Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Vlogo Edne Iles pri promociji Medtnerjeve glasbe je težko preceniti. Od leta1930 naprej je njegova dela uvrščala na vse svoje koncerte. "Da se o njem zdaj pogosto govori v isti sapi kot o njegovem prijatelju Sergeju Rahmaninovu in se redno pojavlja na recitalih in posnetkih, je rezultat njene prodornosti in vztrajnosti", je zapisal neodvisni kritik Martin Anderson. Če ne bi živela v relativni izolaciji Midlanda, bi morda uživala večji uspeh kot solistka, saj je v svojih dvajsetih in tridesetihtih letih koncertirala v Berlinu, dunajskem Musikvereinu, Oslu, Stockholmu in Budimpešti, se poleg Paderewskega in Furtwänglerja pojavila seriji koncertov mednarodnih zvezd in igrala pod vodstvom dirigentov, kot so Sir Adrian Boult, Sir Thomas Beecham in Willem Mengelberg. Danes je že skoraj pozabljena.
5 epizod
O največjih klavirskih virtuozih sedanjega in (pol)preteklega časa. Spoznavamo njihova življenja, glasbeno-estetske nazore in interpretacijske poglede na integralna dela pianistične literature.
Vlogo Edne Iles pri promociji Medtnerjeve glasbe je težko preceniti. Od leta1930 naprej je njegova dela uvrščala na vse svoje koncerte. "Da se o njem zdaj pogosto govori v isti sapi kot o njegovem prijatelju Sergeju Rahmaninovu in se redno pojavlja na recitalih in posnetkih, je rezultat njene prodornosti in vztrajnosti", je zapisal neodvisni kritik Martin Anderson. Če ne bi živela v relativni izolaciji Midlanda, bi morda uživala večji uspeh kot solistka, saj je v svojih dvajsetih in tridesetihtih letih koncertirala v Berlinu, dunajskem Musikvereinu, Oslu, Stockholmu in Budimpešti, se poleg Paderewskega in Furtwänglerja pojavila seriji koncertov mednarodnih zvezd in igrala pod vodstvom dirigentov, kot so Sir Adrian Boult, Sir Thomas Beecham in Willem Mengelberg. Danes je že skoraj pozabljena.
Predstavljamo skladatelja pianista Emila von Sauerja in Leopolda Godowskega. Na sporedu Courante in Trio ter Sonata za klavir št. 2 Emila von Sauerja, Ples čarovnic Edwarda MacDowlla, Junij iz niza Letni časi Petra Iljiča Čajkovskega, izbor treh Chopinovih klavirskih nokturnov in Passacaglia Leopolda Godowskega.
September je tukaj in začela sta se nova sezona in novo šolsko leto, od začetka, iz temeljev smo začeli tudi mi; iz tistih temeljev na katerih stoji naš okus in bistvena sestavina našega dojemanja klavirske glasbe. Tej sestavini se z besedami najbolj približamo, če ji rečemo izvirnost in hkrati tudi neposrednost. Odpraviti se moramo daleč nazaj; da jo začutimo, da se je znova zavemo in jo potem tudi prepoznamo v sedanjosti.
September je tukaj in začenja se nova sezona, novo šolsko leto in tudi mi začenjamo od začetka, iz temeljev; iz tistih temeljev na katerih stoji naš okus in bistvena sestavina našega dojemanja klavirske glasbe. Tej sestavini se z besedami najbolj približamo, če ji rečemo izvirnost in hkrati tudi neposrednost. Odpraviti se moramo daleč nazaj; da jo začutimo, da se je znova zavemo in jo potem tudi prepoznamo v sedanjosti.
Ob Isaacu Albenizu in Enriqueju Granadosu, ki sta v začetku 20. stoletja uvrstila špansko nacionalno klasično glasbo na svetovni zemljevid, ne moremo mimo Manuela de Falle, od njiju za dobro desetletje mlajšega skladatelja, čigar umetniška zapuščina je pomembno prispevala k bogastvu svetovne glasbene zakladnice. Kljub temu da je de Falla diplomiral iz klavirja in kompozicije na madridskem Kraljevem konservatoriju, se ni podal na pot koncertnega pianista, kot Albeniz in Granados, ali Portugalec Jose Vianna da Motta, saj mu takšen način glasbenega življenja ni bil blizu. Njegov skladateljski opus že na splošno ni obsežen. Tudi izvirnih del za klavir ni veliko, vendar so kljub relativni majhnosti redno prisotna na pianističnih odrih, kar že samo po sebi priča o umetniški vrednosti njegovih skladb.
To, kar sta za špansko glasbo Granados in Albeniz, pomeni na Portugalskem José Vianna da Motta. V drugi polovici 19. stoletja najdemo nacionalna gibanja v klasični glasbi pri skoraj vseh prebujajočih se narodih, ki so svojo lastno, izvirno kulturo in izročilo postavili v temelje svoje identitete. Joséja Vianno da Motto je njegov že zgodaj odkriti glasbeni dar ob podpori portugalskega kralja in plemstva pripeljal v Berlin, na slovito Scharwenkovo akademijo. Tam si je hitro ustvaril ugled kot pianist, muzikolog in dirigent. Leta 1885 je odpotoval v Weimar, v mojstrsko šolo k Franzu Lisztu. Sloviti Madžar se je o nadarjenosti mladega pianista in skladatelja izrazil z velikimi pohvalami in spodbudnimi besedami. Srečanja z Lisztom je da Motta do konca življenja opisoval kot svojo najdragocenejšo izkušnjo.
Neveljaven email naslov