Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
794 epizod
794 epizod
Predstavljamo domače in mednarodno gledališko dogajanje, spremljamo produkcijo slovenskih državnih in mestnih gledališč, nevladne scene, plesnih gledališč, opere ter mejnih uprizoritvenih praks. Naši gosti so ustvarjalci, umetnice in umetniki, teoretiki in raziskovalci sodobnega gledališča.
V tokratni oddaji Oder smo z glasbenico in plesalko Ireno Tomažin ob primeru predstave Mes(t)o glasu spregovorili o uprizarjanju glasu kot najbolj elementarnega besedila, ki je pred besedo, pred pomenom. In kot pravi Irena Tomažin: »Čeprav živimo v vizualni kulturi, je ta vedno opremljena tudi z zvokom. Zvok ne pripada področju vizualnega, obstaja ,v temi'. Je tisto nevidno, kar nas veliko bolj zadene kot vizualno, saj učinkuje naravnost na naše fizično telo. Glas, zvočnost, je vibracija, ki jo fizično občutimo.« Avtorica fotografije: Nada Žgank
Jožico Avbelj zelo dobro poznamo, tako iz Mestnega gledališča ljubljanskega, kjer se je zaposlila po diplomi, leta 1975, kot iz različnih zunajinstitucionalnih projektov in skupin. Med drugim je sodelovala pri Pupiliji Ferkeverk, gledališču Pekarna, gledališču Glej, sodelovala je z različnimi režiserji v 90-ih letih in pozneje, dandanes pa velikokrat kot igralka sodeluje v projektih svojih študentk in študentov. V pogovoru s Petro Tanko je spregovorila o svoji naravi igralke, zahtevah in umetniških standardih, ki jim vse svoje igralsko življenje sledi ter o umetnosti in umetniških delih, ki jih spremlja kot gledalka in ki jo navdihujejo. Vabimo vas k poslušanju! foto: Mimi Antolović / arhiv MGL
Plesalka in koreografinja Leja Jurišić ter igralec Marko Mandić sta, s sodelovanju s Semiro Osmanagić in Bojanom Jablanovcem, ustvarila performans v trajanju z naslovom Skupaj. Tako smo bili, gledalci, z Lejo in Markom, v Katedrali Kina Šiška, skupaj šest ur. Šest ur neprenehne odrske akcije, intenzivnega sporočilnega naboja in proizvajanja lepote, »ljubezni, ki v pesmih je samo« (kot zapoje Ditka Haberl v pesmi Samo nasmeh je bolj grenak). Doživetja se v pogovoru ne da obnoviti, vseeno pa vas vabimo, da prisluhnete performerjema in gostujočemu kritiškemu glasu Nenada Jelesijevića, ko se bomo pogovarjali o različnih vidikih performansa Skupaj. foto: Urška Boljkovac
Gledališka predstava je premišljeno stkana vezenina. Njena sporočilnost vznika v prepletu raznovrstnih niti – izraznih sredstev, kot so – med drugimi – oblikovanje glasbe, svetlobe, prostora. Prefinjeno vtkani v svet predstave dopisujejo zgodbo; niso le podporni elementi, temveč enakovredni soigralci na odru. Kot takšnim jim namenjamo cikel oddaj Oder, v katerem bomo na primerih izbranih predstav spregovorili o glasbeni in vizualni dramaturgiji. Fokus prve v nizu oddaj bo odnos (in dinamika interakcij) med oblikovanjem zvoka, svetlobe in organizacijo prostora. Naša študija primera bo avtorski projekt Sen kresne noči po igri Williama Shakespearja. Gosta oddaje bosta soustvarjalca predstave, scenograf Branko Hojnik in oblikovalec svetlobe Andrej Hajdinjak. Kot sogovornik pa se nam bo v obliki glasbenih odlomkov in zapisov o glasbi pridružil tudi skladatelj Branko Rožman. Avtor fotografije je Peter Uhan.
Ob žalostnem in prezgodnjem odhodu enega največjih slovenskih igralcev vseh časov, Jerneja Šugmana, se ga v oddaji Oder spominjamo z odlomki iz gledaliških predstav in radijskih iger. Tako se bomo na slišno-čutni način poklonili njegovemu geniju, ki sije lepoto skozi igralske stvaritve, ohranjene v bogati zapuščini. V oddaji smo uporabili posnetke iz gledaliških predstav: William Shakespeare: Hamlet, režija Janez Pipan, SNG Drama Ljubljana, sezona 1993/94 in Bertolt Brecht: Baal, režija Eduard Miler, SNG Drama Ljubljana, sezona 1998/99, ter odlomki iz radijskih iger igranega programa Radia Slovenija: Dane Zajc: Grmače, režija Gregor Tozon, 2003, Dane Zajc: Otroka reke, priredba in režija: Igor Likar, 1993, Dante Alighieri: Božanska komedija, režija Sergej Verč, 1994, Irena Androjna: Nosorogec Rosonogec, režija Irena Glonar, 1996 in Mateja Perpar: Pri psihiatru, režija Klemen Markovčič, 2015 in odlomek iz oddaje Dvignjena zavesa, režija Alen Jelen, 2016. Za pomoč pri pripravi oddaje se zahvaljujemo Mojci Kranjc in Jerneju Pristovu iz Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana, posebej pa se zahvaljujemo Poloni Juh. Jernej Šugman kot Hamlet William Shakespeare: Hamlet, režija Janez Pipan, SNG Drama Ljubljana, sez. 1993/94 foto: Tone Stojko
Vabimo vas k poslušanju pogovora o predstavi Človek, ki je gledal svet, v režiji Žige Divjaka, ki je na 52. Borštnikovem srečanju prejela Borštnikovi nagradi za najboljšo režijo in za igralski kolektiv. O »katalogu človeških stisk« in njegovi uprizoritvi, se bomo pogovarjali z režiserjem ter z igralko Katarino Stegnar. foto: Nejc Saje
Po tem, ko smo prejšnji teden poslušali pogovor z Iztokom Kovačem, ustanoviteljem zavoda EnKnap in stalnega plesnega ansambla EnKnapGroup, vas ta torek vabimo k poslušanju pogovora s plesalko Ano Štefanec Knez in plesalcem Lukom Thomasom Dunnom, ki sta člana EnKnapGroup od ustanovitve. Pogovarjali smo se o ustvarjalni in umetniški dinamiki skupine, katere bistvena lastnost je, da sodeluje z različnimi slovenskimi in tujimi koreografi in režiserji, gradi občinstvo doma in v tujini, odlikujejo pa jo nesporno visoka merila etičnega in estetskega izraza.Vabimo vas k poslušanju! foto: Andrej Lamut
Prvi in zaenkrat tudi edini slovenski stalni plesni ansambel, EnKnapGroup, letos obeležuje 10. obletnico delovanja. Zadnjih osem let v Kulturnem centru Španski borci, pod umetniškim vodstvom Iztoka Kovača. Njihova uspešna in predvsem s svetovno uveljavljenimi ustvarjalci zaznamovana umetniška pot bo v tej sezoni zgoščeno na ogled sredi aprila, do takrat pa bodo gostovali na prestižnih odrih Evrope, Združenih držav Amerike in Azije. Poleg tega mineva tudi 25 let od ustanovitve skupine EnKnap, ki jo je Iztok Kovač ustanovil v Belgiji in si tako na začetku svoje kariere ustvaril okoliščine za delovanje in umetniški razvoj. Več o EnKnapu in skupini EnKnapGroup bomo izvedeli v pogovorih z Iztokom Kovačem danes, s plesalko Ano Štefanec Knez in plesalcem Lukom Thomasom Dunnom pa prihodnji teden. Vabimo vas k poslušanju! foto: Andrej Lamut
Dviganje glasu je koncertni projekt slovenskega skladatelja in pianista Draga Ivanuše, ki je v izhodišče postavil glas. Slovenski filozof Mladen Dolar v svoji knjigi O glasu pravi: "Tudi v izolaciji, v popolni samoti, daleč od ponorele množice, nismo prosti glasov; nemara se takrat pojavi druge sorte glas, bolj zavezujoč kot vsi drugi glasovi: notranji glas, ki ga ni mogoče utišati. Kot da bi bil glas zgostitev družbenosti, ki jo nosimo s seboj in pred katero ni mogoče ubežati, tudi če se lahko skrijemo pred besedo in tudi če glasu ni slišati. Družbena bitja smo po glasu in skozi glas, videti je, da glas stoji v presečišču vseh naših družbenih vezi in da so glasovi sámo presečišče družbe." Še slišimo notranji glas? Je hrup današnjega sveta dokončno premagal tišino? Kaj govori notranji glas? So naše odločitve, naši nazori, naše razumevanje sveta in naša čistost odvisni od tega, ali resnično slišimo sebe, in smo zato boj pristni in dobri? V glasbi Draga Ivanuše se približujemo skrivnostnemu trenutku – ko zaslišimo svoj notranji glas. Več o predstavi - koncertu Dviganje glasu pa v pogovoru z Dragom Ivanušo. Vabimo vas k poslušanju! foto: Matej Povše
Društvo Nagib iz Maribora začenja četrto sezono kontinuirane produkcije in postprodukcije sodobnih scenskih umetnosti. V partnerstvu z Narodnim domom občinstvu ponujajo vrhunce slovenskih in tujih scenskih umetnikov. Več o letošnji sezoni Nagiba na oder v pogovoru s Petro Hazabent, direktorico in producentko zavoda Nagib in z Aljo Lobnik, gledališko kritičarko in teatrologinjo. Vabimo vas k poslušanju! Grafična podoba: Toni Soprano
Na letošnjem Borštnikovem srečanju je Veliko nagrado festivala za najboljšo uprizoritev prejela predstava Nemoč, monodrama, ki jo je režiral Primož Ekart. Vlogo Hansa Schniera je uprizoril Nik Škrlec in bil odlikovan z Borštnikovo nagrado za mladega igralca. V utemeljitvi je žirija zapisala: »Nik Škrlec je s prehajanjem med distancirano in ekspresivno igro utelesil nemoč posameznika v boju za preživetje v času brutalnega neoliberalnega kapitalizma, ki se zažira v najintimnejše plasti življenja. Škrlec z artikuliranim igralskim telesom lahkotno žonglira z različnimi emotivnimi stanji in odrskimi veščinami.« Slednji stavek povzema tudi odlike, ki jih je Nik Škrlec pokazal v predstavi Naj gre vse v ? ali kako sem si zapomnil 3141 decimalk, za katero je letos na Tednu slovenske drame prejel nagrado občinstva, pred tem pa tudi študentsko Severjevo nagrado. Pred nizom ponovitev v ljubljanskem Cankarjevem domu, smo se z Nikom Škrlecem srečali v radijskem studiu in poklepetali o igralcu, spominu in še čem. Vabimo vas k poslušanju! foto: osebni arhiv
»Lutkovno umetnost doživljam kot komorno glasbo, ki je ustvarjena enako genialno kot velika simfonija, zahteva pa veliko natančnejšo interpretacijo, da nas prepriča,« je v knjigi Vera v lutko zapisal lutkovni režiser in glasbenik Edi Majaron. Režiral je približno 90 lutkovnih predstav, od Aristofana in Shakespearja do sodobnih avtorjev. Kot je večkrat poudarila gledališka kritika, je posebnost njegovega bogatega opusa to, da je kot profesionalni glasbenik posebno pozornost namenil odnosu med glasbo in režijo, ki je tudi tema tokratne oddaje Oder. Vir fotografije: veza.sigledal.org
Privoščite si gledališče, ne le zvečer in ne le v gledališki dvorani. Privoščite si ga tudi čez dan, ves teden na ulicah Maribora in na njegovih mnogoterih prizoriščih. 52. Borštnikovo srečanje smo obiskali tudi mi in tam ostali nekaj dni. Eni manj, drugi več, in poskušali prodreti v skrivnost festivalskega vzdušja, ki se je izkazalo za praznično in prešerno. V letu, ko festival doživlja spremembe, saj se je zamenjalo umetniško vodstvo, smo za oddajo Oder zbrali nekaj izjav soudeležencev in obiskovalcev. Ti so z lastnimi besedami in mnenji utemeljili trditev: Festival Borštnikovo srečanje je dober, in pri tem odgovorili na vprašanje: Zakaj? Sodelovali so: Anja Rošker, Mojca Jan Zoran, Miran Zupanič, Marko Brumen, Petra Hazabent, Alja Lobnik, Maruša Majer, Jernej Šugman in Nataša Barbara Gračner, Vesna Jevnikar in Milan Madžarev. Vabimo vas k poslušanju (in v gledališče)! foto: arhiv 52. FBS
Oliver Frljić, režiser, ki ga dobro poznamo tudi v slovenskem gledališču, je proti koncu pretekle sezone v Residenztheatru v Münchnu režiral predstavo Mauser, po besedilu Heinerja Müllerja. Ker je bilo besedilo izbrano tudi v počastitev stote obletnice oktobrske revolucije, ki mineva te dni, vas v današnji oddaji vabimo, da prisluhnete pogovoru z režiserjem ter s hišnim dramaturgom Residenztheatra Sebastianom Huberjem, o predstavi Mauser, ki smo si jo premierno ogledali 26. aprila, na sporedu tega gledališča pa je tudi v teh dneh. foto: Konrad Fersterer
Tekmovalni in spremljevalni program 52. Borštnikovega srečanja je izbrala Petra Vidali, njen izbor smo na Borštnikovem srečanju spremljali tudi lani. Sedaj poslanstvo selektorice predaja Zali Dobovšek. Pred festivalom smo se, malo manj o posameznih predstavah, malo več pa o širših vprašanjih povezanih s slovenskim gledališčem danes, pogovarjali s Petro Vidali. Vabimo vas k poslušanju! Petra VIdali, foto: Damjan Švarc
Med 7. in 16. septembrom je v Ljubljani potekal festival Pajek, festival radikalnih performativnih praks. Podnaslov tokratne izvedbe je bil Po sledeh ostrine, s tem sloganom pa so prireditelji razmišljali o umetniških delih, ki skozi plesno telo raziskujejo ples kot medij. Umetniški vodja festival je plesalec in koreograf Matej Kejžar, ki je v sklopu festivala premierno prestavil predstavo Hiša. Po ogledu predstave, smo se o njej in o širšem plesno-koreografskem opusu Mateja Kejžarja pogovarjali z avtorjem in z Nino Meško, nekdaj dejavno plesalko in koreografinjo, danes pa samostojno strokovno svetovalko za ples pri Javnem skladu Republike Slovenije za kulturne dejavnosti. Vabimo vas k poslušanju! foto: arhiv Pekinpah
Pretekli teden je v Mariboru potekal festival sodobnih performativnih praks in sodobnega plesa Performa & Platforma. Predstavil je dela ženskih ustvarjalk različnih generacij. Cilj festivala je bil zastaviti vprašanje: »Ali obstaja umetnost, ki je domena ženske?« Gre za vprašanje, ki po besedah kuratoric festivala Mojce Kasjak in Jasmine Založnik odpira številna druga vprašanja, povezana z družbenim in ekonomskim položajem ter načini produkcije s spolom zaznamovanega telesa. Premislek, ki ga je iniciiralo festivalsko vprašanje, smo nadaljevali v tokratni oddaji Oder. Naše gostje so bile kuratorica festivala in teoretičarka Jasmina Založnik, filozofinja in dramaturginja Pia Brezavšček ter dramatičarka Simona Semenič. Avtor fotografije: Miha Sagadin
Ustvarjalno sodelovanje med oblikovalcem svetlobe Davidom Cvelbarjem in režiserjem Vladom G. Repnikom, ki poteka zadnje desetletje in je izrazito vezano na dvorano Katedrala CUK Kino Šiška, prihodnji teden prinaša premiero predstave Brezimna. V pogovoru z ustvarjalcema se razkrivajo ustvarjalni principi in dojemanje svetlobe kot materiala, odra in odrskega dogodka. Referenčni prostor Repnik-Cvelbarjeve gledališke poetike v oddaji širijo glasba in zvočni odlomki iz predstav Luftballett (2013) in prihajajoče Brezimna. Vabimo vas k poslušanju!
Sodobni ples se danes pleše na robu institucije. Ta ta prepišni, prekarni položaj sodobnega plesa pogosto vodi k 'izumljanju in preverjanju' drugačnih postopkov dela ter veliki odzivnosti na družbene problematike. Lahko bi celo govorili o sodobnem plesu kot nekakšnem laboratoriju premišljevanja o drugačnih, bolj človeških družbenih praksah. Ta vprašanja izbor letošnjih predstav Cofestivala odpira tako na vsebinski kot na ravni uprizoritvenih postopkov, z drugimi besedami: letošnji program, ki je oblikovan v pet programskih sklopov, omogoča vpogled v nekatera izmed najaktualnejših dogajanj na področju današnjega sodobnega plesa. Z gostoma – Jasmino Založnik in Rokom Vevarjem, članoma kuratorske ekipe – se je pogovarjala Saška Rakef.
Kljub opazno nižjim temperaturam ozračja, pa notranjo temperaturo marsikoga še vedno uravnavajo gledališka doživetja, ki so jih ustvarjalci z nami delili v zadnjem mesecu. Zato bomo danes najprej govorili o pripovedovalskem dogodku Čaj za pet, opijske ladje, ki ga je na festivalu Mladi levi izvedla Neja Tomšič, sama tudi avtorica dogodka, sicer pa vizualna umetnica. V KUD-u France Prešeren smo si konec avgusta ogledali tudi predstavo Sedmina, v avtorstvu in izvedbi glasbeno-gledališke skupine Fekete Seretlek in pod režijskim vodstvom Matije Solceta. Vabimo vas k poslušanju pogovorov z umetnikoma ter zvočnih odlomkov iz omenjenih scenskih dogodkov! foto: levo: Nada Žgank, desno: Jan Prpič
Neveljaven email naslov