Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Približuje se letošnji kantavtorski festival Kantfest 2020, prijave so odprte do konca junija. Za navdih avtorjem se v tej in prihodnji Pesmi v žepu posvetimo nekaterim značilnostim kantavtorskega ustvarjanja; tokrat sta v ospredju predvsem ideja in besedilo pesmi.
Nekaj idej pred letošnjim festivalom Kantfest 2020
Festival Kantfest je zrasel iz ideje slovenskih kantavtorjev, ki niso imeli svojega prostora za združevanje in predstavljanje drug drugemu. Počasi se je osnovni ideji pridružilo še tekmovanje za zlato, srebrno in bronasto kanto. Letošnji Kantfest bo že osemnajsti po vrsti, zadnjih pet let ga spremljamo tudi na Prvem – in z veseljem opazujemo, da kakovost in prepoznavnost festivala počasi, a vztrajno rasteta. Vsako leto se prijavi vsaj nekaj neznanih, a odličnih ustvarjalcev, ki jim festivalska izkušnja nato pomaga storiti korak dlje do uresničitve kantavtorskih sanj. Kantfest je sicer nekomercialno zastavljeni festival, pri katerem največ štejejo kakovost, prepričljivost in pristnost. Pobudnica festivala je bila kantavtorica in pesnica Ksenija Jus, ki se sama v vlogi organizatorke ni najbolje počutila, je pa zaslutila, da bi bil za to nalogo verjetno pravi človek kantavtor Peter Andrej. Vse od leta 2003 se festival odvija v Rušah, združevanju se je kmalu pridružila tudi tekmovalna komponenta, saj se sodelujoči potegujejo za zlato, srebrno in bronasto kanto. Peter Andrej je iz osnovne ideje uspel razviti festival, ki spodbuja razvoj našega kantavtorskega prostora. Prav on ima zasluge, kot pravi Ksenija Jus:
»da festival vsa ta leta hodi naokrog, da raste, da v bistvu raste s festivalom tudi neka festivalska publika, ki želi ali pa ki verjame, da je glasba lahko v povezavi z besedili, s poezijo dosti več kot samo zabava in obrezovanje človeškega možgana, lahko je širjenje dimenzij. In pravzaprav zato smo nekateri ljudje na planetu, da dajemo ta sporočila v tako fini obliki, kot sta glasba in beseda, da celo tisti, ki ne verjamejo v to, včasih prisluhnejo.«
Ksenija Jus, pogovor za Pesem v žepu, november 2017
Morda tudi vam ustvarjalna žilica ne da miru in se vam po glavi podijo besede in melodije, ob omembi festivala Kantfest pa vas je zamikalo, da bi svoje ideje predstavili tudi drugim. Kako to storiti – kako napisati dobro pesem? Za začetek je najbolj pomembno, da izhajate iz sebe, iz lastnega občutenja sveta. Avtentičnost, ki je sicer v strokovnem smislu precej neoprijemljiva beseda, v praksi vendarle dobro zajame bistvo kantavtorstva. Čar tega ustvarjanja je v neposrednosti, saj med osnovno idejo in končno izvedbo največkrat ni kaj dosti vmesnih postaj, na katerih bi se izgubilo ali popačilo samo bistvo pesmi.
V kantavtorstvu ni prepovedanih tem, ni nedovoljenih občutij. Vsak od nas svet doživlja malo po svoje – in ni lepšega kot skozi pesem doživeti svet nekoga drugega. So pa kantavtorji pogosto tudi kritiki sveta, ki nas obdaja. Kantavtorica Katarina Avbar je v svojih pesmih večinoma izražala intimna občutja, vendar se je močno odzivala tudi na zunanje dogodke. Tole je povedala o svoji družbenokritični pesmi »Igor«:
»Ta pesem Igor je nastala ravno na prehodu iz leta 2007 v 2008, mislim, da je bil nek hladen zimski čas. Takrat je Slovenijo počasi že zajemala kriza, prvi odpusti so bili, taki množični. Nisem mogla mimo tega, no, na poročilih si videl vrste, ki so čakale na pakete Rdečega križa. Veliko izobraženih ljudi je izgubilo službe in jih potem niso več mogli najti. Veliko je bilo odpuščanja starejših oseb – in takrat je sama od sebe prišla ta skladba.«
Katarina Avbar, pogovor za Pesem v žepu, november 2016
Dogajanje okrog nas – posledično pa tudi v nas samih – nam je še posebno v zadnjem času podalo ogromno materiala za razmišljanje. Seveda lahko ta material postane tudi gradivo za pesmi. Vendar je od ideje do končnega rezultata navadno kar nekaj ovinkov. Pri ustvarjanju pesmi, na primer, se lahko zatakne že pri uporabi jezika. Če ste že toliko pogumni, da se odločite za slovenščino, je tudi tu dilema: se boste držali knjižnega jezika ali morda posegli po narečju ali pogovornem jeziku? Oboje zahteva kar nekaj poznavanja zakonitosti strukture jezika, dobra pesem se namreč ne napiše v trenutku, ampak jo je treba dodelati. Lanski zmagovalec festivala Kantfest Robert Petan pravi, da je izredno pozoren glede podrobnosti in dobro premisli vsak element svojih pesmi. Obenem pa se dobro zaveda pomena pristnosti izvedbe; prav to mu je, kot sam meni, pomagalo do prepričljivosti in posledično do zlate kante na festivalu:
»Jaz mislim, da je v glavnem zaslužno za to samo to, da je bilo veliko narečja, zelo je tekla beseda. Ker čim greš ti v nekaj, kar je načeloma pravilno, ampak je ljudem malo bolj tuje, se vsi malo nazaj držijo. V mojih tekstih se mi pa zdi, da je – vsaj poskušam narediti tako, no – da bi bilo res čim bolj človeško, da bi bili vsi ti najboljši momenti, da bi se človek totalno počutil razgaljeno: točno to sem razumel, točno to sem hotel, da nekdo pove, s točno takšnimi besedami … samo punch line, s prve, da udari na polno. Zdaj po domače ali ne po domače, po angleško, po slovensko, kakor koli. Se mi zdi, da vsi ful noro začutimo to.«
Robert Petan, pogovor za Pesem v žepu, avgust 2019
Humor, ali pa tudi bolj resen pristop – le da ostanete zvesti sebi. Vendar je pri pisanju besedil lahko v izredno pomoč tudi prebiranje poezije. Pa ne le tiste, ki smo jo spoznavali v šoli. Še najbolje bi bilo, če zavijete v knjižnico ali knjigarno in pobrskate med zbirkami svojih vrstnikov – naša pesniška ustvarjalnost je namreč izjemno raznolika in neverjetno kakovostna. Tega se dobro zaveda predlanska zmagovalka festivala Kantfest Sandra Erpe; s pesništvom se je intenzivno srečevala skozi študij primerjalne književnosti, kot ustvarjalka pa pravi, da je kakovost in prepričljivost pesmi mogoče doseči z branjem poezije in druge literature:
»Jaz mislim, da če ne bereš, potem si samo klišejski … Mislim, da mora biti tekst tudi strukturno nekaj posebnega, da ne posegamo čisto po pogovornem jeziku pa po frazah, ki jih že poznamo, da je nek twist notri. Ker občutja so ista, jaz mislim, da se ne bodo spreminjala še čez tisočletja, ker tudi do zdaj se niso. Spreminja se samo način izražanja in se mi zdi, da bi moralo biti to čedalje bolj cenjeno, ker svet čedalje več časa obstaja, stvari se pa ponavljajo in je težje napisati nekaj originalnega.«
Sandra Erpe, pogovor za pesem v žepu, september 2017
V tej Pesmi v žepu smo se posvetili predvsem ideji in besedilu, ki odlikujeta posamezno pesem; prihodnjič se bomo vprašali, kako je z ustvarjanjem glasbe in s samo izvedbo na odru. Morda vam kaj od naštetega pride prav tudi pri lastnem ustvarjanju – in kdo ve, morda vas zamika, da se že letos preizkusite na odru festivala Kantfest 2020!
235 epizod
Na robu večera ne potrebuješ nobenih velikih besed, samo greš. Kitara v kovčku, klobuk na glavi in … Pesem v žepu. Poneseš jo na oder ali na cesto; pustiš ji, da poišče pot do tujih ušes. Tudi skozi radijski eter, kjer je našla svoj dom v večerni glasbeni oddaji. Skozi slovensko kantavtorsko in avtorsko sceno se s pesmijo v žepu sprehaja glasbena urednica Teja Klobčar.
Približuje se letošnji kantavtorski festival Kantfest 2020, prijave so odprte do konca junija. Za navdih avtorjem se v tej in prihodnji Pesmi v žepu posvetimo nekaterim značilnostim kantavtorskega ustvarjanja; tokrat sta v ospredju predvsem ideja in besedilo pesmi.
Nekaj idej pred letošnjim festivalom Kantfest 2020
Festival Kantfest je zrasel iz ideje slovenskih kantavtorjev, ki niso imeli svojega prostora za združevanje in predstavljanje drug drugemu. Počasi se je osnovni ideji pridružilo še tekmovanje za zlato, srebrno in bronasto kanto. Letošnji Kantfest bo že osemnajsti po vrsti, zadnjih pet let ga spremljamo tudi na Prvem – in z veseljem opazujemo, da kakovost in prepoznavnost festivala počasi, a vztrajno rasteta. Vsako leto se prijavi vsaj nekaj neznanih, a odličnih ustvarjalcev, ki jim festivalska izkušnja nato pomaga storiti korak dlje do uresničitve kantavtorskih sanj. Kantfest je sicer nekomercialno zastavljeni festival, pri katerem največ štejejo kakovost, prepričljivost in pristnost. Pobudnica festivala je bila kantavtorica in pesnica Ksenija Jus, ki se sama v vlogi organizatorke ni najbolje počutila, je pa zaslutila, da bi bil za to nalogo verjetno pravi človek kantavtor Peter Andrej. Vse od leta 2003 se festival odvija v Rušah, združevanju se je kmalu pridružila tudi tekmovalna komponenta, saj se sodelujoči potegujejo za zlato, srebrno in bronasto kanto. Peter Andrej je iz osnovne ideje uspel razviti festival, ki spodbuja razvoj našega kantavtorskega prostora. Prav on ima zasluge, kot pravi Ksenija Jus:
»da festival vsa ta leta hodi naokrog, da raste, da v bistvu raste s festivalom tudi neka festivalska publika, ki želi ali pa ki verjame, da je glasba lahko v povezavi z besedili, s poezijo dosti več kot samo zabava in obrezovanje človeškega možgana, lahko je širjenje dimenzij. In pravzaprav zato smo nekateri ljudje na planetu, da dajemo ta sporočila v tako fini obliki, kot sta glasba in beseda, da celo tisti, ki ne verjamejo v to, včasih prisluhnejo.«
Ksenija Jus, pogovor za Pesem v žepu, november 2017
Morda tudi vam ustvarjalna žilica ne da miru in se vam po glavi podijo besede in melodije, ob omembi festivala Kantfest pa vas je zamikalo, da bi svoje ideje predstavili tudi drugim. Kako to storiti – kako napisati dobro pesem? Za začetek je najbolj pomembno, da izhajate iz sebe, iz lastnega občutenja sveta. Avtentičnost, ki je sicer v strokovnem smislu precej neoprijemljiva beseda, v praksi vendarle dobro zajame bistvo kantavtorstva. Čar tega ustvarjanja je v neposrednosti, saj med osnovno idejo in končno izvedbo največkrat ni kaj dosti vmesnih postaj, na katerih bi se izgubilo ali popačilo samo bistvo pesmi.
V kantavtorstvu ni prepovedanih tem, ni nedovoljenih občutij. Vsak od nas svet doživlja malo po svoje – in ni lepšega kot skozi pesem doživeti svet nekoga drugega. So pa kantavtorji pogosto tudi kritiki sveta, ki nas obdaja. Kantavtorica Katarina Avbar je v svojih pesmih večinoma izražala intimna občutja, vendar se je močno odzivala tudi na zunanje dogodke. Tole je povedala o svoji družbenokritični pesmi »Igor«:
»Ta pesem Igor je nastala ravno na prehodu iz leta 2007 v 2008, mislim, da je bil nek hladen zimski čas. Takrat je Slovenijo počasi že zajemala kriza, prvi odpusti so bili, taki množični. Nisem mogla mimo tega, no, na poročilih si videl vrste, ki so čakale na pakete Rdečega križa. Veliko izobraženih ljudi je izgubilo službe in jih potem niso več mogli najti. Veliko je bilo odpuščanja starejših oseb – in takrat je sama od sebe prišla ta skladba.«
Katarina Avbar, pogovor za Pesem v žepu, november 2016
Dogajanje okrog nas – posledično pa tudi v nas samih – nam je še posebno v zadnjem času podalo ogromno materiala za razmišljanje. Seveda lahko ta material postane tudi gradivo za pesmi. Vendar je od ideje do končnega rezultata navadno kar nekaj ovinkov. Pri ustvarjanju pesmi, na primer, se lahko zatakne že pri uporabi jezika. Če ste že toliko pogumni, da se odločite za slovenščino, je tudi tu dilema: se boste držali knjižnega jezika ali morda posegli po narečju ali pogovornem jeziku? Oboje zahteva kar nekaj poznavanja zakonitosti strukture jezika, dobra pesem se namreč ne napiše v trenutku, ampak jo je treba dodelati. Lanski zmagovalec festivala Kantfest Robert Petan pravi, da je izredno pozoren glede podrobnosti in dobro premisli vsak element svojih pesmi. Obenem pa se dobro zaveda pomena pristnosti izvedbe; prav to mu je, kot sam meni, pomagalo do prepričljivosti in posledično do zlate kante na festivalu:
»Jaz mislim, da je v glavnem zaslužno za to samo to, da je bilo veliko narečja, zelo je tekla beseda. Ker čim greš ti v nekaj, kar je načeloma pravilno, ampak je ljudem malo bolj tuje, se vsi malo nazaj držijo. V mojih tekstih se mi pa zdi, da je – vsaj poskušam narediti tako, no – da bi bilo res čim bolj človeško, da bi bili vsi ti najboljši momenti, da bi se človek totalno počutil razgaljeno: točno to sem razumel, točno to sem hotel, da nekdo pove, s točno takšnimi besedami … samo punch line, s prve, da udari na polno. Zdaj po domače ali ne po domače, po angleško, po slovensko, kakor koli. Se mi zdi, da vsi ful noro začutimo to.«
Robert Petan, pogovor za Pesem v žepu, avgust 2019
Humor, ali pa tudi bolj resen pristop – le da ostanete zvesti sebi. Vendar je pri pisanju besedil lahko v izredno pomoč tudi prebiranje poezije. Pa ne le tiste, ki smo jo spoznavali v šoli. Še najbolje bi bilo, če zavijete v knjižnico ali knjigarno in pobrskate med zbirkami svojih vrstnikov – naša pesniška ustvarjalnost je namreč izjemno raznolika in neverjetno kakovostna. Tega se dobro zaveda predlanska zmagovalka festivala Kantfest Sandra Erpe; s pesništvom se je intenzivno srečevala skozi študij primerjalne književnosti, kot ustvarjalka pa pravi, da je kakovost in prepričljivost pesmi mogoče doseči z branjem poezije in druge literature:
»Jaz mislim, da če ne bereš, potem si samo klišejski … Mislim, da mora biti tekst tudi strukturno nekaj posebnega, da ne posegamo čisto po pogovornem jeziku pa po frazah, ki jih že poznamo, da je nek twist notri. Ker občutja so ista, jaz mislim, da se ne bodo spreminjala še čez tisočletja, ker tudi do zdaj se niso. Spreminja se samo način izražanja in se mi zdi, da bi moralo biti to čedalje bolj cenjeno, ker svet čedalje več časa obstaja, stvari se pa ponavljajo in je težje napisati nekaj originalnega.«
Sandra Erpe, pogovor za pesem v žepu, september 2017
V tej Pesmi v žepu smo se posvetili predvsem ideji in besedilu, ki odlikujeta posamezno pesem; prihodnjič se bomo vprašali, kako je z ustvarjanjem glasbe in s samo izvedbo na odru. Morda vam kaj od naštetega pride prav tudi pri lastnem ustvarjanju – in kdo ve, morda vas zamika, da se že letos preizkusite na odru festivala Kantfest 2020!
Poslušamo izbor letošnjih singlov in pesmi z nedavno izdanih albumov v izvedbi različnih protagonistk. Večinoma so avtorice ali soavtorice svojih pesmi ter jih vsaka na svoj način zaznamujejo z vokalno interpretacijo. Nekaj besed bosta o svojih projektih spregovorili pevki Lamai in Tinkara Kovač, slednja je v duetu z Aniko Horvat tudi aktualna zmagovalka festivala Melodije morja in sonca.
Odprte so prijave na 20. kantavtorski festival Kantfest 2022, na katerem se bodo 9. septembra kantavtorice in kantavtorji potegovali za zlato, srebrno in bronasto kanto. Najpomembnejši tovrstni festival pri nas že vse od leta 2003 spodbuja izvirno kantavtorsko ustvarjalnost v maternem jeziku, za mnoge sodelujoče pa je pomenil odskočno desko za nadaljevanje glasbene poti. O festivalu spregovorita dva kantavtorja – organizator Peter Andrej in član strokovne žirije Jani Kovačič, poslušamo pa pesmi prejemnikov nagrad iz preteklih let.
Najpopularnejši škotski pesnik Robert Burns je v svojem dokaj kratkem, a burnem življenju napisal precej pesmi, v katere je ujel duh svojega časa. Hitro so ponarodele in segle preko prostorskih in časovnih meja, nedavno pa so oživele tudi v slovenščini, in sicer kot »Kilt Roberta Burnsa«. V tem projektu so združili moči člani zasedbe Noreia, ki sta se jim pridružila kantavtor Jani Kovačič in pevka ter violinistka iz zasedbe Zajtrk Laura Krajnc. V središče svojega programa so postavili Burnsovo kantato »Veseli berači« iz leta 1785, dodali pa so ji še nekaj drugih ponarodelih Burnsovih pesmi. Koncertni album »Kilt Roberta Burnsa« nam v Pesmi v žepu predstavlja Anej Ivanuša, eden od članov zasedbe Noreia.
Kitaristka Urška Supej in pevka Maša But sta duo 3:RMA. Pod imenom, ki je zloženka začetnic imen teh dveh izvrstnih mladih glasbenic, te dni izhaja njun kantavtorski prvenec »a well-paved road«: minimalističen, feminističen in neobremenjeno zazrt v širjave doživljanja življenja. Ustvariti jima ga je pomagal londonski producent Femi Temowo, ki ga skupaj z njima predstavlja v tokratni Pesmi v žepu.
Vipavski gengsta reper Smaal Tokk se je znašel v krizi srednjih let in posledično posnel svojo tretjo ploščo. V svojem značilnem humornem slogu se na njej sprehodi med vprašanji medosebnih odnosov pa vse do politike, dotakne pa se tudi marsikatere boleče tematike. Pesmi, ki sta jih z njim soustvarila saksofonist Klemen Kotar in bobnar Enos Kugler, se na albumu »Kriza srednjih let« prepletajo s povezovalnimi medvložki, številni glasbeni gostje pa poskrbijo za zvrstno pestrost tega konceptualnega albuma. Smaal Tokk ga posveča usmerjeni publiki: moškim v 40. letih in ženskam, ki razumejo te moške.
Tokrat je z nami pevka, pianistka in avtorica, ki je na poklicno pot v prostranstvo popglasbe vstopila pred sedemnajstimi leti kot klasično izobražena akademska pianistka in skladateljica in že s prvencem prepričala občinstvo. Neža Buh - Neisha nam v Pesmi v žepu predpremierno predstavlja svojo novo ploščo »Dvigam jadra«, na kateri združi moči z več izvrstnimi gostujočimi pevci in glasbeniki, pri tem pa gonilna sila vseh trinajstih pesmi ostaja njen prodoren, energičen vokal, ki ga je v zadnjih letih še dodatno izpilila.
Andrej Šifrer, kantavtor s 45-letno glasbeno kilometrino, 23 izdanimi albumi in številnimi uspešnicami, med katerimi jih je kar nekaj ponarodelih, na prvi letošnji majski dan praznuje 70 let. Z nami se pogovarja o svoji glasbeni poti, o svojih pesmih in ljudeh, ki so vplivali nanje. Zaupa pa nam tudi, kaj pripravlja za svoje okroglo glasbeno praznovanje.
V Pesmi v žepu je z nami Brencl Banda s svojim 5. albumom »Čarovniški lov – Hunter Witches«. Lahkotni plesni koraki, ki so spremljali glasbo z njihovih prejšnjih plošč, so pred dvema letoma zaradi družbenih okoliščin nepričakovano zastali, na njihovo mesto pa so stopile tesnoba, izgubljenost posameznika – in po drugi strani želja po skupinskem angažmaju. Novo poglavje Brencl Bande, ki poleg vsebinskega obrata prinaša tudi nekoliko spremenjeno zvočno podobo, nam predstavi vodja skupine Andrej Boštjančič - Ruda.
Blaž Mencinger si je glasbeno kilometrino začel nabirati v zasedbah Jazz in the Pants in Mencarija, kot kantavtor se je prvič izpostavil na festivalu Kantfest 2020, kjer je osvojil drugo nagrado – srebrno kanto. Zdaj se predstavlja s kantavtorskim prvencem, EP ploščo »Ujetnik spominov«.
V Pesmi v žepu tokrat vstopamo v minimalistični zvočni svet ženskega vokala in vibrafona, ki na novem albumu »Rajska ptica« raznovrstne glasbene sloge poveže v ubrano celoto. Od slovenske popevke, jazz standardov pa do sodobnih avtorskih pesmi in šansona nas vodita pevka Ajda Stina Turek, s katero se v Pesmi v žepu tudi pogovarjamo, in vibrafonist Vid Jamnik. Plošča »Rajska ptica« je pred kratkim izšla pri ZKP RTV Slovenija v sodelovanju z uredništvom za jazz programa ARS.
Po slovenskih ulicah bo v teh dneh zapeljal star predelan gasilski avtomobil z napisom Kavč festival, ki z živo glasbo vabi na pisan nabor glasbenih in gledaliških dogodkov. Med nastopajočimi bo nekaj znanih, še več pa neznanih domačih in tujih ustvarjalcev, ki vam bodo v intimnem zavetju dnevnih sob, kuhinj, dvorišč in drugih kotičkov v posluh in ogled ponudili svoje stvaritve. O idejni zasnovi in festivalskem programu bosta v Pesmi v žepu spregovorila Matija Solce in Tines Špik iz organizacijske ekipe Kavč festivala.
60. in 70. leta preteklega stoletja so s pesmimi Boba Dylana, Joan Baez in drugih kantavtorjev tudi v naš prostor prinesla ideje ameriškega protestniškega gibanja. Podobam iz ljudskih, protestniških in drugih kantavtorskih pesmi vse odtlej zvesto sledi Bogdana Herman, ki je v šestdesetih letih s Tomažem Domiceljem med drugim prepevala pesem »Kam so šle vse rožice«.
Ena najprepoznavnejših slovenskih glasbenic in avtoric Tinkara Kovač predstavlja svoj 13. album »Neskončnost«, na katerem je skladbam iz različnih obdobij svoje kariere nadela novo zvočno podobo. Njen vokal ob spremljavi pisane ekipe glasbenic in glasbenikov ter aranžmajih Giovannija Toffolonija še jasneje zazveni, kar usmeri dodatno pozornost na besedila, vse skupaj pa nam predstavi Tinkaro Kovač v nekoliko drugačni luči, kot smo je vajeni.
Pisani utrinki urbanega ljubljanskega življenja, razmislek o lastni vlogi v svetu, kritika družbenih zablod in ideje o lepši, pravičnejši prihodnosti, prepletene z zgodovinskimi referencami. Vse to se sestavi v pesmi, ki jih piše in izvaja Vasja Vipotnik – trnovski raper Skova. V Pesmi v žepu poslušamo pesmi z njegovega albuma Theatrum in nekaj živih izvedb s spremljevalno zasedbo Skovani, posnetih v oddajah Radia Slovenija – Prva vrsta in Izštekani.
V Pesmi v žepu poslušamo izbor uglasbene poezije nekaterih pesnikov, ki so si prislužili Prešernovo nagrado (med njimi sta jo dva tudi zavrnila): Ciril Zlobec, Ivan Minatti, Milan Jesih, Dane Zajc, Boris A. Novak, Janez Menart, Svetlana Makarovič in Feri Lainšček. Mnogi od njih so sicer pisali tudi besedila za popevke, šansone in druge glasbene zvrsti, včasih so celo sami stopili v vlogo izvajalcev. Mi pa tokrat ostajamo izključno pri njihovi poeziji, ki so si jo za uglasbitev izbrali različni glasbeniki.
Kantavtorske pesmi največkrat v središče postavljajo avtorja in njegovo avtobiografsko izpoved, vendar včasih stopijo tudi v tuje čevlje in ponudijo prostor za izražanje zgodb drugih ljudi. Nekateri kantavtorji to razumejo celo kot dolžnost, še posebno če osrednji pripovedni liki sami svoje pripovedi ne morejo podati. V Pesmi v žepu bomo poslušali nekaj tovrstnih zgodb, ki jih izvajajo Katarina Juvančič, Vita Mavrič, Iztok Mlakar, Jani Kovačič in Tomaž Hostnik.
Boštjan Soklič je slovenski glasbeni javnosti poznan kot član skupine Tantadruj, s katero uglasbljajo poezijo slovenskih klasikov, vzporedno pa ustvarja tudi kot kantavtor. Po kaseti »Za soncem« (1994) je svoja vandranja po domišljijskih svetovih zdaj zbral na drugem albumu »Pesmi iz Sokostana«, ki nam ga predstavlja v tokratni Pesmi v žepu.
Zasedba Bossa de Novo nas je tik pred novim letom razveselila s svojim 5. albumom »Twist«, na katerem je zbrala 13 pesmi različnih domačih in tujih avtorjev ter jih preoblekla v značilni slog bossa nove. O ustvarjanju albuma in o prevajanju in prirejanju skladb, ki se v slovenskem jeziku zdijo nenavadno sorodne izvirnikom v brazilski portugalščini, nam bo spregovoril vodja skupine Bossa de Novo, vokalist Primož Vitez.
Prigode iz preteklosti, ujete v ljudskem izročilu, lahko pomagajo osmisliti izzive sedanjosti. Kako pa bodo današnji trenutki ostali zapisani v glasbi? V Pesmi v žepu bomo delček odgovora na to vprašanje poiskali na dveh nedavnih albumih: »Kužne pesmi« skupine Katalena in »Šelestenja« Rudija Bučarja.
Premik iz starega v novo leto vam bomo v Pesmi v žepu pomagali premostiti z nekaj slovenskimi šansoni in kantavtorskimi skladbami, ki nam jih namenjajo Vita Mavrič, Jure Ivanušič, Iztok Mlakar, Nika Solce, Hostnik pa Krečič in Drago Mislej - Mef.
Neveljaven email naslov