Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Približuje se letošnji kantavtorski festival Kantfest 2020, prijave so odprte do konca junija. Za navdih avtorjem se v tej in prihodnji Pesmi v žepu posvetimo nekaterim značilnostim kantavtorskega ustvarjanja; tokrat sta v ospredju predvsem ideja in besedilo pesmi.
Nekaj idej pred letošnjim festivalom Kantfest 2020
Festival Kantfest je zrasel iz ideje slovenskih kantavtorjev, ki niso imeli svojega prostora za združevanje in predstavljanje drug drugemu. Počasi se je osnovni ideji pridružilo še tekmovanje za zlato, srebrno in bronasto kanto. Letošnji Kantfest bo že osemnajsti po vrsti, zadnjih pet let ga spremljamo tudi na Prvem – in z veseljem opazujemo, da kakovost in prepoznavnost festivala počasi, a vztrajno rasteta. Vsako leto se prijavi vsaj nekaj neznanih, a odličnih ustvarjalcev, ki jim festivalska izkušnja nato pomaga storiti korak dlje do uresničitve kantavtorskih sanj. Kantfest je sicer nekomercialno zastavljeni festival, pri katerem največ štejejo kakovost, prepričljivost in pristnost. Pobudnica festivala je bila kantavtorica in pesnica Ksenija Jus, ki se sama v vlogi organizatorke ni najbolje počutila, je pa zaslutila, da bi bil za to nalogo verjetno pravi človek kantavtor Peter Andrej. Vse od leta 2003 se festival odvija v Rušah, združevanju se je kmalu pridružila tudi tekmovalna komponenta, saj se sodelujoči potegujejo za zlato, srebrno in bronasto kanto. Peter Andrej je iz osnovne ideje uspel razviti festival, ki spodbuja razvoj našega kantavtorskega prostora. Prav on ima zasluge, kot pravi Ksenija Jus:
»da festival vsa ta leta hodi naokrog, da raste, da v bistvu raste s festivalom tudi neka festivalska publika, ki želi ali pa ki verjame, da je glasba lahko v povezavi z besedili, s poezijo dosti več kot samo zabava in obrezovanje človeškega možgana, lahko je širjenje dimenzij. In pravzaprav zato smo nekateri ljudje na planetu, da dajemo ta sporočila v tako fini obliki, kot sta glasba in beseda, da celo tisti, ki ne verjamejo v to, včasih prisluhnejo.«
Ksenija Jus, pogovor za Pesem v žepu, november 2017
Morda tudi vam ustvarjalna žilica ne da miru in se vam po glavi podijo besede in melodije, ob omembi festivala Kantfest pa vas je zamikalo, da bi svoje ideje predstavili tudi drugim. Kako to storiti – kako napisati dobro pesem? Za začetek je najbolj pomembno, da izhajate iz sebe, iz lastnega občutenja sveta. Avtentičnost, ki je sicer v strokovnem smislu precej neoprijemljiva beseda, v praksi vendarle dobro zajame bistvo kantavtorstva. Čar tega ustvarjanja je v neposrednosti, saj med osnovno idejo in končno izvedbo največkrat ni kaj dosti vmesnih postaj, na katerih bi se izgubilo ali popačilo samo bistvo pesmi.
V kantavtorstvu ni prepovedanih tem, ni nedovoljenih občutij. Vsak od nas svet doživlja malo po svoje – in ni lepšega kot skozi pesem doživeti svet nekoga drugega. So pa kantavtorji pogosto tudi kritiki sveta, ki nas obdaja. Kantavtorica Katarina Avbar je v svojih pesmih večinoma izražala intimna občutja, vendar se je močno odzivala tudi na zunanje dogodke. Tole je povedala o svoji družbenokritični pesmi »Igor«:
»Ta pesem Igor je nastala ravno na prehodu iz leta 2007 v 2008, mislim, da je bil nek hladen zimski čas. Takrat je Slovenijo počasi že zajemala kriza, prvi odpusti so bili, taki množični. Nisem mogla mimo tega, no, na poročilih si videl vrste, ki so čakale na pakete Rdečega križa. Veliko izobraženih ljudi je izgubilo službe in jih potem niso več mogli najti. Veliko je bilo odpuščanja starejših oseb – in takrat je sama od sebe prišla ta skladba.«
Katarina Avbar, pogovor za Pesem v žepu, november 2016
Dogajanje okrog nas – posledično pa tudi v nas samih – nam je še posebno v zadnjem času podalo ogromno materiala za razmišljanje. Seveda lahko ta material postane tudi gradivo za pesmi. Vendar je od ideje do končnega rezultata navadno kar nekaj ovinkov. Pri ustvarjanju pesmi, na primer, se lahko zatakne že pri uporabi jezika. Če ste že toliko pogumni, da se odločite za slovenščino, je tudi tu dilema: se boste držali knjižnega jezika ali morda posegli po narečju ali pogovornem jeziku? Oboje zahteva kar nekaj poznavanja zakonitosti strukture jezika, dobra pesem se namreč ne napiše v trenutku, ampak jo je treba dodelati. Lanski zmagovalec festivala Kantfest Robert Petan pravi, da je izredno pozoren glede podrobnosti in dobro premisli vsak element svojih pesmi. Obenem pa se dobro zaveda pomena pristnosti izvedbe; prav to mu je, kot sam meni, pomagalo do prepričljivosti in posledično do zlate kante na festivalu:
»Jaz mislim, da je v glavnem zaslužno za to samo to, da je bilo veliko narečja, zelo je tekla beseda. Ker čim greš ti v nekaj, kar je načeloma pravilno, ampak je ljudem malo bolj tuje, se vsi malo nazaj držijo. V mojih tekstih se mi pa zdi, da je – vsaj poskušam narediti tako, no – da bi bilo res čim bolj človeško, da bi bili vsi ti najboljši momenti, da bi se človek totalno počutil razgaljeno: točno to sem razumel, točno to sem hotel, da nekdo pove, s točno takšnimi besedami … samo punch line, s prve, da udari na polno. Zdaj po domače ali ne po domače, po angleško, po slovensko, kakor koli. Se mi zdi, da vsi ful noro začutimo to.«
Robert Petan, pogovor za Pesem v žepu, avgust 2019
Humor, ali pa tudi bolj resen pristop – le da ostanete zvesti sebi. Vendar je pri pisanju besedil lahko v izredno pomoč tudi prebiranje poezije. Pa ne le tiste, ki smo jo spoznavali v šoli. Še najbolje bi bilo, če zavijete v knjižnico ali knjigarno in pobrskate med zbirkami svojih vrstnikov – naša pesniška ustvarjalnost je namreč izjemno raznolika in neverjetno kakovostna. Tega se dobro zaveda predlanska zmagovalka festivala Kantfest Sandra Erpe; s pesništvom se je intenzivno srečevala skozi študij primerjalne književnosti, kot ustvarjalka pa pravi, da je kakovost in prepričljivost pesmi mogoče doseči z branjem poezije in druge literature:
»Jaz mislim, da če ne bereš, potem si samo klišejski … Mislim, da mora biti tekst tudi strukturno nekaj posebnega, da ne posegamo čisto po pogovornem jeziku pa po frazah, ki jih že poznamo, da je nek twist notri. Ker občutja so ista, jaz mislim, da se ne bodo spreminjala še čez tisočletja, ker tudi do zdaj se niso. Spreminja se samo način izražanja in se mi zdi, da bi moralo biti to čedalje bolj cenjeno, ker svet čedalje več časa obstaja, stvari se pa ponavljajo in je težje napisati nekaj originalnega.«
Sandra Erpe, pogovor za pesem v žepu, september 2017
V tej Pesmi v žepu smo se posvetili predvsem ideji in besedilu, ki odlikujeta posamezno pesem; prihodnjič se bomo vprašali, kako je z ustvarjanjem glasbe in s samo izvedbo na odru. Morda vam kaj od naštetega pride prav tudi pri lastnem ustvarjanju – in kdo ve, morda vas zamika, da se že letos preizkusite na odru festivala Kantfest 2020!
235 epizod
Na robu večera ne potrebuješ nobenih velikih besed, samo greš. Kitara v kovčku, klobuk na glavi in … Pesem v žepu. Poneseš jo na oder ali na cesto; pustiš ji, da poišče pot do tujih ušes. Tudi skozi radijski eter, kjer je našla svoj dom v večerni glasbeni oddaji. Skozi slovensko kantavtorsko in avtorsko sceno se s pesmijo v žepu sprehaja glasbena urednica Teja Klobčar.
Približuje se letošnji kantavtorski festival Kantfest 2020, prijave so odprte do konca junija. Za navdih avtorjem se v tej in prihodnji Pesmi v žepu posvetimo nekaterim značilnostim kantavtorskega ustvarjanja; tokrat sta v ospredju predvsem ideja in besedilo pesmi.
Nekaj idej pred letošnjim festivalom Kantfest 2020
Festival Kantfest je zrasel iz ideje slovenskih kantavtorjev, ki niso imeli svojega prostora za združevanje in predstavljanje drug drugemu. Počasi se je osnovni ideji pridružilo še tekmovanje za zlato, srebrno in bronasto kanto. Letošnji Kantfest bo že osemnajsti po vrsti, zadnjih pet let ga spremljamo tudi na Prvem – in z veseljem opazujemo, da kakovost in prepoznavnost festivala počasi, a vztrajno rasteta. Vsako leto se prijavi vsaj nekaj neznanih, a odličnih ustvarjalcev, ki jim festivalska izkušnja nato pomaga storiti korak dlje do uresničitve kantavtorskih sanj. Kantfest je sicer nekomercialno zastavljeni festival, pri katerem največ štejejo kakovost, prepričljivost in pristnost. Pobudnica festivala je bila kantavtorica in pesnica Ksenija Jus, ki se sama v vlogi organizatorke ni najbolje počutila, je pa zaslutila, da bi bil za to nalogo verjetno pravi človek kantavtor Peter Andrej. Vse od leta 2003 se festival odvija v Rušah, združevanju se je kmalu pridružila tudi tekmovalna komponenta, saj se sodelujoči potegujejo za zlato, srebrno in bronasto kanto. Peter Andrej je iz osnovne ideje uspel razviti festival, ki spodbuja razvoj našega kantavtorskega prostora. Prav on ima zasluge, kot pravi Ksenija Jus:
»da festival vsa ta leta hodi naokrog, da raste, da v bistvu raste s festivalom tudi neka festivalska publika, ki želi ali pa ki verjame, da je glasba lahko v povezavi z besedili, s poezijo dosti več kot samo zabava in obrezovanje človeškega možgana, lahko je širjenje dimenzij. In pravzaprav zato smo nekateri ljudje na planetu, da dajemo ta sporočila v tako fini obliki, kot sta glasba in beseda, da celo tisti, ki ne verjamejo v to, včasih prisluhnejo.«
Ksenija Jus, pogovor za Pesem v žepu, november 2017
Morda tudi vam ustvarjalna žilica ne da miru in se vam po glavi podijo besede in melodije, ob omembi festivala Kantfest pa vas je zamikalo, da bi svoje ideje predstavili tudi drugim. Kako to storiti – kako napisati dobro pesem? Za začetek je najbolj pomembno, da izhajate iz sebe, iz lastnega občutenja sveta. Avtentičnost, ki je sicer v strokovnem smislu precej neoprijemljiva beseda, v praksi vendarle dobro zajame bistvo kantavtorstva. Čar tega ustvarjanja je v neposrednosti, saj med osnovno idejo in končno izvedbo največkrat ni kaj dosti vmesnih postaj, na katerih bi se izgubilo ali popačilo samo bistvo pesmi.
V kantavtorstvu ni prepovedanih tem, ni nedovoljenih občutij. Vsak od nas svet doživlja malo po svoje – in ni lepšega kot skozi pesem doživeti svet nekoga drugega. So pa kantavtorji pogosto tudi kritiki sveta, ki nas obdaja. Kantavtorica Katarina Avbar je v svojih pesmih večinoma izražala intimna občutja, vendar se je močno odzivala tudi na zunanje dogodke. Tole je povedala o svoji družbenokritični pesmi »Igor«:
»Ta pesem Igor je nastala ravno na prehodu iz leta 2007 v 2008, mislim, da je bil nek hladen zimski čas. Takrat je Slovenijo počasi že zajemala kriza, prvi odpusti so bili, taki množični. Nisem mogla mimo tega, no, na poročilih si videl vrste, ki so čakale na pakete Rdečega križa. Veliko izobraženih ljudi je izgubilo službe in jih potem niso več mogli najti. Veliko je bilo odpuščanja starejših oseb – in takrat je sama od sebe prišla ta skladba.«
Katarina Avbar, pogovor za Pesem v žepu, november 2016
Dogajanje okrog nas – posledično pa tudi v nas samih – nam je še posebno v zadnjem času podalo ogromno materiala za razmišljanje. Seveda lahko ta material postane tudi gradivo za pesmi. Vendar je od ideje do končnega rezultata navadno kar nekaj ovinkov. Pri ustvarjanju pesmi, na primer, se lahko zatakne že pri uporabi jezika. Če ste že toliko pogumni, da se odločite za slovenščino, je tudi tu dilema: se boste držali knjižnega jezika ali morda posegli po narečju ali pogovornem jeziku? Oboje zahteva kar nekaj poznavanja zakonitosti strukture jezika, dobra pesem se namreč ne napiše v trenutku, ampak jo je treba dodelati. Lanski zmagovalec festivala Kantfest Robert Petan pravi, da je izredno pozoren glede podrobnosti in dobro premisli vsak element svojih pesmi. Obenem pa se dobro zaveda pomena pristnosti izvedbe; prav to mu je, kot sam meni, pomagalo do prepričljivosti in posledično do zlate kante na festivalu:
»Jaz mislim, da je v glavnem zaslužno za to samo to, da je bilo veliko narečja, zelo je tekla beseda. Ker čim greš ti v nekaj, kar je načeloma pravilno, ampak je ljudem malo bolj tuje, se vsi malo nazaj držijo. V mojih tekstih se mi pa zdi, da je – vsaj poskušam narediti tako, no – da bi bilo res čim bolj človeško, da bi bili vsi ti najboljši momenti, da bi se človek totalno počutil razgaljeno: točno to sem razumel, točno to sem hotel, da nekdo pove, s točno takšnimi besedami … samo punch line, s prve, da udari na polno. Zdaj po domače ali ne po domače, po angleško, po slovensko, kakor koli. Se mi zdi, da vsi ful noro začutimo to.«
Robert Petan, pogovor za Pesem v žepu, avgust 2019
Humor, ali pa tudi bolj resen pristop – le da ostanete zvesti sebi. Vendar je pri pisanju besedil lahko v izredno pomoč tudi prebiranje poezije. Pa ne le tiste, ki smo jo spoznavali v šoli. Še najbolje bi bilo, če zavijete v knjižnico ali knjigarno in pobrskate med zbirkami svojih vrstnikov – naša pesniška ustvarjalnost je namreč izjemno raznolika in neverjetno kakovostna. Tega se dobro zaveda predlanska zmagovalka festivala Kantfest Sandra Erpe; s pesništvom se je intenzivno srečevala skozi študij primerjalne književnosti, kot ustvarjalka pa pravi, da je kakovost in prepričljivost pesmi mogoče doseči z branjem poezije in druge literature:
»Jaz mislim, da če ne bereš, potem si samo klišejski … Mislim, da mora biti tekst tudi strukturno nekaj posebnega, da ne posegamo čisto po pogovornem jeziku pa po frazah, ki jih že poznamo, da je nek twist notri. Ker občutja so ista, jaz mislim, da se ne bodo spreminjala še čez tisočletja, ker tudi do zdaj se niso. Spreminja se samo način izražanja in se mi zdi, da bi moralo biti to čedalje bolj cenjeno, ker svet čedalje več časa obstaja, stvari se pa ponavljajo in je težje napisati nekaj originalnega.«
Sandra Erpe, pogovor za pesem v žepu, september 2017
V tej Pesmi v žepu smo se posvetili predvsem ideji in besedilu, ki odlikujeta posamezno pesem; prihodnjič se bomo vprašali, kako je z ustvarjanjem glasbe in s samo izvedbo na odru. Morda vam kaj od naštetega pride prav tudi pri lastnem ustvarjanju – in kdo ve, morda vas zamika, da se že letos preizkusite na odru festivala Kantfest 2020!
Upamo, da je to vprašanje zgolj retorično, pa vendarle je lebdelo v zraku med pogovorom, ki je nastajal za tokratno Pesem v žepu. V središču bosta založba oziroma ustvarjalno polje Celinka in njen festival Godibodi, ki letos že šestnajstič po vrsti predstavlja nove glasbene projekte in izdaje. Z nami se pogovarja glasbenik in skladatelj ter umetniški vodja založbe in festivala Janez Dovč, pogovor pa prepletemo z glasbo nekaterih ustvarjalcev, ki so v preteklih letih sodelovali z založbo in nastopili na festivalu Godibodi: Sounds of Slovenia, Robert Petan, Počeni Škafi, Rudi Bučar, Katice, Lamai, Bilbi, Volk Folk, Elevators in Nula Kelvina.
Festival slovenskega šansona se je v prvi polovici maja vrnil na slovenske odre. V Kulturnem domu Krško in Gledališču Park Murska Sobota se je predstavila izbrana dvajseterica nastopajočih, ki so nam takoj po nastopih zaupali svoje vtise: Tomaž Hostnik, Irena Gantar, Ana Vipotnik, Laura Krajnc, Smaal Tokk, Patricija Škof, Dejan Dimec, Kaya Tokuhisa, Klemen Smolej, Ana Maria Mitić, Anja Strajnar, Boštjan Rous, Veronika Nikolovska, Mihael Lajlar, Andrejka Možina, Andrej Tomšič, Anja Hrastovšek, Primož Vidovič, Ana Mezgec in Jure Ivanušič. Poglede na festival so z nami delili tudi člani strokovne žirije: Jadranka Juras, Barbara Šinigoj, Gregor Stermecki, Miha Zor in Vlado Žabot.
V Pesmi v žepu se tokrat odpravljamo na kantavtorske koncerte iz bližnje in nekoliko bolj oddaljene preteklosti. Zapeli in zaigrali nam bodo Robert Petan, Tomaž Pengov, Vlado Kreslin in Momento Cigano, Hostnik pa Krečič, Vita Mavrič in Iztok Mlakar.
Pesem, še posebno kantavtorska pesem, je nosilka sporočil. Tudi takšnih z uporniško držo, ki želijo povezati podobno misleče posameznike in skupine ali zbosti tiste, ki so na drugi strani. A tokrat v središču naše pozornosti ne bodo angažirane, protestne pesmi, ki premikajo množice. Glas upora se lahko namreč v pesem ujame tudi na druge načine: kot spomin na preteklost, kot reakcija na sedanjost in nenazadnje kot obet – ali svarilo – na poti v prihodnost.
Laetitia Pohl je v vsakdanjem življenju študentka dramaturgije, na glasbenem odru pa se prelevi v lik KiKi, na videz naivne punčke, ki odraslim postreže z neprijetnimi vprašanji. Na kantavtorskem prvencu »KRiKi« nam v tesnobnem glasbenem vzdušju skozi trinajst pesmi posreduje svoj pogled na izzive odraščanja v današnjem svetu.
Pred dvajsetimi leti se je na literarnih večerjah v gostišču pri Pavli sestajala družba dobrodušnih src in zverinskih krikov, ki je prebirala poezijo različnih avtorjev – in lepega dne spomladi leta 2003 so na vrsto prišle pesmi Janeza Menarta. Zanje bi se menda spodobilo, da se jih tudi uglasbi, je razmišljal Viki Baba, poklical še tri glasbenike in rodila se je zasedba Same babe. V naslednjih dveh desetletjih je skupina prispevala nekaj ključnih kamenčkov v mozaik slovenskega šansona. Zadnjega, kot kaže, dodaja zdaj, kot poklon pokojnemu vodji zasedbe Vikiju. Ploščo »Vse živo! Same babe in samospevci« nam v Pesmi v žepu predstavljata dva od članov zasedbe: vokalist Miha Nemanič in bobnar Uroš Buh.
V Pesmi v žepu se bomo danes ozrli čez mejo, v sosednjo Italijo, kjer je od konca petdesetih let pa vse do preloma tisočletja ustvarjal Giorgio Gaber, sin tržaškega Slovenca, ki je kariero začel kot popevkar in zaslovel na San Remu, nadaljeval na televiziji in se skozi leta prelevil v izrazito družbenokritičnega kantavtorja, avtorja konceptualnih glasbenogledaliških predstav. Njegov opus nam bosta v slovenščini približala Jani Kovačič in Miran Košuta, avtorja nove knjigozvočnice »Giorgio Gaber(ščik): od popevk do teatrskih pesmi«.
V Pesmi v žepu predstavljamo novo ploščo »Neon srce« klavirskega kantavtorja Balladera, ki se po dobrem desetletju ustvarjanja pretežno v angleščini zdaj vrača k slovenskem jeziku. Dominik Bagola - Balladero se na albumu loteva predvsem ljubezenske tematike, dopolnjene z različnimi življenjskimi spoznanji, njegove pesmi pa bogatijo številna sodelovanja domačih in tujih glasbenikov. Skupaj z njimi v enajstih pesmih splete zvrstno pisano glasbeno zgodbo, v kateri pa po iskrenosti in neposrednosti vendarle najbolj izstopajo prav balade.
Zadnje tedne smo v Pesmi v žepu posvetili slovenskim šansonom, ki ste jih lahko slišali na devetih Festivalih slovenskega šansona med letoma 2001 in 2013. Raziskovali smo, kakšen je lahko slovenski šanson in katere lastnosti ga lahko delajo izstopajočega, unikatnega. V zadnji od štirih oddaj iz cikla se nekoliko odmaknemo od analiz in primerjav ter vam v poslušanje ponudimo nekaj šansonov, ki nam iz različnih razlogov lahko vsak po svoje obogatijo naš vsakdan. Izvajajo jih Katja Šulc, Tomaž Domicelj, Franc Vezela, Jana Kvas in Uglašena Riba, Marko Boh in Skupina samo za to priložnost ter Ezl Ek.
V zadnjih tednih se v Pesmi v žepu posvečamo slovenskemu šansonu. Natančneje, skladbam z devetih Festivalov slovenskega šansona, ki so se odvijali med letoma 2001 in 2013. V današnjem izboru naše raziskovanje nadaljujemo v smeri iskanja posebnosti, drznosti in inovativnosti, še posebej po jezikovni in interpretativni plati. Med tokratnimi izvajalci se znajdejo Same babe, Žabjak trio, Andraž Hribar, Anina Trobec, Jure Ivanušič in zasedba Davany.
V Pesmi v žepu brskamo po radijskem arhivu, kjer se nahaja malo več kot sto posnetkov skladb, ki so se med letoma 2001 in 2013 predstavile javnosti v okviru Festivala slovenskega šansona. V prejšnji oddaji smo se spraševali, kako lahko zveni slovenski šanson, danes pa bomo pogledali, s katerih perspektiv je mogoče pogledati na neko tematiko. Pa vzemimo za primer kar tisto najpogostejšo temo, ki kraljuje v popularni glasbi: ljubezen. Kako se je loti slovenski šanson?
V današnji in prihodnjih Pesmih v žepu bomo pozorno osvetlili delček radijskega arhiva, v katerem se nahaja dobrih sto posnetkov skladb, ki so se med letoma 2001 in 2013 predstavile javnosti v okviru Festivala slovenskega šansona. Njihovi avtorji oziroma izvajalci so se spopadli z izzivom, da glasbeno zvrst šansona, ki izvira iz srednjeveške Francije, preslikajo v slovensko okolje in ji dodajo svoj individualni pečat. Današnja prva arhivska oddaja bo nakazala razpon od klasičnih šansonov po francoskem zgledu, pa vse do zvrstno precej sodobnejših skladb.
V Pesmi v žepu se odpravljamo v Rogaško Slatino, v osemdeseta leta prejšnjega stoletja, ko se je tam odvijal Festival jugoslovanskega šansona. Revijski večeri, na katerih so se družili in predstavljali avtorji in izvajalci iz vse Jugoslavije, so med letoma 1984 in 1990 v naš prostor vnesli obilo novih pesmi s kakovostnimi besedili, podprtimi z izvrstno glasbeno zasnovo in izvedbo. Sprehodili se bomo med snovalci festivala in na uho ujeli nekaj pesmi, ki jih je radio iz Kristalne dvorane zdravilišča v Rogaški Slatini ponesel do poslušalcev.
Slovenski šanson ima v svoji zgodovini dve festivalski poglavji. Prvo sta v osemdesetih letih spisala skladatelj Bojan Adamič in glasbena urednica Meri Avsenak. Drugo je v začetku novega tisočletja odprla Vita Mavrič, ob tem pa se ji je pridružil Radio Slovenija. Snovalci festivalov so želeli spodbuditi nastajanje kakovostnih pesmi v slovenskem jeziku in tako ustvariti izvirno zvrst, ki se ne bi opirala na tuje zglede in slovenskim avtorjem in glasbenikom omogočala izražanje na visoki umetniški ravni. V glasbenem uredništvu Prvega pa zdaj odpiramo novo, tretje poglavje: Festival slovenskega šansona 2023, ki se bo s sklepnim dejanjem 28. oktobra 2023 vrnil tja, kjer se je vse začelo: v Rogaško Slatino.
V Pesmi v žepu poslušamo zadnji del cikla, posvečenega Janiju Kovačiču. Upornik z razlogom, kantavtor in avtor popularnih hitov je obenem literat, raziskovalec, filozof, pedagog s širokim znanstvenim razgledom in globino človeškega razumevanja. Svoje poglede nanj in na njegovo ustvarjanje z nami delijo Milena Mileva Blažič, Vita Mavrič, Boris A. Novak, Drago Mislej Mef, Jaka Pucihar in Primož Vidovič.
V Pesmi v žepu je z nami kantavtor Jani Kovačič, ki ga javnost pozna predvsem po hitih, kot so Delam, Revolucija in Jaz grem gor na Škofljico. Za stereotipom junaka uporniške mladine se skriva izjemno razgledan literat in glasbenik, ki je v skoraj pol stoletja ustvarjalne poti posegel po raznovrstnih glasbenih žanrih, raziskoval in prirejal je pesmi domačih in tujih avtorjev iz različnih zgodovinskih obdobij od srednjega veka do danes, obenem pa nenehno razvijal svoj lasten umetniški izraz. V tretjem delu cikla odkrivamo skrite plati njegovih pesmi, z nami pa se poleg Janija pogovarjajo še Milena Mileva Blažić, Vita Mavrič in Drago Mislej - Mef.
V Pesmi v žepu je z nami kantavtor Jani Kovačič, ki ga javnost pozna predvsem po hitih, kot so Delam, Revolucija in Jaz grem gor na Škofljico. Za stereotipom junaka uporniške mladine se skriva izjemno razgledan literat in glasbenik, ki je v skoraj pol stoletja ustvarjalne poti posegel po raznovrstnih glasbenih žanrih, raziskoval in prirejal je pesmi domačih in tujih avtorjev iz različnih zgodovinskih obdobij od srednjega veka do danes, obenem pa nenehno razvijal svoj lasten umetniški izraz. V drugem delu cikla razgrnemo časovni in prostorski zemljevid najrazličnejših glasbenih zvrsti, ki so se do zdaj znašle na Janijevem repertoarju, vsebinski okvir pa nam tokrat pomagajo postaviti Milena Mileva Blažić, Boris A. Novak, Jaka Pucihar in Primož Vidovič.
V Pesem v žepu prihaja kantavtor Jani Kovačič, ki ga javnost pozna predvsem po hitih, kot so Delam, Revolucija in Jaz grem gor na Škofljico. Za stereotipom junaka uporniške mladine se skriva izjemno razgledan literat in glasbenik, ki je v skoraj pol stoletja ustvarjalne poti posegel po raznovrstnih glasbenih žanrih, raziskoval in prirejal je pesmi domačih in tujih avtorjev iz različnih zgodovinskih obdobij od srednjega veka do danes, obenem pa nenehno razvijal svoj lasten umetniški izraz. Njegove skrite ustvarjalne plati nam v štirih oddajah pomagajo razkrivati še Milena Mileva Blažić, Boris A. Novak, Drago Mislej Mef, Vita Mavrič, Jaka Pucihar in Primož Vidovič.
V Pesmi v žepu poslušamo pivške rokerje Ana Pupedan z novim albumom »Naši u kantini«, ki so v preteklem letu proslavili trideset let skupne glasbene poti. Po vsem tem času si ne delajo več iluzij, da bodo z glasbo spremenili svet, vseeno pa si ob pesmih s tematikami nostalgije, minevanja ter povsem preproste zabave še vedno privoščijo tudi nekaj družbene kritike. O nastajanju albuma nam spregovori eden od članov zasedbe Marko Doles.
Ob koncu leta se v Pesmi v žepu oziramo po izstopajočih slovenskih kantavtorskih in drugih avtorskih glasbenih dosežkih iz zadnjega leta dni. Prejšnji teden smo pod smrečico postavili nekaj albumov in dogodkov, povezanih z znanimi, uveljavljenimi avtorji. Danes so na vrsti ustvarjalci mlajše generacije: duo 3:RMA, Blaž Mencinger, Urška Bančič, Primož Vidovič ter Leopold I., pridruži se jim še Severa Gjurin z novo kantavtorsko pesmijo.
Neveljaven email naslov