zaključene celote. To dopolnjuje in nadgrajuje z domiselno rabo potujitve: pesnik nam namreč ves čas odpira vrata v svojo pesniško delavnico, nas vabi, da se skupaj z njim povprašamo po pasteh pisanja, torej po smislu in naravi napisanega, in da zavzemamo stališča do različnih vidikov stvarnosti in življenja. Aleš Berger je z zbirko navsezadnje presegel zgolj dnevniški zapis, četudi pesniško dnevniški, saj je ustvaril bogat, barvit portret nekega obdobja, ki sega od časa, ko so mimo njegove stare hiše še vozili furmani z lojtrniki, do časa, ko na vrtu pred neko drugo hišo na računalnik tipka verze pričujoče knjige, nas kot bralke in bralce pa dela za soudeleženke in soudeležence v tej pustolovščini.


16.02.2024

Vsi mi tujci

Film Vsi mi tujci je režiral Andrew Haigh, ki je zanj napisal tudi scenarij, temelječ na romanu Japonca Taichija Yamade. Izhodišče predstavlja vprašanje, kako bi bilo, če bi kot odrasli srečali svoje davno umrle starše, le da bi bili zdaj iste starosti kot mi. Nastal je čustveno intenziven film, razmislek o njem je pripravil Gorazd Trušnovec. Bere Ivan Lotrič.


16.02.2024

Priscilla

V ospredju zadnjega filma Sophie Coppole z naslovom Priscilla je naslovna Priscilla Ann Presley in njena leta, preživeta z deset let starejšim Elvisom Presleyem. Oceno filma je pripravila Petra Meterc.


16.02.2024

Bob Marley: One Love

Vsi poznamo glasbo jamajške ikone reggaeja Boba Marleya, redko kdo pa pozna ozadje njegovih pesmi, težave in stiske, ki so bile del njegovega vsakdana in ki so tvorile ozadje besedil z močnim uporniškim nabojem. Njegovo najbolj izzivalno sporočilo – in to je v našem času zelo aktualno – pa je bil pravzaprav poziv k miroljubnosti. Film Bob Marley: One Love nam predstavi njegovo življenjsko zgodbo, oceno je pripravil Muanis Sinanović. Bere Lidija Hartman.


12.02.2024

Boris Kolar: O vinu, kozah in drugih prevarah

Piše Bojan Sedmak, bere Igor Velše. Tretji roman Borisa Kolarja se tako kot prva dva dogaja v neslovenskih pripovednih prostorih; po Afriki v Iqbal hotelu ter severni Evropi, Baltiku in Atlantiku v romanu Potopimo Islandijo je v delu O vinu, kozah in drugih prevarah v ospredju provansalska in delno bretonska Francija, književne osebe pa se nekoliko pomudijo še v obmejnih krajih med Furlanijo in Sočo, ki so bili v preteklosti povezani z domenami oglejskih patriarhov in s tročanskim staroselstvom. A tokratna dodana vrednost Kolarjeve proze je dodobra proučena in uporabljena zgodovina. Iz uporabljenih zgodovinskih raziskav 13. stoletja izstopajo pogromi katoliške ortodoksije nad saraceni, katari, bogomili in drugimi heretiki, kar pa kljub omenjanju številnih resničnih ljudi, krajev in običajev ne prekriva osnovne fiktivnosti zgodbe. Kako bi jo le, če je že v sami besedi zgodovina nekaj, kar se zgodi, ko in ker se doda še nekaj vina, ki se preliva s časom ali čas z njim! Kolarjev spoj historije in storije tako v dvaindvajsetih naslovljenih enotah in dodani razlagalni vsebuje dogajanje, ki iz kompleksnega 13. stoletja sega še v 14. stoletje, ko je sedem vrhovnih božjih namestnikov po premestitvi iz Rima papeževalo v Avignonu, zaključi pa se v pričujočem tisočletju v poglavju z indikativnim naslovom Cabernet franc iz Saint-Emiliona, letnik 2009. V tolikšen zajem je nabranih veliko književnih likov; med njimi so glavni škof Erwan Yves, njegov vdani podanik Ugos iz Nimesa z orjaškim pomočnikom Gombalom ter diplomatski posrednik oglejskega partiarha Svetovid … Vsi so zaposleni s pitoreskno misijo, ki jih vodi od Marseilla mimo Sicilije v severni Jadran, da bi v nekrščanskih deželah ojarili kozo, katere sir lahko edini reši skisano okcitansko škofovsko vino, za nameček pa v nekrščanske dežele k tamkajšnjim odpadnikom od prave vere pretihotapijo še apokrifne spise. Med ženskami pomembneje izstopajo pobudnica tematskega zapleta Aicelina, obtožena zastrupljanja, preroška druidinja Argantlowen, ki se iz dneva v noč spreminja iz strašne zlobnice v modreca, ter spremljevalka ključne kozice, pametna Rixsenda, ki se ji v obetih usode edini zasvetlika suverenost zunaj takrat običajnega ženskega životarjenja v revščini, samostanu ali duhomornem zakonu. Stranske zgodbe, značaji in odnosi med številnimi preostalimi liki, vpetimi v razmerja pretežno cerkvene hierarhije, so prilagojeni osrednji ideji, izvršitvi nenavadne naloge. Aristotel, ki je v Poetiki pripisal literaturi splošnost pod okrilji verjetnosti, zgodovini pa omejenost na posamezno in tako pravzaprav podredil fakte fikciji, je bil po izobrazbi biolog. Tako kot Boris Kolar, ki ob podpori še ene priročne avtoritete, namreč očeta relativnosti z mislijo, da je domišljija močnejša od znanja, podaja preverljive podatke v zvezi z očarljivimi izmišljijami. Za primerjavo recimo manj mogočimi kot piščev mestni pisateljski kolega, ki je v naslov enega svojih romanov prav tako spravil tri samostalnike: žensko, pava in jezuita. Zato lahko bralec ob vinu, kozah in drugih prevarah doživlja motive, na primer izboljšanje vina z okusom kozje scaline s kozjim sirom, recepte androginskih prerokov ali uresničena prekletstva tako imenovanih čarovnic z zavestjo, da je v bistvu priča pripovedki. V vsakem primeru se izdatno zabava ob poglavjih, zvrhanih sočnih jezikovnih pasaž, ki že na nivoju stavkov učinkovito združujejo erudicijo in duhovitost, poznavalske detajle z dobro začinjenimi bralnimi učinkovinami. Srednjeveške oblastniške plemiške in religiozne zdrahe v sodobnih romanih nasploh rade malo dišijo po Ecovih ekspertizah, a Kolar zna zgodovinske suhoparnosti primerno začinjati s ščepci radoživosti, ki jo ljudje vnašajo v domnevno grešna telesa s hrano in pijačo. Tretjeosebni pripovedovalec med nazornimi sprehodi po slepem nemiru človeštva tako bralcem mimogrede streže z izbornimi jedilniki in tisti, ki so bolj podrobno seznanjeni z avtorjevo biografijo, lahko v njih zasledijo lovca, potapljača in premišljenega uživalca naravnih danosti. Iz romana O vinu, kozah in drugih prevarah veje duh humanista, ki ohranja do vsakršnega veroslovja razumno distanco. Po duši in poklicu znanstvenik dobro ve, da se vera s čistim izvirom v mističnih doživetjih prevečkrat paradoksalno izteka v kalno institucionalno demagogijo, stalni pripomoček za nasilje volje do oblastnih moči. A ta vednost ga ne navdaja z jezljivostjo do fanatizmov vseh vrst, do človeških slabosti je kvečjemu blago hudomušen, do sprevrženih neumnosti pa modro zadržan. Kolarjev svet, skratka, se suče po bioloških, ne po teoloških silnicah. Vprašanje, ki se ob tem panteizmu potemtakem zastavlja, pa je – zakaj si je pisatelj v svojem zrelem romanu zadal enormno opraviti prav s srednjeveško vojaško, plemiško in pretežno cerkveno zgodovino? Samo zato, da bi izpostavil primat favne in flore nad človekovimi iluzijami, vzdrževanimi s priročnimi bogovi oziroma njihovimi zemeljskimi namestniki, se ne zdi prvenstveni domet. Seveda gre prozaistom predvsem za zgodbe in zanje ni nujno, da naredijo dobro vino (razen če so, kot v pričujočem romanu, prepletene s kozami in prevarami) malo večja verjetnost, da vino naredi dobre zgodbe, pa je seveda odvisna od spretnosti pripovedovalcev. Zgodbarji, ki se prilagajajo zgodovini s skrbmi, da bodo pravilno uokvirjeni v ustrezne silnice, nemalokrat tavajo po zakotjih izginulega časa, četudi si strokovnjaki za preteklost še tako zelo prizadevajo za dokazljivost vzročnega in posledičnega dogajanja v njih. Če je zgodovinopisje predstavljano v poljubno izbranih segmentih ali poudarja ponavljanje večno istega, na primer v nenehnih vojnah, to še ne pomeni, da je logično in da se lahko enakovredno postavlja ob biološke, kemijske ali fizikalne akcije in reakcije. Naravoslovje tako ostaja samosvoja skala na obalah učenosti, kamor družboslovje plivka ali vihari svoje sile. In to je tudi kleč z estetsko luknjo, skozi katero nekoliko uhaja napetost tokratnega Kolarjevega romaneskne akcije, prešpikane z natančnostjo, ki jo v lepoto povzdiguje malodane pravljična ideja. Za reševanje kvadrature kroga med history in story pa bi bil gotovo zanimiv izziv, če bi se Kolar v naslednjem romanu preizkusil v prvoosebni slovenski sedanjosti. Glede na bogato biografijo in prepričljivo pripovedno energijo mu to ne bi smelo predstavljati večjega problema.


12.02.2024

Nataša Konc Lorenzutti: Senca brez človeka

Piše Katja Šifkovič, bere Eva Longyka Marušič. Kako je, če ne veš, kdo si, zakaj si, čigav si? Kako si prišel tja, kjer si. Od kod si prišel, kam si namenjen in kako je, če nimaš zavesti o sebi, se boriš za preživetje in iščeš nekaj, česar ne poznaš? Vsa ta vprašanja si na bolj ali manj posreden način zastavlja pisateljica Nataša Konc Lorenzutti, ki se v dokumentarni pripovedi Senca brez človeka trudi odgrniti zaveso s polpretekle in pozabljene zgodovine. Konec poletja leta 1942 so nacisti v Celju ukradli 645 otrok in jih odpeljali na ozemlje Tretjega rajha. Nekaj deset otrok je rasno selekcijo prestalo in prevzeli so jih nemški rejniki. Senca brez človeka slikovito kaže srhljive zgodbe iz časa druge svetovne vojne, ko so bili slovenski dojenčki in otroci ukradeni in vključeni v zloglasni program Lebensborn ki ga je ustanovila paravojaška organizacija SS, da bi pod krinko dobrodelnosti skušal povečati število arijskih otrok. V knjigi avtorica izjemno občutljivo in zgodovinsko natančno sledi usodam teh otrok, povsem odtrganih od svojih družin in domovine. Nacistični rejniki so jih vklenili v krut proces germanizacije, ki je vključeval popolno spremembo njihove identitete. Otroke so ukalupili v lažno, novo življenje, kar je pustilo trajne posledice na njihovem duševnem zdravju. Avtorica Nataša Konc Lorenzutti gradi pripoved na resničnih pričevanjih preživelih otrok, ki so se soočili s strašnimi dogodki in grozodejstvi Druge svetovne vojne. Otroci so bili obravnavani brez vsake človeške topline, postali so nevidne žrtve nacističnega nasilja in se šele kot odrasli začeli zavedati, kaj zares se jim je pravzaprav zgodilo. Avtorica se že na začetku knjige vpraša: Kako je, če nisi imel nikogar, ki bi te nagonsko ljubil, brez pretvarjanja? Kako lahko zrasteš, si celiš poškodbe, zdraviš zlome, če se nimaš ničesar oprijeti? Knjiga Senca brez človeka razkriva srhljivo resničnost vojnih sirot, oropanih svobode, temeljnih človekovih pravic in svoje pristne identitete. Nataša Konc Lorenzutti v njej ponuja neposreden pogled v temne plati zgodovine, prikazuje posledice vojne in predstavlja posameznike, ujete v neskončno vračanje. Odkrila je ostanke življenj, ki jih je vojna za vedno spremenila, in opozorila, da vojne odraslih prepogosto bojujejo otroci.


12.02.2024

Marjan Pungartnik: Pesmi za kukavice

Piše Marija Švajncer, bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Pesmi za kukavice Marjana Pungartnika so vsebinsko, slogovno in izrazno izrazito sodobna pesniška zbirka, v kateri se zrcali duh časa, zato je avtorjev zapis na koncu, da so pesmi nastale v osemdesetih letih preteklega stoletja, presenetljiv. Pesmi namreč govorijo o današnjem času, metaforično bogati verzi slikajo razpadajoč, vegast in nesrečen svet. Pesnik stoji na njegovem robu ter se odeva v žalost in resigniranost. Zdi se mu, da se je znašel na koncu poti, čeprav je bil občutek minljivosti ves čas njegov sopotnik. Preveva ga žalovanje za umrlim prijateljem, zaveda se, da človek izginja. Utrujen je in prežet s tujostjo, toda s svojo poetično močjo zmore storiti, da sta s pokojnikom združena v pesmi. Pesem je sama na sebi morda nekaj svetega, v njej poet s simboliko drevesa, starca, ptic, planin in otroka ujame posebne trenutke in kaže privzdignjeno doživljanje. Pri tem ni prav nič sentimentalen, saj liričnost in subtilnost prekinja s posebno, estetsko nadvse prepričljivo in hkrati nenavadno grdostjo in rušenjem. V lepoto narave vnaša razkroj, nasilne prekinitve, nevarnost in zaprašenost. Čas mu merijo osušena trupelca cvetov. Pesnik je vedež in žalovalec, slikar tako barvnega razkošja kot uničevanja narave, popotnik, ki dvomi o svojem potovanju in cilju, a gre kljub temu naprej, saj ve, da še toliko vsega čaka nanj, takšnega in drugačnega, tako presenetljivega kot obrabljenega, znanega in vedno znova tudi vrednega pisanja pesmi: »Razklan sem. / Sekira brezupa tiči v prsih in obnjo tolče srce, / magnezijev sij bolečine se zrcali v nebesnem svodu.« Pesnik povezuje domnevno nezdružljivo, očiščen je časa, njegova lučka še komaj brli. Kot otrok se čudi zmedenemu glasu sveta, govori o sebi in nagovarja drugega. Neznancu kar tako reče, da je nič in čolniček, opuščen v pretrgani mreži. Kdo je on sam in kaj pomeni njegov jaz, ne ve zagotovo. V pesmi se skuša razkrivati in razgaljati, hkrati se tudi skriva in ostane odet v skrivnost. Dvojnost, nasprotja in skrajnosti so načrtni. Zasluti, da ne pripada človeškim glasovom. V nebeškem propadu je nekakšen red bogokletja, napuha, poroga in preprostosti. Tako je, kot da bi se sam vrtel v neskončnem krogu pozabe. Tedaj prisluhne kukavicam: »Kukavice pojejo z vseh gozdov naokrog / in tožijo za bitjem, ki ob meni hodi / kakor senca in ne more spregovoriti. / A jaz mu svojega glasu ne morem dati. / Samo enega imam, ki ne prevpije tišine, / seme v veter seje in le upa, da kje vzkali / Ves svet potrebujem za sebe, kakor da sem morje. / Ker je človek slabotno bitje. Najbolj ranljiva / je v njem podobo tistega, po čemer je.« Večina Pesmi za kukavice je oblikovana kot poezija v prozi, le peščica je sestavljena iz kitic in sklenjenih verzov, toda formalni vidik sploh ni pomemben. Vse pesmi imajo poseben ritem in učinkovit poetičen zven. Poet se domisli literarno kakovostnih pesniških podob in prispodob, na primer: mrtva britev ljubezni, mlaka poletne brezvoljnosti, gnezdo cvilečega napeva, klenkajoč napev v drhtenje zvonovine, nočno klepanje laježa brez konca in drugih. Prepoznava se v Platonovi misli o tem, da duša čuti hrepenenje za nečim, kar je bilo nekdaj njeno pribežališče. Počuti se, kot da je slika, utopljena v pozabo. Podoba se vrača k njemu, sam ostaja le pastir, in zgodi se, da se njegov ogenj zvečer razbrcan zazeva v praznino kozmosa, kakor da se je omračilo oko zemlje. »Sredi umazanih glasov poješ čisto pesem sirene. / Odgrinjaš s sebe čas, kakor se ogenj skoz streho prebije.« Marjan Pungartnik na koncu pojasnjuje, da zbirka v času nastanka ni mogla iziti. Obležala je med neobjavljenimi rokopisi in drugimi pesmimi. Ob njej se je odločil, tako piše, da bo za dolgo prenehal pisati, saj ni več našel polisa za svojo poezijo. Tako je tudi storil, toda napočil je čas, ko si je premislil. Naletel je na nerazrezane in torej neprebrane pesmi finsko-švedskega pesnika Hjalmarja Procopeja: »Ob njem sem si zaželel, da bi zbirka Pesmi za kukavice izšla neomadeževana od časa, v katerem je nastajala, tudi neomadeževana od rok vseh tistih, ki predstavljajo knjižni sistem in literaturo nasploh, stran od ljudi, ki brezbrižno hodijo po sredini ceste. Za kukavice, je moj polis.« V tem polisu je Marjan Pungartnik avtor z izrazno prečiščenimi verzi, globino izpovedi, posebnimi metaforami, lepim slogom ter prepričljivo in izvirno poetiko v celoti.


09.02.2024

Bartonova akademija

Ocena filma Režiser: Alexander Payne Piše: Gorazd Trušnovec Bere: Ivan Lotrič Paul Hunham je strog in zagrenjen profesor antične zgodovine na prestižni gimnaziji Bartonova akademija, ki jo je nekoč tudi sam obiskoval. Kljub strokovnosti je zaradi svojega trmastega in vzvišenega značaja nepriljubljen tudi med sodelavci in pri vodstvu, zato dobi nalogo, da med božičnimi počitnicami poskrbi za skupinico dijakov, ki gimnazijskega kampusa ne bodo zapustili. Ker večina teh sprejme velikodušno ponudbo enega od očetov, da jih odpelje na smučanje, ostanejo na koncu v opustelem kampusu samo profesor Hunham, temnopolta kuharica Mary in najbolj svojeglav dijak Angus, s katerim se nazadnje odpravita na izlet v bližnje velemesto, Boston. Bartonova akademija je celovečerec, s katerim se v polni formi po šestih letih premora vrača Alexander Payne, mojstrski pripovedovalec nepretencioznih dramskih zgodb s komičnimi in satiričnimi primesmi. V številnih pogledih se nahajamo na že znanem terenu, med drugim gre za peti film avtorja, v katerem igra izlet oziroma road trip pomembno vlogo pri samospoznavanju, znova sta tudi združila sile z izvrstnim Paulom Giamattijem, ki je igral depresivnega učitelja že v njunih Stranpoteh (Sideways, 2004). Dogajalni čas filma so zgodnja 70. leta prejšnjega stoletja, ki so bila v Združenih državah Amerike, pa tudi drugod, obdobje velikega družbenega vrenja in zahtev po spremembah. Čeprav se zdi, da je čas na Bartonovi akademiji pravzaprav zamrznjen v nekih ritualih poštirkanega zgornjega srednjega razreda, Alexander Payne in njegov scenarist v pripoved spretno vpletata drobce realnosti in z njimi poustvarjata zgodovinsko ozadje, v katerem čutimo tragedijo vietnamske vojne, razrednih razlik in rasnih napetosti. Nenazadnje avtorji tudi spretno minirajo idilično podobo božičnega obdobja, ki je zaradi zapovedane sreče za mnoge posameznike izjemno stresno. Zgodnja 70. leta so bila tudi čas, ko je prišla v Ameriki do izraza avtorska generacija mladih cineastov, ki so se navdihovali pri evropskih novovalovcih. To eksplozijo ustvarjalnosti poznamo pod imenom Novi Hollywood in film Bartonova akademija lahko razumemo tudi kot poklon temu gibanju. Še posebej se Payne z vizualno podobo filma, zasedbo manj znanih igralcev in njihovim odličnim vodenjem, uporabo realnih lokacij in z drugimi elementi naslanja na danes malce spregledanega Hala Ashbyja, pri čemer imam v mislih predvsem njegovo Zadnjo nalogo (The Last Detail, 1973) in road trip, ki spremeni vse udeležence. Pa tudi dosleden antiavtoritaren položaj, ki prežema vse Ashbyjeve celovečerce. Bartonova akademija je sicer tudi film, v katerem je do meje klišejev vse na svojem mestu in ga ni težko imeti rad. Gre za zelo klasično pripoved o gnostičnem spoznavanju samega sebe, pa tudi o poti preobrazbe v smislu ugledati človeka v drugem namesto izvrševanja nekih vlog in funkcij. Glede na temeljno humanistično sporočilo filma in na celovito kakovost produkcije tako kar malce preseneča, da je pri letošnjih oskarjih ostal nazadnje praznih rok.


05.02.2024

Samo Rugelj: Samo močni preživijo

Piše Marica Škorjanec Kosterca, bereta Eva Longyka Marušič in Ivan Lotrič. Drugi roman Sama Ruglja z naslovom Samo močni preživijo je na prvi pogled potopisni roman, ki opisuje devetdnevno potovanje očeta in sina: začne se s poletom iz Ljubljane v Pariz, nadaljuje pa se z vožnjo po ameriških prostranstvih od Los Angelesa do Houstona. A ni samo to. »Divjina. Beseda sama je glasba« (Edward Abbey) je vodilni motiv tega literarnega potovanja. Zgradba romana je klasično okvirna. Založnik S. R. prejme rokopis neznanega mladega avtorja s priloženim pismom: "Moje ime je Žan Ropret. Sredi ameriške divjine se nama je z očetom zgodilo nekaj nepredstavljivega. In to je moja zgodba. Pošiljam vam jo, ker se mi zdi, da imate radi ameriško naravo." Založnik se po prebranem rokopisu, potem ko se posvetuje s hčerjo, odloči, da je knjiga vredna izdaje. Pripoved je pisana v obliki prvoosebnega dnevnika osemnajstletnega srednješolca. Prva dva dneva sta opis vsakdanjega, dokaj razgibanega življenja povprečnega ljubljanskega dijaka, ki s prijateljem osvaja bližnje vrhove Polhograjskih Dolomitov in trenira kikboks, za svoj osemnajsti rojstni dan pa uspešno opravi šoferski izpit. Po ločitvi staršev že od devetega leta živi pri mami. Z očetom ima le površne stike, največ se družita v kinu. Očetovo darilo za sinov rojstni dan naj bi bilo enotedensko potovanje po Ameriki v kraje, ki jih je oče Sebastijan s prijatelji prepotoval že pri sedemnajstih letih in ki so v njem zapustili neizbrisne sledi. Svoje poznavanje in doživljanje ameriških puščav in sipin, ki jih je videl pred tridesetimi leti, želi predati nekoliko odtujenemu sinu, zato spremeni prvotni potovalni načrt in se izogne najbolj znanim turističnim točkam, kot sta Las Vegas in Veliki kanjon. Med celodnevnimi vožnjami v najetem poltovornjaku se razvija živahen dialog, ki razodeva različne nazore dveh generacij, sin marsikatero očetovo mnenje sprejema s pomisleki, vendar njuno soočanje ni žaljivo Pogovarjata se tudi o filmih, zlasti pa o rokovski glasbi. Žanu se marsikaj, kar ceni njegov oče, zdi precej zastarelo. Roman sestavljajo trije deli, poimenovani po kultnih cestnih filmih oziroma romanih: Goli v sedlu, Na cesti in V divjini. Poglavja so označena po dnevih tega nenavadnega potovanja, od prvega do zadnjega, devetega dne. Pot po Ameriki ju vodi od pristanka v Los Angelesu in se nadaljuje z ogledom narodnih parkov Saguaro, White Sands Big Bend vse do Houstona, kjer si oče želi izpolniti svoj sen iz mladosti: še enkrat bi rad poslušal koncert legendarnega Bossa, kultnega pevca in kitarista Brucea Springsteena, ki je na glasbenem prizorišču že več kot petdeset let in ima turneje po vsem svetu. Žan pričakuje le starce, nekdanje hipije in starinski rock, a ga doživetje večera prevzame: »Očetovega komentarja nisem slišal, samo to sem ujel, da je komad star več kot štirideset let. A v sebi je imel spevnost, rockovsko energijo, močne bobne, odločen saksofon. Publika je množično vstala s sedežev, mene pa je preplavil ritem. Začutil sem valovanje in se mu prepustil, kitarski rifi so me ponesli v višave.« Za Žana je presenetljivo tudi odkrivanje očetove preteklosti¬, ko v odmaknjeni teksaški pokrajini obiščeta prijateljico iz mladih dni. Ta pozneje v romanu kot deus ex machina razrešuje posledice grozljivih dogodkov, saj v skrajni stiski priskoči Žanu na pomoč in rešuje tragične posledice nepričakovanega zločina, kjer zares samo močni preživijo. Roman je slavospev naravnim lepotam ameriške divjine in odkrivanje vrednot generacije, ki jo je zaznamoval rock v času, ko se je druščina odpravila v Ameriko iz Jugoslavije, vrnila pa se je v novo državo, Slovenijo. Oče Sebastijan obožuje Ameriko, njene naravne znamenitosti, razvoj znanosti in tehnologije, kulture, hitro gospodarsko rast in blaginjo, vendar vidi tudi njene slabe strani, šotore revežev v sijaju velemesta, nasilje, izkoriščanje delavcev v največji trgovski verigi z več kot dvema milijonoma zaposlenih, brezdomce, ki posedajo ob avenijah vsak s svojo steklenico. Najbogatejša država se kopa v revščini. Samo močni preživijo Sama Ruglja je knjiga o daljavah in razdaljah med deželami in med generacijama očetov in sinov, o premagovanju odtujenosti in zbližanju ob skupnih doživetjih in najtežjih preizkušnjah, o skrajni stiski, nenadnem zločinu in kazni. Pisatelj delno prepušča bralcu izbiro, kako se za Žana konča nenavadno potovanje. Čudoviti vtisi, nova povezanost z očetom in nepričakovani tragični dogodki spremenijo brezskrbnega najstnika v zrelo osebnost. Tudi če se zgodba srečno konča in življenje teče kot prej, ostaja z njim tragična izguba, ki je ne bo prebolel.


05.02.2024

Milan Dekleva: Čistost tega jutra

Piše: Jure Jakob, bereta Ivan Lotrič in Eva Longyka. Milan Dekleva, eden najbolj vsestranskih slovenskih literarnih ustvarjalcev in eden od tiste vrste besedovalcev, ki z leti postajajo vse bolj okretni in zmogljivi, nas je razveselil z novo pesniško zbirko: Čistost tega jutra je njegova že sedemindvajseta po vrsti. Ni tako redko, da se osebni literarni slog kakega uveljavljenega in v resnici izrazitega avtorja z leti nevarno približa literarni maniri, ki ji zmanjkuje živega soka; v stilistično naprezanje, ki se mukoma izogiba ponavljanju samega sebe. Ob branju Čistosti tega jutra Milana Dekleve pa me niso spreletavale misli na kaj takega, nasprotno, zlahka se je prepustiti brbotališču in hudourniškemu toku bistrih pomenskih skokov, zasukov in obratov, s katerimi Dekleva bralca vleče skozi zbirko na podoben način kot v prejšnjih, a hkrati presenetljivo sveže, prenovljeno in prerojeno. Zbirka ponuja kar zajetno bero pesmi, natančna in pronicljiva piska kratkega spremnega besedila Petra Koršič jih je naštela petinsedemdeset. Večina pesmi je kratkih ali srednje dolgih, vse so brez naslova, razporejene pa so v tri ločene sklope s samostojnimi naslovi: Časi, Dnevi, Obrazi. Milana Deklevo čas vznemirja že vse od začetka njegove umetniške poti, še posebej izrazito pa od konca osemdesetih let prejšnjega stoletja, ko je s svojo poezijo začel na izviren način beležiti duhovne koordinate postmoderne oziroma postmetafizične dobe. Gre za čas oziroma, natančneje, časovnost v filozofskem pomenu. V dolgi zgodovini evropske metafizične misli je imela tradicionalno priviligirano mesto in bila sveti gral največjih umov in najdaljnovidnejših umetniških snovalcev tako ali drugače razumljena večnost, ob koncu drugega tisočletja pa se je na duhovnem zemljevidu to skorajda obrnilo na glavo – primat je prevzela časovnost. Spremembo paradigme verjetno najbolj lapidarno ponazarja kar osrednje filozofsko delo Bit in čas Martina Heideggerja, enega najvplivnejših mislecev 20. stoletja, ki je neposredno ali pa prek odmevov vplival tudi na snovanje Milana Dekleve. Temeljna ontološka vprašanja o smislu biti se zdaj razpirajo na obzorju časovnosti. A obzorje časovnosti ima veliko obrazov, njihovo število je praktično neomejeno, kajti čas, dokler traja, nenehno priteka iz nedoločenosti in odteka v nedokončanost, bi lahko rekli po branju prvega sklopa Deklevove zbirke Čistost tega jutra. Fascinacija s časom nikakor ni enoznačna, ampak polna ambivalence. Če v eni od pesmi beremo: "Občudovalec in vernik časa sem," po drugi strani govorec pesmi na različne načine izraža svoje antagonistično razmerje do časa. Čas je tako tudi trmoglavi otrok, ki človeka noče povsem sprejeti vase, ker bi potem moral skupaj z njim umreti, beremo v prvi pesmi. A čas preživi, mi pa (v času) ne, zato je človek v razmerju do časa slejkoprej obsojen na tujstvo, nedomačnost. Toda čas, kot beremo v drugi pesmi, je tudi aktivist in vratar, ki s svojim nepreklicnim obličem minljivosti stvari na tem svetu preobraža na ta način, da zasijejo v osupljivi lepoti – kot rdečkast češnjev les, potem ko ga poskoblja mizar in mu vdihne obliko. Čas je tisti, ki vsakemu posameznemu bivajočemu na tem svetu podeljuje obliko, prepoznavnost, identiteto. A, presenetljivo, na vse skupaj je mogoče pogledati tudi iz drugega zornega kota in reči tako, kot pravi pesem, posvečena pokojnemu Marku Sosiču: "Nič na svetu ne potrebuje časa, / če se noče ujeti v obliko." In v nadaljevanju: "Kje so oči za neuresničeno, / notranjo zmožnost nastanka? // Čutim razprtost iztegnjenega kota, / ki stopa v svobodo premice. // Kaj pa morje? Kaj pa njegova / svoboda valovanja in plimovanja?" Čas torej vendarle ni poslednje obzorje, ki se ga dotika Deklevova poezija. Obstaja nekaj ontološko relevantnega, kar se izmika njegovi vseobvladljivosti, nekaj, kar je, kot pravi citirana pesem, povezano s svobodo in z zmožnostjo nastanka, se pravi s stvariteljstvom. Ni to tisto območje, ki je bilo tradicionalno povezano s pojmi, kot sta večnost in neskončnost? Ampak naloga poezije, kakršni je zavezan Milan Dekleva, je, da vznemirja s presenetljivimi pogledi in sopostavitvami različnih perspektiv, s fantastičnim obiljem oblik snovnega in intelegibilnega sveta, ne pa da s sholastično monotonijo pospravlja odgovore v predalčke. Poezija je življenje, ki utripa v času, pesnik pa, kot beremo v zgoščenem tristihu, "velikansko neiztrohnjeno srce v oceanu nemega prostora". Milan Dekleva je bržkone najbolj filozofičen slovenski pesnik. S tem ne merim le na tematsko razsežnost njegove poezije, ki je očitna, ko z značilno miselno ostrino, ki se ves čas giblje na robu paradoksa, upesnjuje filozofsko univerzalne teme biti in niča, časa in večnosti, eksistencialnega in zgodovinskega smisla, ampak tudi na notranjo držo in nastrojenost "lirskega subjekta" teh pesmi. To je drža neusahljivega čudenja in nekako vselej vedre presunjenosti. To je še posebej izrazito vpričo fenomenov, kjer bi bila mogoča ali pa celo pričakovana drugačna drža. Tudi minevanje, izginevanje, temna senca, ki postopa s pesnikom, pesem obsije z žarko svetlobo, tudi tja pesem pristopi z besedo, do roba napolnjeno s svetlobo. In igrivostjo, tudi humorjem, včasih ludističnim burkaštvom. In skoraj vedno z jezikavo slastjo, ki se veseli gibčnosti besed in se ji hvaležno prepušča, jo ob vsaki priložnosti prijazno izvablja. Pesnik je pridno, sposobno bitje, vselej je na delu kot okretna in neumorna gospodinja – gospod, ki se udinja pesmi. Čistost tega jutra Milana Dekleve je pesniški dokument prevzetosti nad bivanjem, obiljem bivanja, prekipevanjem biti. In niča. Tudi v zadnjem ciklu z naslovom Obrazi, ki je poskus imaginativnega vživljanja v duhovno prezenco velikih žensk iz zgodovine zahodne umetnosti in poklon spominu na njihovo praviloma tragično osebno usodo. Tudi tu lahko ponovimo za Deklevo: "Pesem je preobilje." In tudi zato je zbirka Čistost tega jutra hvaležno branje. Priporočljivo branje za naš nehvaležni čas.


05.02.2024

Hanna Bervoets: Vse to smo videli

Piše Ana Geršak, bere Eva Longyka Marušič. Kot večina fikcije, ki želi vzpostaviti neposreden stik z zunajliterarno stvarnostjo, se tudi kratki roman nizozemske pisateljice Hanne Bervoets konča z navajanjem virov in pojasnilom, da podobnosti z resničnostjo niso naključne, temveč namenske in ključne. Avtorica namreč privzema prvoosebno perspektivo moderatorke spletnih vsebin, zaposlene pri neimenovani megakorporaciji, ter v njenem imenu pripoveduje o nevzdržnih delovnih razmerah in psiholoških posledicah vsakodnevne – kaj vsakodnevne, vsakourne! – izpostavljenosti najbolj krutim, krvavim, sadističnim prizorom. Bervoets se tako v naslovu kot v zgodbi poigrava z bralskimi pričakovanji: o pričevanjih spletnih moderatorjev in vsebini prepovedanih oziroma odstranjenih spletnih objav se govori že dovolj dolgo, da so podrobnosti znane – le malo ljudi pa jih je dejansko videlo. Roman Vse to smo videli nagovarja ravno diskrepanco med tem, kar je ali naj bi bilo splošno znano, ni pa tudi splošno izkušeno oziroma doživeto. Pripovedovalka Kayleigh ima s tem ves čas težave, ko skuša odgovoriti na vsiljivo, kot mantra ponavljajoče se vprašanje sogovornikov, ki se glasi: »Ampak kaj je najhuje, kar si kdaj videla? Kaj točno si videla?« Kot da bi bila groza ob videnem izmerljiva in bi jo bilo mogoče reducirati na eno samo ključno objavo, na en sam posnetek, o katerem bi se bilo mogoče pogovoriti s prijatelji ali psihiatri, da bi se travmatični učinek ublažil. Avtorica pravzaprav nikoli ne zaide v pretirano navajanje grozljivih podrobnosti, a tudi ko jih poda, je zaznati distanco, ki jo še dodatno poudarja Kayleighijino sklicevanje na vodstvene smernice za evalvacijo neprimerne vsebine, in to, da je roman zapisan kot odgovor na odvetnikovo prošnjo za sodelovanje v tožbi moderatorjev proti korporaciji. Kayleigh in preostali moderatorji so že davno prevzeli žargon nadrejenih, ki so z robotskimi izrazi izbrisali sleherno sled človečnosti v odnosu do videnega. Posledice jezikovne odmaknjenosti se v pripovedi izražajo kot anomalije nove normalnosti: na primer ko Kayleighijin sodelavec začne verjeti, da je zemlja ploščata ali da se holokavst ni nikoli zgodil. A tudi Kayleigh se izkaže za nezanesljivo pripovedovalko, saj je zaradi konstantnega bombardiranja s šokom, tako se zdi, do neke mere izgubila stik z realnostjo in sočutje. Ob tem pa se v naslov vpisuje tudi ironija: Hanna Bervoets se ne poigrava le s pričakovanji v odnosu do teme, temveč tudi do same resničnosti, ki jo eksplicitno povzema. Res smo vse to že videli, res smo vse to že slišali ... in kaj zdaj? Roman se na nek način ujame v lastno past, ko želi literarno nagovoriti družbeno pereč problem, vendar ne ponuja ničesar novega, razen prvoosebne perspektive, ki pa jo podajajo tudi novinarski članki, vezani na resnično tožbo kenijskih moderatorjev proti Facebooku. Vse to smo videli, vse to smo slišali, še huje – vse to smo brali. Preboj se kar ne zgodi, kot bi morda terjal obsežnejši pogled na celoto, kot bi tematika sama kričala po zaznavnejši spremembi značajev ali vsaj bolj definirani etični poziciji v odnosu do protagonistke oziroma delovanja korporacij. Pa vendar roman tudi z nezmožnostjo prestavljanja izbrane tematike v fikcijo nagovarja zagato, ki ga presega: vračanje literature v družbeno polje, literarizacija perečih in aktualnih družbenih problematik, celo vprašanje fikcije do resničnosti. Hanna Bervoets se ves čas sprehaja po robu preboja, ves čas se zdi, da ji bo uspelo iz novinarskega poročila izluščiti nekaj več o stanju človeštva, etičnih dilemah, razpetosti med angažmajem in vprašanjem preživetja v času in družbi, kjer je preživeti vse težje. Roman Vse to smo videli se konča tam, kjer se zgodba šele začne. Za tiste, ki se s tematiko spletnega moderiranja srečujejo prvič, je Hanna Bervoets nemara res odkritje; drugim, ki so o tem že kaj brali, pa ostaja zgolj kratko in ne pretirano poglobljeno povzemanje novinarskih poročil s terena.


03.02.2024

Mestno gledališče ljubljansko - Žiga Divjak, Gregor Zorc: Bodočnost

Festival Ruta, ki povezuje šest gledališč iz nekdanje Jugoslavije, se je začel na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega s premiero igre Bodočnost. Podpisujeta jo igralec in dramaturg Gregor Zorc in režiser Žiga Divjak, ki o Bodočnosti pravi, da "predstava govori o možnosti in nezmožnosti bivanja človeka in drugih bitij na tem planetu, kaže nam človeka kot smešno, nebogljeno bitje in hkrati kot zelo oholo in samozaverovano bitje, ki ne vidi ničesar drugega". Uprizoritev je nastala v koprodukciji ljubljanskega Mestnega in Beograjskega dramskega gledališča, od koder je tudi polovica nastopajočih igralcev. Premiero si je ogledala Staša Grahek. Bodočnost, 2023 Krstna uprizoritev Premiera: 2. februar 2024 Režiser Žiga Divjak Dramaturg in asistent režiserja Gregor Zorc Scenograf Igor Vasiljev Kostumografka Tina Pavlović Avtor glasbe Blaž Gracar Lektorica Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe Borut Bučinel Oblikovalec zvoka Matija Zajc Nastopajo Bernarda Oman, Lara Wolf k. g., Lotos Vincenc Šparovec, Gregor Gruden, Iztok Drabik Jug k. g., Gregor Zorc k. g., Milena Vasić, Jana Bjelica, Marija Pikić, Milan Kolak, Stefan Starčević, Milan Zarić Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/bodocnost/#gallery-1855-10


02.02.2024

Severni sij. Marjetica.

V Mestnem gledališču Ptuj je bila sinoči premiera predstave Severni sij. Marjetica v režiji Primoža Ekarta, ki je nastala kot dramatizacija romana Severni sij Draga Jančarja. Ogledal si jo je Miha Zor. Drago Jančar, avtor romana Severni sij Primož Ekart, avtor uprizoritvenega besedila po motivih dramatizacije Alje Predan Maja Cerar, lektorica Primož Ekart, režiser Maja Kunšič, igralka Nika Rozman, igralka Vid Drašler, glasbenik, Silence (Boris Benko in Primož Hladnik), avtorja glasbe Meta Grgurevič, scenografka Tina Kolenik, kostumografka Rosana Hribar, koreografka Vesna Vega, oblikovalka videa Andrej Hajdinjak, oblikovalec svetlobe Jure Vlahovič, oblikovalec zvoka Matej Povše, snemalec in fotograf Sašo Vollmaier, pianist Matej Kirbiš, izdelava scene


02.02.2024

Nina in ježeva skrivnost

Režija: Jean-Loup Felicioli, Alain Gagnol, glasovi: Maja Kunšič (Nina), Blaž Šef (Sami), Teja Bitenc (Mehdi), Gašper Malnar (jež), Gašper Jarni (Vincent), Maša Derganc (Kamila), Vesna Pernarčič (gospa Kovač), Matej Recer (Jasin), Andrej Murenc (varnostnik Lupin), piše: Gaja Pöschl, bere: Eva Longyka Marušič. Ko si star deset let, je svet odraslih velik labirint. En dan so dobre volje in pripovedujejo pravljice, naslednji dan vsi zaskrbljeni s sklonjeno glavo posedajo po stanovanju in ne rečejo ne bev ne mev. Ja, ko si star deset let, je starše včasih prav zares težko razumeti in kar dobro je, če se v tebi skriva malo detektiva, da ti pomaga povezati drobce v smiselno celoto in predvsem – najti rešitev! Tako razmišlja tudi glavna junakinja najnovejšega animiranega filma Nina in ježeva skrivnost francoskega ustvarjalnega tandema Alaina Gagnola in Jean-Loupa Feliciolija. Kakor že v svojih prejšnjih dveh celovečercih, sta ustvarjalca tudi tokratno osrednjo junakinjo Nino poslala na nevarno pustolovsko misijo, polno pasti, čisto pravih kriminalcev, detektivskega raziskovanja, premišljenega načrtovanja, drznega plezanja čez ograjo (in to z renčečim psom tik za petami), neverjetnega poguma ter seveda obeta bogate nagrade, pravega pravcatega skritega zaklada. Nina je namreč prepričana, da bi ukradeni denar, ki je skrit nekje v propadli tovarni, lahko rešil njeno in številne druge družine nekdanjih tovarniških delavcev in pripravljena je poskusiti prav vse, da ga najde. Pri tem ji poleg odločnosti in tudi rahle trmoglavosti pomagata najboljši prijatelj Mehdi, previdni glas razuma, in navihani namišljeni jež, ki je izskočil iz pravljic za lahko noč Nininega očeta. Predvsem ježek – zelo domiselno je animiran v povsem drugačnem slogu od preostalega filma – je nekakšen Ninin alter ego in tako seveda glavni pobudnik za najbolj drzne detektivske podvige. Konec je, seveda, srečen, čeprav se ne konča ravno po pričakovanjih mladih pustolovcev in lahko predstavlja izvrstno izhodišče za pogovore o prijateljstvu, strahovih in vrednotah z najmlajšimi gledalci. Pri Kinodvoru so prav s tem namenom pripravili tudi novo poučno in zabavno knjižico. Nina in ježeva skrivnost, je napeta detektivka z natančno zasnovanim pripovednim lokom, ki se ne brani govoriti otrokom o nekoliko resnejših stvareh, s katerimi se soočajo njihovi starši. Vendar to dela na starosti prilagojen način, s čudovito animacijo, sončnim Nininim optimizmom, zvrhanim košem domišljije in predvsem – z majhnim, pogumnim ježkom; njegova spodbuda bi gotovo kdaj prišla prav tudi odraslim.


02.02.2024

Interesno območje

Režija Jonathan Glazer, nastopata Christian Friedel, Sandra Hüller, piše Gorazd Trušnovec, bere Ivan Lotrič. Rudolf Höss je uspešen menedžer srednje generacije, ki skuša uravnotežiti poklicno in zasebno življenje, njegova žena Hedwig pa skrbi za prijetno bivanje mlade družinice v hiški z lepo urejenim vrtom in za družabne dogodke, ki jih organizirajo. Le da smo leta 1940, Rudolf Höss pa je dolgoletni direktor koncentracijskega taborišča Auschwitz, katerega zunanji zid je meja njihove parcele in tudi meja njihovega zasebnega interesa. Film Jonathana Glazerja Interesno območje je na festivalu v Cannesu prejel veliko nagrado žirije in je popolnoma upravičeno med najbolj razvpitimi deli leta 2023. Gre za samosvoje, pretresljivo avtorsko delo enega od najbolj vznemirljivih filmskih ustvarjalcev našega časa. S kliničnim hladom in odmaknjenim opazovanjem vsakdanjega življenja nacističnih zločincev ustvari hipnotičen učinek skrajnega nelagodja. Mojstrstvo filma Interesno območje je v tem, da ne moremo odvrniti pogleda od nasilnih prizorov, zato ker jih v tem filmu preprosto ni, pač pa ustvari skrajno moreče razpoloženje prav s pripovednimi elipsami in z zvočno sliko, ki pravzaprav pripoveduje vzporedno zgodbo v kontrapunktu z mirnim vsakdanjim življenjem družine Höss. Film ne govori o nevednosti, ampak o zanikanju in selektivni slepoti, ki je bila razumska izbira. Pred gledalca kot na posebno moralno tehtnico postavi Rudolfa in Hedwig ter neizgovorjeno vprašanje, kdo je hujši – on, ki vsak dan razmišlja, kako povečati število umorjenih taboriščnikov, ali ona, ki nikakor ne želi zapustiti svojega idiličnega doma na na novo osvojenih nemških teritorijih, v Oświęcimu. Interesno območje temelji na romanu Martina Amisa, vendar je šel Jonathan Glazer s svojo ustvarjalno ekipo korak naprej in v neverjetne detajle raziskal življenje svojega protagonista ter zgodovinsko dobo. Hkrati se delo zaveda svojih predhodnikov v smislu, da na ravni teorije vključuje vse znamenite teze o holokavstu, kot so jih zapisali Hannah Arendt, Theodor Adorno in drugi, in vendar mu uspe odpreti neverjetne nove prostore za sociološke, psihološke in tudi estetske analize. Aktualnost tega celovečerca za današnji čas se kaže na različnih ravneh. Seveda gre v prvi vrsti za nevarnost ideološke zaslepljenosti in sledenja dogmam, ki lahko pripeljejo do barbarskega zla. Družina Höss je sicer zanimiva in posebna, v resnici pa grozljiva prav zato, ker je povsem neizstopajoč del širšega sistema. Film Interesno območje nenazadnje s srhljivo natančnostjo analizira tudi menedžerski um – Rudolf Höss vodi Auschwitz oziroma po poklicnem napredovanju tudi širši sistem nemških koncentracijskih taborišč kot uspešno korporacijo. Ves čas se ukvarja z vprašanjem organizacijske učinkovitosti in stroškov, vpeljuje tehnične inovacije, ki pospešujejo zmogljivost tovarn smrti, in pričakuje dobičkonosnost operacij ...


29.01.2024

Neža Vilhelm: Sotto voce

Piše Miša Gams, bereta Ivan Lotrič in Lidija Hartman. Neža Vilhelm je profesorica latinskega in grškega jezika ter svobodna prevajalka. Prevaja tako filme kot knjige ter vodi literarne prireditve. Njena pesniška zbirka z naslovom Sotto voce je razdeljena na štiri sklope. V ciklu Drobtinice se pesnica predaja eksistencialnim občutjem in želji po preprostem bivanju, razgalja svoje strahove in željo po bližini sočloveka, ki pa jo hkrati utruja: “Rada bi samo bila. / Pomirjena in zadovoljna,” v drugi jo tišina navdaja z navdušenjem in obenem z grozo, ki se izkaže za dialektično nasprotje hrepenenja: “Ko sem tu, / bi bila rada tam. / Ko sem tam, / hrepenim po tu. / Hrepenim in se bojim.” Zdi se, da za pesnico vse stvari v življenju prihajajo v polarnih dvojicah, ki so v osnovi “naelektrenega” značaja – podobno kot France Prešeren ugotavlja, da ni upanja brez strahu in nasprotno. Strah in bližino sprejema kot del življenja in hrepenenj in to v eni izmed “drobtinic” izrecno zapiše: “Hrepenim po bližini, / a se je bojim. / Strah sprejemam, / saj vem, da živim.” Neža Vilhelm pesmi večkrat začne s pomenljivim vprašanjem, na primer Kdo sem?, ali s ponavljajočim se nizom besed, ki ustvarja napetost z repeticijo posamične besede ali sorodne besedne zveze. Psihično razpoloženje se tu in tam prelije v doživeto občutenje trenutka tukaj in zdaj. “Čutim vodo. / Čutim veter. / Čutim vsak zavesljaj. / Čutim vsak premik. / Sup. / Super.” V drugem sklopu pesniške zbirke Sotto voce z naslovom Veselje avtorica opisuje vsakdanje stvari, ki razbarvajo sivino ter ji omogočijo vsaj začasen pobeg iz realnosti. Najsi gre za preživljanje prostega časa z jazbečarjem, ki ga imenuje “svobodni vilinec”, ali za čisto in plemenito ljubezen do prijatelja, ki jo sprejema takšno, kot je. Včasih ji je v pomoč že kratek filmski pobeg, drugič zadošča izlet na morje, kjer se nahaja kip “vražje dobrega glasbenika”: “Rada bi ujela staccato jezika, / ga prenesla v svojega.” Tudi naslov knjige Sotto voce je izposojen iz glasbe in pomeni navodilo, naj glasbenik nadaljuje v bolj umirjenem ali subtilnem tonu. In res se nam med branjem pesmi zazdi, kot da slišimo avtoričin nežni glas, ki išče načine, da se prebije skozi kaos zunanjih zvokov v upanju, da se tišina v njej razleže po vseh kotičkih (pre)glasnega sveta. V pesniškem sklopu z naslovom Iskanje se znova zateče k eksistencialnim vprašanjem in spraševanju, kdo v resnici je: “Sem igralka? / Seveda. / Imam masko? / Več mask. // Koliko vlog obvladam? / Precej. / Mi katera dela težave? / Kako biti čisto prava, pravcata jaz.” Pesnica se sprašuje, ali ima smisel raziskovati sebe, če ni nikogar ob njej, in se razglasi za največjo, a koristno laž v vesolju. V pesmih se trudi, da bi si povrnila zaupanje vase in v svoje delo, čeprav tu in tam ponikne v nihilistične misli: “Prevajam. / Zanič. // Pišem. / Zanič. // Sem. / Zanič. // Zakaj? / Za nič.” V zadnjem sklopu z naslovom Telo se Neža Vilhelm sooča z bolečinami v telesu, ki jih prinaša fibromialgija – bolezen, o kateri se šele v zadnjem času govori kot o psihosomatski bolezni, ki obolelemu bistveno otežuje življenje, zdravila zanjo pa ne poznamo. Pesnica tako že na začetku cikla ugotavlja “Telo je vsota bolečin. / Vsota diagnoz.” … ter se posveti doživljanju tegob v telesu “Spustim se in spremljam. / Čutim. / Butanje v glavi. / Trganje v mišicah. / Mrcvarjenje v križu. / Špikanje v lakteh. / Ščemenje v okončinah. / Teža.” Na več mestih motri diskrepanco med dušo in telesom, pri tem pa poudarja, da ji večina s svojimi pronicljivimi dovtipi in naivnim zasliševanjem ne pomaga, temveč ji zgolj otežuje vsakdanje življenje. Pravi, da ji nazadnje ostanejo tisti “pravi, čeprav nepričakovani,” ki jo sprejmejo takšno, kot je, brez sprenevedanja in utopičnih pričakovanj. Pesniški izraz Neže Vilhelm je skromen in minimalističen, brez grandioznih metafor – pesnica s svojimi krhkimi, a neposrednimi vzkliki drega v srž človekove biti in odtujenih medčloveških odnosov. Je glas vpijočega v puščavi, ki se ne pusti spreminjati zgolj zaradi družbenih stereotipov in obeta morebitnega udobja. Je vzklik nekoga, ki si v življenju zavestno izbere težjo pot in se prav zaradi prestanih muk razvije v najbolj žarečo “sončnico” na obzorju. Lahko bi rekli, da pesmi Neže Vilhelm s svojo enostavnostjo in neposrednostjo razgaljajo lažni dualizem in kažejo na to, da se pod številnimi statusi in družbenimi vlogami nahaja ista prestrašena in hrepeneča bit, ki jo med branjem zbirke Sotto voce začutimo tudi v sebi.


29.01.2024

Dušan Merc: Picerist

Piše Tonja Jelen, bereta Mateja Perpar in Ivan Lotrič. V obsežnem romanu Dušana Merca Picerist je veliko zanimivih in pretresljivih pogledov in vidikov, ki jih (anti)junak predstavi v prvoosebni pripovedi. Čeprav bi nas žgečkljiva naslovnica lahko zavedla, berljivo besedilo že na začetku spretno nakaže ozračje in poznejše zaplete. Roman kljub tematiki ne obsoja, skuša samo razumeti. Pojasnjuje in prikazuje vzroke in posledice, ki so doletele tiste, ki so se izgubili v celotnem sistemu. Pravzaprav v življenju. Gre namreč za kompleksno večplastno pripoved o kriminalnih dejanjih in storilcih. v ospredju pa je zloglasni rop znane banke v Ljubljani. Ob nizanju najrazličnejših spletk je videti avtorjevo izrazito čutenje psihološkega in sociološkega ozadja oseb, prepletenost posameznikov, ki se znajdejo v zaporu in so se poznali že prej, zdaj pa so ujeti v sistem, ustanovo za resocializacijo. Dogodki so postavljeni predvsem v Ljubljano in okolico, ozračje je izjemno zatohlo. Odlično je prikazano občutje, ne glede na to, v katerem območju, družbenem sloju se nahajamo. Še posebej dobro so opisani položaji žensk, večinoma osamljenih in zlorabljenih, ne glede na njihov status. Najbolj pretresljivi so umori žensk. Razloge za to pisatelj zelo dobro opazuje s psihološkega in socialnega vidika morilca, zdaj nastajajočega pisatelja v zaporu. Delavnica kreativnega pisanja v zaporu je spomin na JAK-ov projekt Vključujemo in aktivirajmo, pri čemer pa mentorica naleti na provokacije, kot ženska je zbanalizirana na objekt. Njeno sodelovanje v projektu protagonist obsoja in ga označi za negativno. Čutiti je klasični moški šovinizem, ki mu ni videti konca. Pogled zapornika Merc izrazito objektivno predstavi na analitsko-sintetični ravni: "Aresta kot laboratorija ne od znotraj ne od zunaj ne more nihče ponazoriti in ponoviti tako natančno, da bi ustrezal resničnosti, če ni polbog, če ni bolan, če ni pacient ideologije. K sreči ga njegova umrljiva narava vedno premaga, tako da je vse skupaj samo epizoda. Če picerista primerjam s Podstenškovim »zapornikom« iz romana Sredi pajkove mreže, Merčev junak vendarle čuti nekaj več empatije, a zlomljen je že od otroštva. Travme in zločini so samo reakcija oz. posledica, začnejo pa se zelo hitro. Občasno picerist ironično interpretira tudi izjave in črno kroniko v osrednjem časopisju in televizijskih dnevnikih. Avtor prefinjeno prikaže, da v takih primerih poglobljenost odpove, dogodki postanejo le statistika. Nekateri večkratni družinski umori nas spomnijo na nedavne resnične dogodke. Roman Dušana Merca Picerist kompleksno in poglobljeno analizira dejanja in slikovito prikaže okolje, ki uničuje posameznike. Tako z vidika zlorabljenih ali ubitih žrtev, kot tudi z vidika zločincev. Ves čas pa je slutiti, da so bili tudi krvniki že v zgodnjem otroštvu najprej žrtve. Vse se nabira kot snežna kepa, dokler nekoč ne eskalira v odklon.


Stran 1 od 91
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov