"Slovenci več ali manj poznamo majolike," pove Mateja Kos, soavtorica razstave Slovenska majolika, kustosinja v Narodnem muzeju Slovenije. V Petku brez pravila pove še, od kod je tehnika izdelave teh posod pripotovala do nas in kako to, da smo Slovenci majoliko posvojili do te mere, da je postala mitološki predmet - v ljudskih pesmih recimo predstavlja veselo družbo.

Majolika je postala mitološki predmet slovenske tradicije, v ljudskih pesmih jo opevajo kot simbol dobre in vesele družbe

"Slovenci bolj ali manj poznamo majolike," pove Mateja Kos, soavtorica razstave Slovenska majolika, kustosinja v Narodnem muzeju Slovenije.

"Majolika je keramična tehnika, ki so jo razvili v osrednji Aziji. Potem so ta znanja potovala skupaj s keramiki v severno Italijo in južno Španijo, ki je bila takrat zasedena, in od tam naprej čez Balearske otoke, recimo Majorko, v Italijo oz. najprej na Sicilijo. In po otoku Majorka je ta tehnika dobila ime majolika."

Majolika je torej keramična tehnika in posoda. Ampak tako ni povsod po Evropi:

"Ime za keramično tehniko majolika je ime, ki ga uporabljajo po vsem svetu, ime za posodo, majolika, uporabljamo samo tukaj, v Sloveniji."

Keramična tehnika majolika ima posebnost in to je bela glazura:

"Običajno so do takrat, do izuma te bele glazure, glazirali keramične posode s prozorno svinčevo glazuro. Glazura je steklasta snov, v njej je običajno dodatek svinca zato, da zniža talilno temperaturo. Zakaj mora biti glazura na keramiki? Ker je keramika porozna in bi tekočina, ki bi jo nalili v takšno posodo, prej ali slej skozi pore v površini posode na neki način hlapela skozi steno."