Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Pravljičar- Franci Rogač

13.05.2017


Preprosto pravljičar

Franci Rogač je začel svojo življenjsko pot kot uporniški najstnik, pustil je šolo, zabijal svoj čas v punkerskih in skinhedovskih skupinah, se opijal in se iz dneva v dan zabaval. Zato so ga starši postavili pred vrata in pogosto je prespal v parkih, pod mostovi, na železniški postaji. Toda tu se zgodba pravzaprav začne. Po vrsti čudežnih srečanj z neznanci, ki so mu namenili posebna sporočila za njegovo življenje, se je prelevil v pisatelja, v avtorja in pripovedovalca pravljic. V človeka, ki je končal srednjo šolo in nato še fakulteto. In presenetljivo, danes opravlja povsem navadno fizično delo, popisuje vodovodne števce. Prvo pravljico - Izgubljena slončica je napisal leta 2002. Skupaj pa je napisal in izdal 9 pravljic, 1 roman in imel 6 ponatisov.

 

Življenjepis

Vir:  Wikipedija, prosta enciklopedija

Osnovno šolo je obiskoval v Novih Jaršah od 1981 do 1989. Leta 1989 se je vpisal v prvi letnik srednje pedagoške šole v Ljubljani, ki je ni zaključil. Leta 1990 se je prepisal na srednjo šolo tiska in papirja (takratna različica srednje grafične šole), ki je ni dokončal zaradi pridružitve subkulturi pankerjev. Leta 1991 se je zaposlil in od takrat opravlja različna dela. Leta 1999 je opravil tečaj za pomožnega natakarja. Januarja, leta 2000 je odpotoval v München, kjer je doživel preobrat. Leta 2001 je končal srednjo trgovsko šolo in istega leta se je dodatno izšolal za ekonomskega tehnika (3+2 program).

Leta 2003 se je vpisal na Fakulteto za socialno delo. V času študija je leta 2006 prejel podporno štipendijo Rotary kluba kot spodbudo za nadaljnje delo. 11. junija 2007 je diplomiral. V letu 2011 zaključuje magistrski študij na Fakulteti za socialno delo, smer duševno zdravje.

 

Delo

Vir:  Wikipedija, prosta enciklopedija

Vsebina pravljic je poučna in vzgojna. Glavne književne osebe imajo običajno kakšno hibo (gluhost, slepota, štrleča ušesa) in tako otrokom sporočajo, da je drugačnost lahko tudi bogastvo in da te le vztrajnost privede do cilja. Od leta 2002 je napisal osem pravljic (nekatere so izdane v Braillovi pisavi ali posnete na DVD v znakovnem jeziku) in en roman. Hkrati je izdal še štiri ponatise pravljic in tako je izdal trinajst knjig. Želi si, da bi pravljice bile objavljene v čim več tujih jezikih. Sodeloval je na dveh mednarodnih knjižnih sejmih v Frankfurtu in Zagrebu. Leta 2004 so ga povabili v 44. sezono programske knjižice Bralna značka. Do konca leta 2010 je nastopil v več kot petsto institucijah (vrtci, osnovne šole, srednje šole, fakultete, bolnice, knjižnice ...), ter na drugih prireditvah za otroke in odrasle. Leta 2010 je obiskal Združene države Amerike. Bil je v Clevelandu in Chicagu, kjer je nastopal v javnih knjižnicah.

Pravljice

Franci Rogač je avtor in samozaložnik, svet pravljic ga navdušuje. Pa vendar so njegove pravljice malce drugačne, glavni junaki, niso popolni.

V pravljicah, ki so mi jih v otroštvu pripovedovali, ali pa sem jih sam prebral, sem se velikokrat lahko primerjal z različnimi junaki. Želje, ki se v pravljičnem svetu uresničujejo, niso nič drugačne od tistih, o katerih sanjamo v stvarnosti, le da se v domišljijskem svetu vedno vse srečno izide. Dobra volja, ki plemeniti željo doseči tisto, po čemer hrepenimo, mnogokrat pripelje do želenega cilja. In to vero moramo imeti vsi – ne glede na to v kakšnih okoliščinah se znajdemo. Da bi domišljijski svet približal otrokom, sem se odločil pisati pravljice, ki ohranjajo upanje na boljši jutri. Ali mi bo uspelo, pa je odvisno od vas, dragi otroci. Želim, da bi vam moje pravljice polepšale dan in privabile nasmešek na ustnice..

 

Preobrat

Svoje "mistične izkušnje" je Franci Rogač opisal v avtobiografskem romanu Ključ brezdomca. Ob napovedi izida je na svoji spletni strani zapisal:

Knjigo posvečam vsem tistim, ki so me spremljali na poti. Tistim, ki ste bili in ste odšli, tistim, ki ste bili in ste še vedno, in tistim, ki boste prišli. Z vsem bistvom je najbolj namenjena tistim, ki iščete svoj glas, tistim, ki ste  ali se bojite, da bi zašli. Tistim, ki ne slišite jezika  drugačnosti mladostniških napak,  a bi se radi podali v svet razumevanja in slišanja. Tistim, ki ste že obupali in ste zaprli vrata izhoda, tistim, ki vam je življenje na robu tuje in ne vidite topline, ki vas obdaja. Tistim, ki imate moč, da drugim odpirate ali zapirate možnosti.  Tistim, ki ne vidite smisla v šoli, sebi ali v drugih. Vsem vam, da bi videli, kako malo je potrebno, da se lahko zaprejo vrata nasmeha, in kako veliko ter malo hkrati, da jih spet odpremo.

PREDGOVOR

Tej zgodbi bom spregovoril o drugačnem pomenu ceste, ki človeka pripelje na dno družbene lestvice in ga ujame v začarani krog. Vedno sem si predstavljal, da nekdo postane brezdomec, potem, ko mu ne gre več v službi, zakonskem razmerju oziroma ko naleti na določen splet nepremagljivih ovir. Zame se je to dogajalo nekje zunaj, daleč stran od mene. Drugim. Kot mlad punker , ki je taval od metalcev, punkerjev in skinov, si nisem niti zamišljal, da bom že pri šestnajstih letih spoznal krutost cestnega življenja. Izkusil sem,da se to lahko zgodi tudi zelo mlademu človeku, ki se zaradi določenih okoliščin upre šolskemu sistemu, staršem in konec koncev sebi. Zakaj napisati resnično zgodbo? Uporništvo, rodila ga je moja močna adolescenca, me je pripeljalo na pragove številnih ovir, in te so v sebi nosile razočaranja, padce in čustvene krize. Napisati zgodbo o bitki, bojeval sem jo v sebi, z drugimi, mi je narekovala želja, da bi z njo lahko rešil vsaj eno borbo, ki jo morda v sebi vojskuje kdo izmed vas. Pri tem so me spremljali številni nepojasnjeni dogodki. Za tiste, ki verjamete zgolj v materialni svet, bodo le s težavo dojemljivi kot resnični. Vendar moj namen ni dokazovati resničnost, ampak posredovati tisto, kar se mi je resnično zgodilo na poti do spoznanja, in je pomenilo prelomnico v mojem življenju. Ti dogodki so bili podobni potovanju skozi predor onkraj mejne resničnosti, kjer so se pojavili mistični ljudje. Enega izmed njih, spoznal sem ga  zelo nenavadno, sem poimenoval angel varuh. Srečal sem ga leta 1997 na stopnicah pred frančiškansko cerkvijo. Bil je skrivnosten, starejši gospod, namenil mi je besede: » You Will see The Way. Be  careful in Your life!« ( v prevodu: Videl boš pot. Bodi previden v življenju) ALI SEM JO RES?

V tujino

Posebna dogodivščina pa se mu je pripetila, ko se je z zvrhano mero samozavesti odpravil v Ameriko, kjer je hotel svoje pravljice predstaviti na znanem pogovornem Oprah Winfrey Show. Žal mu do te slavne voditeljice ni uspelo priti, saj ga je že pred studijem, kjer snemajo oddajo ustavila varnostnica in mu preprečila vstop. Sicer se je potrudila in mu priskrbela naslov kamor naj pravljice pošlje, vendar Oprah te pošiljke ni dobila.

 

Boj

Sodeloval je tudi na mednarodnih knjižnih sejmih in še posebno mu je ostal v spominu Frankfurt, kjer se je skupaj z ostalimi slovenskimi razstavljavci znašel v zelo neugodnem paviljonu, kjer so imeli le 200 obiskovalcev. Je pa uspel navezati stike s predstavnico družbe Amazon, in tako je začel prodajati svoje pravljice tudi preko tega svetovnega spletnega portala.

Začarani gozd

Najbolj ga je pretreslo spoznanje, da se s pisanjem pravljic ( pa ne samo pravljic) v Sloveniji ne da preživeti. Če bi to počel v tujini bi bil najbrž že davno bogat.  Slovenija je majhen trg, vsi se med seboj poznamo, prevladujejo uveljavljeni avtorji, mladi, novi se stežka prebijejo. Zato je pot iz "tega začaranega gozda" edino ta, da poiščeš tujega založnika, In morda bo Franciju Rogaču uspelo. Uspelo mu je, da je dobil posebno vstopnico za mednarodni knjižni sejem na Japonskem, v Tokiu, kamor bo odšel jeseni. Glede na to, da je ena od pravljic že prevedena tudi v japonščino si obeta, da ga bodo na tem sejmu opazili. Držimo pesti, da bo res tako!

 


Razkošje v glavi

895 epizod


Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.

Pravljičar- Franci Rogač

13.05.2017


Preprosto pravljičar

Franci Rogač je začel svojo življenjsko pot kot uporniški najstnik, pustil je šolo, zabijal svoj čas v punkerskih in skinhedovskih skupinah, se opijal in se iz dneva v dan zabaval. Zato so ga starši postavili pred vrata in pogosto je prespal v parkih, pod mostovi, na železniški postaji. Toda tu se zgodba pravzaprav začne. Po vrsti čudežnih srečanj z neznanci, ki so mu namenili posebna sporočila za njegovo življenje, se je prelevil v pisatelja, v avtorja in pripovedovalca pravljic. V človeka, ki je končal srednjo šolo in nato še fakulteto. In presenetljivo, danes opravlja povsem navadno fizično delo, popisuje vodovodne števce. Prvo pravljico - Izgubljena slončica je napisal leta 2002. Skupaj pa je napisal in izdal 9 pravljic, 1 roman in imel 6 ponatisov.

 

Življenjepis

Vir:  Wikipedija, prosta enciklopedija

Osnovno šolo je obiskoval v Novih Jaršah od 1981 do 1989. Leta 1989 se je vpisal v prvi letnik srednje pedagoške šole v Ljubljani, ki je ni zaključil. Leta 1990 se je prepisal na srednjo šolo tiska in papirja (takratna različica srednje grafične šole), ki je ni dokončal zaradi pridružitve subkulturi pankerjev. Leta 1991 se je zaposlil in od takrat opravlja različna dela. Leta 1999 je opravil tečaj za pomožnega natakarja. Januarja, leta 2000 je odpotoval v München, kjer je doživel preobrat. Leta 2001 je končal srednjo trgovsko šolo in istega leta se je dodatno izšolal za ekonomskega tehnika (3+2 program).

Leta 2003 se je vpisal na Fakulteto za socialno delo. V času študija je leta 2006 prejel podporno štipendijo Rotary kluba kot spodbudo za nadaljnje delo. 11. junija 2007 je diplomiral. V letu 2011 zaključuje magistrski študij na Fakulteti za socialno delo, smer duševno zdravje.

 

Delo

Vir:  Wikipedija, prosta enciklopedija

Vsebina pravljic je poučna in vzgojna. Glavne književne osebe imajo običajno kakšno hibo (gluhost, slepota, štrleča ušesa) in tako otrokom sporočajo, da je drugačnost lahko tudi bogastvo in da te le vztrajnost privede do cilja. Od leta 2002 je napisal osem pravljic (nekatere so izdane v Braillovi pisavi ali posnete na DVD v znakovnem jeziku) in en roman. Hkrati je izdal še štiri ponatise pravljic in tako je izdal trinajst knjig. Želi si, da bi pravljice bile objavljene v čim več tujih jezikih. Sodeloval je na dveh mednarodnih knjižnih sejmih v Frankfurtu in Zagrebu. Leta 2004 so ga povabili v 44. sezono programske knjižice Bralna značka. Do konca leta 2010 je nastopil v več kot petsto institucijah (vrtci, osnovne šole, srednje šole, fakultete, bolnice, knjižnice ...), ter na drugih prireditvah za otroke in odrasle. Leta 2010 je obiskal Združene države Amerike. Bil je v Clevelandu in Chicagu, kjer je nastopal v javnih knjižnicah.

Pravljice

Franci Rogač je avtor in samozaložnik, svet pravljic ga navdušuje. Pa vendar so njegove pravljice malce drugačne, glavni junaki, niso popolni.

V pravljicah, ki so mi jih v otroštvu pripovedovali, ali pa sem jih sam prebral, sem se velikokrat lahko primerjal z različnimi junaki. Želje, ki se v pravljičnem svetu uresničujejo, niso nič drugačne od tistih, o katerih sanjamo v stvarnosti, le da se v domišljijskem svetu vedno vse srečno izide. Dobra volja, ki plemeniti željo doseči tisto, po čemer hrepenimo, mnogokrat pripelje do želenega cilja. In to vero moramo imeti vsi – ne glede na to v kakšnih okoliščinah se znajdemo. Da bi domišljijski svet približal otrokom, sem se odločil pisati pravljice, ki ohranjajo upanje na boljši jutri. Ali mi bo uspelo, pa je odvisno od vas, dragi otroci. Želim, da bi vam moje pravljice polepšale dan in privabile nasmešek na ustnice..

 

Preobrat

Svoje "mistične izkušnje" je Franci Rogač opisal v avtobiografskem romanu Ključ brezdomca. Ob napovedi izida je na svoji spletni strani zapisal:

Knjigo posvečam vsem tistim, ki so me spremljali na poti. Tistim, ki ste bili in ste odšli, tistim, ki ste bili in ste še vedno, in tistim, ki boste prišli. Z vsem bistvom je najbolj namenjena tistim, ki iščete svoj glas, tistim, ki ste  ali se bojite, da bi zašli. Tistim, ki ne slišite jezika  drugačnosti mladostniških napak,  a bi se radi podali v svet razumevanja in slišanja. Tistim, ki ste že obupali in ste zaprli vrata izhoda, tistim, ki vam je življenje na robu tuje in ne vidite topline, ki vas obdaja. Tistim, ki imate moč, da drugim odpirate ali zapirate možnosti.  Tistim, ki ne vidite smisla v šoli, sebi ali v drugih. Vsem vam, da bi videli, kako malo je potrebno, da se lahko zaprejo vrata nasmeha, in kako veliko ter malo hkrati, da jih spet odpremo.

PREDGOVOR

Tej zgodbi bom spregovoril o drugačnem pomenu ceste, ki človeka pripelje na dno družbene lestvice in ga ujame v začarani krog. Vedno sem si predstavljal, da nekdo postane brezdomec, potem, ko mu ne gre več v službi, zakonskem razmerju oziroma ko naleti na določen splet nepremagljivih ovir. Zame se je to dogajalo nekje zunaj, daleč stran od mene. Drugim. Kot mlad punker , ki je taval od metalcev, punkerjev in skinov, si nisem niti zamišljal, da bom že pri šestnajstih letih spoznal krutost cestnega življenja. Izkusil sem,da se to lahko zgodi tudi zelo mlademu človeku, ki se zaradi določenih okoliščin upre šolskemu sistemu, staršem in konec koncev sebi. Zakaj napisati resnično zgodbo? Uporništvo, rodila ga je moja močna adolescenca, me je pripeljalo na pragove številnih ovir, in te so v sebi nosile razočaranja, padce in čustvene krize. Napisati zgodbo o bitki, bojeval sem jo v sebi, z drugimi, mi je narekovala želja, da bi z njo lahko rešil vsaj eno borbo, ki jo morda v sebi vojskuje kdo izmed vas. Pri tem so me spremljali številni nepojasnjeni dogodki. Za tiste, ki verjamete zgolj v materialni svet, bodo le s težavo dojemljivi kot resnični. Vendar moj namen ni dokazovati resničnost, ampak posredovati tisto, kar se mi je resnično zgodilo na poti do spoznanja, in je pomenilo prelomnico v mojem življenju. Ti dogodki so bili podobni potovanju skozi predor onkraj mejne resničnosti, kjer so se pojavili mistični ljudje. Enega izmed njih, spoznal sem ga  zelo nenavadno, sem poimenoval angel varuh. Srečal sem ga leta 1997 na stopnicah pred frančiškansko cerkvijo. Bil je skrivnosten, starejši gospod, namenil mi je besede: » You Will see The Way. Be  careful in Your life!« ( v prevodu: Videl boš pot. Bodi previden v življenju) ALI SEM JO RES?

V tujino

Posebna dogodivščina pa se mu je pripetila, ko se je z zvrhano mero samozavesti odpravil v Ameriko, kjer je hotel svoje pravljice predstaviti na znanem pogovornem Oprah Winfrey Show. Žal mu do te slavne voditeljice ni uspelo priti, saj ga je že pred studijem, kjer snemajo oddajo ustavila varnostnica in mu preprečila vstop. Sicer se je potrudila in mu priskrbela naslov kamor naj pravljice pošlje, vendar Oprah te pošiljke ni dobila.

 

Boj

Sodeloval je tudi na mednarodnih knjižnih sejmih in še posebno mu je ostal v spominu Frankfurt, kjer se je skupaj z ostalimi slovenskimi razstavljavci znašel v zelo neugodnem paviljonu, kjer so imeli le 200 obiskovalcev. Je pa uspel navezati stike s predstavnico družbe Amazon, in tako je začel prodajati svoje pravljice tudi preko tega svetovnega spletnega portala.

Začarani gozd

Najbolj ga je pretreslo spoznanje, da se s pisanjem pravljic ( pa ne samo pravljic) v Sloveniji ne da preživeti. Če bi to počel v tujini bi bil najbrž že davno bogat.  Slovenija je majhen trg, vsi se med seboj poznamo, prevladujejo uveljavljeni avtorji, mladi, novi se stežka prebijejo. Zato je pot iz "tega začaranega gozda" edino ta, da poiščeš tujega založnika, In morda bo Franciju Rogaču uspelo. Uspelo mu je, da je dobil posebno vstopnico za mednarodni knjižni sejem na Japonskem, v Tokiu, kamor bo odšel jeseni. Glede na to, da je ena od pravljic že prevedena tudi v japonščino si obeta, da ga bodo na tem sejmu opazili. Držimo pesti, da bo res tako!

 


12.02.2022

Dr. Simona Kostanjšek Brglez

Dr. Simona Kostanjšek Brglez je otroštvo preživela v Studenícah in Poljčanah, kjer je končala tudi osnovno šolo. Šolanje je nadaljevala na III. gimnaziji v Mariboru. Ves čas pa je bila povezana z umetnostjo. Že v osnovni šoli je pisala pesmi, slikala in bila dejavna v dramski skupini. V okviru Kulturno umetniškega društva Janko Živko Poljčane je bila dejavna tudi v recitacijski in likovni sekciji. Kultura in umetnost sta jo spremljali tudi pozneje, zato se je odločila za študij na Oddelku za likovno umetnost Pedagoške fakultete Univerze v Mariboru. Po diplomi se je vpisala na podiplomski študij in se kot mlada raziskovalka zaposlila na Umetnostnozgodovinskem inštitutu Franceta Steleta na ZRC SAZU. Njeno pot bomo spoznali v oddaji Razkošje v glavi, njen avtor je Milan Trobič.


05.02.2022

doc.dr. Mateja Kos Zabel

Gostja današnje oddaje Razkošje v glavi bo muzejska svetnica v Narodnem muzeju Slovenije in docentka na oddelku za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Mariboru, dvojna doktorica znanosti umetnostne zgodovine in heritologije Mateja Kos Zabel. Specialni področji njenega dela na področju uporabne umetnosti sta keramika in steklo. Je avtorica številnih razstav, člankov in knjig ter raziskovalka, ki v svoje delo vključuje naravoslovne metode pri preučevanju muzejskih predmetov. Opravlja tudi ekspertno delo in je vodja evropskega projekta Kreativno podjetništvo v keramičnih regijah – razvijanje, izobraževanje, vzpodbujanje. Doc. dr. Matejo Kos Zabel je pred mikrofon povabila Petra Medved.


29.01.2022

Saša Mächtig

Saša Mächtig je nesporna legenda slovenskega industrijskega oblikovanja. Pa ne le zato, ker je bil pobudnik oziroma utemeljitelj te študijske smeri na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani, ali ker mu je uspelo že takoj po osamosvojitvi, septembra leta 1991, v Ljubljani organizirati svetovni kongres industrijskega oblikovanja, s čimer je Slovenijo, ki si je takrat šele prizadevala pridobiti mednarodno priznanje, pomagal postaviti na zemljevid in jo globalni javnosti predstaviti kot optimistično, izrazito v prihodnost zazrto državo. Ne, Mächtig je legenda preprosto zato, ker smo Slovenci z njim, z njegovim delom v kar najtesnejšem, vsakodnevnem stiku preživeli leta in desetletja. Mächtig je namreč oblikoval telefonske govorilnice, koše za smeti in avtobusna postajališča, ki smo jih množično uporabljali od konca šestdesetih let prejšnjega stoletja. In, seveda, oblikoval je K67, tisti nepozabni rdeči kiosk, ob katerem smo se potem redno ustavljali, da bi kupili časopise, avtobusne žetone in vžigalnike pa tudi ocvrt krompirček ali sladoled, medtem ko so, sedeč v njem, varnostniki pazili na parkirišča, policisti nadzirali promet, športni novinarji pa komentirali nogometne tekme. Bili so, skratka, časi, ko je bil Mächtigov K67 povsod, na ulici slehernega slovenskega oziroma jugoslovanskega mesta. No, ti časi so slej ko prej mimo, a tu in tam kakšnega kje le še ugledamo – enega tudi v New Yorku, kjer ga je slovita MoMA, nemara najuglednejši muzej sodobne umetnosti na svetu, uvrstila v svojo stalno zbirko globalnih dizajnerskih presežkov 20. stoletja. Še več; skozi zgodbo o idejni zasnovi, izdelavi in mednarodnem uspehu njegovega K67 lahko razberemo veliko tudi o Mächtigu osebno – pri kakšnih ineteltualnih tradicijah se pravzaprav napaja, kako vidi poslanstvo arhitekta in oblikovalca, kako razume razmerje med funkcionalnim in lepim. O vsem tem in še čem je Saša Mächtig razmišljal v tokratnem Razkošju v glavi na Prvem. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: iz osebnega arhiva Saše Mächtiga


22.01.2022

Sebastijan Pregelj

Bralci dobre literature, tako starejši kot mlajši, dobro poznajo Sebastijana Preglja. Po izobrazbi je zgodovinar, pisateljska žilica pa ga spremlja vse od osnovnošolskih dni. Začel je s kratko prozo, nadaljeval z romani za odrasle in se nato z veliko odgovornosti lotil tudi pisanja za mlajše bralce. Nagrade in nominacije zanje mu niso tuje, a pravi, da so le dobra spodbuda, nikakor ne razlog za pisanje. O pisateljevanju, njegovem najljubšem kotičku za ustvarjanje, o tem, kako je, ko piše dve knjigi hkrati, pa tudi o tem, da si navadno v začetku leta naredi načrt, do kdaj bi rad kakšno pisanje končal, in se ga potem skuša držati, se je s Sebastijanom Pregljem za tokratno oddajo Razkošje v glavi pogovarjala Tadeja Bizilj.


15.01.2022

Dr. Janko Lozar Mrevlje

Vsak človek nosi v sebi bogastvo, ki včasih neupravičeno ostane skrito očem drugih. To pomanjkljivost odpravlja oddaja Razkošje v glavi. V njej rišemo portrete zanimivih ljudi, ki morda nikoli niso bili v svetlobi medijskih luči ali pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njihovih življenj. Vsako soboto ob 16.30 na Prvem.


08.01.2022

Marija Imperl

Začnimo spoznavanje naše današnje gostje Marije Imperl nekoliko drugače. Leta 2012 je sodelovala pri projektu Gozdni sadeži – vrnitev h koreninam. Ta projekt je nastal ob sodelovanju Andragoškega centra Slovenije, bil je samostojen projekt, s katerim so hoteli povezati vseh šest posavskih občin. Njegov glavni cilj so bili pogovori o gozdu, kakšen je, kakšna so rastišča in kakšna drevesa ima naš gozd, po drugi strani pa tudi spoznavanje gozdnih sadežev, kako so jih včasih uporabljali v kulinariki. Po tretji strani so gozd obravnavali kot prostor, kjer bivajo zgodbe, kjer vlada izjemna biotska pestrost živali in rastlin. Hkrati niso pozabili na dialog med lastniki gozdnih parcel, lokalno skupnostjo, upravljavci gozda in obiskovalci. Ob tem so pozornost namenili tudi mladim in so zanje napisali bonton o vedenju v gozdu, dodali pravljico in bogate ilustracije. Knjigo so potem brezplačno razdelili v vse vrtce, osnovne šole. Poleg tega so v vsaki izmed šestih občin ustanovili študijske krožke in vanje povabili vse od gospodinj, lastnikov in upravljavcev gozda, lokalnih oblasti, društev in drugih. Ta uvod že kaže, kaj zaznamuje Marijo Imperl: ideje, gozd, prostovoljstvo, povezovalnost in še marsikaj, vse to pa bomo spoznali v oddaji Razkošje v glavi, njen avtor je Milan Trobič.


01.01.2022

Jožica Rejec

Dr. elektrotehnike Jožico Rejec najbolje poznamo kot nekdanjo direktorico Domela, enega neuspešnejših in najbolj razvojno usmerjenih slovenskih podjetij, ki danes zaposluje že več kot 1200 ljudi, njihovi elektromotorji pa poganjajo najrazličnejše izdelke po vsem svetu. Podjetje s sedežem v Železnikih je v skoraj 12 letih, ko ga je vodila Jožica Rejec – kljub vrsti kriz, od poplav pa do gospodarske recesije – močno razširilo svoje področje delovanja, nenehno višalo produktivnost ter podvojilo število kvalificiranih delovnih mest. Vendar pa tisto, kar našo gostjo dela resnično posebno, niso le izjemno uspešni rezultati Domela – za katere je dobila tudi vrsto priznanj in nagrad – ampak predvsem svojstven način dela, ki je do teh uspehov pripeljal. Jožica Rejec je namreč v podjetje poleg stremljenja po nenehni inovativnosti in razvoju vnesla tudi solidarnost, medsebojno spoštovanje, povezanost ter prostor za odprt pogovor in sodelovanje vseh zaposlenih. O njenem odnosu do vodenja, pa tudi o njenem siceršnjem življenju – od zelo zgodnjega zanimanja za tehnično področje, ki jo je pripeljalo do dela v razvojnem oddelku takratne Iskre, pa do upokojitve, ki ji zdaj omogoča, da se posveča tudi številnim drugim dejavnostim, kot sta denimo učenje francoščine in igranje klavirja – se je z Jožico Rejec za tokratno Razkošje v glavi pogovarjala Alja Zore.


25.12.2021

Razkošje v glavi

Zalka Drglin je doktorica ženskih študij in feministične teorije, raziskovalka kulture rojevanja, svetovalka ženskam v duševnih stiskah v nosečnosti in po porodu, predavateljica, snovalka in vodja programov ter avtorica številnih znanstvenih in strokovnih besedil, ljubiteljica narave, mati in pesnica.


18.12.2021

Danko Petronijević

Od ukvarjanja z grafičnim oblikovanjem in fotografiranja obleganega Sarajeva do selitve v Slovenijo in pletenja makrameja, ki je pristal celo na čevljih znanega pevca Dina Merlina


11.12.2021

Jerneja Jezernik

Jerneja Jezernik se že več kot 20 let ukvarja z raziskovanjem življenja in dela Alme M. Karlin. Doslej je prevedla 14 Alminih del v slovenščino, napisala tri biografije o njej, med drugim tudi eno v nemščini, da bi se ji približala v jeziku, ki si ga je Alma Karlin izbrala za jezik svojega ustvarjanja ter raziskala njeno rokopisno dediščino v Ljubljani, Berlinu in Gradcu.


04.12.2021

Dr. Simona Gerenčer

Dr. Simoni Gerenčer se zdi najpomembnejše, da vedno stremi k temu, da dela dobro in v korist skupnosti. Je soustanoviteljica in strokovni vodja Združenja gluhoslepih Slovenije DLAN. Bila je prva pri nas, ki je začela strokovno pomagati ljudem z gluhoslepoto ter sistematično razvijati jezik gluhoslepih. V letu 2015 je bila prejemnica nagrade za izstopajoče kakovostno in strokovno delo v zadnjih petih letih. Gre za posebno obliko družbenega priznanja za izjemne uspehe pri delu na področju socialnega varstva, ki ji ga je podelilo Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. Dr. Simona Gerenčer bo o svojem življenju in delu govorila v oddaji Razkošje v glavi. Pred mikrofon jo je povabila Petra Medved.


27.11.2021

Dr. Urška Perenič

Dr. Urška Perenič je na ljubljanski filozofski fakulteti študirala germanistiko in slavistiko ter se med študijem še bolj navdušila nad literaturo in literarno vedo. Zato se je takoj vpisala na znanstveni magisterij literarnih ved, potem pa ji je bil odobren neposredni prehod na doktorski študij, ki ga je končala s šestindvajsetimi leti in postala doktorica znanosti s področja literarnih ved. Tja segajo tudi začetki njene akademske kariere na Univerzi v Ljubljani. Hkrati je več let predavala na filozofski fakulteti Univerze v Mariboru. Že med univerzitetnim študijem je s štipendijo Nemške akademske službe za izmenjavo odšla na Nemško, kjer se je nekaj časa izpopolnjevala tudi po opravljenem doktoratu. Predavala je na več akademskih inštitucijah v tujini, med drugim v Zagrebu, Pragi in Tübingenu. Še posebej ponosna je na svojo gostujočo profesuro na Inštitutu za slavistiko Univerze na Dunaju v zimskem semestru študijskega leta 2012/13. Bivanje v cesarskem mestu se ji je posebej vrezalo v spomin zaradi omamnega vonja pečenih maronov in praženih mandljev, ki jih na dunajskih ulicah prodajajo jeseni in pozimi, ter nenehnega prebiranja del avstrijskih pisateljev, med njimi Josepha Rotha in Roberta Musila, ki je na poseben način povezan s Postojno, kjer se je ukoreninila tudi sama. Dr. Urška Perenič je gostja v oddaji Razkošje v glavi njen avtor je Milan Trobič.


20.11.2021

Božidar Flajšman

Dr. Božidar Flajšman zadnja štiri leta dela kot asistent na oddelku za Zgodovino Ljubljanske filozofske fakultete, kjer raziskuje življenje ob okupacijskih mejah med drugo svetovno vojno. Čeprav se tej temi posveča zelo zavzeto, pa je to le zadnji v vrsti poklicev, ki jih je opravljal v preteklih desetletjih. Belokranjec, doktor likovne pedagogike in nekdanji profesor likovne umetnosti, ki ga še danes fascinira vse od zgodovine vizualnih nagovorov do zbiranja in interpretacije starih razglednic, je namreč v 80-ih letih intenzivno sodeloval pri razkrivanju posledic ene največjih ekoloških katastrof tistega časa, onesnaženosti reke Krupe. Kasneje je skupaj z Dušanom Plutom ustanovil stranko Zeleni Slovenije in postal njen prvi generalni sekretar, po njenem razpadu se je kot strokovni sodelavec v državnem zboru še leta ukvarjal z ekologijo in se med drugim boril proti privatizaciji lova, v Sloveniji pa je organiziral tudi letovanje skupine otrok, ki jih je prizadela černobilska nesreča. Poleg tega že od sodelovanja pri reviji Razmerja v 80-ih letih snema pogovore z ljudmi, ki so tako ali drugače prisostvovali najrazličnejšim dogodkom v naši zgodovini. No, to znanje mu nedvomno pride prav tudi zdaj, ko se zgodovinskemu raziskovanju vpliva okupacijskih meja posveča prav skozi prvoosebna pričevanja in spomine ljudi. O njegovem raznolikem življenju, od mladostnih potovanj na Bližnji vzhod, zanimanja za likovno umetnost, začetkov ekološkega aktiviranja pa do današnjih zgodovinskih raziskovanj, se je z Božidarjem Flajšmanom za tokratno Razkošje v glavi pogovarjala Alja Zore.


13.11.2021

Lojzka Avajanos

V Grčiji je Slovenka, v Sloveniji pa Grkinja, pravi upokojena igralka, ki že desetletja prevaja. Začelo se je s prevodi iz francoščine, nato pa je začela prevajati dela slovenskih pisateljev. V grščino je prevedla tudi Zdravljico. Pri tem se je trudila tudi za to, da je obdržala rimo. Zadnje delo, ki ga je prevedla, je roman In ljubezen tudi Draga Jančarja. Najtežje pri prevodih je najti pravi slog, pravi. "Mislim, da mi tudi pri delih Draga Jančarja to lepo uspeva." Lojzka Avajanos del leta preživi v Atenah, del pa v Višnji Gori v hiši svojih prednikov. V Sloveniji uživa v naravi, kar močno pogreša v Atenah. Povsod, tako v Atenah kot v Višnji Gori, pa je obkrožena z literaturo, ki je brezčasna, ki bogati in boža človeško dušo. Tudi njeno.


06.11.2021

Andrej Gnezda

Vsak človek nosi v sebi bogastvo, ki včasih neupravičeno ostane skrito očem drugih. To pomanjkljivost odpravlja oddaja Razkošje v glavi. V njej rišemo portrete zanimivih ljudi, ki morda nikoli niso bili v soju medijskih luči ali pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njihovega življenja. Vsako soboto ob 16.30 na Prvem.


30.10.2021

Miloš Toni

Napoved Miloš Toni je najprej stanoval v Starem trgu, potem so se preselili v Begunje pri Cerknici in od tam v Cerknico. Vmes je nekaj časa živel v Ljubljani in potem se je pred 30-imi leti spet preselil nazaj v Cerknico in tako je njegovo življenje dobesedno povezano z Notranjsko. Leta 1973 se je začel na fakulteti za elektrotehniko študij računalništva in Miloš Toni je bil študent druge generacije tega takrat še malo znanega študija. Zato tudi ne preseneča, da je bil takrat študij tega področja nekaj zelo zanimivega, saj so se ukvarjali z zadevami, ki so za današnje računalništvo nekaj povsem neznanega. Pojem informatike je bil še v povojih, osebnih računalnikov in zaslonov še ni bilo, medsebojno komuniciranje je potekalo prek konzol, teleprinterjev in prek luknjanih kartic. Miloš Toni se je po študiju zaposlil na Inštitutu Jožef Štefan, po desetih letih pa je nastal tehnološki park in skupaj s tremi sodelavci so ustanovili podjetje, ki deluje še danes, vendar Miloš Toni z njimi ni več povezan. Njegova pot se je pomaknila v povsem druge vode, in to pot bomo spoznali v oddaji Razkošje v glavi, njen avtor je Milan Trobič.


23.10.2021

Luka Bogovčič

V Škofji Loki dobri dve leti deluje restavratorsko podjetje s polnim imenom Restavratorski atelje Bogovčič, Triptih, d. o. o., to je družinsko podjetje, v katerem se že vrsto let ukvarjajo z restavriranjem likovnih umetnin. Predvsem s freskami, oltarji in slikami. Ustanovitelj in direktor podjetja je Luka Bogovčič, ki že več kot trideset let sodeluje pri restavratorskih posegih na stenskih slikah, leseni polihromirani plastiki, oltarjih ter slikah na platnu in slikah na lesu. Luka Bogovčič se je rodil v Kranju, vendar je tam preživel le tri dni, večino svojega življenja pa je preživljal v Ljubljani v Novem Polju, kjer je obiskoval osnovno šolo. Šolanje je nadaljeval na srednji grafični šoli. Že od zgodnje mladosti je rad slikal, vendar je to pozneje opustil. Vmes je kot študent delal v knjigarni Kazina, v tem času pa je počasi že začel delati skupaj z očetom, akademskim slikarjem in priznanim restavratorjem Ivanom Bogovčičem. Ta je bil v tistem času vodja oddelka za stenske poslikave na Restavratorskem centru Republike Slovenije, kamor je Luka vse otroštvo zahajal na obiske. To sodelovanje ga je počasi usmerilo v restavratorstvo in kmalu so zaradi povečanega obsega dela ustanovili družinsko restavratorsko podjetje Triptih, ki letos praznuje petnajstletnico delovanja. Luka Bogovčič je gost v oddaji Razkošje v glavi, njen avtor je Milan Trobič.


16.10.2021

Polona Lovšin

Polona Lovšin je ženska, ki izžareva toliko energije, da ji je težko verjeti, da pridejo dnevi, ko ni tako. Svoje sledilce na družbenih omrežjih razvaja z miniaturnimi risbicami in komentarji, v katerih nastopata ona in njen psiček. Razvaja tudi otroke in odrasle – s čudovitimi risbami v otroških knjigah, ki iz zgodb naredijo pravljice. Riše povsod, kjer je dovolj prostora – te prilagodljivosti jo je naučilo življenje, ki z njo ni bilo zmeraj prijazno, saj je morala sama z dvema otrokoma prebroditi nekaj zelo težkih življenjskih preizkušenj. Kljub vsemu ni nikoli izgubila optimizma in strasti do svojega dela. In seveda grozljivk, v katerih najde veliko estetike in je v bistvu sploh ne strašijo. Njen pogled je sestavljen iz detajlov, ki sestavljajo slike, ki se močno razlikujejo od tistega, kar vidi večina. Kaj vse ujame in kaj se skriva za njenim pogledom, je skušal v oddaji Razkošje v glavi ugotoviti Jure K. Čokl.


09.10.2021

Rajko Lotrič

Rajka Lotriča se večina naših poslušalcev verjetno spominja kot člana nekdanje jugoslovanske nordijske reprezentance – bil je udeleženec olimpijskih iger leta 1988 v Calgaryju, istega leta je na stari Bloudkovi velikanki dosegel tudi drugo mesto na tekmi svetovnega pokala. Ob koncu športne kariere se je vrnil tja, kamor ga je vleklo vse življenje – v gore, ki jim je posvetil življenje. Kot gorski reševalec letalec in inštruktor, alpinist in turni smučar, zaposlen v Slovenski vojski, s katero je odletel na pomoč tudi v Bosno v času velikih poplav pred nekaj leti. Med drugim tudi nekdanjega inštruktorja alpinistične šole v Nepalu je tik pred odhodom v pokoj pred mikrofon povabil Jure K. Čokl.


02.10.2021

Muanis Sinanović

Muanis Sinanović, literarni umetnik in premišljevalec, pesni medtem ko hodi, in ustvarja obliko čudenja, saj je v te vrste premikanju nekaj zelo skrivnostnega in preprostega, um in telo namreč z njo prihajata, kot pravi, v nekakšno sinhroniciteto. Njegove pesmi v slovenskem jeziku, zbrane v štirih zbirkah, so bile prevedene v več jezikov, za prvo je prejel nagrado za najboljši prvenec Slovenskega knjiženega sejma, za Krhke karavane pa letos kritiško sito. Izdal je tudi balkanofuturistični roman Anastrofa. V oddajo Razskošje v glavi je Muanisa Sinanovića povabila Magda Tušar:


Stran 7 od 45
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov