Kaj je skupna točka mobilnih telefonov, LED svetil, vetrnih elektrarn, električnih vozi in medicinskih raziskav z magnetno resonanco? Magneti. Pridobivajo jih iz tako imenovanih redkih zemelj, ki v zemeljski skorji sicer niso tako redke, so pa redke s strateškega vidika. Skoraj popoln primat na tem področju ima namreč Kitajska, kar je v preteklosti – zlasti leta 2011 – že večkrat sprožilo vratolomne obrate cen redkih zemelj in s tem vplivalo tudi na cene končnih produktov. Pester trg redkih zemelj in to, kakšno vlogo igrajo na njem slovenski proizvajalci, sta bili temi tokratnih Poslovnih krivulj.

Kaj je skupna točka mobilnih telefonov, LED svetil, zabavne elektronike, računalnikov, vetrnih elektrarn, pa električnih in hibridnih avtomobilov, laserjev, medicinskih raziskav z magnetno resonanco, aparatov v gospodinjski elektroniki, sončnih celic, TV-zaslonov? Vsem po vrsti so skupni magneti.

Vsa ta tehnologija, bo, kot pravi dr. Boris Saje, vodja programa magnetnih komponent v Kolektorju, tlakovala pot v prihodnost. Morala bo postati še učinkovitejša, varčnejša in … zato bo zahtevala še več magnetov. Pa imamo zanje dovolj virov? In kako bo špekuliranje z njimi vplivalo na končne cene produktov?

Redke zemlje redke le strateško

Če lahko že desetletja opazujemo vojno za strateško pomembno nafto, kovine … se vojna za surovinami v minulih letih širi tudi na področje tako imenovanih redkih zemelj, iz katerih lahko med drugim pridobivajo magnete. Ampak naj vas izraz “redke” ne zavede. “Izraz je zavajajoč, ker ga povezujemo z biti ali ne biti na voljo. V zemeljski skorji je redkih zemelj ravno toliko kot mineralov,bakra, niklja, kobalta …” pojasnjuje Saje.

Dobro, če je redkih zemelj, iz katerih izdelajo približno dve tretjini vseh trajnih magnetov na svetu, dovolj, zakaj se potem okrog njih bije vojna? Odgovor se skriva v teh, kdo redke zemlje pridobiva.

Kitajska je torej z leti postala pravi monopolist na trgu redkih zemelj. Pred nekaj leti je proizvedla kar 97 odstotkov vse svetovne proizvodnje redkih zemelj za magnete, pri čemer je bolje, da ne izgubljamo besed, kakšen davek zaradi strupov, ki se sproščajo v ozračje, plača okolje v bližini tovrstnih rudnikov. Kitajci pa ni so le največji proizvajalec redkih zemelj, temveč tudi njihov največji porabnik. To jim prinaša izjemen nadzor nad celotnim trgom in s tem sunkovite preobrate v cenah.

Ključni proizvajalci se še vedno z glavobolom spominjajo leta 2011

“Bilo je aprila ali maja 2011, ko je naša strateška nabava okrog pol osmih zjutraj dobila konkretno ponudbo za neki redkozemeljski material. Pol ure pozneje sem dobil še eno sporočilo, v katerem je pisalo: “Boris, ta ponudba velja samo še dve uri.” Tako pa se ne da delati,” se spominja Saje.

Balon na trgu redkih zemelj se je tedaj izjemno napihnil … Med drugim se je začel napihovati zaradi napovedi o izjemnem porastu električne mobilnosti in vetrne energije. Izračunali so, da se bo poraba magnetov zanje močno povečala, in ob tem kar naenkrat ugotovili, da virov morda ne bo dovolj.

“Leta 2011 so cene redkih zemelj znorele za faktor 20–25. Potem pa smo se zbudili, Američani, Kanadčani, Japonci, Avstralci, in v štirih letih dosegli, da se je kitajski delež zmanjšal na 85 odstotkov.” – Boris Saje

Ples na trgu redkih zemelj je trajal dalje, balon je počil, zaradi česar so Združene države pred nekaj meseci zaprle enega svojih največjih rudnikov Mt. Pass, ki ga upravlja družba Molycorp. Ta je leta 2011 po letih mirovanja najprej obnovil proizvodnjo zaradi hudih podražitev redkih zemelj, zdaj se ji znova odpoveduje. “S tem se delež naše odvisnosti od Kitajske spet povečuje in bo kmalu spet kakšna panika,” poudarja Saje.

In kakšne so razmere danes?

Boris  Saje ugotavlja, da dejanska uporaba redkih zemelj ne sledi napovedani, da kitajske rudarske, proizvodne in izvozne kvote še nimajo vpliva na dostopnost redkih zemelj. Da se je delež Kitajske pri proizvodnji redkih zemelj s 97-odstotnega deleža leta 2011 spustil na 86 odstotkov, da dobave niso nikoli izostale, tudi ne v primeru kitajsko-japonskega ribiškega spora ne ter da je treba povečati razvojna prizadevanja za nove materiale, ki bi zmanjšali odvisnost od redkih zemelj in Kitajske.

Pomembna vloga Slovencev

Naša država je ena redkih v Evropi, ki na področju proizvodnje magnetov tekmuje s svetovno konkurenco. To potrjuje tudi lanskoletni seznam bonitetnih hiš i in Dun & Bradstreet, na katerem so med najbolje ocenjenimi slovenskimi družbami tudi podjetja, ki se ukvarjajo s proizvodnjo magnetov – na primer Kolektor, Iskra in Magneti Ljubljana, prav slednji so leto pred tem prejeli tudi nagrado rating leta.

Svoj kamenček pri večanju neodvisnosti od redkih kovin in s tem Kitajske pa je dodala tudi slovenska znanost. Na Inštitutu Jožef Stefan so po dveletnih intenzivnih raziskavah letos razvili in uspešno preizkusili novo tehnologijo za proizvodnjo visokoenergijskih magnetov z minimalno vsebnostjo dragocenih težkih redkih zemelj. Ta je kar 16-krat manjša od te, ki so jo poznali do zdaj.