Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ob kulturnem prazniku se o uglasbeni poeziji, njenem pomenu in mestu, ki ga zaseda v današnjem svetu, z nami pogovarja pesnik Milan Dekleva. Poleg njegovih pesmi poslušamo tudi izbor uglasbitev drugih slovenskih pesnikov in pesnic.
Pogovor o uglasbeni poeziji
Milan Dekleva je v pol stoletja svojega ustvarjanja napisal lepo število besedil za pesmi, pa tudi njegova poezija je marsikateremu glasbeniku služila kot izziv za uglasbitev. Obenem je tudi glasbenik in je sam uglasbil veliko svojih pesmi. Pravi, da v njegovem ustvarjanju poezija ne more živeti brez glasbe, saj sta bili beseda in glasba tudi v preteklosti neločljivi:
“Izhajam iz nekega zvoka, iz neke atmosfere – tisto, v čemer je glasba tako močna. V tem čustvenem izzivu, ki pretrese tudi razum … Tudi zdaj, ko si predstavljam, kako uglasbiti neko pesem ali pa napisati pesem na že postavljeno glasbo, glasbeno formo, se mi zdi to strašno zanimiv izziv in me vedno pripelje do presenetljivih rezultatov.”
Dobra pesem ima posebno globino, kot razlaga Milan Dekleva:
“Zanimivo pri glasbi in pri uglasbeni poeziji nasploh je to, da je tisto, kar je najbolj čustveno, to se pravi emocionalno, čutno, hkrati tudi zelo duhovno in spiritualno. To se pravi, spiritualnega ne smemo iskati v nekih oddaljenih abstrakcijah ali pa nekih globinah vesolja, ampak je to zmeraj pri roki, pri nas, nam je na razpolago. Moramo to samo začutiti in tudi razum pripraviti do tega, da ne išče nekih abstraktnih vragolij, ampak da se zaveda, da je tisto, kar je za človeka bistveno, vedno minljivo in hitro – in predano človeku v trenutku … Glasba nas to kar naprej uči: da nekaj nastaja tako, da že tudi izzveneva. Tako kot naša življenja.”
V današnji poplavi komercialnih pesmi je težko najti dovolj pozornosti za uglasbeno poezijo. V čem pa je nevarnost instantnih, površnih pristopov do ustvarjanja pesmi?
“Pri popularni glasbi, ki zaseda velik del našega zvočnega okolja in prostora, skoraj bi rekel lahko prevelik del, tako da se drugih zvočnih okolij in izzivov sploh težko zavemo in tudi težko živimo s tišino, ki jo je treba premisliti in ki je pravzaprav osnova za to, da sleherna glasba nastane, ali pa poezija. Tako da je v tem smislu postalo tudi kovanje popevk, verzov nek posel, ki ne zahteva – vsaj tako ljudje mislijo – nekega znanja ali pa neke prizadetosti pri tem. Ljudje pač to delajo iz neke navade in žal so potem rezultati takšni, da nas pravzaprav ne morejo zadovoljiti. So nekakšna potuha za to, da tega sveta ne premislimo v neki globini oziroma da ne problematiziramo svoje pozicije v svetu, ampak nas ta glasba nekako zaziblje v neko potuhnjeno enostavnost in včasih tudi primitivnost.”
236 epizod
Na robu večera ne potrebuješ nobenih velikih besed, samo greš. Kitara v kovčku, klobuk na glavi in … Pesem v žepu. Poneseš jo na oder ali na cesto; pustiš ji, da poišče pot do tujih ušes. Tudi skozi radijski eter, kjer je našla svoj dom v večerni glasbeni oddaji. Skozi slovensko kantavtorsko in avtorsko sceno se s pesmijo v žepu sprehaja glasbena urednica Teja Klobčar.
Ob kulturnem prazniku se o uglasbeni poeziji, njenem pomenu in mestu, ki ga zaseda v današnjem svetu, z nami pogovarja pesnik Milan Dekleva. Poleg njegovih pesmi poslušamo tudi izbor uglasbitev drugih slovenskih pesnikov in pesnic.
Pogovor o uglasbeni poeziji
Milan Dekleva je v pol stoletja svojega ustvarjanja napisal lepo število besedil za pesmi, pa tudi njegova poezija je marsikateremu glasbeniku služila kot izziv za uglasbitev. Obenem je tudi glasbenik in je sam uglasbil veliko svojih pesmi. Pravi, da v njegovem ustvarjanju poezija ne more živeti brez glasbe, saj sta bili beseda in glasba tudi v preteklosti neločljivi:
“Izhajam iz nekega zvoka, iz neke atmosfere – tisto, v čemer je glasba tako močna. V tem čustvenem izzivu, ki pretrese tudi razum … Tudi zdaj, ko si predstavljam, kako uglasbiti neko pesem ali pa napisati pesem na že postavljeno glasbo, glasbeno formo, se mi zdi to strašno zanimiv izziv in me vedno pripelje do presenetljivih rezultatov.”
Dobra pesem ima posebno globino, kot razlaga Milan Dekleva:
“Zanimivo pri glasbi in pri uglasbeni poeziji nasploh je to, da je tisto, kar je najbolj čustveno, to se pravi emocionalno, čutno, hkrati tudi zelo duhovno in spiritualno. To se pravi, spiritualnega ne smemo iskati v nekih oddaljenih abstrakcijah ali pa nekih globinah vesolja, ampak je to zmeraj pri roki, pri nas, nam je na razpolago. Moramo to samo začutiti in tudi razum pripraviti do tega, da ne išče nekih abstraktnih vragolij, ampak da se zaveda, da je tisto, kar je za človeka bistveno, vedno minljivo in hitro – in predano človeku v trenutku … Glasba nas to kar naprej uči: da nekaj nastaja tako, da že tudi izzveneva. Tako kot naša življenja.”
V današnji poplavi komercialnih pesmi je težko najti dovolj pozornosti za uglasbeno poezijo. V čem pa je nevarnost instantnih, površnih pristopov do ustvarjanja pesmi?
“Pri popularni glasbi, ki zaseda velik del našega zvočnega okolja in prostora, skoraj bi rekel lahko prevelik del, tako da se drugih zvočnih okolij in izzivov sploh težko zavemo in tudi težko živimo s tišino, ki jo je treba premisliti in ki je pravzaprav osnova za to, da sleherna glasba nastane, ali pa poezija. Tako da je v tem smislu postalo tudi kovanje popevk, verzov nek posel, ki ne zahteva – vsaj tako ljudje mislijo – nekega znanja ali pa neke prizadetosti pri tem. Ljudje pač to delajo iz neke navade in žal so potem rezultati takšni, da nas pravzaprav ne morejo zadovoljiti. So nekakšna potuha za to, da tega sveta ne premislimo v neki globini oziroma da ne problematiziramo svoje pozicije v svetu, ampak nas ta glasba nekako zaziblje v neko potuhnjeno enostavnost in včasih tudi primitivnost.”
V preteklih tednih, ko je koncertno in festivalsko življenje obstalo, smo se v Pesmi v žepu posvetili pogovorom o ustvarjalnosti v vsakdanjem in manj vsakdanjem življenjskem ritmu. Z nami so bili kantavtorja Jani Kovačič in Robert Petan, glasbeni producent Tone Jurca in glasbeni duo Bilbi in Gregor Stermecki. Poslušali smo nekatere nove, pa tudi mnoge starejše pesmi, ob njih pa smo raziskovali različne vloge glasbe v povezavi z družbo. Ob tem so se odprla nekatera vprašanja, ki bodo verjetno še lep čas ostajala aktualna. V zadnji oddaji se bomo ozrli nazaj, obenem pa ugibali, kaj bi lahko prinesla glasbena prihodnost …
V teh dneh, ko je koncertno in festivalsko življenje obstalo, imamo nekaj več časa za refleksijo, za vsa mogoča vprašanja o ustvarjalnosti v vsakdanjem in manj vsakdanjem življenjskem ritmu. Zato ta čas izkoriščamo za pogovor z glasbeniki, organizatorji in drugimi vpletenimi v domače glasbeno življenje, ob pesmih pa osvetlimo različne vloge glasbe v povezavi z družbo. V peti iz tega posebnega, nalezljivega cikla oddaj nam svoje soočanje z aktualnimi družbenimi in glasbenimi izzivi razkrivata Bilbi in Gregor Stermecki.
V teh dneh, ko je koncertno in festivalsko življenje obstalo, se pogovarjamo z glasbeniki, organizatorji in drugimi vpletenimi v domače glasbeno življenje. V četrti iz tega posebnega, nalezljivega cikla oddaj bo v ospredju nekaj pesmi, ki so nastale v zadnjih tednih in so tako ali drugače zaznamovane s situacijo, v kateri smo se znašli.
V teh dneh, ko je koncertno in festivalsko življenje obstalo, se pogovarjamo z glasbeniki, organizatorji in drugimi vpletenimi v domače glasbeno življenje. V tretji iz tega posebnega, nalezljivega cikla oddaj prisluhnemo glasbi z nekoliko drugačnega zornega kota, kot smo ga vajeni: svoj pogled nam razkriva glasbeni producent RTV Slovenija Tone Jurca.
V teh dneh, ko je koncertno in festivalsko življenje obstalo, se pogovarjamo z glasbeniki, organizatorji in drugimi vpletenimi v domače glasbeno življenje. V drugi iz tega posebnega, nalezljivega cikla oddaj nas razvedrijo pesmi Franeta Milčinskega Ježka, na daljavo pa je z nami kantavtor Robert Petan.
V teh dneh, ko je koncertno in festivalsko življenje obstalo, imamo nekaj več časa za refleksijo, za vsa mogoča vprašanja o ustvarjalnosti v vsakdanjem in manj vsakdanjem življenjskem ritmu. Zato bomo to in nekaj prihodnjih oddaj izkoristili za pogovor z glasbeniki, organizatorji in drugimi vpletenimi v domače glasbeno življenje, ob pesmih pa bomo osvetlili različne vloge glasbe v povezavi z družbo. V prvi iz tega posebnega, nalezljivega cikla oddaj je na daljavo z nami kantavtor Jani Kovačič.
V Pesmi v žepu bomo poslušali drugi album zasedbe Brest & Vesna Zornik. Njihova glasbena zgodba se je začela kot kreativni izraz dvojine pesnice Kristine Kočan in kitarista Sama Šalamona. Nova plošča se odmika od začetnega poprocka ter skozi glasbeno večplastnost ilustrira pesniške svetove Kristine Kočan. O plošči nam bo spregovoril avtor glasbe, kitarist in vodja skupine Samo Šalamon.
Pesem v žepu tokrat posvečamo pred kratkim preminulemu prleškemu pesniku Marku Kočarju. Avtor številnih besedil v knjižnem jeziku in narečju je vse od svojih študentskih let sodeloval z glasbeniki, njegove pesmi so tako zaživele v različnih zvrsteh zabavne glasbe. Be radio, ansambel Štrk, Štajerskih sedem, Kalamari, Ethnotrip in nenazadnje kantavtor Tadej Vesenjak – to je le nekaj imen glasbenikov, ki so se našli v njegovih besedilih in jih tudi uglasbili. O Marku Kočarju bosta spregovorila Tadej Vesenjak in pevka skupine Ethnotrip Tjaša Šimonka Kavaš.
V Pesmi v žepu se bosta tokrat prepletli plesna glasba izpred stoletja in sodobnost: skupina Manouche s tretjo ploščo nadaljuje z ustvarjanjem sproščenega plesnega vzdušja, ki ga je zastavila s ploščama Kje si lubi (2012) in Stisn se k men (2014). O novem albumu Kavalir nam bo spregovoril kitarist in vodja skupine Robert Pikl.
Nokturno žlahtnih duš je nova plošča šansonjerke Vite Mavrič. Izhodišče za njen nastanek so bile pesmi Arsena Dedića, Vita pa je album ustvarila skupaj s skladateljem in pianistom Jako Puciharjem. Minimalistični preplet šansona in jazza se vsebinsko dotakne izgubljenih in v spominih vedno znova prerojenih ljubezni.
Letošnji festival MENT bo med 5. in 7. februarjem gostil več kot osemdeset nastopajočih, odvijal se bo na štirinajstih prizoriščih in kot vsako leto obiskovalce povabil k poslušanju nekaterih znanih, še bolj pa tistih malo manj znanih, mladih glasbenikov, za katere je nastop na festivalu priložnost, da si utrejo pot na odre v Sloveniji in tujini. O festivalu MENT se pogovarjamo z enim od organizatorjev, Andražem Kajzerjem.
»Orfej iz pekla« je glasbeno-raziskovalni projekt kantavtorja Janija Kovačiča, posvečen pesmim iz koncentracijskih taborišč. Pesmi so nastale med drugo svetovno vojno, pozabe jih je rešil Poljak Aleksander Kulisiewicz, ki je marsikatero od njih tudi sam ustvaril. V slovenščino sta jih iz poljščine in nemščine prevedla Simona Klemenčič in Jani Kovačič, slednji jih tudi izvaja. Pesmi so zelo preproste, mnoge od njih odlikuje črni humor, ob poslušanju pa nas neposredno, brez narkoze postavijo v središče doživljanja enega najhujših absurdov, kar jih je zmožen človek.
V Pesmi v žepu se nam bo pridružil Drago Mislej Mef s ploščo »Ma ne že spet«. Avtor brez števila pesmi za mnoge slovenske glasbenike se dobro znajde tudi kot kantavtor, čeprav samega sebe vidi predvsem kot rokerja, ob vsem tem pa mu je najpomembneje, da njegove pesmi pripovedujejo zgodbe.
Vlado Kreslin s svojim novim albumom »Kaj naj ti prinesem, draga« dokazuje, da mu idej za pesmi še zdaleč ne zmanjkuje. Plošča je – tudi po zaslugi različnih sodelovanj – zvočno in vsebinsko pisana, vendar vse pesmi nosijo značilni pečat Kreslinove melanholične poetike, ki se rada znajde nekje na pol poti med preteklostjo in sedanjostjo.
Samuel Lucas, pevec s skoraj tridesetimi leti odrskih izkušenj, se z novo ploščo podaja na področje idejnega in glasbenega avtorstva. Album "Sebe dajem" bi lahko žanrsko označili kot poprock, v katerem je zaslediti primesi bluesa, funka, jazza in še česa, za kar imajo zasluge tudi sodelujoči glasbeniki, pisanja besedil pa so se poleg Samuela Lucasa lotili Rok Lunaček, Igor Pirkovič, Teo Collori, Dean Bakić in Amir Karalić.
Pisateljica in pesnica Alma Karlin je svojo pot okrog sveta pričela točno pred stotimi leti. Njeno potovanje ni bilo le fizična, ampak tudi duhovna, mistična izkušnja, ki se je na novi plošči Nike Solce zdaj prelila v glasbo. Album »Ko duše pokličem« prinaša prevode Alminih pesmi, sodelujoči glasbeniki pa vsak na svoj način odpeljejo v Almine skrite svetove.
V Pesmi v žepu bo zazvenela uglasbena poezija Ferija Lainščka. Že sedem let jo uglasblja kantavtorica Ditka, ki nam bo predstavila novo ploščo »Ne bodi, kar nisi«, že tretjo z Lainščkovo poezijo. Pri ustvarjanju glasbe za ploščo je sledila svojemu glasu, ki še posebno lepo zazveni v nežnih, melanholičnih baladah, uravnotežila pa jih je z nekaj živahnejšimi, igrivimi pop skladbami, po kakršnih jo poslušalci dobro poznajo že od prej.
Ob sedemdesetletnici rojstva Tomaža Pengova poslušamo cikel glasbeno-dokumentarnih oddaj, v katerih nam svoje poglede nanj razkriva sedem njegovih prijateljev in soustvarjalcev: Bogdana Herman, Milan Dekleva, Boris A. Novak, Jerko Novak, Lado Jakša, Aco Razbornik in Borut Činč. V zadnji oddaji se ustavimo ob nekaterih Pengovovih koncertnih posnetkih in pripoved o njem pripeljemo do konca.
Ob sedemdesetletnici rojstva Tomaža Pengova poslušamo cikel glasbeno-dokumentarnih oddaj, v katerih nam svoje poglede nanj razkriva sedem njegovih prijateljev in soustvarjalcev. Tokrat so z nami Bogdana Herman, Borut Činč, Lado Jakša in Milan Dekleva. Pogovarjamo se o albumih »Rimska cesta« in »Biti tu«, ob poslušanju pesmi pa odkrivamo njihovo družbenokritično komponento.
Ob sedemdesetletnici rojstva Tomaža Pengova poslušamo cikel glasbenodokumentarnih oddaj, v katerih nam svoje poglede nanj razkriva sedem njegovih prijateljev in soustvarjalcev. Tokrat bodo z nami Bogdana Herman, Milan Dekleva, Boris A. Novak, Jerko Novak in Aco Razbornik, pogovarjali pa se bomo o Pengovovem drugem albumu »Pripovedi« in poslušali, kako v njegovih pesmih odzvanja zgodovina.
Neveljaven email naslov