V Pesmi v žepu so z nami Viki, Marko in Marko, polovica šansonjerske zasedbe Same babe. Njihova četrta plošča "Vražji bend" nadaljuje žanrsko pisano uglasbljanje poezije, pri čemer ne manjka pikrih satiričnih glasbenih domislic.

Poslušamo četrti album "Vražji bend"

V šansonjerski skupini Same babe ustvarjajo Viki Baba oziroma Viktor Renčelj Škedelj, Miha Nemanič, Marko Voljč, Marko Jelovšek, Uroš Buh in Matjaž Ugovšek. Zadnja stopnica na njihovi skoraj petnajst let trajajoči šansonjerski poti je plošča Vražji bend, ki nadaljuje žanrsko pisano uglasbljanje poezije, pri čemer ne manjka pikrih satiričnih glasbenih domislic. V Pesmi v žepu nam jo predstavljajo trije člani benda: Viki in oba Marka.

Začelo se je v obliki kvarteta, z gostilniškim uglasbljanjem pesmi Janeza Menarta, ki je preraslo v prvenec Za ljubi kruhek in njene črne, črne lase (2007). Sledila sta albuma Terezijanske (2011) in Dobri možje (2014), vmes so si prislužili zmago na Festivalu slovenskega šansona (2009), pridobili dva nova stalna člana, ves čas pa ohranili hudomušen pristop k ustvarjanju, zato se zdi naslov njihovega četrtega albuma Vražji bend povsem na mestu.

Razširjeno zasedbo in posledično več možnosti za ustvarjanje aranžmajev člani skupine Same babe na novem albumu dobro izkoristijo, s tem pa se je nekoliko spremenil tudi njihov pristop k ustvarjanju:

“Ustvarjanje glasbe od začetka pa do zdaj, recimo za to četrto ploščo ali pa prvo ploščo, se zelo razlikuje. Zdaj demokratično pristopamo: vsak od svojega inštrumenta da tisto, kar sliši v tistem momentu, v aranžma same pesmi. Besedilo je pač napisano, zdaj ali je to od pesnikov, ljudsko ali pa naše avtorsko. Mi skušamo v bistvu z inštrumentom poudariti določeno sporočilnost in tako sestavljamo puzzle.”

Marko Voljč, pogovor za Pesem v žepu

Ob površnem poslušanju lahko povprečnega poslušalca njihove melodije hitro zavedejo in mu mimogrede servirajo kakšno groteskno, bizarno besedilo. Temu lahko sledi nelagodno presedanje obiskovalcev na koncertu, kar vodja skupine Viki Baba takole razlaga:

“Ta nelagodnost nam je fajn, pa ne da bi hoteli ljudi matrati, ampak zaradi tega, da jih iz neke cone udobja vsaj za tisto urico pa pol potegnemo pa da se kaj zgodi v človeku.”

Viktor Renčelj Škedelj, pogovor za Pesem v žepu

Same babe po četrtem albumu ne nameravajo počivati in ustvarjajo dalje, kljub profesionalnemu pristopu pa svojega dela ne jemljejo strogo resno:

“Bolj pomembno je to, da se igramo z glasbo, ker je luštno to početi – in če delaš to iskreno, ljudje začutijo, da je bilo res narejeno v nekem vzgibu momenta in potem lahko sočustvujejo … (smeh) … Ne, ta je dobra … Da spontanost pač prevlada.”

Marko Jelovšek, pogovor za Pesem v žepu