Ob kulturnem prazniku se o uglasbeni poeziji, njenem pomenu in mestu, ki ga zaseda v današnjem svetu, z nami pogovarja pesnik Milan Dekleva. Poleg njegovih pesmi poslušamo tudi izbor uglasbitev drugih slovenskih pesnikov in pesnic.

Pogovor o uglasbeni poeziji

Ob kulturnem prazniku se o uglasbeni poeziji, njenem pomenu in mestu, ki ga zaseda v današnjem svetu, z nami pogovarja pesnik Milan Dekleva. Poleg njegovih pesmi poslušamo tudi izbor uglasbitev drugih slovenskih pesnikov in pesnic.

Milan Dekleva je v pol stoletja svojega ustvarjanja napisal lepo število besedil za pesmi, pa tudi njegova poezija je marsikateremu glasbeniku služila kot izziv za uglasbitev. Obenem je tudi glasbenik in je sam uglasbil veliko svojih pesmi. Pravi, da v njegovem ustvarjanju poezija ne more živeti brez glasbe, saj sta bili beseda in glasba tudi v preteklosti neločljivi:

“Izhajam iz nekega zvoka, iz neke atmosfere – tisto, v čemer je glasba tako močna. V tem čustvenem izzivu, ki pretrese tudi razum … Tudi zdaj, ko si predstavljam, kako uglasbiti neko pesem ali pa napisati pesem na že postavljeno glasbo, glasbeno formo, se mi zdi to strašno zanimiv izziv in me vedno pripelje do presenetljivih rezultatov.”

Dobra pesem ima posebno globino, kot razlaga Milan Dekleva:

“Zanimivo pri glasbi in pri uglasbeni poeziji nasploh je to, da je tisto, kar je najbolj čustveno, to se pravi emocionalno, čutno, hkrati tudi zelo duhovno in spiritualno. To se pravi, spiritualnega ne smemo iskati v nekih oddaljenih abstrakcijah ali pa nekih globinah vesolja, ampak je to zmeraj pri roki, pri nas, nam je na razpolago. Moramo to samo začutiti in tudi razum pripraviti do tega, da ne išče nekih abstraktnih vragolij, ampak da se zaveda, da je tisto, kar je za človeka bistveno, vedno minljivo in hitro – in predano človeku v trenutku … Glasba nas to kar naprej uči: da nekaj nastaja tako, da že tudi izzveneva. Tako kot naša življenja.”

V današnji poplavi komercialnih pesmi je težko najti dovolj pozornosti za uglasbeno poezijo. V čem pa je nevarnost instantnih, površnih pristopov do ustvarjanja pesmi?

“Pri popularni glasbi, ki zaseda velik del našega zvočnega okolja in prostora, skoraj bi rekel lahko prevelik del, tako da se drugih zvočnih okolij in izzivov sploh težko zavemo in tudi težko živimo s tišino, ki jo je treba premisliti in ki je pravzaprav osnova za to, da sleherna glasba nastane, ali pa poezija. Tako da je v tem smislu postalo tudi kovanje popevk, verzov nek posel, ki ne zahteva – vsaj tako ljudje mislijo – nekega znanja ali pa neke prizadetosti pri tem. Ljudje pač to delajo iz neke navade in žal so potem rezultati takšni, da nas pravzaprav ne morejo zadovoljiti. So nekakšna potuha za to, da tega sveta ne premislimo v neki globini oziroma da ne problematiziramo svoje pozicije v svetu, ampak nas ta glasba nekako zaziblje v neko potuhnjeno enostavnost in včasih tudi primitivnost.”