Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Pravljičar- Franci Rogač

13.05.2017


Preprosto pravljičar

Franci Rogač je začel svojo življenjsko pot kot uporniški najstnik, pustil je šolo, zabijal svoj čas v punkerskih in skinhedovskih skupinah, se opijal in se iz dneva v dan zabaval. Zato so ga starši postavili pred vrata in pogosto je prespal v parkih, pod mostovi, na železniški postaji. Toda tu se zgodba pravzaprav začne. Po vrsti čudežnih srečanj z neznanci, ki so mu namenili posebna sporočila za njegovo življenje, se je prelevil v pisatelja, v avtorja in pripovedovalca pravljic. V človeka, ki je končal srednjo šolo in nato še fakulteto. In presenetljivo, danes opravlja povsem navadno fizično delo, popisuje vodovodne števce. Prvo pravljico - Izgubljena slončica je napisal leta 2002. Skupaj pa je napisal in izdal 9 pravljic, 1 roman in imel 6 ponatisov.

 

Življenjepis

Vir:  Wikipedija, prosta enciklopedija

Osnovno šolo je obiskoval v Novih Jaršah od 1981 do 1989. Leta 1989 se je vpisal v prvi letnik srednje pedagoške šole v Ljubljani, ki je ni zaključil. Leta 1990 se je prepisal na srednjo šolo tiska in papirja (takratna različica srednje grafične šole), ki je ni dokončal zaradi pridružitve subkulturi pankerjev. Leta 1991 se je zaposlil in od takrat opravlja različna dela. Leta 1999 je opravil tečaj za pomožnega natakarja. Januarja, leta 2000 je odpotoval v München, kjer je doživel preobrat. Leta 2001 je končal srednjo trgovsko šolo in istega leta se je dodatno izšolal za ekonomskega tehnika (3+2 program).

Leta 2003 se je vpisal na Fakulteto za socialno delo. V času študija je leta 2006 prejel podporno štipendijo Rotary kluba kot spodbudo za nadaljnje delo. 11. junija 2007 je diplomiral. V letu 2011 zaključuje magistrski študij na Fakulteti za socialno delo, smer duševno zdravje.

 

Delo

Vir:  Wikipedija, prosta enciklopedija

Vsebina pravljic je poučna in vzgojna. Glavne književne osebe imajo običajno kakšno hibo (gluhost, slepota, štrleča ušesa) in tako otrokom sporočajo, da je drugačnost lahko tudi bogastvo in da te le vztrajnost privede do cilja. Od leta 2002 je napisal osem pravljic (nekatere so izdane v Braillovi pisavi ali posnete na DVD v znakovnem jeziku) in en roman. Hkrati je izdal še štiri ponatise pravljic in tako je izdal trinajst knjig. Želi si, da bi pravljice bile objavljene v čim več tujih jezikih. Sodeloval je na dveh mednarodnih knjižnih sejmih v Frankfurtu in Zagrebu. Leta 2004 so ga povabili v 44. sezono programske knjižice Bralna značka. Do konca leta 2010 je nastopil v več kot petsto institucijah (vrtci, osnovne šole, srednje šole, fakultete, bolnice, knjižnice ...), ter na drugih prireditvah za otroke in odrasle. Leta 2010 je obiskal Združene države Amerike. Bil je v Clevelandu in Chicagu, kjer je nastopal v javnih knjižnicah.

Pravljice

Franci Rogač je avtor in samozaložnik, svet pravljic ga navdušuje. Pa vendar so njegove pravljice malce drugačne, glavni junaki, niso popolni.

V pravljicah, ki so mi jih v otroštvu pripovedovali, ali pa sem jih sam prebral, sem se velikokrat lahko primerjal z različnimi junaki. Želje, ki se v pravljičnem svetu uresničujejo, niso nič drugačne od tistih, o katerih sanjamo v stvarnosti, le da se v domišljijskem svetu vedno vse srečno izide. Dobra volja, ki plemeniti željo doseči tisto, po čemer hrepenimo, mnogokrat pripelje do želenega cilja. In to vero moramo imeti vsi – ne glede na to v kakšnih okoliščinah se znajdemo. Da bi domišljijski svet približal otrokom, sem se odločil pisati pravljice, ki ohranjajo upanje na boljši jutri. Ali mi bo uspelo, pa je odvisno od vas, dragi otroci. Želim, da bi vam moje pravljice polepšale dan in privabile nasmešek na ustnice..

 

Preobrat

Svoje "mistične izkušnje" je Franci Rogač opisal v avtobiografskem romanu Ključ brezdomca. Ob napovedi izida je na svoji spletni strani zapisal:

Knjigo posvečam vsem tistim, ki so me spremljali na poti. Tistim, ki ste bili in ste odšli, tistim, ki ste bili in ste še vedno, in tistim, ki boste prišli. Z vsem bistvom je najbolj namenjena tistim, ki iščete svoj glas, tistim, ki ste  ali se bojite, da bi zašli. Tistim, ki ne slišite jezika  drugačnosti mladostniških napak,  a bi se radi podali v svet razumevanja in slišanja. Tistim, ki ste že obupali in ste zaprli vrata izhoda, tistim, ki vam je življenje na robu tuje in ne vidite topline, ki vas obdaja. Tistim, ki imate moč, da drugim odpirate ali zapirate možnosti.  Tistim, ki ne vidite smisla v šoli, sebi ali v drugih. Vsem vam, da bi videli, kako malo je potrebno, da se lahko zaprejo vrata nasmeha, in kako veliko ter malo hkrati, da jih spet odpremo.

PREDGOVOR

Tej zgodbi bom spregovoril o drugačnem pomenu ceste, ki človeka pripelje na dno družbene lestvice in ga ujame v začarani krog. Vedno sem si predstavljal, da nekdo postane brezdomec, potem, ko mu ne gre več v službi, zakonskem razmerju oziroma ko naleti na določen splet nepremagljivih ovir. Zame se je to dogajalo nekje zunaj, daleč stran od mene. Drugim. Kot mlad punker , ki je taval od metalcev, punkerjev in skinov, si nisem niti zamišljal, da bom že pri šestnajstih letih spoznal krutost cestnega življenja. Izkusil sem,da se to lahko zgodi tudi zelo mlademu človeku, ki se zaradi določenih okoliščin upre šolskemu sistemu, staršem in konec koncev sebi. Zakaj napisati resnično zgodbo? Uporništvo, rodila ga je moja močna adolescenca, me je pripeljalo na pragove številnih ovir, in te so v sebi nosile razočaranja, padce in čustvene krize. Napisati zgodbo o bitki, bojeval sem jo v sebi, z drugimi, mi je narekovala želja, da bi z njo lahko rešil vsaj eno borbo, ki jo morda v sebi vojskuje kdo izmed vas. Pri tem so me spremljali številni nepojasnjeni dogodki. Za tiste, ki verjamete zgolj v materialni svet, bodo le s težavo dojemljivi kot resnični. Vendar moj namen ni dokazovati resničnost, ampak posredovati tisto, kar se mi je resnično zgodilo na poti do spoznanja, in je pomenilo prelomnico v mojem življenju. Ti dogodki so bili podobni potovanju skozi predor onkraj mejne resničnosti, kjer so se pojavili mistični ljudje. Enega izmed njih, spoznal sem ga  zelo nenavadno, sem poimenoval angel varuh. Srečal sem ga leta 1997 na stopnicah pred frančiškansko cerkvijo. Bil je skrivnosten, starejši gospod, namenil mi je besede: » You Will see The Way. Be  careful in Your life!« ( v prevodu: Videl boš pot. Bodi previden v življenju) ALI SEM JO RES?

V tujino

Posebna dogodivščina pa se mu je pripetila, ko se je z zvrhano mero samozavesti odpravil v Ameriko, kjer je hotel svoje pravljice predstaviti na znanem pogovornem Oprah Winfrey Show. Žal mu do te slavne voditeljice ni uspelo priti, saj ga je že pred studijem, kjer snemajo oddajo ustavila varnostnica in mu preprečila vstop. Sicer se je potrudila in mu priskrbela naslov kamor naj pravljice pošlje, vendar Oprah te pošiljke ni dobila.

 

Boj

Sodeloval je tudi na mednarodnih knjižnih sejmih in še posebno mu je ostal v spominu Frankfurt, kjer se je skupaj z ostalimi slovenskimi razstavljavci znašel v zelo neugodnem paviljonu, kjer so imeli le 200 obiskovalcev. Je pa uspel navezati stike s predstavnico družbe Amazon, in tako je začel prodajati svoje pravljice tudi preko tega svetovnega spletnega portala.

Začarani gozd

Najbolj ga je pretreslo spoznanje, da se s pisanjem pravljic ( pa ne samo pravljic) v Sloveniji ne da preživeti. Če bi to počel v tujini bi bil najbrž že davno bogat.  Slovenija je majhen trg, vsi se med seboj poznamo, prevladujejo uveljavljeni avtorji, mladi, novi se stežka prebijejo. Zato je pot iz "tega začaranega gozda" edino ta, da poiščeš tujega založnika, In morda bo Franciju Rogaču uspelo. Uspelo mu je, da je dobil posebno vstopnico za mednarodni knjižni sejem na Japonskem, v Tokiu, kamor bo odšel jeseni. Glede na to, da je ena od pravljic že prevedena tudi v japonščino si obeta, da ga bodo na tem sejmu opazili. Držimo pesti, da bo res tako!

 


Razkošje v glavi

895 epizod


Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.

Pravljičar- Franci Rogač

13.05.2017


Preprosto pravljičar

Franci Rogač je začel svojo življenjsko pot kot uporniški najstnik, pustil je šolo, zabijal svoj čas v punkerskih in skinhedovskih skupinah, se opijal in se iz dneva v dan zabaval. Zato so ga starši postavili pred vrata in pogosto je prespal v parkih, pod mostovi, na železniški postaji. Toda tu se zgodba pravzaprav začne. Po vrsti čudežnih srečanj z neznanci, ki so mu namenili posebna sporočila za njegovo življenje, se je prelevil v pisatelja, v avtorja in pripovedovalca pravljic. V človeka, ki je končal srednjo šolo in nato še fakulteto. In presenetljivo, danes opravlja povsem navadno fizično delo, popisuje vodovodne števce. Prvo pravljico - Izgubljena slončica je napisal leta 2002. Skupaj pa je napisal in izdal 9 pravljic, 1 roman in imel 6 ponatisov.

 

Življenjepis

Vir:  Wikipedija, prosta enciklopedija

Osnovno šolo je obiskoval v Novih Jaršah od 1981 do 1989. Leta 1989 se je vpisal v prvi letnik srednje pedagoške šole v Ljubljani, ki je ni zaključil. Leta 1990 se je prepisal na srednjo šolo tiska in papirja (takratna različica srednje grafične šole), ki je ni dokončal zaradi pridružitve subkulturi pankerjev. Leta 1991 se je zaposlil in od takrat opravlja različna dela. Leta 1999 je opravil tečaj za pomožnega natakarja. Januarja, leta 2000 je odpotoval v München, kjer je doživel preobrat. Leta 2001 je končal srednjo trgovsko šolo in istega leta se je dodatno izšolal za ekonomskega tehnika (3+2 program).

Leta 2003 se je vpisal na Fakulteto za socialno delo. V času študija je leta 2006 prejel podporno štipendijo Rotary kluba kot spodbudo za nadaljnje delo. 11. junija 2007 je diplomiral. V letu 2011 zaključuje magistrski študij na Fakulteti za socialno delo, smer duševno zdravje.

 

Delo

Vir:  Wikipedija, prosta enciklopedija

Vsebina pravljic je poučna in vzgojna. Glavne književne osebe imajo običajno kakšno hibo (gluhost, slepota, štrleča ušesa) in tako otrokom sporočajo, da je drugačnost lahko tudi bogastvo in da te le vztrajnost privede do cilja. Od leta 2002 je napisal osem pravljic (nekatere so izdane v Braillovi pisavi ali posnete na DVD v znakovnem jeziku) in en roman. Hkrati je izdal še štiri ponatise pravljic in tako je izdal trinajst knjig. Želi si, da bi pravljice bile objavljene v čim več tujih jezikih. Sodeloval je na dveh mednarodnih knjižnih sejmih v Frankfurtu in Zagrebu. Leta 2004 so ga povabili v 44. sezono programske knjižice Bralna značka. Do konca leta 2010 je nastopil v več kot petsto institucijah (vrtci, osnovne šole, srednje šole, fakultete, bolnice, knjižnice ...), ter na drugih prireditvah za otroke in odrasle. Leta 2010 je obiskal Združene države Amerike. Bil je v Clevelandu in Chicagu, kjer je nastopal v javnih knjižnicah.

Pravljice

Franci Rogač je avtor in samozaložnik, svet pravljic ga navdušuje. Pa vendar so njegove pravljice malce drugačne, glavni junaki, niso popolni.

V pravljicah, ki so mi jih v otroštvu pripovedovali, ali pa sem jih sam prebral, sem se velikokrat lahko primerjal z različnimi junaki. Želje, ki se v pravljičnem svetu uresničujejo, niso nič drugačne od tistih, o katerih sanjamo v stvarnosti, le da se v domišljijskem svetu vedno vse srečno izide. Dobra volja, ki plemeniti željo doseči tisto, po čemer hrepenimo, mnogokrat pripelje do želenega cilja. In to vero moramo imeti vsi – ne glede na to v kakšnih okoliščinah se znajdemo. Da bi domišljijski svet približal otrokom, sem se odločil pisati pravljice, ki ohranjajo upanje na boljši jutri. Ali mi bo uspelo, pa je odvisno od vas, dragi otroci. Želim, da bi vam moje pravljice polepšale dan in privabile nasmešek na ustnice..

 

Preobrat

Svoje "mistične izkušnje" je Franci Rogač opisal v avtobiografskem romanu Ključ brezdomca. Ob napovedi izida je na svoji spletni strani zapisal:

Knjigo posvečam vsem tistim, ki so me spremljali na poti. Tistim, ki ste bili in ste odšli, tistim, ki ste bili in ste še vedno, in tistim, ki boste prišli. Z vsem bistvom je najbolj namenjena tistim, ki iščete svoj glas, tistim, ki ste  ali se bojite, da bi zašli. Tistim, ki ne slišite jezika  drugačnosti mladostniških napak,  a bi se radi podali v svet razumevanja in slišanja. Tistim, ki ste že obupali in ste zaprli vrata izhoda, tistim, ki vam je življenje na robu tuje in ne vidite topline, ki vas obdaja. Tistim, ki imate moč, da drugim odpirate ali zapirate možnosti.  Tistim, ki ne vidite smisla v šoli, sebi ali v drugih. Vsem vam, da bi videli, kako malo je potrebno, da se lahko zaprejo vrata nasmeha, in kako veliko ter malo hkrati, da jih spet odpremo.

PREDGOVOR

Tej zgodbi bom spregovoril o drugačnem pomenu ceste, ki človeka pripelje na dno družbene lestvice in ga ujame v začarani krog. Vedno sem si predstavljal, da nekdo postane brezdomec, potem, ko mu ne gre več v službi, zakonskem razmerju oziroma ko naleti na določen splet nepremagljivih ovir. Zame se je to dogajalo nekje zunaj, daleč stran od mene. Drugim. Kot mlad punker , ki je taval od metalcev, punkerjev in skinov, si nisem niti zamišljal, da bom že pri šestnajstih letih spoznal krutost cestnega življenja. Izkusil sem,da se to lahko zgodi tudi zelo mlademu človeku, ki se zaradi določenih okoliščin upre šolskemu sistemu, staršem in konec koncev sebi. Zakaj napisati resnično zgodbo? Uporništvo, rodila ga je moja močna adolescenca, me je pripeljalo na pragove številnih ovir, in te so v sebi nosile razočaranja, padce in čustvene krize. Napisati zgodbo o bitki, bojeval sem jo v sebi, z drugimi, mi je narekovala želja, da bi z njo lahko rešil vsaj eno borbo, ki jo morda v sebi vojskuje kdo izmed vas. Pri tem so me spremljali številni nepojasnjeni dogodki. Za tiste, ki verjamete zgolj v materialni svet, bodo le s težavo dojemljivi kot resnični. Vendar moj namen ni dokazovati resničnost, ampak posredovati tisto, kar se mi je resnično zgodilo na poti do spoznanja, in je pomenilo prelomnico v mojem življenju. Ti dogodki so bili podobni potovanju skozi predor onkraj mejne resničnosti, kjer so se pojavili mistični ljudje. Enega izmed njih, spoznal sem ga  zelo nenavadno, sem poimenoval angel varuh. Srečal sem ga leta 1997 na stopnicah pred frančiškansko cerkvijo. Bil je skrivnosten, starejši gospod, namenil mi je besede: » You Will see The Way. Be  careful in Your life!« ( v prevodu: Videl boš pot. Bodi previden v življenju) ALI SEM JO RES?

V tujino

Posebna dogodivščina pa se mu je pripetila, ko se je z zvrhano mero samozavesti odpravil v Ameriko, kjer je hotel svoje pravljice predstaviti na znanem pogovornem Oprah Winfrey Show. Žal mu do te slavne voditeljice ni uspelo priti, saj ga je že pred studijem, kjer snemajo oddajo ustavila varnostnica in mu preprečila vstop. Sicer se je potrudila in mu priskrbela naslov kamor naj pravljice pošlje, vendar Oprah te pošiljke ni dobila.

 

Boj

Sodeloval je tudi na mednarodnih knjižnih sejmih in še posebno mu je ostal v spominu Frankfurt, kjer se je skupaj z ostalimi slovenskimi razstavljavci znašel v zelo neugodnem paviljonu, kjer so imeli le 200 obiskovalcev. Je pa uspel navezati stike s predstavnico družbe Amazon, in tako je začel prodajati svoje pravljice tudi preko tega svetovnega spletnega portala.

Začarani gozd

Najbolj ga je pretreslo spoznanje, da se s pisanjem pravljic ( pa ne samo pravljic) v Sloveniji ne da preživeti. Če bi to počel v tujini bi bil najbrž že davno bogat.  Slovenija je majhen trg, vsi se med seboj poznamo, prevladujejo uveljavljeni avtorji, mladi, novi se stežka prebijejo. Zato je pot iz "tega začaranega gozda" edino ta, da poiščeš tujega založnika, In morda bo Franciju Rogaču uspelo. Uspelo mu je, da je dobil posebno vstopnico za mednarodni knjižni sejem na Japonskem, v Tokiu, kamor bo odšel jeseni. Glede na to, da je ena od pravljic že prevedena tudi v japonščino si obeta, da ga bodo na tem sejmu opazili. Držimo pesti, da bo res tako!

 


11.01.2020

Marika Mihelčič

V leseni hiši, ki jo je po osvoboditvi v Zrečah zgradil oče, si je s tremi brati delila mizo za pisanje domačih nalog. V fantovski družbi je bilo tudi igranje s punčkami potisnjeno v kot, pač pa se je toliko več plezalo po drevesih in streljalo z lesenimi puškami. In ko se je Marika naučila brati, izposojene knjige iz šolske knjižnice pa so se »skrivale« tudi pod njeno posteljo, se ji je »vloga sestrice« obrestovala predvsem pri branju pravljic. »V mojih gimnazijskih letih se je ,vedelo', da bom šla študirat medicino, dokler ni naše celjske gimnazije obiskal znan defektolog, ki je vsaj mojo študijsko barko usmeril v vode specialne pedagogike,« se spominja Marika Mihelčič. Z diplomo zagrebške fakultete v žepu se je zaposlila na ljubljanskem Zavodu za gluhe in naglušne in tam z zvrhano mero potrpežljivosti in človeške topline vedno znova čakala na to, da se iz grl in ust gluhih malčic in malčkov zasliši prvi neartikuliran krik, ki se praviloma »rodi« iz razigranega otroškega smeha … Oddajo je pripravil Dušan Berne.


04.01.2020

Bernarda Škrabar

Tokrat boste lahko prisluhnili izjemno zanimivi, izobraženi in privlačni ženski, ki se ne le ukvarja z redkim poklicem v slovenskem prostoru, pač pa ima tudi svojo agencijo. Gre za Bernardo Škrabar, detektivko, ki pripravlja doktorat in je tudi v skupini, ki dopolnjuje zakon o detektivski dejavnosti pri nas. Ne dela le v državi, ampak se povezuje tudi s primeri iz mednarodnega okolja. Čeprav je najprej mislila, da bo veterinarka, pozneje se je odločala za policistko, je poklic začela kot medicinska sestra in ima uspešno kariero zdaj kot detektivka. O svoji strokovni in deloma zasebni plati življenja bo govorila v oddaji Razkošje v glavi.


28.12.2019

Tone Hočevar

Tone Hočevar se je v naš kolektivni spomin nemara najjasneje zapisal v času osamosvojitvene vojne, ko je v najbolj napetih trenutkih v televizijski studio prihitel vodit poročila oblečen skrajno neformalno – nepozabno se je pred kamero pojavil kar v trenirki. A njegova novinarska pot je bila tako bogata, pisana in raznolika, da je nikakor ni mogoče zvesti le na deset, pa čeprav za Slovenijo absolutno prelomnih dni. Desetletja je delal za različne medijske hiše, za RTV, Tanjug, Republiko in Delo. V sedemdesetih je bil zunanjepolitični dopisnik iz Latinske Amerike s sedežem v Mehiki. V osemdesetih je bil stalni poročevalec s Kube. Po osamosvojitvi je za dolgih 16 let odšel za korespondenta v Rim. Vmes je bil v Afriki, obiskal je prostranstva razpadajoče sovjetske države, snemal je dokumentarce ter pisal duhovite in lucidne komentarje. Vseskozi smo imeli občutek, da je strahovito dobro obveščen, da ve, o čem govori, in da zna ločevati zrnje od plev. Nič čudnega pravzaprav, ko pa je Hočevar ob svojem delu spoznal, tako se vsaj zdi, malodane vse, ki na tem svetu kaj štejejo – od kolumbijskega nobelovca, Gabriela Garcie Marqueza, do večkratnega italijanskega premierja Giulia Andreottija. Družil se je z visokimi cerkvenimi prelati in komunističnimi veljaki, z gverilci je blodil po džunglah Srednje Amerike in pil koktejle s starim ribičem, ki je Hemigwayu služil kot vzor pri oblikovanju glavnega lika v znameniti noveli Starec in morje. Vse to in še marsikaj drugega je zdaj popisal v knjigi Skušnjave, ki je pred nedavnim izšla pri založbi Sodobnost. Ob tej priložnosti smo ga pred mikrofon Razkošja v glavi, zadnjega v letu 2019, povabili tudi mi …Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva


21.12.2019

Pater Jožef "Pepi" Lebreht

»Božič v Podsaharski Afriki se ti že zaradi vremena in podnebja vtisne v spomin. Pri nas v Sloveniji takrat naravo največkrat že pobeli sneg, v Beninu in Togu, kjer sem kot misijonar preživel nepozabnih štirinajst let, pa na nebu praviloma žari decembrsko sonce,« pravi pater Jožef Pepi Lebreht in doda: »Sicer pa se Evropejci na črno celino že od nekdaj odpravljamo s kopico predsodkov in miselnih klišejev, potem pa nas Afrika na najrazličnejše načine preseneti. Pri tem gre tudi za dualizem med zahodno, na logiki in razumu utemeljeno kulturo, ki jo ponazarja ravna premica, ter afriško simboliko kače, ki predstavlja transcendenco, skrivnost, iracionalnost, ki se izmika racionalnim interpretacijam …«. Z njim se je pogovarjal Dušan Berne.


14.12.2019

Andraž Gavez

Čokolada najbrž v nas sproža take in drugačne odzive, spomine, okuse, čustva in še marsikaj. Mnogi jo kujejo v zvezde, za druge pa je nebodijetreba, zaradi katere podivjajo odčitki na tehtnici. Beseda čokolada ali »xocolatl« (izg. šokolatl) izvira iz jezika nahuatl, ki so ga govorili Azteki, in v prevodu pomeni penast napitek. Majevski izraz za isto zadevo je »cacaw«. Čokolada v prvotni obliki ni bila narejena v obliki tablic ali bonbonov, kot jo poznamo danes, temveč v obliki napitka. Po azteški legendi naj bi bila semena kakavovca na naš svet prinesena iz samega raja, zato so Azteki verjeli, da oseba, ki uživa čokolado oziroma ta božji napitek, raste v svoji modrosti in moči. Andraž Gavez pa je podjetniško pot začel prav s čokolado in je že pri 19 letih ustanovil, skupaj s sodelavci, svoje prvo podjetje, spletno trgovino Mojačokolada.si. Andraž Gavez je gost v oddaji Razkošje v glavi, njen avtor je Milan Trobič.


07.12.2019

Prof. dr. Nejc Jogan

Ljubezen do rastlin ga je zaznamovala že v zgodnjem otroštvu. Botanika ni samo njegovo delo, postala je njegov način življenja. Prof. dr. Nejca Jogana s katedre za botaniko in fiziologijo rastlin, Oddelka za biologijo Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani danes najbolj poznamo po preučevanju tujerodnih invazivnih vrst, kar je tudi zelo zaznamovalo njegovo nadaljnje delo in raziskovanje. Bil je ustanovni član Botaničnega društva Slovenije in tudi dva mandata njegov predsednik. Zdaj je dejaven pri pripravi nove izdaje Male flore Slovenije ter druge izdaje Atlasa flore Slovenije. Je tudi kustos največje herbarijske zbirke pri nas, ki jo hrani Biotehniška fakulteta. Prof. dr. Nejc Jogan bo gost oddaje Razkošje v glavi. Pred mikrofon ga je povabila Petra Medved.


30.11.2019

Jurij Reja

V tokratnem Razkošju v glavi bomo gostili upokojenega tenorista Jurija Rejo, ki je vso kariero ostal zvest ljubljanski operi, a kljub temu veliko pel po številnih najimenitnejših evropskih odrih. Tudi danes kljub častitljivim letom ne miruje, saj svoje bogato znanje prenaša na mlade domače in tuje pevce. Poleg tega vrtnari, skrbi za svoj nasad oljk, še pred nedavnim je pri dobrih osemdesetih letih strastno kolesaril, še prej pa leta in leta pilotiral in imel celo svoje letalo. Danes je, tako kot vse življenje, še zaljubljen v glasbo in knjige, ima pa tudi zanimiv konjiček. Navdušen je nad streljanjem v premične tarče in to s svojo lastno pištolo počne vsak teden z odličnim rezultatom. Oddajo je pripravil Marjan Rogelj.


23.11.2019

Jožica Avbelj

Rada ima burjo, ki ji je že kot deklici v Postojni mršila lase. Rada bere knjige in še zdaj jo peče vest, ker si je eno skrivaj »izposodila« v šolski knjižnici v Ljubljani. Matematika ji je bila že v osnovni šoli trn v peti, zato je lahko šele po popravnem izpitu prestopila prag »Šubičeve« gimnazije. S sprejemom na igralsko akademijo ni bilo težav, čeprav ji je pred komisijo iz glave izpuhtel del besedila, ki bi ga sicer doma stresla iz rokava. In še preden se je črnilo na njeni diplomi dodobra posušilo, je že postala članica stalne igralske ekipe Mestnega gledališča v Ljubljani … V oddajo Razkošje v glavi je filmsko in gledališko igralko Jožico Avbelj povabil Dušan Berne.


16.11.2019

Dr. Matjaž Gregorič

Ljudje imamo celo vrsto strahov, med njimi ima svoje mesto tudi strah pred različnimi živalmi in seveda tudi pred pajki. Pajki so tako že stoletja predmet strahov, mitologij in zgodb v različnih kulturah. Arahnofobija oziroma strah pred pajki je ena najpogostejših fobij in spada v širši kontekst odpora pred kosmatimi gomazečimi bitji z več nogami. Gre verjetno za psihološki potencirani instinktivni odziv na nevarnost, ki je v določeni meri tudi kulturno pogojen. Tako so zapisali na enem od spletnih portalov, dr. Matjaž Gregorič, arahnolog in evolucijski biolog, pa k temu dodaja, da je strah pred pajki evolucijsko pogojen in je kombinacija različnih vzrokov. Njega pajki navdušujejo, zato jim posveča vso raziskovalno pozornost, ki je poplačana z vedno novimi odkritij. Pa naj gre za novo skupino pajkov ali pa za njihovo nenavadno vedenje. Matjaž Gregorič je tudi eden tistih biologov, ki so že na začetku svoje izobraževalne poti natančno vedeli, kaj jih zanima. Ta presenetljivi svet pajkov, ki je jedro njegovega zanimanja, bomo spoznali v oddaji Razkošje v glavi. Avtor oddaje je Milan Trobič.


09.11.2019

Sanja Mlinar Marin

Sanja Mlinar Marin je vsestranska velenjska glasbenica, ki je zaradi pevskih nastopov na festivalskih odrih v drugi polovici osemdesetih let že kot deklica doživela izjemno prepoznavnost. Čeprav je svet estrade in popkulturni stroj nista obdržala zase, je ostala zavezana glasbi, saj danes veliko snema, nastopa, komponira in poučuje, kolegi glasbeniki pa z njo zelo radi sodelujejo.


02.11.2019

Jure Henigman

V Mestnem gledališču ljubljanskem je prvič igral pred približno trinajstimi leti, še prej, že med študijem, pa se preizkušal v Drami, Gleju, Škucu in drugod, saj je kot zelo mlad igralec opozoril nase. Prejel je študijsko Severjevo nagrado, Borštnikovo nagrado za mladega igralca, letos pa tudi nagrado časopisa Dnevnik za najboljšega igralca sezone. Govorimo o Juretu Henigmanu, ki že vrsto let zapored v mestnem gledališču bogati nastope ansambla in mu daje poseben pečat. Igral je tudi v filmu in za to vlogo prejel laskava priznanja, na Berlinskem festivalu pa se je uvrstil med deset najperspektivnejših igralcev, prav zdaj je sredi novega filmskega snemanja. Jure Henigman je zelo zanimiv mladenič, ki bo v sobotni oddaji Razkošje v glavi odstrl marsikatero tančico iz svojega poklicnega in zasebnega življenja. Pripravil jo je Marjan Rogelj.


26.10.2019

Stane Kranjc

»Pred skokom te mora biti strah. Če te ni, potem s tabo nekaj ni v redu. Srečal sem že ljudi, ki takšnega strahu niso čutili, ampak potem tudi v zraku niso vedeli, kaj pravzaprav počnejo,« poudarja Stane Kranjc, konstruktor in začetnik zmajarstva pri nas, eden od pionirjev jadralnega padalstva v Sloveniji, starosta med peščico tistih, ki so na sončni strani Alp opravili tako imenovani BASE skok, in prvi, ki si je v »netopirskem kombinezonu s krili« s pticami delil naše nebo. »In prav prosto padanje je posebno doživetje. Užitek je, ko lahko vzamem nekaj metrov zaleta, jih pretečem, kolikor le zmorem hitro, se vržem v globino in potem občutim zrak, ki me obliva. Seveda se zavedaš, da počneš nekaj, kar za nas ljudi ni normalno, toda tisti hip, ko se odženeš, te preplavi blažen občutek …« Razkošje v glavi Staneta Kranjca predstavlja Dušan Berne.


19.10.2019

Peter Gedei

Peter Gedei je bil rojen v Ljubljani, v kateri živi še danes. Svojo pot jamskega fotografa je začel kmalu po vključitvi v ljubljanski jamarski klub Železničar leta 1987. Sicer pa ga je za jamarstvo navdušil njegov brat in skupaj sta prvo obiskala jamo Mačkovica v bližini Laz na robu Planinskega polja. Potem ko si je nekaj let nabiral izkušnje predvsem kot raziskovalec podzemlja, se je v začetku devetdesetih začel posvečati jamski fotografiji. Z leti je izpopolnjeval tehniko osvetljevanja in svoj ustvarjalni pristop in bil za svoje delo večkrat nagrajen z najvišjimi priznanji domačih in mednarodnih natečajev. Na prvem natečaju Poslikajmo Slovenijo leta 2009 je njegova fotografija Kačne jame med 8500 prispelimi deli osvojila prvo mesto. Uveljavil se je kot eden najboljših svetovno znanih jamskih fotografov, loteva se tudi najzahtevnejših projektov. Fotografije redno objavlja v domačih in tujih tiskanih medijih, predstavlja zgodbe o obiskanih jamah, zadnja leta je dejaven tudi na družbenih omrežjih. Peter Gedei je gost v oddaji Razkošje v glavi, njen avtor je Milan Trobič.


12.10.2019

Ciril Horjak

Ilustrator, stripar in karikaturist Ciril Horjak, ki se v javnosti predstavlja tudi z umetniškim psevdonimom dr. Horowitz, je že v rani mladosti natančno vedel, da bo njegova poklicna pot zaznamovana z risanjem, medtem ko je bil njegov brat dvojček Metod glede tega nekoliko bolj neodločen in omahljiv. Tako ima zdaj Ciril med množico risb, ki jim je doslej vtisnil svoj umetniški pečat, do tedna natančno izračunano, koliko objav njegovih del se je zvrstilo v zdaj že več kot desetletnem sodelovanju s časnikom Večer, samo pri natančni »kvadraturi« vse prej kot dovolj velikega stanovanja družine Horjak se mu rado zatakne … Kot zanimivega in zgovornega gosta, ki je znan tudi po tem, da »nima dlake na jeziku«, ga je na snemanje oddaje Razkošje v glavi povabil Dušan Berne.


05.10.2019

Evgen Car

Bil je kmečki fant v Dobrôvniku v Prekmurju in starši, ki so imeli dobro stoječo kmetijo, so pričakovali, da bo agronom. Po osnovni šoli in gimnaziji pa se je Evgen Car odločil, da bo igralec. In res je postal prvi Prekmurec, ki je končal igralsko akademijo v Ljubljani. A kljub temu je v njem ostala duša, naklonjena zemlji, zato zase pravi, da je nališpan kmet. Nališpan, ker si je velikokrat za vloge moral nadeti masko. In ni le to. Je tudi avtor dramskih besedil, pa zelo dober in uspešen vinogradnik. Za svoje igralske stvaritve je med drugim prejel nagrado Prešernovega sklada in vesno na našem filmskem festivalu. Danes vas bo v oddaji Razkošje v glavi po svojem življenju popeljal imeniten človek, igralec, oče, deda, mož in za prijatelje Jeni – igralec Evgen Car. Avtor oddaje je Marjan Rogelj.


28.09.2019

Dr. Marko Munih

Roboti, robotizacija sta izraza, ki nas seveda po eni strani zelo pritegneta, po drugi pa se tega področja kar malce bojimo. Prvič naj bi besedo robot leta 1920 uporabil češki pisatelj Karel Čapek v eni izmed svojih dram, raziskovalci njegovega življenja pa pravijo, da si je besedo robot izmislil pravzaprav njegov brat Josef. Torej je ta izraz znan že skoraj 100 let, vendar pa je bil prvi patent za industrijskega robota prijavljen leta 1961. Gre za sicer razmeroma staro področje industrije, do katerega pa imamo zelo mešane občutke. Spodbujeni od najrazličnejših teorij zarote in hollywoodskih znanstvenofantastičnih filmov se mnogi pravzaprav bojijo robotizacije in napovedi, da bodo roboti zavladali svetu. Da vse le ni tako črno, pa nam bo v Razkošju v glavi odkril prof. dr. Marko Munih, ki vodi laboratorij za robotiko na Fakulteti za elektrotehniko v Ljubljani. Avtor oddaje je Milan Trobič.


21.09.2019

Blaž Šef

Lahko bi rekli, da zna Blaž Šef s svojim glasom »prav prijetno pobožati ušesa«. In to »že vse od mladih nog«, bi k temu dodali ljudje. Zato so se njegovi vrstniki že v vrtcu velikokrat posedli okrog njega, ko jim pravljic ni samo bral, ampak tudi zelo doživeto pripovedoval. Že med študijem na AGRFT je lahko potem te svoje interpretativne sposobnosti dokazoval tudi na snemanjih radijskih iger in na odrih številnih gledališč, po diplomi leta 2010 pa ga je razveselilo povabilo, da lahko postane stalni član igralske ekipe Slovenskega mladinskega gledališča …


14.09.2019

Dr. Tinka Bačič

Biologinja doktorica Tinka Bačič je sogovornica z nalezljivo iskrico v očeh. Njeno raziskovalno delo v botaniki usmerja neizmerno čudenje nad naravo, ki ga v predavalnici in na terenu prenaša na svoje študente, prek vrstic svojih literarnih besedil pa na najmlajše. V oddaji pripoveduje o tem, kaj storiti, ko odkriješ novo rastlinsko vrsto, kakšen je odnos med literarno domišljijo in znanstveno natančnostjo ter zakaj so ljudje nekoč naravo okoli sebe poznali veliko bolje, kot jo poznamo danes. “Vse me zanima, kar tukaj pri nas raste. In še vedno se najdejo nove vrste za Slovenijo, torej vrste, ki so bile spregledane, ali pa tiste, ki prej tukaj niso uspevale, pa so se naselile na novo.”


07.09.2019

Tina Bizjak

Vsa Slovenija je pred dobrim tednom dni spremljala reševalno akcijo jamarjev, ki so po nekaj manj kot dveh dneh iz jame rešili poškodovanega kolega. Zgodba s srečnim koncem, ki ima celo vrsto junakov in eno junakinjo. Zdravnico Tino Bizjak, ki je bila ves čas ob ponesrečencu in ima največ zaslug, da se v jami njegovo stanje ni poslabšalo. Adrenalinsko odvisnico, jamarko, zdravnico in še kaj je v oddaji Razkošje v glavi pred mikrofon povabil Jure K. Čokl.


31.08.2019

Anton Bebler

Politolog, obramboslovec, diplomat in politik prof. dr. Anton Bebler ima za seboj tako bogato življenjsko pot, da bi jo lahko zajeli le v kakšni nadaljevanki, nikakor pa ne v eni sami oddaji. Imel je številne funkcije v civilnih in strokovnih organizacijah, bil zelo priljubljen učitelj na Fakulteti za družbene vede, kjer je v življenje spravil oddelek za obramboslovje, preizkušal se je tudi v politiki, kamor so ga večkrat vabili, a se ni nič resnega izcimilo, vpisal pa se je v zgodovino slovenske diplomacije kot naš prvi stalni predstavnik v OZN v Ženevi. Tam je sodeloval še v več mednarodnih organizacijah in pustil globok pečat med diplomati.


Stran 12 od 45
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov