Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Približuje se letošnji kantavtorski festival Kantfest 2020, prijave so odprte do konca junija. Za navdih avtorjem se v tej in prihodnji Pesmi v žepu posvetimo nekaterim značilnostim kantavtorskega ustvarjanja; tokrat sta v ospredju predvsem ideja in besedilo pesmi.
Nekaj idej pred letošnjim festivalom Kantfest 2020
Festival Kantfest je zrasel iz ideje slovenskih kantavtorjev, ki niso imeli svojega prostora za združevanje in predstavljanje drug drugemu. Počasi se je osnovni ideji pridružilo še tekmovanje za zlato, srebrno in bronasto kanto. Letošnji Kantfest bo že osemnajsti po vrsti, zadnjih pet let ga spremljamo tudi na Prvem – in z veseljem opazujemo, da kakovost in prepoznavnost festivala počasi, a vztrajno rasteta. Vsako leto se prijavi vsaj nekaj neznanih, a odličnih ustvarjalcev, ki jim festivalska izkušnja nato pomaga storiti korak dlje do uresničitve kantavtorskih sanj. Kantfest je sicer nekomercialno zastavljeni festival, pri katerem največ štejejo kakovost, prepričljivost in pristnost. Pobudnica festivala je bila kantavtorica in pesnica Ksenija Jus, ki se sama v vlogi organizatorke ni najbolje počutila, je pa zaslutila, da bi bil za to nalogo verjetno pravi človek kantavtor Peter Andrej. Vse od leta 2003 se festival odvija v Rušah, združevanju se je kmalu pridružila tudi tekmovalna komponenta, saj se sodelujoči potegujejo za zlato, srebrno in bronasto kanto. Peter Andrej je iz osnovne ideje uspel razviti festival, ki spodbuja razvoj našega kantavtorskega prostora. Prav on ima zasluge, kot pravi Ksenija Jus:
»da festival vsa ta leta hodi naokrog, da raste, da v bistvu raste s festivalom tudi neka festivalska publika, ki želi ali pa ki verjame, da je glasba lahko v povezavi z besedili, s poezijo dosti več kot samo zabava in obrezovanje človeškega možgana, lahko je širjenje dimenzij. In pravzaprav zato smo nekateri ljudje na planetu, da dajemo ta sporočila v tako fini obliki, kot sta glasba in beseda, da celo tisti, ki ne verjamejo v to, včasih prisluhnejo.«
Ksenija Jus, pogovor za Pesem v žepu, november 2017
Morda tudi vam ustvarjalna žilica ne da miru in se vam po glavi podijo besede in melodije, ob omembi festivala Kantfest pa vas je zamikalo, da bi svoje ideje predstavili tudi drugim. Kako to storiti – kako napisati dobro pesem? Za začetek je najbolj pomembno, da izhajate iz sebe, iz lastnega občutenja sveta. Avtentičnost, ki je sicer v strokovnem smislu precej neoprijemljiva beseda, v praksi vendarle dobro zajame bistvo kantavtorstva. Čar tega ustvarjanja je v neposrednosti, saj med osnovno idejo in končno izvedbo največkrat ni kaj dosti vmesnih postaj, na katerih bi se izgubilo ali popačilo samo bistvo pesmi.
V kantavtorstvu ni prepovedanih tem, ni nedovoljenih občutij. Vsak od nas svet doživlja malo po svoje – in ni lepšega kot skozi pesem doživeti svet nekoga drugega. So pa kantavtorji pogosto tudi kritiki sveta, ki nas obdaja. Kantavtorica Katarina Avbar je v svojih pesmih večinoma izražala intimna občutja, vendar se je močno odzivala tudi na zunanje dogodke. Tole je povedala o svoji družbenokritični pesmi »Igor«:
»Ta pesem Igor je nastala ravno na prehodu iz leta 2007 v 2008, mislim, da je bil nek hladen zimski čas. Takrat je Slovenijo počasi že zajemala kriza, prvi odpusti so bili, taki množični. Nisem mogla mimo tega, no, na poročilih si videl vrste, ki so čakale na pakete Rdečega križa. Veliko izobraženih ljudi je izgubilo službe in jih potem niso več mogli najti. Veliko je bilo odpuščanja starejših oseb – in takrat je sama od sebe prišla ta skladba.«
Katarina Avbar, pogovor za Pesem v žepu, november 2016
Dogajanje okrog nas – posledično pa tudi v nas samih – nam je še posebno v zadnjem času podalo ogromno materiala za razmišljanje. Seveda lahko ta material postane tudi gradivo za pesmi. Vendar je od ideje do končnega rezultata navadno kar nekaj ovinkov. Pri ustvarjanju pesmi, na primer, se lahko zatakne že pri uporabi jezika. Če ste že toliko pogumni, da se odločite za slovenščino, je tudi tu dilema: se boste držali knjižnega jezika ali morda posegli po narečju ali pogovornem jeziku? Oboje zahteva kar nekaj poznavanja zakonitosti strukture jezika, dobra pesem se namreč ne napiše v trenutku, ampak jo je treba dodelati. Lanski zmagovalec festivala Kantfest Robert Petan pravi, da je izredno pozoren glede podrobnosti in dobro premisli vsak element svojih pesmi. Obenem pa se dobro zaveda pomena pristnosti izvedbe; prav to mu je, kot sam meni, pomagalo do prepričljivosti in posledično do zlate kante na festivalu:
»Jaz mislim, da je v glavnem zaslužno za to samo to, da je bilo veliko narečja, zelo je tekla beseda. Ker čim greš ti v nekaj, kar je načeloma pravilno, ampak je ljudem malo bolj tuje, se vsi malo nazaj držijo. V mojih tekstih se mi pa zdi, da je – vsaj poskušam narediti tako, no – da bi bilo res čim bolj človeško, da bi bili vsi ti najboljši momenti, da bi se človek totalno počutil razgaljeno: točno to sem razumel, točno to sem hotel, da nekdo pove, s točno takšnimi besedami … samo punch line, s prve, da udari na polno. Zdaj po domače ali ne po domače, po angleško, po slovensko, kakor koli. Se mi zdi, da vsi ful noro začutimo to.«
Robert Petan, pogovor za Pesem v žepu, avgust 2019
Humor, ali pa tudi bolj resen pristop – le da ostanete zvesti sebi. Vendar je pri pisanju besedil lahko v izredno pomoč tudi prebiranje poezije. Pa ne le tiste, ki smo jo spoznavali v šoli. Še najbolje bi bilo, če zavijete v knjižnico ali knjigarno in pobrskate med zbirkami svojih vrstnikov – naša pesniška ustvarjalnost je namreč izjemno raznolika in neverjetno kakovostna. Tega se dobro zaveda predlanska zmagovalka festivala Kantfest Sandra Erpe; s pesništvom se je intenzivno srečevala skozi študij primerjalne književnosti, kot ustvarjalka pa pravi, da je kakovost in prepričljivost pesmi mogoče doseči z branjem poezije in druge literature:
»Jaz mislim, da če ne bereš, potem si samo klišejski … Mislim, da mora biti tekst tudi strukturno nekaj posebnega, da ne posegamo čisto po pogovornem jeziku pa po frazah, ki jih že poznamo, da je nek twist notri. Ker občutja so ista, jaz mislim, da se ne bodo spreminjala še čez tisočletja, ker tudi do zdaj se niso. Spreminja se samo način izražanja in se mi zdi, da bi moralo biti to čedalje bolj cenjeno, ker svet čedalje več časa obstaja, stvari se pa ponavljajo in je težje napisati nekaj originalnega.«
Sandra Erpe, pogovor za pesem v žepu, september 2017
V tej Pesmi v žepu smo se posvetili predvsem ideji in besedilu, ki odlikujeta posamezno pesem; prihodnjič se bomo vprašali, kako je z ustvarjanjem glasbe in s samo izvedbo na odru. Morda vam kaj od naštetega pride prav tudi pri lastnem ustvarjanju – in kdo ve, morda vas zamika, da se že letos preizkusite na odru festivala Kantfest 2020!
235 epizod
Na robu večera ne potrebuješ nobenih velikih besed, samo greš. Kitara v kovčku, klobuk na glavi in … Pesem v žepu. Poneseš jo na oder ali na cesto; pustiš ji, da poišče pot do tujih ušes. Tudi skozi radijski eter, kjer je našla svoj dom v večerni glasbeni oddaji. Skozi slovensko kantavtorsko in avtorsko sceno se s pesmijo v žepu sprehaja glasbena urednica Teja Klobčar.
Približuje se letošnji kantavtorski festival Kantfest 2020, prijave so odprte do konca junija. Za navdih avtorjem se v tej in prihodnji Pesmi v žepu posvetimo nekaterim značilnostim kantavtorskega ustvarjanja; tokrat sta v ospredju predvsem ideja in besedilo pesmi.
Nekaj idej pred letošnjim festivalom Kantfest 2020
Festival Kantfest je zrasel iz ideje slovenskih kantavtorjev, ki niso imeli svojega prostora za združevanje in predstavljanje drug drugemu. Počasi se je osnovni ideji pridružilo še tekmovanje za zlato, srebrno in bronasto kanto. Letošnji Kantfest bo že osemnajsti po vrsti, zadnjih pet let ga spremljamo tudi na Prvem – in z veseljem opazujemo, da kakovost in prepoznavnost festivala počasi, a vztrajno rasteta. Vsako leto se prijavi vsaj nekaj neznanih, a odličnih ustvarjalcev, ki jim festivalska izkušnja nato pomaga storiti korak dlje do uresničitve kantavtorskih sanj. Kantfest je sicer nekomercialno zastavljeni festival, pri katerem največ štejejo kakovost, prepričljivost in pristnost. Pobudnica festivala je bila kantavtorica in pesnica Ksenija Jus, ki se sama v vlogi organizatorke ni najbolje počutila, je pa zaslutila, da bi bil za to nalogo verjetno pravi človek kantavtor Peter Andrej. Vse od leta 2003 se festival odvija v Rušah, združevanju se je kmalu pridružila tudi tekmovalna komponenta, saj se sodelujoči potegujejo za zlato, srebrno in bronasto kanto. Peter Andrej je iz osnovne ideje uspel razviti festival, ki spodbuja razvoj našega kantavtorskega prostora. Prav on ima zasluge, kot pravi Ksenija Jus:
»da festival vsa ta leta hodi naokrog, da raste, da v bistvu raste s festivalom tudi neka festivalska publika, ki želi ali pa ki verjame, da je glasba lahko v povezavi z besedili, s poezijo dosti več kot samo zabava in obrezovanje človeškega možgana, lahko je širjenje dimenzij. In pravzaprav zato smo nekateri ljudje na planetu, da dajemo ta sporočila v tako fini obliki, kot sta glasba in beseda, da celo tisti, ki ne verjamejo v to, včasih prisluhnejo.«
Ksenija Jus, pogovor za Pesem v žepu, november 2017
Morda tudi vam ustvarjalna žilica ne da miru in se vam po glavi podijo besede in melodije, ob omembi festivala Kantfest pa vas je zamikalo, da bi svoje ideje predstavili tudi drugim. Kako to storiti – kako napisati dobro pesem? Za začetek je najbolj pomembno, da izhajate iz sebe, iz lastnega občutenja sveta. Avtentičnost, ki je sicer v strokovnem smislu precej neoprijemljiva beseda, v praksi vendarle dobro zajame bistvo kantavtorstva. Čar tega ustvarjanja je v neposrednosti, saj med osnovno idejo in končno izvedbo največkrat ni kaj dosti vmesnih postaj, na katerih bi se izgubilo ali popačilo samo bistvo pesmi.
V kantavtorstvu ni prepovedanih tem, ni nedovoljenih občutij. Vsak od nas svet doživlja malo po svoje – in ni lepšega kot skozi pesem doživeti svet nekoga drugega. So pa kantavtorji pogosto tudi kritiki sveta, ki nas obdaja. Kantavtorica Katarina Avbar je v svojih pesmih večinoma izražala intimna občutja, vendar se je močno odzivala tudi na zunanje dogodke. Tole je povedala o svoji družbenokritični pesmi »Igor«:
»Ta pesem Igor je nastala ravno na prehodu iz leta 2007 v 2008, mislim, da je bil nek hladen zimski čas. Takrat je Slovenijo počasi že zajemala kriza, prvi odpusti so bili, taki množični. Nisem mogla mimo tega, no, na poročilih si videl vrste, ki so čakale na pakete Rdečega križa. Veliko izobraženih ljudi je izgubilo službe in jih potem niso več mogli najti. Veliko je bilo odpuščanja starejših oseb – in takrat je sama od sebe prišla ta skladba.«
Katarina Avbar, pogovor za Pesem v žepu, november 2016
Dogajanje okrog nas – posledično pa tudi v nas samih – nam je še posebno v zadnjem času podalo ogromno materiala za razmišljanje. Seveda lahko ta material postane tudi gradivo za pesmi. Vendar je od ideje do končnega rezultata navadno kar nekaj ovinkov. Pri ustvarjanju pesmi, na primer, se lahko zatakne že pri uporabi jezika. Če ste že toliko pogumni, da se odločite za slovenščino, je tudi tu dilema: se boste držali knjižnega jezika ali morda posegli po narečju ali pogovornem jeziku? Oboje zahteva kar nekaj poznavanja zakonitosti strukture jezika, dobra pesem se namreč ne napiše v trenutku, ampak jo je treba dodelati. Lanski zmagovalec festivala Kantfest Robert Petan pravi, da je izredno pozoren glede podrobnosti in dobro premisli vsak element svojih pesmi. Obenem pa se dobro zaveda pomena pristnosti izvedbe; prav to mu je, kot sam meni, pomagalo do prepričljivosti in posledično do zlate kante na festivalu:
»Jaz mislim, da je v glavnem zaslužno za to samo to, da je bilo veliko narečja, zelo je tekla beseda. Ker čim greš ti v nekaj, kar je načeloma pravilno, ampak je ljudem malo bolj tuje, se vsi malo nazaj držijo. V mojih tekstih se mi pa zdi, da je – vsaj poskušam narediti tako, no – da bi bilo res čim bolj človeško, da bi bili vsi ti najboljši momenti, da bi se človek totalno počutil razgaljeno: točno to sem razumel, točno to sem hotel, da nekdo pove, s točno takšnimi besedami … samo punch line, s prve, da udari na polno. Zdaj po domače ali ne po domače, po angleško, po slovensko, kakor koli. Se mi zdi, da vsi ful noro začutimo to.«
Robert Petan, pogovor za Pesem v žepu, avgust 2019
Humor, ali pa tudi bolj resen pristop – le da ostanete zvesti sebi. Vendar je pri pisanju besedil lahko v izredno pomoč tudi prebiranje poezije. Pa ne le tiste, ki smo jo spoznavali v šoli. Še najbolje bi bilo, če zavijete v knjižnico ali knjigarno in pobrskate med zbirkami svojih vrstnikov – naša pesniška ustvarjalnost je namreč izjemno raznolika in neverjetno kakovostna. Tega se dobro zaveda predlanska zmagovalka festivala Kantfest Sandra Erpe; s pesništvom se je intenzivno srečevala skozi študij primerjalne književnosti, kot ustvarjalka pa pravi, da je kakovost in prepričljivost pesmi mogoče doseči z branjem poezije in druge literature:
»Jaz mislim, da če ne bereš, potem si samo klišejski … Mislim, da mora biti tekst tudi strukturno nekaj posebnega, da ne posegamo čisto po pogovornem jeziku pa po frazah, ki jih že poznamo, da je nek twist notri. Ker občutja so ista, jaz mislim, da se ne bodo spreminjala še čez tisočletja, ker tudi do zdaj se niso. Spreminja se samo način izražanja in se mi zdi, da bi moralo biti to čedalje bolj cenjeno, ker svet čedalje več časa obstaja, stvari se pa ponavljajo in je težje napisati nekaj originalnega.«
Sandra Erpe, pogovor za pesem v žepu, september 2017
V tej Pesmi v žepu smo se posvetili predvsem ideji in besedilu, ki odlikujeta posamezno pesem; prihodnjič se bomo vprašali, kako je z ustvarjanjem glasbe in s samo izvedbo na odru. Morda vam kaj od naštetega pride prav tudi pri lastnem ustvarjanju – in kdo ve, morda vas zamika, da se že letos preizkusite na odru festivala Kantfest 2020!
Zadnja dva decembrska tedna v Pesmi v žepu namenjamo sprehodu med nekaterimi izstopajočimi albumi, obletnicami in dogodki, ki so zaznamovali področje slovenske kantavtorske in druge avtorske glasbe v zadnjem letu dni. Tokrat so na vrsti naslednji prepoznavni ustvarjalci: Tinkara Kovač, Andrej Šifrer, Bossa de Novo, Neisha, Vlado Kreslin in Drago Mislej Mef.
Vlado Kreslin v Pesem v žepu prinaša novi album »Živo«, na katerem se mu pridružijo mojstri gipsy swinga Teo Collori in njegova zasedba Momento Cigano. Spomladi so se odpravili na kratko skupno turnejo po Sloveniji, posnetke s koncertov pa so nato oblikovali v koncertno zvočno izdajo, ki jo bodo predstavili na letošnjem Kreslinovanju v Cankarjevem domu. Kreslinove pesmi, ki se jim na plošči pridružita še dve skladbi zasedbe Teo Collori in Momento Cigano ter ena priredba, zaživijo skozi virtuozno in doživeto interpretacijo ter nam dokažejo, da lahko še tako poznana pesem pod prsti izvrstnih glasbenikov zazveni sveže, kot bi jo poslušali prvič.
Drago Mislej Mef je po poklicu novinar, že več kot štiri desetletja pa tudi glasbenik in eden najplodovitejših slovenskih tekstopiscev. Njegova hiša v Izoli je bila vedno zbirališče najrazličnejših ustvarjalcev in je zdaj navdihnila tudi glasbeno-literarni projekt: album s knjigo, pravzaprav knjigozvočnico z naslovom »Ljubljanska 45«, o kateri se pogovarjamo v Pesmi v žepu.
Po zvoku deluje kot alternativna rokerska skupina – a Kühlschrank je v svojem bistvu kantavtorski projekt, pod katerega se podpisuje Simon Fugina. V zadnjem desetletju je svoje intimne glasbene utrinke postopoma objavljal v obliki posameznih singlov, ki jih je zdaj združil v album s pripadajočo knjižico »Konec nekega obdobja«. Prepletanje ljubezenske in družbene tematike v pesmih z močnim melanholičnim podtonom zveni kot odmev dvojine v temačnem svetu.
Kam naj se obrnejo mladi neuveljavljeni (kant)avtorji, ki želijo javnosti predstaviti svoje nove pesmi? Enega od odgovorov na to vprašanje že dve desetletji ponuja kantavtorski festival Kantfest. Ta nekomercialno zasnovan, a za slovensko glasbeno ustvarjalnost izredno pomemben festival poteka v Rušah vse od leta 2003, ko je kantavtor Peter Andrej na pobudo svojih glasbenih kolegov povabil mlade in manj mlade kantavtorice in kantavtorje, da predstavijo svoje pesmi, za večjo atraktivnost festivala pa so si izmislili tudi posrečene nagrade: zlato, srebrno in bronasto kanto za smeti. O pomenu in namenu festivala Kantfest spregovorijo dolgoletni organizator Peter Andrej ter člana festivalske žirije, kantavtorja Adi Smolar in Jani Kovačič.
Novogoriška zasedba Avtomobili letos praznuje štirideset let. Vse od začetka jo vodi ustvarjalni tandem bratov Vuksanović: Marko kot pevec in avtor besedil ter Mirko kot klaviaturist in avtor glasbe. Avtomobili so te dni pri založbi ZKP RTV Slovenija izdali že svojo enajsto studijsko ploščo »Sijaj«, s katero se ozirajo v preteklost in ji dodajajo spoznanja sedanjosti. V pogovoru z Markom Vuksanovićem se posvetimo vsebini nove plošče in poskušamo odkriti navodila za srečno vožnjo v prihodnost.
Tokratna Pesem v žepu je poklon ustvarjalnosti, ki jo lahko z iskrivim in hudomušnim pristopom ter z neznanskim veseljem do glasbe in poezije udejanji posameznik, kakršen je bil pred dnevi preminuli kantavtor, sodelavec Slovenskega glasbenoinformacijskega centra in vodja zasedbe Same Babe Viktor Škedelj Renčelj – Viki Baba. Poslušamo utrinke iz pogovorov, ki sva jih z Vikijem opravili urednica Simona Moličnik in Teja Klobčar v oddajah Slovenska zemlja v pesmi in besedi ter Pesem v žepu. Pogovori so se vrteli okrog zasedbe Same babe in njenih pesmi, med katerimi jih večina nosi Vikijev avtorski pečat.
Pesmi, ki jih poslušamo v današnji Pesmi v žepu, so izrazito uglašene z naravo in dihajo z vsako bilko, kamnom in živim bitjem, ob katerih so nastale. Piše jih Jani Kutin, vodja etno zasedbe Bakalina Velika. Skupina je po prvencu »Prvi krajec« iz leta 2019 letos predstavila svojo drugo ploščo »Zviezdna srebruo«. Odpravili smo se v Čadrg in Janija povprašali o nastajanju albuma in o njegovem pogledu na življenje, ki se zrcali v teh pesmih.
Današnji gost Pesmi v žepu je kantavtor Tomaž Domicelj, ki predstavlja novo koncertno ploščo »Jubilej« – izšla je pri ZKP RTV Slovenija, nad snemanjem in urejanjem pa je bdel naš glasbeni urednik Jane Weber. Domiceljeve pesmi nas združujejo že več kot 50 let, mnoge od njih so se med nami ustalile in ponarodele, a ves ta čas nastajajo tudi nove. Domiceljevi koncerti ne slovijo le zaradi dolžine in mnogih zbadljivih pripomb, ki jih natrese med pesmimi, ampak ljudi prepriča predvsem zaradi svoje glasbene in besedilne vsestranskosti. Koncertne utrinke je letos poleti zbral na novem dvojnem albumu »Jubilej«, posvečenem sedemdesetletnici Festivala Ljubljana, kjer so tudi nastali posnetki.
V Pesmi v žepu se nam z novim albumom »Dobro jütro« predstavlja Michael Leopold oziroma radgonski reper Leopold I. Na prvencu, pod katerega se podpisuje producent Vid Turica, nam Leopold I. skozi dvanajst pesmi v neposredni in dramaturško razgibani pripovedni maniri naslika konstelacijo pogledov na življenje, podanih z različnih perspektiv. Iskrena, kritična, a obenem naravnost simpatična izpoved predstavnika mlajše generacije je začinjena z melodiko radgonskega narečja in domišljenim glasbenim prispevkom gostujočih glasbenikov.
V Pesmi v žepu se tokrat odpravljamo po »Stopinjah«, ki jih ubira ustvarjalni dvojec Lara Poreber - Lamai in Borut Antončič - Bort Ross. Začelo se je pred petimi leti s prvencem »Tam«, njuna glasbena ljubezenska zgodba pa se zdaj nadaljuje v osmih skladbah s prepoznavnim Larinim vokalom, ki nadgrajujejo zasanjani pop prvenca, poslušalcem pa ponujajo prijeten odmik od tegob vsakdanjika.
Vse od leta 2003 se v Rušah enkrat letno zberejo kantavtorji. Stari in mladi, izkušeni in tisti, ki na odru šele ubirajo prve korake. In vsako leto znova se vprašajo: na kant ali v kanto? In odgovor je: na Kantfest! Pretekli konec tedna se je ta najpomembnejši slovenski kantavtorski festival odvil že dvajsetič. V prvem, tekmovalnem večeru so se predstavili štiri kantavtorice in štirje kantavtorji in se v sproščenem vzdušju pomerili za festivalske nagrade: prave kante za smeti. Zlato kanto je letos prejela Urška Bančič - Urška, srebrno Mišel Ristov - Amo, bronasto pa Zvezdana Novaković.
Med kantavtorji je nekaj takšnih, ki so v prvi vrsti pesniki, zato so njihove kantavtorske stvaritve pravzaprav uglasbena poezija. Eden od njih je Matej Krajnc, ki kot kantavtor ustvarja že tri desetletja, pesni pa še nekoliko dlje. Zaradi zahtevnejših besedil in nekomercialne naravnanosti svoje glasbe ves čas ostaja bolj na obrobju scene. Letos poleti je predstavil dve vinilni izdaji: novi album »Spačene anekdote« in ponatis svoje prve prave kantavtorske plošče »Vse pesmi so tihe«.
V sedmo sezono Pesmi v žepu vstopamo z novim albumom uglasbene poezije »Med nama je angel«, predstavlja nam ga njegova avtorica, kantavtorica Ditka. Tako kot na prejšnjih treh albumih Ditka v ospredje postavlja sodelovanje s pesnikom Ferijem Lainščkom, tokrat pa dodaja še pet uglasbitev drugih pesnikov: Kajetana Koviča, Janeza Menarta, Cirila Zlobca, Karla Destovnika Kajuha ter pesem »Tiha misel« Srečka Kosovela, ki je nastala v sodelovanju s Tinkaro Kovač.
V zadnjem letošnjem poletnemu potepanju po nedavno izdanih skladbah in albumih slovenskih ustvarjalcev poslušamo pesmi v popevkarskih in rokerskih barvnih odtenkih. Z nami so Neisha z albumom »Dvigam jadra«, Tretji kanu s singlom »Na zadnji julijski dan« ter Vudlenderji s prvencem »Si ti tisti«.
Glasba dandanes nima več tolikšnega vpliva na družbeno dogajanje, kot ga je imela denimo v šestdesetih in sedemdesetih letih preteklega stoletja, s protestnimi kantavtorji in drugimi umetniki, ki so poganjali kolesje družbenih sprememb. A to ne pomeni, da danes glasba ne more biti kritična. Le nekoliko drugačne poti ubira, če želi biti slišana. Za današnji poletni izbor nedavno nastalih pesmi smo izbrali nekaj takšnih, ki našim individualnim in kolektivnim zablodam nastavljajo ogledalo, izvajajo jih zasedbi Katalena in Brina ter kantavtor ter filozof Primož Vidovič.
V Pesmi v žepu se danes skozi glasbo odpravljamo na kratek potep preko meja naše države. Družbo nam delajo glasbenice in glasbeniki, ki smo jih v preteklem letu z novimi projekti predstavili na Prvem: Ani Frece s šansonjerskim albumom »Hotel za srečo«, Noreia, Jani Kovačič in Laura Krajnc s koncertno ploščo »Kilt Roberta Burnsa«, duo 3:RMA s kantavtorskim prvencem »a well-paved road« in Bossa de Novo s svojim 5. albumom »Twist«.
Navdih za današnji glasbeni izbor v Pesmi v žepu odkrivamo v različnih kotičkih Slovenije. V Novi Gorici nas pozdravijo Avtomobili s prvim singlom z njihove prihajajoče plošče, v Čadrgu prisluhnemo zasedbi Bakalina Velika in novemu etno albumu »Zviezdna srebruo«, v Ljubljani nas pozdravi Blaž Mencinger s svojim kantavtorskim prvencem »Ujetnik spominov«, za konec pa odpotujemo proti severovzhodu, v Gornji Radgoni se nam z reperskim prvencem »Dobro jütro« predstavi Leopold I., za konec pa v Razkrižju zazvenijo še »Žalostinke po razkriško«, narečna poezija Vlada Žabota v uglasbitvi Rudija Pančurja in izvedbi Male mestne muzike.
Poslušamo tri vélika imena slovenskega kantavtorstva: Vlado Kreslin, Zoran Predin in Adi Smolar so v preteklem letu predstavili vsak svojo novo vinilno ploščo. Kreslinova »Namesto koga roža cveti« je jubilejna izdaja ob tridesetletnici istoimenskega albuma, Predin je na novi album »Takšnih več ne delajo« ujel odsev današnjega časa, Smolarjeva kompilacija »Pasji dnevi za kantavtorje« pa zaznamuje štiri desetletja njegovega kantavtorskega ustvarjanja.
Za iztočnico tokratnega poletnega izbora Pesmi v žepu smo si izbrali poezijo. Njena zvočnost, ritem in melodija, pretanjena igra vokalov in konzonantov – vse to se prav v tej umetniški zvrsti kar najlepše udejanji. Ker pa je Pesem v žepu glasbena oddaja, bomo ostali pri poeziji, ki je nagovorila glasbenike, da so ji dodali glasbo. Zazvenele bodo uglasbene pesmi Valentina Vodnika, Ferija Lainščka, Karla Destovnika Kajuha, Milana Dekleve, za konec pa še uglasbena pripoved Josipa Jurčiča.
Neveljaven email naslov