Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
678 epizod
678 epizod
Oddaja je namenjena pogovorom s pomembnimi domačimi in tujimi ustvarjalci, v njej objavljamo izvirne in prevedene eseje, vas seznanjamo z odmevnimi dogodki na kulturnem področju tostran in onkraj slovenskih meja, objavljamo besedila, ki obravnavajo področja literature, gledališča, filma, arhitekture, oblikovanja, likovne umetnosti in prevajanja. Posebno pozornost namenjamo Slovencem, ki ustvarjajo in delujejo na tujem, pa tudi tujcem, ki so si za svoje ustvarjalno okolje izbrali Slovenijo.
Pogovarjamo se o selektivnem spominu “dolgega trajanja” na pravnika (doktoriral na Dunaju, 1916) in med obema vojnama politika, (*30.11.1887 + 21.4.1970) ki ga zaradi temeljnih spoznavnih razlogov (in interesov) še vedno zavračata tako “klerikalna” kot “levičarska” tradicija. Ali, kot pove sogovornik, doc.dr. Srečo Dragoš, sociolog in socialni delavec, predavatelj na Fakulteti za socialno delo Univerze v Ljubljani, prva ga ni razumela, druga pa ga je spregledala zaradi teoretskih in političnih različnosti. Poskus preseganja naslovnega “pol stoletja selektivne ignorance” v pogovoru načenjamo prek analize “organizirane pozabe” Gosarjevega odnosa do: 1) vprašanja socialne pravičnosti, 2) razumevanja dometa katoliške morale pri njenem uresničevanju in, 3) vprašanja socialne in ekonomske politike države. Nekdanji minister za socialno politiko v prvi Jugoslaviji (1927-28), dekan Tehniške fakultete ljubljanske univerze (1936-39), je bil na Slovenskem poleg Janeza Evangelista Kreka in Edvarda Kocbeka najpomembnejši krščansko socialni intelektualec. Njegovo temeljno delo je “Za novi družabni red“, ki je v dveh delih (na 1600 straneh) izšlo sredi 30-ih let pri Mohorjevi v Celju. Še vedno pa ni prepoznan njegov primat pri konceptualizacijji socialne države, ki je nastal v 20-letih preteklega stoletja.
Lani so v Jakopičevi galeriji v Ljubljani z obsežno fotografsko razstavo iraških avtorjev začrtali dolgoročni projekt predstavitev tujih dežel in kultur s ciljem, ki presega dokumentarno-umetniškega. Njihova vizija je namreč, kot pravijo: »Učiti se in dajati možnosti za učenje. Učiti se o drugih – o njih, a skoznje in skozi fotografijo o sebi.« 17. marca letos bi naj v Jakopičevi galeriji v Ljubljani odprli drugo razstavo v nizu z naslovom Videnje 20/20: Skupnost. Sodobna indonezijska družbeno zavzeta fotografija. Ker jim je Covid-19 prekrižal načrte, so se odločili, da v času do pravega odprtja ponudijo video vodstva na daljavo. O projektu, o oddaljeni kulturi in v zrcalu te o naši družbi, se je Žiga Bratoš pogovarjal s kuratorko Marijo Skočir.
Na Ministrstvu za okolje in prostor poteka integralni postopek za izdajo gradbenega dovoljenja za prenovo stadiona v okviru projekta Bežigrajski športni park, v katerem je poleg mestne občine Ljubljana in olimpijskega komiteja vodilni partner podjetnik Joc Pečečnik. Medtem pa je Mreža organizacij za zaščito kulturne dediščine Europa Nostra Plečnikov stadion ravno zaradi projekta Bežigrajski športni park uvrstila med sedem najbolj ogroženih primerov evropske kulturne dediščine za leto 2020. Ali je Plečnikov stadion v Ljubljani mogoče obnoviti v izvorni obliki? Je to smiselno? Ali to celo moramo storiti? Kako naj vrednotimo odločitev Europe nostre? Svoje poglede sta predstavila arhitekt prof. Janez Koželj, ljubljanski podžupan, in umetnosti zgodovinar prof. dr. Peter Krečič. Vir fotografije: BoBo
Človeštvo je v bitki proti pandemiji koronavirusa trenutno brez globalnega vodenja, čeprav bi ga – skupaj s tesnejšim mednarodnim sodelovanjem – potrebovalo za učinkovit spopad s to izjemno nalezljivo boleznijo, je sredi prejšnjega meseca v ameriški reviji Time razmišljal izraelski zgodovinar in filozof Yuval Noah Harari. Čeprav so karantene kratkoročno ključnega pomena za zaustavitev posameznih epidemij, bi – ob odsotnosti globalnega vodenja in mednarodnega sodelovanja – morebitni izolacionizem vodil k še večjemu gospodarskemu in družbenemu zlomu, ne da bi ponudil resnično zaščito pred nalezljivo boleznijo. Nekaj dni kasneje je Harari nadaljeval svoja razmišljanja za britanski časnik Financial Times. Yuval Noah Harari je poudaril, da naj si pri odločanju, kako premagati neposredno grožnjo zdravju ljudi, politični voditelji zastavijo še naslednje vprašanje: v kakšnem svetu želimo živeti po koncu pandemije? Po Hararijevi oceni imajo na voljo spekter izbir med totalitarnim nadzorom in državljanskim opolnomočenjem ter nacionalistično izolacijo in globalno solidarnostjo. Razmisleke, ki so jih Harari in drugi intelektualci v zadnjem mesecu objavili v domačih in tujih medijih, je zbral in prevedel Urban Tarman.
Amnezija in litteris je naslov eseja nemškega pisatelja Patricka Süskinda. Ker lahko v teh dneh morda več časa namenjamo branju, velja prisluhniti pisateljevemu razmišljanju o tem, kaj ostane od tistega, kar preberemo. Esej Patricka Süskinda je prevedla Staša Grahek.
»Ne bojim se, da bi zbolel. Česa pa potem? Bojim se, kaj vse bi se lahko spremenilo. Bojim se spoznanja, da so temelji civilizacije, kakršno poznam, kot hišica iz kart. Bojim se izničenja, pa tudi njegovega nasprotja: tega, da bi strah minil, ne da bi nas spodbudil k spremembam.« Tako v svojem izjemno aktualnem eseju z naslovom V času epidemije zapiše pisatelj Paolo Giordano. Ta uspešen italijanski romanopisec je v zadnjih treh tednih, ko je v običajen potek naših življenj zarezal koronavirus, napisal esej, v katerem z različnih vidikov obravnava vprašanje epidemije. Giordanovo besedilo je v Italiji izšlo danes, v slovenščini pa bo kot e-knjiga na voljo od naslednjega tedna, 31. marca bo izšla še tiskana izdaja. Za slovensko različico eseja so poskrbeli pri založbi Mladinska knjiga, poslovenila ga je Jerca Kos, ki smo jo poklicali v Rim. Ob pogovoru s prevajalko pa lahko premierno v oddaji slišite tudi nekaj odlomkov iz Giordanovega besedila. Vabljeni k poslušanju!
Na letošnjiem festivalu Fabula - literature sveta je gostoval Kristian Novak, hrvaški pisatelj, ki je s svojim drugim romanom Črna mati zemla tudi pri nas vzbudil precej pozornosti, zdaj pa je prav tako v prevodu Đurđe Strsoglavec izšel še njegov najnovejši roman Cigan, ampak najlepši. Oba romana sta postavljena v Medžimurje, skupni pa so jima tudi liki z roba družbe in strahovi, ki jih preganjajo. Pisatelja je pred mikrofon povabil Vlado Motnikar.
V tokratni oddaji Razgledi in razmisleki lahko poslušate pogovor z gostom letošnjega festivala Fabula, nemškim pisateljem Bernhardom Schlinkom. Po uspešni karieri sodnika in profesorja prava je Schlink leta 1987 izdal prvo kriminalko z glavnim likom detektiva Selba. Sledili sta še dve kriminalki, leta 1995 pa je objavil roman Bralec. To je bil prvi nemški roman, ki se je uvrstil na vrh lestvice prodajnih uspešnic New York Timesa. Leta 2008 je režiser Stephen Daldry po romanu posnel film, ki je igralki Kate Winslet med drugim prinesel oskarja za glavno žensko vlogo. Po treh detektivskih knjigah Bernharda Schlinka, po romanih Bralec, Vrnitev domov in Konec tedna ter zbirki zgodb Ljubezenski pobegi lahko zdaj v slovenščini beremo tudi njegov najnovejši roman Olga v prevodu Braneta Čopa. Z Bernhardom Schlinkom se je pogovarjala Tesa Drev.
Tretjega februarja je v Cambridgeu v Angliji umrl George Francis Steiner, ameriški literarni kritik, esejist, filozof, pisatelj, prevajalec in profesor, star devetdeset let. Bil je eden najvidnejših intelektualcev našega časa, avtor esejev in besedil, ki opozarjajo na anomalije zahodne družbe, zelo pogosto na probleme z jezikom in književnostjo, saj je bil profesor primerjalne književnosti na različnih univerzah v Ameriki in Evropi. V času, ko je bil George Steiner profesor na ženevski univerzi, je bil v francoski reviji Magazine littéraire objavljen pogovor z uglednim profesorjem. Prevedla ga je Tadeja Krečič Scholten, urednica oddaje.
Severnoirska pisateljica Jan Carson je za svoj drugi, lani objavljeni roman Požigalci prejela nagrado Evropske unije za literaturo. V središču romana sta očeta, ki se spopadata z dediščino težav oziroma severnoirskega konflikta med protestanti in katoliki, ki je v zadnjih desetletjih 20. stoletja tako boleče zaznamoval ne samo Severno Irsko, temveč je odmeval daleč čez njene meje. Z Jan Carson se je lani novembra pogovarjala Tina Poglajen.
Pogovor z režiserko Dano Budisavljević, ki je posnela film Dnevnik Diane Budisavljević. V njem predstavi zgodbo o Avstrijki, katoličanki in gospodinji, ki je med drugo svetovno vojno iz hrvaških ustaških taborišč rešila tisoče pravoslavnih otrok. O oddaji spregovorita tudi igralka Alma Prica in eden od preživelih otrok, danes 80-letni gospod Živko Zelenbrz. Na fotografiji: Diana Budisavljević
V oddaji Razgledi in razmisleki se bomo ob stoti obletnici rojstva spomnili velikega italijanskega režiserja Federica Fellinija. Ob tej priložnosti je v tržaškem razstavišču Skladišče idej na ogled fotografska razstava o dveh filmskih mojstrovinah Federica Fellinija: Sladko življenje ter Osem in pol. Stote obletnice njegovega rojstva so se v Italiji spomnili 20. januarja in pripravili več spominskih prireditev. Trst tako ni izjema, razstava pa predstavlja fotografska dela treh znamenitih fotografov in mojstrovih sodelavcev. Razglede in razmisleke je pripravila Neva Zajc. Foto:Library of Congress. New York World-Telegram & Sun Collection. http://hdl.loc.gov/loc.pnp/cph.3c21239
Na Slovenskem poznamo Joséja Morello po romanu z naslovom Kakor poti v megli v prevodu Ferdinanda Miklavca. Avtor je konec lanskega leta obiskal Slovenski knjižni sejem – takrat ga je Andrej Rot povabil pred mikrofon. Govoril je predvsem o romanu Kakor poti v megli - gre za življenje avstrijskega anarhista in psihoanalitika Otta Grossa – dotaknila pa se je tudi romana West end, za katerega je lani prejel nagrado Gijón. avtor fotografije: Andrej Rot
Nobelovo nagrado za književnost za leto 2018 so decembra lani podelili poljski pisateljici Olgi Tokarczuk. Doslej je napisala vrsto romanov, esejističnih zbirk in knjig kratke proze in razvila nezgrešljiv literarni slog, ki navdušuje po vsem svetu – tako bralce kot strokovno javnost. Več njenih del imamo prevedenih tudi v slovenščino. Leta je 2017 izšel njen roman Jakobove bukve, lani pa roman Pelji svoj plug čez kosti mrtvih, oba v prevodu Jane Unuk. V oddaji Razgledi in razmisleki boste slišali govor, ki ga je imela Olga Tokarczuk decembra nekaj dni pred podelitvijo nagrade v Stockholmu. Gre za tehtno in poglobljeno razmišljanje o položaju in moči oziroma nemoči literature v sodobnem svetu. Besedilo je prevedla Jana Unuk.
Nobelovo nagrado za književnost za leto 2018 so decembra lani podelili poljski pisateljici Olgi Tokarczuk. Doslej je napisala vrsto romanov, esejističnih zbirk in knjig kratke proze in razvila nezgrešljiv literarni slog, ki navdušuje po vsem svetu – tako bralce kot strokovno javnost. Več njenih del imamo prevedenih tudi v slovenščino. Leta je 2017 izšel njen roman Jakobove bukve, lani pa roman Pelji svoj plug čez kosti mrtvih, oba v prevodu Jane Unuk. V oddaji Razgledi in razmisleki boste slišali govor, ki ga je imela Olga Tokarczuk decembra nekaj dni pred podelitvijo nagrade v Stockholmu. Gre za tehtno in poglobljeno razmišljanje o položaju in moči oziroma nemoči literature v sodobnem svetu. Besedilo je prevedla Jana Unuk.
Slišali boste predavanje, ki ga je imel najnovejši Nobelov lavreat za književnost, avstrijski pisatelj Peter Handke, nekaj dni pred podelitvijo nagrade v Stockholmu decembra lani. Odločitev Švedske akademije, da nagrado podeli pisatelju, ki se je med vojno v nekdanji Jugoslaviji s svojimi nastopi in zapisi opredelil za agresorsko – srbsko stran, je naletela na buren odziv in številne ugovore, ki pa jih je Handke v svojem govoru povsem odmislil. Namesto tega se je vrnil v svoje otroštvo ob slovenski materi. Handkejevo predavanje je prevedel ugledni prevajalec Štefan Vevar, dobitnik avstrijske državne prevajalske nagrade. Foto: EPA
Pogovor Ivane Zajc z Elisabetto Sgarbi, italijansko založnico in filmsko režiserko, ki je nedavno nastopila na ljubljanskem 35. knjižnem sejmu. Predstavila je svoj film Bližji drugje. Govori o stikih med slovensko in italijansko kulturo. V njem predstavlja tudi slovenske književnike, vključi pa tudi več odlomkov iz del Borisa Pahorja. Poznavalka in založnica slovenske novejše književnosti: poleg Borisa Pahorja še Alojza Rebule, Maura Kovachicha in Lojzeta Kovačiča, govori o svojem življenju, o filmih, založbi Tezejeva barka in tudi o sozaložniku Umbertu Ecu.
Véronique Olmi je priznana francoska igralka, pisateljica in scenaristka, napisala je več gledaliških iger, kratkih zgodb in romanov. Leta 2017 je izšel njen roman z naslovom Bakhita, ki so ga navdušeno sprejeli tako kritiki kot bralci. Gre za pretresljivo pripoved o deklici, ki so jo pri sedmih letih v Sudanu ugrabili trgovci s sužnji. Po dolgem trpljenju je postala pestunja bogatega italijanskega para, se spreobrnila v krščanstvo in postala redovnica. Leta 2000 jo je Katoliška cerkev razglasila za svetnico. Roman Véronique Olmi je prevedla Janina Kos. Z Véronique Olmi se je med njenim nedavnim obiskom Slovenije pogovarjala Nina Gostiša. Foto:https://commons.wikimedia.org/wiki/File:V%C3%A9ronique_Olmi.JPG
Novembra, na 101. obletnico konca prve svetovne vojne, so v Kinodvoru enkratno predvajali film novozelandskega režiserja Petra Jacksona Nikoli se ne bodo postarali. Jackson je sicer najbolj znan kot avtor po Tolkienovih romanih posnetih trilogij Gospodar prstanov in Hobbit. Uro in pol dolgi dokumentarec o prvi svetovni vojni Nikoli se ne bodo postarali je Peter Jackson posnel na povabilo britanske ustanove 14-18 Now in Imperialnega vojnega muzeja v sodelovanju z BBC-jem; premiera je bila pred letom dni, ob 100. obletnici konca prve svetovne vojne. Z muzejskim svetnikom Muzeja novejše zgodovine Slovenije dr. Markom Štepcem, poznavalcem in preučevalcem prve svetovne vojne, se je o filmu pogovarjala Staša Grahek.
Pred nekaj meseci je izšel prevod drugega romana španskega pisatelja Jesúsa Carrasca Zemlja, po kateri stopamo. Že prvi roman Na prostem, ki je tudi izšel v slovenščini, je požel odobravanje tako španske kot svetovne kritike. Skupni imenovalec romanov je obdajajoča narava. V prvem je narava neizogibna, v drugem pa ključ razumevanja nastopajočih likov. V Badajozu leta 1972 rojeni Jesús Carrasco je bil v Španiji sprva zaposlen v oglaševalskem podjetju in se dokaj pozno odločil za pisateljevanje. Rokopis prvega romana so predstavili na knjižnem sejmu v Frankfurtu leta 2012 in pravice zanj prodali, še preden je knjiga izšla. Za svoj drugi roman Zemlja, po kateri stopamo (2016) je dobil nagrado Evropske unije za književnost. Obe prevedeni knjigi je izdala založba Goga, avtor pa je bil tri tedne gost založbe v Novem mestu. Z romanopiscem se pogovarja Andrej Rot.
Neveljaven email naslov