Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Kulturni fokus

553 oddaj

553 oddaj


V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.

V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.


15.01.2021

Narodni muzej Slovenije

Kranjski deželni muzej, ki je bil ustanovljen leta 1821, v letu, ko je bila v Ljubljani na kongresu Svete alianse zbrana evropska vladarska, politična in vojaška elita, je bil med prvimi muzejskimi ustanovami v takratnem srednjeevropskem prostoru, pri nas pa tudi med prvimi znanstvenimi ustanovami.

54 min 17 s

08.01.2021

Mala Kline: "Gledališče je kraj srečanja z neznanim."

Ljudje 20. stoletja so verjeli, da vsi skupaj živimo v krivičnem, izkoriščevalskem, neznosnem svetu. Tudi ljudje 21. stoletja verjamemo, da vsi skupaj živimo v krivičnem, izkoriščevalskem in neznosnem svetu. Ljudje 20. stoletja so verjeli, da je ta svet mogoče radikalno spremeniti in da pri tem umetnost, če se bo seveda osvobodila omejujočih konvencij meščanskega 19. stoletja, ne le lahko, ampak celo mora aktivno sodelovati. Ljudje 21. stoletja, se zdi, nismo prepričani, da je korenita sprememba na bolje sploh še možna, kakšna naj bi bila pri vsem tem vloga umetnosti – konvencionalne ali ne –, pa je sploh nejasno. No, enega bolj intrigantnih premislekov o težko opredeljivem presečišču med družbo in sodobno umetnostjo lahko najdemo v knjigi Gledališča potencialnosti : med etiko in politiko, pod katero se je podpisala plesalka, koreografinja in filozofinja, dr. Male Kline. Kakor pove že podnaslov, avtorica v razpravi, ki je pred nedavnim izšla v založbi zavoda Maska, razmišlja o nepričakovani politični moči pa tudi o specifični etični razsežnosti, ki sta vpisani ne le v dramsko gledališče ampak v tako rekoč vse današnje uprizoritvene umetnostne prakse. Do kakšnih ugotovitev se je navsezadnje dokopala, smo preverjali v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili prav Malo Kline. Z njo se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: hulkiokantabak (Pixabay)

46 min 46 s

01.01.2021

Čarovništvo

V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.

58 min 56 s

25.12.2020

Črtomir in Valjhun ali Ciril in Metod?

Vsi smo brali Uvod h Krstu pri Savici, kajne. Zahvaljujoč tej romantični pesnitvi o poslednjem boju med Valjhunom, koroškim vojvodo, ki je že sprejel krščansko vero, in Črtomirom, ki vodi zadnje pogane na Kranjskem, je med Slovenci menda precej globoko zasidrana specifična predstava o naravi pokristjanjevanja Slovanov … Na sledi Prešernu si slej ko prej mislimo, da je evangeljsko sporočilo med naše prednike prišlo z ognjem in mečem in da bi kri, prelita v tem procesu, napolnila vsaj jezero. A ni bilo čisto tako – že pri nas, v vzhodnoalpskem prostoru ne, še manj pa v drugih deželah, kjer so v zgodnjem srednjem veku živeli Slovani: na Balkanu torej pa drugod v srednji Evropi, ob južnem Baltiku in v prostranih stepah evropskega vzhoda. Saj drži, da je pokristjanjevanje pogosto spremljalo nasilje, a misijon je imel tudi številne druge, povsem drugačne obraze; o tem navsezadnje piše že Prešeren v samem Krstu, ko Bogomila Črtomiru govori o svojem srečanju z blagim irskim misijonarjem, ki da je v okolici Bleda pridigal, da "pravi Bog se kliče Bog ljubezni," ki "čudno k sebi vod' otroke ljube, / da ne želi nobenega pogube". In če k vsemu temu dodamo še spoznanje, da so prve krščanske pridigarje k sebi pogosto vabili sami voditelji najzgodnejših slovanskih držav – od velikomoravskega kneza Rastislava v 9. do velikega kijevskega kneza Vladimirja Svjatoslaviča v 10. stoletju –, tedaj je jasno, da je zgodba o pokristjanjevanju Slovanov bistveno kompleksnejša, kakor bi si mislili zgolj ob branju Prešernovega Uvoda. Zato smo v tokratnem Kulturnem fokusu skušali orisati večstoletni proces, ki je Božjo besedo pripeljala med Slovane in tako trajno zaznamoval pismenost, umetnost ter verske predstave in prakse tega prostora. Pri tem nam je bil v pomoč dr. Simon Malmenvall, rusist, zgodovinar in teolog, docent na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani in Fakulteti za pravo in poslovne vede pri Katoliškem inštitutu, ki se z vprašanjem pokristjanjevanja Slovanov znanstveno-raziskovalno ubada v kontekstu podoktorskega temeljnega raziskovalnega projekta Vladarski svetniki (mučenci) na obrobju srednjeveške Evrope: Kijevska Rusija, Norveška, Duklja, ki poteka na Fakulteti za pravo in poslovne vede ter ga financira Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije (ARRS). Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: spomenik Cirilu in Metodu v Skopju (Wikipedia, javna last)

57 min 52 s

18.12.2020

Ludwig van Beethoven, genij

17. decembra leta 1770, so v nemškem Bonnu, v katoliški cerkvi svetega Remigija, krstili dan ali dva starega dečka, ki je navsezadnje spremenil svet. Ne, fant iz družine flamskih priseljencev ni odrasel ne v zvitega ministra ne v drznega generala ne v ambicioznega podjetnika; kakor že njegova ded in oče se je oprijel družinske tradicije in se izšolal za glasbenika. To se na prvi pogled sicer ne sliši nič kaj obetavno, toda 56 let, 9 simfonij, 5 klavirskih koncertov, 16 godalnih kvartetov, 32 klavirskih in 10 violinskih sonat ter eno opero pozneje ni bilo menda nikogar več, ki bi ga ne poznal. In čeprav drži, da je v splošnem dolžina spomina našega – prav kakor življenja – kratka, niti danes nihče ni v posebni zadregi ob omembi njegovega imena: Ludwig van Beethoven. Vsi znamo zabrundati kako njegovo melodijo, kajne. Vsi vemo, da je nekaj najbolj kompleksnih, silovitih, transcendentnih kompozicij v zgodovini svetovne glasbe napisal gluh. Vsem je, skratka, jasno, da je bil genij. Pa je s to visokoletečo besedo tudi že povedano vse, kar velja o njem vedeti? Ali nam je kaj bolj jasno, kakšna je bila glasbena tradicija, iz katere je izrasel? Ali kaj vemo, o načinih, kako jo je prignal do popolnosti in navsezadnje tudi presegel? Ali že lahko s kakršnokoli zanesljivostjo rečemo, kaj nam je s svojimi kompozicijami pravzaprav hotel sporočiti? Ali moremo razložiti, zakaj nas njegova glasba, napisana pred dvesto leti in več, nagovarja, kakor da bi jo bil napisal naš neposredni sodobnik? – Ker je odgovor na vsa našteta vprašanja slej ko prej negativen, smo se v tokratnem Kulturnem fokusu posvetili Ludwigu van Beethovnu. Pri tem nam je pomagal muzikolog in predavatelj na Oddelku za muzikologijo ljubljanske Filozofske fakultete, dr. Matjaž Barbo. Z njim se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: Joseph Karl Stieler - Beethoven, 1820, detajl (Wikipedia, javna last)

51 min 55 s

11.12.2020

Veš, mašina, svoj dolg

Nekje na slabo preglednem križišču med kratko zgodbo, znanstveno razpravo, časopisnim člankom, osebno-izpovedno refleksijo in družbeno ali politično intervencijo se nahaja – esej. Očitno gre za heterogen, izmuzljiv, težko opredeljiv besedilni žanr, ki pa že vse od 16. stoletja in francoskega renesančnega pisatelja in filozofa, Michela de Montaigna, velja za enega najbolj prestižnih v zahodni literarni tradiciji. A, priznajmo, v našem času prestiž in popularnost ne hodita nujno vštric in zdi se, da bralke in bralci dandanes radi beremo predvsem romane, biografije in spomine, medtem ko esej v splošnem ostaja na bolj zaprašenih knjižnih policah. Poznamo pa, kajpada, tudi svetle izjeme; najnovejša med njimi so gotovo eseji Esada Babačića, zbrani v knjigi Veš, mašina, svoj dolg, ki je izšla pri Cankarjevi založbi. Delo, za katerega je njen avtor, pesnik, novinar, prevajalec in pevec znane novovalovske skupine Via Ofenziva, jeseni prejel prestižno Rožančevo nagrado za najboljšo esejistično zbirko leta, je namreč že razprodana, čeprav so bile naše knjigarne zadnje čase seveda zaprte. Podobno kakor v knjigarnah je tudi v knjižnicah – podatki na Cobissu zgovorno pričajo, da je Veš, mašina, svoj dolg ta hip ena najbolj izposojanih knjig pri nas. O čem torej piše Babačić, kaj nam sporoča in na kakšen način to počne, da je prepričal slovensko bralstvo v širokem loku od laikov prek sladokuscev do poklicnih bralcev? – Odgovor smo iskali v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili prav Esada Babačića. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Esad Babačić (BoBo / MMC)

53 min 26 s

04.12.2020

Igor Vidmar: "Bolj kot za botra punka bi rad veljal za njegovega ideologa."

Naš tokratni gost ni ne kitarist ne bobnar ne pevec, pravzaprav sploh ni glasbenik, in vendar si brez njega nikakor ne moremo predstavljati slovenske popularne glasbe zadnjih 40 let in še več. Kako vendar bi si jo, ko pa je konec sedemdesetih produciral prve plošče Pankrtov, v zgodnjih osemdesetih je na noge postavil Novi rock, prvi in dolgo najpomembnejši rokovski festival v Sloveniji, v osemdesetih in devetdesetih pa je kot organizator koncertov k nam pripeljal take velikane svetovnega formata, kot so Nick Cave, David Bowie ali Nirvana. Morda še pomembneje pa je, da je v dolgem nizu avtorskih oddaj tako na Radiu Študent kakor v naši hiši, na Valu 202, pa seveda z množico komentarjev, kritik in polemik vseskozi zavzeto, inteligentno in duhovito zagovarjal ne le pravico glasbenikov, da drzno preiskujejo meje svoje lastne kreativnosti, ampak tudi pravico nas, navadnih državljank in državljanov, da se sami, brez paternalističnega posredovanja raznovrstnih varuhov ideološke in estetske pravšnjosti, soočimo z glasbo, ki nam jo ti glasbeniki navsezadnje ponujajo v poslušanje. Kakor je bilo menda že mogoče uganiti, smo v tokratnem Kulturnem fokusu pred mikrofon povabili Igorja Vidmarja. Neposredni povod za pogovor je slej ko prej bila bližajoča se Vidmarjeva sedemdesetletnica, a zares nas je zanimalo, čemu Vidmar verjame, da naj dobra glasba hodi vštric z družbeno-političnim aktivizmom; preverjali smo, kakšna je dediščina, ki so jo slovenski kulturi zapustile naše prvoborske punk skupine, zaposlovalo pa nas je tudi vprašanje, ali se je v času, ko so nosilci glasbe postali digitalni, družbena moč glasbe kaj zmanjšala. O vsem tem in še čem smo z Igorjem Vidmarjem malo diskutirali in malo klepetali v oddaji, ki jo je pripravil Goran Dekleva. foto: Igor Vidmar (MMC / Miloš Ojdanić)

56 min 26 s

27.11.2020

Sodelovanje človeka z robotom, naravo in z družbenim okoljem

Roboti so v moderni dobi začeli svet naseljevati pred stoletjem, čeprav je misel nanje zorela že v starih antičnih mitih davnih civilizacij. Počasi so povzemali oblike našega telesa, ne pa duha, čustev in zavesti, čeprav gre za umetno inteligentna, velikokrat človeku podobna bitja, ki se spreminjajo v brezdušne računalniške algoritme. V robotizirani družbi se postavlja vse več etičnih vprašanj o socialni interakciji med človekom in robotom, skritih agendah, ki nastajajo v ozadjih, nevarnostih in etični odgovornosti človeka do družbe sedanjosti in prihodnosti.

54 min 9 s

20.11.2020

Eshatološki miti

V pripovedih in legendah o umiranju ali koncu sveta najdemo univerzalne podobe, ki so se rojevale že daleč pred modernim časom, v mezopotamski in staroegipčanski civilizaciji ali v pomembnih temeljih indoevropske kulture, v religioznih okvirjih s predstavami o krožnem potovanju časa in vedno obnavljajočih se naravnih ciklih in vračanju podob življenja. Ideja propada se skozi zgodovino človekove kulture razvija kot božji načrt načina premagovanja transcendentnega nad materialnim, lahko pa gre za posvsem posvetne ideje sodobnega sveta množične in popularne kulture.

52 min 53 s

13.11.2020

Ksenija Hribar je bila pionirka sodobnega plesa tudi v Londonu

Plesalka, pedagoginja in koreografinja Ksenija Hribar se je v zgodovino slovenskega plesa zapisala kot ustanoviteljica in umetniški vodja Plesnega teatra Ljubljana. V 60-ih in 70-ih letih 20-ega stoletja je živela v Londonu, kjer je sodelovala v prvi angleški sodobnoplesni skupini. Londonska plesna leta Ksenije Hribar se nam 21 let po njeni smrti razkrivajo v knjigi Ksenija, Xenia, ki jo je pri založbi Maska izdal publicist na področju teorije in zgodovine sodobnih scenskih umetnosti ter zgodovinar in arhivar sodobnega plesa Rok Vevar. Z njim se je pogovarjala Urška Henigman.

54 min 58 s

06.11.2020

Vzhodna Azija v slovenskih muzejih

Pandemija novega koronavirusa je številne kulturne ustanove po vsem svetu prisilila, da so del svojih programov malodane čez noč preselile na internet. Toda sama misel, da muzejem in galerijam prav svetovni splet lahko pomembno pomaga pri izpolnjevanju njihovega poslanstva, nikakor ni nova. Ker je v depojih pač shranjenih bistveno več artefaktov, kakor pa je na voljo vitrin v razstavnih prostorih, lahko muzeji in galerije prav na svojih spletnih straneh javnosti pokažejo tudi tisto bogastvo, ki se sicer izmika radovednemu pogledu obiskovalk in obiskovalcev. Táko kukanje v praviloma skrito zaodrje kar štirih slovenskih muzejev – Slovenskega etnografskega muzeja, Pokrajinskega muzeja Celje, Narodnega muzeja Slovenije ter Pomorskega muzeja »Sergej Mašera« Piran – si lahko zdaj privoščimo na naslovu www.vazcollections.si. Tu zadnjih nekaj tednov domujeta podatkovna baza in spletna stran Vzhodnoazijske zbirke v Sloveniji, s katero je bil okronan večletni znanstveno-raziskovalni projekt, ki je evidentiral, na nacionalni ravni prvikrat povezal ter obiskovalkam in obiskovalcem na ogled navsezadnje ponudil z bogatimi spremnimi informacijami opremljene vrhunske fotografije prav vsega vzhodnoazijskega gradiva, ki je v hrambi naših muzejskih institucij. Kaj vse torej lahko vidimo, če obiščemo vazcollections.si? V kolikšni meri z obiskom te spletne strani razširimo svoje vedenje o Kitajski in Japonski? V kolikšni meri poglobimo svoje vedenje o zgodovini kulturnih stikov med slovenskim in vzhodnoazijskim prostorom? In zakaj je, ne nazadnje, pomembno, da je vse to gradivo zdaj zbrano na enem samem mestu? – To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili vodjo projekta Vzhodnoazijske zbirke v Sloveniji : vpetost slovenskega prostora v globalno izmenjavo predmetov in idej z Vzhodno Azijo, sinologinjo ter umetnostno zgodovinarko, predavateljico na Oddelku za azijske študije ljubljanske Filozofske fakultete, dr. Natašo Vampelj Suhadolnik. Z njo se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: Kitajska keramična okrasna strešna opeka, 17. stol. (Skuškova zbirka, SEM)

45 min 50 s

23.10.2020

Finžgar in Plečnik

Med bogatim arhivskim gradivom, ki ga hranita Narodna in univerzitetna knjižnica ter Muzej in galerije mesta Ljubljane, se je našla tudi korespondenca med duhovnikom in pisateljem Franom Saleškim Finžgarjem in arhitektom Jožetom Plečnikom. Gre za posebno pričevanje o dolgoletnem prijateljstvu in sosedskih odnosih dveh pomebnih figur, ki sta sooblikovali slovensko duhovno in kulturno zgodovino.

55 min s

16.10.2020

Adam Bohorič

Ni sicer povsem gotovo, je pa precej verjetno, da se je Adam Bohorič, eden ključnih protagonistov slovenskega protestantskega slovstva, rodil leta 1520 in da torej od njegovega rojstva v Brestanici letos mineva natanko pol tisočletja. Bohorič se v naš skupinski spomin najbrž ni zapisal s tako velikimi črkami kakor Primož Trubar, a njegova zapuščina se za nadaljnji razvoj slovenske kulture vendarle zdi zelo pomembna: v latinščini je namreč napisal prvo slovensko slovnico, Zimske urice, na sledi Trubarjeve rabe pa določil trdna pravopisna pravila za zapisovanje slovenščine – posledično smo vse do sredine 19. stoletja pisali v tako imenovani bohoričici. To smo nato – med drugim s Prešernovo, Bleiweisovo in Slomškovo podporo – resda zamenjali z gajico, a to menda še ne pomeni, da lahko nad pomenom Bohoričevega dela kratko malo zamahnemo z roko, češ presegli smo ga. Kakšno mesto torej v slovenski kulturni zgodovini pripisati Bohoriču? – To vprašanje nas je zaposlovalo v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili vrhunskega poznavalca slovenskega protestantskega slovstva, jezikoslovca in literarnega zgodovinarja, predstojnika Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša, dr. Kozmo Ahačiča. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: spomenik Adamu Bohoriču na Stritarjevi ulici v Ljubljani (Goran Dekleva)

51 min 10 s

09.10.2020

Čemu brati v digitalnem svetu?

Vtis je, da vse manj ljudi sanja o tem, da bi se po napornem dnevu v službi udobno namestili v najljubšem naslanjaču v domači dnevni sobi in za sprostitev nekaj uric preživeli v družbi napetega romana. Zdi se namreč, da prosti čas – kolikor ga v neoliberalnih časih sploh še imamo – vse raje preživljamo drugje in drugače: pred televizijskim zaslonom, na primer, ali ob računalniški igrici, na potepu po novem nakupovalnem središču ali ob kavici in neobveznem klepetu s prijatelji. V primerjavi s temi aktivnostmi je branje knjig vse prepogosto videti kot zahtevna, duhamorna ali, kratko malo, odvečna dejavnost. Ali pa tudi ne; kakor namreč kje drugje kot v še čisto sveži knjigi Berem, da se poberem, ki je pred kratkim izšla pri Mladinski knjigi, prepričljivo dokazuje dr. Miha Kovač, urednik in predavatelj na Oddelku za bibliotekarstvo, informacijsko znanost in knjigarstvo ljubljanske Filozofske fakultete, branja le ne gre povsem odpisati oziroma poslati na najbližje smetišče zgodovine. S kakšnimi argumenti nam torej Kovačeva knjiga priporoča branje? – To je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili prav dr. Kovača. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: DariuszSankowski (Pixabay)

50 min 51 s

25.09.2020

France Bevk

»Bevka poznamo kot najbolj plodovitega sodobnega pripovednika, ki zaleže v svoji ožji domovini za celo generacijo.« Ta stavek je napisal Anton Slodnjak v Dejanju že leta 1940, vendar so se dela Franceta Bevka, za katerega mnogi menijo, da je zelo ljudski pisatelj, predvsem pa fabulativno bogat, potem še dolgo množila in množila, njegova bibliografija namreč obsega 164 naslovov, zato je po številu knjig naš najbolj plodovit avtor. Po vojni je izšlo približno sto knjig »zgodbarja«, med katerimi prevladuje mladinska literatura. Nedavno je pri Mladinski knjigi izšla monografija o pisatelju, album z naslovom France Bevk: od Pesterne do Čedermaca. V njem je zbrano najrazličnejše gradivo, različni dokumenti in korespondenca, slikovno gradivo, sploh pa življenjski in literarni portret Franceta Bevka, ki so ga z različnih zornih kotov zaobjeli Boris Jukić, Vladka Tucovič Sturman, Alenka Puhar, Marija Mercina, Urška Perenič, Krištof Jacek Kozak, Miroslav Košuta ter Željko Kozinc in s ponatisi Kristina Brenkova ter Andrej Budal. Magda Tušar je tri izmed avtorjev besedil povabila v oddajo Kulturni fokus.

55 min 47 s

18.09.2020

Slovenska majolika

»Kamniška majolika je prav zaradi poslikave in ohranjanja tradicionalne oblike velika posebnost v slovenskem in svetovnem merilu. Združuje tako elemente tradicionalne ljudske obrti, manufakturnega dela kot tudi modernejše obsežnejše proizvodnje, čeprav je vsaka majolika unikaten izdelek.« To piše v uvodnem delu kataloga, ki je izšel ob poleti odprti razstavi Slovenska majolika, ki je povezala več muzejev, trenutno pa je na ogled v Slovenskem narodnem muzeju, od koder prihaja dr. Mateja Kos, ena izmed sogovornikov v oddaji Kulturni fokus, v kateri sta o majoliki kot duhovni identiteti in paradoksih povezanih z njo, spregovorila tudi gosta iz Medobčinskega muzeja Kamnik: Saša Bučan in Marko Kumer:

50 min 51 s

11.09.2020

Literatura skozi slikarstvo, slikarstvo skozi literaturo

Nova umetniška dela – pa naj gre za pesmi ali romane, za oljne slike ali marmorne kipe, za samospeve ali simfonije – nikoli ne nastajajo v čistem vakuumu, temveč vselej v prostoru, katerega koordinate določajo družbena in politična trenja dobe pa verske predstave in prakse ter intelektualno prodorne filozofske ideje. Seveda ne gre, ko govorimo o okoliščinah geneze umetnin, pozabiti niti specifičnih življenjskih izkustev, ki so jih na svoji koži osebno skusili in nato v svojem ustvarjanju upoštevali umetnice in umetniki sami. No, ne nazadnje pa ne gre spregledati, da so dovolj pogosto za nastanek novih umetniških del bistvenega pomena umetnine, ki že obstajajo. Po svoje tega niti ni težko razumeti; če hoče, denimo, pisatelj napisati roman, bo menda najbolje ravnal, če se natančno poduči, kako, s pomočjo kakšnih pripovedovalskih prijemov oziroma ubesedovalnih tehnik so romane pisali njegovi predhodniki. Se pa ob tem velja spomniti, da nikjer ne piše, da romani brstijo samo iz drugih romanov, pesmi iz drugih pesmi ali oljne slike iz drugih oljnih slik. Prav nasprotno; pogosto imamo opravka z umetninami, ki so nastale kot neposreden, živ odgovor na dela iz drugih umetnostnih disciplin – znamenite Musorgskega Slike z razstave, na primer, so nastale kot odziv na razstavo danes malo znanega ruskega slikarja Viktorja A. Hartmana. Prav takim primerom smo se posvetili v pogovoru s slikarjem, umetnostnim zgodovinarjem in filozofom, dr. Jožefom Muhovičem, ter literarnim zgodovinarjem dr. Vidom Snojem. Naša tokratna gosta sta namreč pred nedavnim pod okriljem založbe Literarno-umetniškega društva Literatura izdala Diafanije, knjigo pogovorov, v katerih sta – prvi vrhunski poznavalec likovne in drugi za besedne umetnosti – diskutirala o literarnih delih, ki imajo svoje izhodišče v likovnih, ter o likovnih delih, ki svoj nastanek dolgujejo literarnim. S kakšnim upanjem sta se pravzaprav lotila teh pogovorov? Zakaj menita, da se da o določeni sliki vedeti več, če natančno preberemo pesem, ki jo je o njej nemara stoletja pozneje napisal kak pesnik? Do kakšnih rezultatov sta se navsezadnje dokopala? – Odgovore na ta in druga sorodna vprašanja smo iskali v Kulturnem fokusu, ki ga je pripravil Goran Dekleva. foto: Vermeerjeva Ženska v modrem, ki bere pismo ter besedilo Tranströmerjeve pesmi Vermeer (Goran Dekleva)

58 min 39 s

04.09.2020

O protislovjih sveta na križiščih različnih kultur

Grega Ulen, ki je bil nedavno vključen v različne pogovorne teme festivala Mladi levi, je doktorski študent primerjalne književnosti na univerzi Princeton. Zanimajo ga nove oblike boja za družbeno pravičnost, dolgotrajna dekolonizacija in nacionalizmi, raziskovalno se ukvarja tudi z vprašanji t.i. tretjega sveta, vlogo gibanja neuvrščenih držav, s prisotnostjo načel gibanja v afriški, arabski in jugoslovanski književnosti ter s tem povezanimi današnjimi zamislimi o oblikovanju alternativne prihodnosti.

50 min 26 s

28.08.2020

100 let Maske

Revija Maska, ki je prvič izšla pred stoletjem, sicer z mnogimi vmesnimi ugašanji, dokumentira dogajanja v lokalnih in mednarodnih prostorih scenske umetnosti, ga razpira, o njem razpravlja, zaznava pojave v ozadju umetnosti in kulture, se kritično odziva na aktualno prakso in teorijo gledališča. V jubilejnem letu so se odprle mnoge potencialne tematike, ki bodo našle mesto tako v reviji kot na napovedanih dogodkih ob 100 letnici delovanja Maske in izdajah 200. številke revije. Še vedno se ustvarjajo projekti, ki so si jih umetniki zamislili v letu 2006 ob izdaji 100. številk Maske, čez tri leta naj bi jih videli na skupni razstavi; za leto 2023 je bila namreč predvidena 200 številka revije, vendar se je tempo izdajanja spremenil, dogovor o razstavi projektov pa bo obveljal. Gostje oddaje so nekdanji odgovorni urednik Emil Hrvatin, danes Janez Janša, direktor zavoda Maska, ki se z revijo sicer še ukvarja, in aktuali urednici Alja Lobnik in Pia Brezavšček.

49 min 51 s

21.08.2020

Na zavratnih poteh z Bobom Dylanom

Nemara najmanj pričakovani – a nikakor ne nezasluženi – prejemnik Nobelove nagrade za književnost vseh časov, Bob Dylan, je letos marca na svoji spletni strani po dolgih osmih letih avtorskega molka javnosti naposled predstavil novo pesem, ki jo je napisal sam. In čeprav je kar 17-minutna skladba, naslovljena Murder Most Foul, govorila o atentatu na Johna Kennedyja, o skoraj 60 let oddaljenih dogodkih torej, se poslušalke in poslušalci z vsega sveta nismo mogli znebiti občutka, da Dylan skozi zgodbo o umoru 35. predsednika Združenih držav pravzaprav govori še o nečem drugem, radikalno aktualnem: o zatonu Amerike in, širše, Zahoda, o zatonu, ki se je v prvih tednih pandemije novega koronavirusa in evidentni nezmožnosti evropskih in ameriških oblasti, da bi se adekvatno soočile z javno zdravstveno krizo, zdel še prav posebej očiten. No, tej pesmi so v kratkem sledile še druge in sredi junija je luč sveta naposled ugledala nova Dylanova plošča, Rough and Rowdy Ways. O čem torej govori ta, že 39. studijski album Boba Dylana? Na kakšen način nam slika našo neveselo resničnost v letu 2020? – To je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili dva pesnika in prevajalca, oba vrhunska poznavalca Dylanovega opusa, Mateja Krajnca in Jureta Potokarja. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Bob Dylan (RichardMc / Pixabay)

53 min 9 s

Stran 1 od 28
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov