Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Razkošje v glavi

17.06.2017


Kdo so bili skrivnostni prazgodovinski prebivalci Krasa in Notranjske, ki so za seboj pustili osupljive ostanke na vzpetinah - gradišča? So bili to Japodi, ki jih je Rimljanom uspelo premagati šele po dolgotrajnih bojih, v končni bitki pri Metulumu, tudi Metullum? O vsem tem in še marsičem, kar je zavito v tančico pozabe, razmišlja podjetnik, direktor zasebnega podjetja, strokovnjak in svetovalec na različnih področjih, od organizacije proizvodnje do optimizacije komercialnih mrež - Goran Živec. Toda njegovo razmišljanje ima tudi čisto konkretne učinke: eno od gradišč, Debelo Grižo pri Komnu na Krasu, želi oživiti in ustvariti enkratno zgodbo - muzej na prostem.

Goran Živec izhaja iz podjetniške družine; že njegova mama je bila podjetnica od svojega prvega do zadnjega delovnega dne. V Italiji je študiral ekonomijo in potem dokončal podiplomski študij in mednarodne trgovine. Potem se je vrnil domov, nekaj let delal kot vodja komerciale oziroma direktor v različnih slovenskih podjetjih, nato pa ustanovil svoje podjetje Vahta. Na spletni strani eudace.eu so  zapisali:

"Po študijo ekonomije in MBA študiju v Italiji, smeri Mednarodno poslovanje, je Goran Živec začel leta 2001 svojo kariero kot Facility manager in predavatelj kontrolinga na MIB School of Management v Trstu. Leta 2004 je prevzel mesto predsednika uprave v podjetju Alukomen Oprema d.d. in nadaljeval v različnih slovenskih podjetjih na vodilnih položajih. V svojem delu je spoznal različne sektorje, od čiste storitve, do kovinskopredelovalne, prehrambne, kemične, proizvodnje gradbenih materialov, do visokotehnoloških iniciativ gradnje optičnih in drugih telekomunikacijskih infrastruktur. Vseskozi svoje poslovne obveznosti dopolnjuje z izobraževalnimi in svetovalnimi nalogami na različnih področjih, od organizacije proizvodnje do optimizacije komercialnih mrež, v Sloveniji in tujini. Svojo prakso iz poslovnega sveta v zadnjih nekaj letih izrablja tudi za svetovanje lokalnim skupnostim na področjih infrastrukturnih projektov in z njimi povezano problematiko."

Začetek

V obdobju njegovega bivanja v Trstu, ko je bil tudi predavatelj, je živel v stanovanju na ulici Carla Marchesettija in radovednost ga je  gnala, da  je začel iskati podatke o tem, kaj  je ta znameniti arheolog raziskoval na območju slovenskega Krasa. Izkazalo se je, da je Carlo Marchesetti odkril in označil 118 gradišč na razmeroma majhnem področju; to je veliko več, kot je danes naselij na Krasu. Gradišča segajo v bronasto in železno dobo.  Vse skupaj se je začelo kot konjiček, saj je presenečen ugotovil, da že dolgo živi na območju, na katerem so prazgodovinska gradišča, pa jih do tedaj ni poznal. Bil je zelo radoveden otrok, odličnjak. Živel je dober kilometer stran od gradišča Debela Griža, pa ni vedel ničesar o njem. Ko je odkril Marchesettijevo knjigo o gradiščih, se je vse skupaj začelo. Po korakih.

Debela Griža

 

Debela griža pri vasi Volčji Grad je ostanek mogočnega utrjenega obroča iz obdobja bronaste in železne dobe. Postavljena na le nekoliko privzdignjen teren, severozahodno od današnjega Volčjega Grada. Njena skrajna dolžina je 290 m, širina 180 m. Z obsegom 770 m zavzema površino 4,2 ha. To jo uvršča med srednje velika gradišča. Že Marchesettiju je padla v oči „nižinska“ lega, ki je med gradišči, za katera je utrjenost in sposobnost učinkovite obrambe ena ključnih lastnosti, redkost. Debela griža si jo je lahko „privoščila“, ker so jo njeni načrtovalci premišljeno umestili med vrtače, ki so uspešno prevzele vlogo strmih pobočij. Skupno je obzidja 1100 metrov. Glede na naravne danosti ter oblikovanost terena je zid visok od 2 do 7 m, predvideva se, da je bil v času naselitve še višji. Današnje ruševine segajo od 5 do 15 m v širino in po celotni dolžini kažejo ostanke prvotne stopničaste gradnje. Obzidje je z dvojno utrditvijo še posebej izrazito na južni in severni strani; dvojno obzidje je povezano z nadzorom nad vhodoma, ki sta postavljena na mestih, koder skozi gradišče vodi stara pot iz Volčjega Grada v Komen. Skupna količina vgrajenega kamenja presega 60.000 kubičnih metrov.

Debela griža pri Volčjem gradu je eno najslikovitejših in najbolje ohranjenih nižinskih prazgodovinskih gradišč na Krasu. Njegova slava sicer temelji zaenkrat bolj na videzu kot na raziskanosti. Od drugih gradišč izstopa zaradi nižinske lokacije, vključenosti vrtač v obrambni sistem, simetrične oblike in dobre ohranjenosti. Zato ni čudno, da je že od nekdaj burilo domišljijo in spodbujalo željo, da se ga prouči in predstavi širši javnosti. Lep primer je zgovoren zapis iz časopisa Soča 9. junija 1906:

»Pri nas v Volčjem gradu se nahaja neka stara razvalina, katero mi vaščani imenujemo debela griža. Ta razvalina je na okroglo kakor kakšna grajščina. Tam se je že našlo vsakovrstne predmete:nože, vilice, sable, žlice, kosti in še celo nekak zlat voziček i. t. d. Veliko gospodov si je že ogledalo to razvalino in sploh vsaki je sodil o starih skritih rečeh. Stari ljudje pripovedujejo, da je bil tam grad, obzidan z visokim zidom, brez strehe in da notri so rastla vsakovrstna drevesa, in po teh drevih da so nastavili vsakovrstne kože za svoje šotore. Ti da so bili stari ajdje, pod oblastjo neke mogočne žene, ki se je imenovala Volčja, in potemtakem se imenuje naša vas Volčji grad. Dandanes še se vidi staro ploščo na steni od cerkve, rezane številke in stare črke, katere si je že mnogo ljudij ogledalo. Prav bi bilo, da bi si jo ogledali in preštudirali učenjaki.« ( vir: Zavod KrasenKras).

 

Razstava Gradišča – neme priče zgodovine

Goran Živec je kot rečeno ustanovil neprofitni Zavod Krasen Kras, in ena od dejavnosti te ustanove je tudi promocija in priprava razstav.  Tako je bila v petek, 9. septembra 2016,  v okviru X. Festivala vojaške zgodovine v Parku vojaške zgodovine Pivka odprta gostujoča razstava Gradišča – neme priče zgodovine, ki jo je pripravil Zavod Krasen Kras z zunanjimi sodelavci. Razstavo je odprla državna sekretarka na Ministrstvu za kulturo Damjana Pečnik. Odprtje je moderiral direktor Parka vojaške zgodovine Janko Boštjančič, obiskovalce je nagovoril župan Občine Pivka Robert Smrdelj, o razstavi pa sta spregovorila Damjana Pečnik in direktor Zavoda Krasen Kras Goran Živec. Odprtje razstave je z glasbenim programom obogatila Glasbena šola Postojna.
Državna sekretarka je pohvalila prizadevanja Zavoda Krasen Kras, ki z razstavo in svojim delovanjem opozarja na pomembnost gradišč s poudarkom na Debeli griži pri Volčjem Gradu. Ministrstvo za kulturo podpira prizadevanja zavoda za proglasitev gradišča Debela griža za spomenik državnega pomena. Direktor Zavoda Krasen Kras Goran Živec pa je na plastičen način poudaril pomen in naloge neprofitnega Zavoda Krasen Kras pri postopni zaščiti,  proučevanju in prezentaciji prazgodovinskega gradišča Debela griža širši javnosti.
Temeljni namen razstave je ozavestiti širšo javnost o pomembnosti in zaščiti gradišč na matičnem krasu, ki obsega Tržaški in Komensko-Divaški Kras. Razstava je bila prvič postavljena od februarja do septembra 2016 na Gradu v Štanjelu in na razumljiv ter poljuden način prikazuje teme s strokovnih področij arheologije, etnologije in geologije, kulturne krajine, načina življenja, zbiranja vode, prehodnosti prostora in prometnih povezav ter razširjenosti gradišč. Zastavljena je interdisciplinarno in obsega pestro paleto od snovnih do nesnovnih spoznanj. Slikovno-opisni del je na panojih, dopolnjujejo ga vizualni filmski prikaz Debele griže, maketa, ki prikazuje gradišče in njegove dele, vpete v značilen relief krajine,  šumsko-zvočna podoba prazgodovinske bitke med Rimljani in Japodi ter scenska osvetlitev razstavnega prostora. Obogatena je z izbranimi kamninami in lončenimi najdbami z Debele griže.
Razstava bo na ogled do septembra 2017.

Organizator: Zavod Krasen Kras; Avtor: Dejan Vončina (Zavod Krasen Kras); Sodelavka: Nadja Adam; Strokovno svetovanje: dr. Josip Korošec; Restavratorski center, ZVKDS; Celostno oblikovanje, izdelava makete: akad. kiparka Paola Korošec; Zvočna podoba: Boštjan Perovšek (Saeta); Scenska osvetlitev in postavitev: Fluks in decibel; Jezikovni pregled: Božidar Premrl; Prevod: Žandi Dežman.
Zunanji pisci besedil: dr. Bogdan Jurkovšek, dr. Tea Kolar-Jurkovšek (Geološki zavod Slovenije), Goran Živec (Zavod Krasen Kras), Patricija Bratina, univ. dipl. arheologinja (ZVKDS, Območna enota Nova Gorica), dr. Franc Pohleven ( Biotehniška fakulteta, Ljubljana), Lovro Novinšek, upokojeni polkovnik Slovenske vojske.

Del omenjene razstave so postavili tudi v preddverju Ministrstva za kulturo v Ljubljani.

Fotozgodba

Posel

EU projekti

 

 

 

 

 

Družina

 

Rotary Klub Nova Gorica

Predsednik Rotary kluba Nova Gorica, 2013 .

foto: Rotary Klub Nova Gorica.

 

 

Nagrada

Malo za šalo..

Problemi?

Goran Živec svoj projekt arheološki park, muzej na prostem Debela Griža, pelje v soglasju z občino Komen in državnimi ustanovami in zavodi, temu tudi ne nasprotujejo domačini. Vendar pa zadeve niso tako idilične v drugem primeru, Goran Živec je namreč na robu vasi Volčji grad, v bližini gradišča Debela Griža, postavil na kmetijskem zemljišču tako imenovane glamping lesene hiške, kjer naj bi šlo za visoko kakovostno kampiranje. Domačini so do lesenih gradenj kritični, občina projekt podpira, kakšen bo razplet pa je vprašanje.

Na spletni strani : www.rtvslo.si,  so objavili prispevek novinarke Irene Cunja: Ali leseni montažni šotori sodijo tudi na Kras ali so tujek v okolju?

Domačini na Krasu menijo, da je tam primerno graditi le kamnite hiše, komenski župan pa je prepričan, da so lesene hišice odlična dopolnitev turizma na kmetijah.

Vas Volčji Grad se ponaša z najlepšimi portali na Krasu. Na vzhodnem robu vasi pa že nekaj tednov stojijo leseni montažni šotori.

"Nihče nas ni vprašal za nobeno naselje, nihče se ni posvetoval z domačini. Menimo, da te hiške v vas ne sodijo, tega na Krasu ni nikoli bilo, to sodi na Veliko planino," se je pridušal Aleš Štolfa, predsednik vaške skupnosti Volčji Grad.

Te t. i. glamping hiške je postavil Kraševec Goran Živec. Pravi, da želi Kras prodajati, ne pa kvariti kraške kulturne krajine. "Kot je Prešeren rekel pred več kot sto leti - le čevlje sodi naj kopitar. Tistemu, ki ni všeč, ni všeč. Meni se z estetskega vidika ne zdijo sporne," odgovarja.

Hiške stojijo na kmetijski parceli. A v občini Komen je nameščanje nastanitvenih objektov, čeprav montažnih, na kmetijsko zemljo prepovedano. Živec pa je do parcele že napeljal tudi vodo in elektriko; zadevo preverjata gradbena in kmetijska inšpekcija.

"Seveda moramo upoštevati želje vasi, ne izključujem pa možnosti, da zadeve ne bomo v kratkem popravili oziroma spremenili v tem odloku," pravi župan Komna Marko Bandelli, ki dodaja, da je temeljna usmeritev občine turizem.

"Hiške" ki so razburkale javno mnenje, 2017.

foto: MMC-RTV

Odmev

Ob "hiškah", ki burijo javnost smo dobili odzive Gorana Živca, ki jih je ta sicer napisal članom Partnerstva za suhozidno gradnjo, ker v njem daje svoje pogled na javne polemike ga objavljamo v celoti

"Pozdravljeni.

Po družabnih medijih se ne oglašam, tukaj vam bom kot član Partnerstva za kraško suhozidno gradnjo, ker vem, da boste razumeli vsebino, ki je široka publika preko javnih medijev ne more, napisal par stvari.

Najprej naj se vam zahvalim za razumevanje, ki ste ga že v spodnjem pisanju pokazali.

Tisti, ki me poznate osebno, veste, da sem vedno, ko sem lahko, prvi v vrsti pri zaščiti naše kulturne dediščine.

Kot veste še v sklopu Zavoda Krasen Kras že vrsto let trudim, z vlaganjem izključno mojih osebnih prihrankov in časa, za boljšo zaščito gradišča Debela griža na Volčjem Gradu. Jaz sem zadnji, ki bi storil karkoli zoper kulturno dediščino.

Zato, da bi del sredstev za bodoče delo na zaščiti dediščine lahko dobil iz komercialne dejavnosti, sem se odločil, da postavim 7 glampov, ki niso objekti po zakonodaji o graditvi objektov, nimajo samostojnih priključkov na infrastrukturo, niso postavljeni niti v področju naselbinske dediščine, se manj pa na področju kulturnega spomenika, in so v celoti narejeni iz naravnih materialov (niso niti pobarvani, da so čimbolj naravni). V kratkem bomo uredili tudi akte na nivoju občine Komen, ki trenutno prepoveduje nastanitvene kapacitete te vrste (do takrat nastanitev ne bomo izvajali).

Ampak, kot ste kot strokovnjaki že razumeli, cel ta vihar nima nobene veze s strokovnimi izhodišči, ampak z ihto majhnega dela populacije (predvsem tiste, ki prihaja od zunaj), ki ne želi, da se na Krasu karkoli dogaja.

In jaz na to, kot Kraševec, ne bom več pristajal! In peče, veste, ko po televiziji rečejo, da so domačini proti! Jaz sem namreč na Volčjem Gradu domačin bolj kot večina drugih.

Kot sem rekel novinarki, čeprav tega ni povzela v prispevku, "so že bolj trdi škornji kraševce trli, ampak nas niso mogli!".

Če pustim ob strani dejstvo, da so po trenutni zakonodaji pastirske hiške objekti, ki rabijo "ta malo" gradbeno dovoljenje, in se formalno pravilno nove pastirske hiške na gmajni danes ne da postavititi, se popolnoma strinjam s stališčem, da bi gradnja pastirskih hišk za potrebe turističnih nočitvenih kapacitet predstavljala nedopustno potvorbo osnovnega koncepta, kaj to dediščina je.

Meni je jasno, da postavljam v prostor (ki pozor, ni viden iz nobene od dveh asfaltiranih in iz nobene od dveh makadamskih dostopnih poti do vasi) tujek, kot ga na Krasu še ni bilo. Po mojem mnenju je strokovno bolj prav, da se jasno vidi, kaj je tujek, in kaj dediščina, kot da bi postavil ene maškare. In to počnem tudi z namenom, da enkrat prebijemo to splošno prepričanje, da se nič ne da. Vse pa ob maksimalni možni skrbi, da zaščitimo in ustrezno predstavimo to, ker je resnično dediščina!

Še enkrat hvala za podporo, in vljudno vabljeni na obisk Volčjega Grada, kjer vam bom z veseljem razkazal gradišče in povedal o tem, kar počnemo, in kaj še bomo.

Goran

 

P.S.o besedah g.Štolfe, da naj bi montažne pastirske hiške pripeljali s kamionskim dvigalom pa ne rabite izgubljati besed, vzemite (vzemimo) jih kot spodbudo, da je potrebno še veliko truda vložiti v ozaveščanje širše populacije o tem, kaj suhozidi in pastirske hiške sploh so.

 

Dodatek

 

Valvasorjeve-nagrade_priznanja_in_diplome_2016_SMD

Zavod Krasen Kras organizira tudi strokovne posvete.

Vabilo-Posvet_o_gradiscih-v-zahodni-Sloveniji-24.-maja-2017


Razkošje v glavi

895 epizod


Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.

Razkošje v glavi

17.06.2017


Kdo so bili skrivnostni prazgodovinski prebivalci Krasa in Notranjske, ki so za seboj pustili osupljive ostanke na vzpetinah - gradišča? So bili to Japodi, ki jih je Rimljanom uspelo premagati šele po dolgotrajnih bojih, v končni bitki pri Metulumu, tudi Metullum? O vsem tem in še marsičem, kar je zavito v tančico pozabe, razmišlja podjetnik, direktor zasebnega podjetja, strokovnjak in svetovalec na različnih področjih, od organizacije proizvodnje do optimizacije komercialnih mrež - Goran Živec. Toda njegovo razmišljanje ima tudi čisto konkretne učinke: eno od gradišč, Debelo Grižo pri Komnu na Krasu, želi oživiti in ustvariti enkratno zgodbo - muzej na prostem.

Goran Živec izhaja iz podjetniške družine; že njegova mama je bila podjetnica od svojega prvega do zadnjega delovnega dne. V Italiji je študiral ekonomijo in potem dokončal podiplomski študij in mednarodne trgovine. Potem se je vrnil domov, nekaj let delal kot vodja komerciale oziroma direktor v različnih slovenskih podjetjih, nato pa ustanovil svoje podjetje Vahta. Na spletni strani eudace.eu so  zapisali:

"Po študijo ekonomije in MBA študiju v Italiji, smeri Mednarodno poslovanje, je Goran Živec začel leta 2001 svojo kariero kot Facility manager in predavatelj kontrolinga na MIB School of Management v Trstu. Leta 2004 je prevzel mesto predsednika uprave v podjetju Alukomen Oprema d.d. in nadaljeval v različnih slovenskih podjetjih na vodilnih položajih. V svojem delu je spoznal različne sektorje, od čiste storitve, do kovinskopredelovalne, prehrambne, kemične, proizvodnje gradbenih materialov, do visokotehnoloških iniciativ gradnje optičnih in drugih telekomunikacijskih infrastruktur. Vseskozi svoje poslovne obveznosti dopolnjuje z izobraževalnimi in svetovalnimi nalogami na različnih področjih, od organizacije proizvodnje do optimizacije komercialnih mrež, v Sloveniji in tujini. Svojo prakso iz poslovnega sveta v zadnjih nekaj letih izrablja tudi za svetovanje lokalnim skupnostim na področjih infrastrukturnih projektov in z njimi povezano problematiko."

Začetek

V obdobju njegovega bivanja v Trstu, ko je bil tudi predavatelj, je živel v stanovanju na ulici Carla Marchesettija in radovednost ga je  gnala, da  je začel iskati podatke o tem, kaj  je ta znameniti arheolog raziskoval na območju slovenskega Krasa. Izkazalo se je, da je Carlo Marchesetti odkril in označil 118 gradišč na razmeroma majhnem področju; to je veliko več, kot je danes naselij na Krasu. Gradišča segajo v bronasto in železno dobo.  Vse skupaj se je začelo kot konjiček, saj je presenečen ugotovil, da že dolgo živi na območju, na katerem so prazgodovinska gradišča, pa jih do tedaj ni poznal. Bil je zelo radoveden otrok, odličnjak. Živel je dober kilometer stran od gradišča Debela Griža, pa ni vedel ničesar o njem. Ko je odkril Marchesettijevo knjigo o gradiščih, se je vse skupaj začelo. Po korakih.

Debela Griža

 

Debela griža pri vasi Volčji Grad je ostanek mogočnega utrjenega obroča iz obdobja bronaste in železne dobe. Postavljena na le nekoliko privzdignjen teren, severozahodno od današnjega Volčjega Grada. Njena skrajna dolžina je 290 m, širina 180 m. Z obsegom 770 m zavzema površino 4,2 ha. To jo uvršča med srednje velika gradišča. Že Marchesettiju je padla v oči „nižinska“ lega, ki je med gradišči, za katera je utrjenost in sposobnost učinkovite obrambe ena ključnih lastnosti, redkost. Debela griža si jo je lahko „privoščila“, ker so jo njeni načrtovalci premišljeno umestili med vrtače, ki so uspešno prevzele vlogo strmih pobočij. Skupno je obzidja 1100 metrov. Glede na naravne danosti ter oblikovanost terena je zid visok od 2 do 7 m, predvideva se, da je bil v času naselitve še višji. Današnje ruševine segajo od 5 do 15 m v širino in po celotni dolžini kažejo ostanke prvotne stopničaste gradnje. Obzidje je z dvojno utrditvijo še posebej izrazito na južni in severni strani; dvojno obzidje je povezano z nadzorom nad vhodoma, ki sta postavljena na mestih, koder skozi gradišče vodi stara pot iz Volčjega Grada v Komen. Skupna količina vgrajenega kamenja presega 60.000 kubičnih metrov.

Debela griža pri Volčjem gradu je eno najslikovitejših in najbolje ohranjenih nižinskih prazgodovinskih gradišč na Krasu. Njegova slava sicer temelji zaenkrat bolj na videzu kot na raziskanosti. Od drugih gradišč izstopa zaradi nižinske lokacije, vključenosti vrtač v obrambni sistem, simetrične oblike in dobre ohranjenosti. Zato ni čudno, da je že od nekdaj burilo domišljijo in spodbujalo željo, da se ga prouči in predstavi širši javnosti. Lep primer je zgovoren zapis iz časopisa Soča 9. junija 1906:

»Pri nas v Volčjem gradu se nahaja neka stara razvalina, katero mi vaščani imenujemo debela griža. Ta razvalina je na okroglo kakor kakšna grajščina. Tam se je že našlo vsakovrstne predmete:nože, vilice, sable, žlice, kosti in še celo nekak zlat voziček i. t. d. Veliko gospodov si je že ogledalo to razvalino in sploh vsaki je sodil o starih skritih rečeh. Stari ljudje pripovedujejo, da je bil tam grad, obzidan z visokim zidom, brez strehe in da notri so rastla vsakovrstna drevesa, in po teh drevih da so nastavili vsakovrstne kože za svoje šotore. Ti da so bili stari ajdje, pod oblastjo neke mogočne žene, ki se je imenovala Volčja, in potemtakem se imenuje naša vas Volčji grad. Dandanes še se vidi staro ploščo na steni od cerkve, rezane številke in stare črke, katere si je že mnogo ljudij ogledalo. Prav bi bilo, da bi si jo ogledali in preštudirali učenjaki.« ( vir: Zavod KrasenKras).

 

Razstava Gradišča – neme priče zgodovine

Goran Živec je kot rečeno ustanovil neprofitni Zavod Krasen Kras, in ena od dejavnosti te ustanove je tudi promocija in priprava razstav.  Tako je bila v petek, 9. septembra 2016,  v okviru X. Festivala vojaške zgodovine v Parku vojaške zgodovine Pivka odprta gostujoča razstava Gradišča – neme priče zgodovine, ki jo je pripravil Zavod Krasen Kras z zunanjimi sodelavci. Razstavo je odprla državna sekretarka na Ministrstvu za kulturo Damjana Pečnik. Odprtje je moderiral direktor Parka vojaške zgodovine Janko Boštjančič, obiskovalce je nagovoril župan Občine Pivka Robert Smrdelj, o razstavi pa sta spregovorila Damjana Pečnik in direktor Zavoda Krasen Kras Goran Živec. Odprtje razstave je z glasbenim programom obogatila Glasbena šola Postojna.
Državna sekretarka je pohvalila prizadevanja Zavoda Krasen Kras, ki z razstavo in svojim delovanjem opozarja na pomembnost gradišč s poudarkom na Debeli griži pri Volčjem Gradu. Ministrstvo za kulturo podpira prizadevanja zavoda za proglasitev gradišča Debela griža za spomenik državnega pomena. Direktor Zavoda Krasen Kras Goran Živec pa je na plastičen način poudaril pomen in naloge neprofitnega Zavoda Krasen Kras pri postopni zaščiti,  proučevanju in prezentaciji prazgodovinskega gradišča Debela griža širši javnosti.
Temeljni namen razstave je ozavestiti širšo javnost o pomembnosti in zaščiti gradišč na matičnem krasu, ki obsega Tržaški in Komensko-Divaški Kras. Razstava je bila prvič postavljena od februarja do septembra 2016 na Gradu v Štanjelu in na razumljiv ter poljuden način prikazuje teme s strokovnih področij arheologije, etnologije in geologije, kulturne krajine, načina življenja, zbiranja vode, prehodnosti prostora in prometnih povezav ter razširjenosti gradišč. Zastavljena je interdisciplinarno in obsega pestro paleto od snovnih do nesnovnih spoznanj. Slikovno-opisni del je na panojih, dopolnjujejo ga vizualni filmski prikaz Debele griže, maketa, ki prikazuje gradišče in njegove dele, vpete v značilen relief krajine,  šumsko-zvočna podoba prazgodovinske bitke med Rimljani in Japodi ter scenska osvetlitev razstavnega prostora. Obogatena je z izbranimi kamninami in lončenimi najdbami z Debele griže.
Razstava bo na ogled do septembra 2017.

Organizator: Zavod Krasen Kras; Avtor: Dejan Vončina (Zavod Krasen Kras); Sodelavka: Nadja Adam; Strokovno svetovanje: dr. Josip Korošec; Restavratorski center, ZVKDS; Celostno oblikovanje, izdelava makete: akad. kiparka Paola Korošec; Zvočna podoba: Boštjan Perovšek (Saeta); Scenska osvetlitev in postavitev: Fluks in decibel; Jezikovni pregled: Božidar Premrl; Prevod: Žandi Dežman.
Zunanji pisci besedil: dr. Bogdan Jurkovšek, dr. Tea Kolar-Jurkovšek (Geološki zavod Slovenije), Goran Živec (Zavod Krasen Kras), Patricija Bratina, univ. dipl. arheologinja (ZVKDS, Območna enota Nova Gorica), dr. Franc Pohleven ( Biotehniška fakulteta, Ljubljana), Lovro Novinšek, upokojeni polkovnik Slovenske vojske.

Del omenjene razstave so postavili tudi v preddverju Ministrstva za kulturo v Ljubljani.

Fotozgodba

Posel

EU projekti

 

 

 

 

 

Družina

 

Rotary Klub Nova Gorica

Predsednik Rotary kluba Nova Gorica, 2013 .

foto: Rotary Klub Nova Gorica.

 

 

Nagrada

Malo za šalo..

Problemi?

Goran Živec svoj projekt arheološki park, muzej na prostem Debela Griža, pelje v soglasju z občino Komen in državnimi ustanovami in zavodi, temu tudi ne nasprotujejo domačini. Vendar pa zadeve niso tako idilične v drugem primeru, Goran Živec je namreč na robu vasi Volčji grad, v bližini gradišča Debela Griža, postavil na kmetijskem zemljišču tako imenovane glamping lesene hiške, kjer naj bi šlo za visoko kakovostno kampiranje. Domačini so do lesenih gradenj kritični, občina projekt podpira, kakšen bo razplet pa je vprašanje.

Na spletni strani : www.rtvslo.si,  so objavili prispevek novinarke Irene Cunja: Ali leseni montažni šotori sodijo tudi na Kras ali so tujek v okolju?

Domačini na Krasu menijo, da je tam primerno graditi le kamnite hiše, komenski župan pa je prepričan, da so lesene hišice odlična dopolnitev turizma na kmetijah.

Vas Volčji Grad se ponaša z najlepšimi portali na Krasu. Na vzhodnem robu vasi pa že nekaj tednov stojijo leseni montažni šotori.

"Nihče nas ni vprašal za nobeno naselje, nihče se ni posvetoval z domačini. Menimo, da te hiške v vas ne sodijo, tega na Krasu ni nikoli bilo, to sodi na Veliko planino," se je pridušal Aleš Štolfa, predsednik vaške skupnosti Volčji Grad.

Te t. i. glamping hiške je postavil Kraševec Goran Živec. Pravi, da želi Kras prodajati, ne pa kvariti kraške kulturne krajine. "Kot je Prešeren rekel pred več kot sto leti - le čevlje sodi naj kopitar. Tistemu, ki ni všeč, ni všeč. Meni se z estetskega vidika ne zdijo sporne," odgovarja.

Hiške stojijo na kmetijski parceli. A v občini Komen je nameščanje nastanitvenih objektov, čeprav montažnih, na kmetijsko zemljo prepovedano. Živec pa je do parcele že napeljal tudi vodo in elektriko; zadevo preverjata gradbena in kmetijska inšpekcija.

"Seveda moramo upoštevati želje vasi, ne izključujem pa možnosti, da zadeve ne bomo v kratkem popravili oziroma spremenili v tem odloku," pravi župan Komna Marko Bandelli, ki dodaja, da je temeljna usmeritev občine turizem.

"Hiške" ki so razburkale javno mnenje, 2017.

foto: MMC-RTV

Odmev

Ob "hiškah", ki burijo javnost smo dobili odzive Gorana Živca, ki jih je ta sicer napisal članom Partnerstva za suhozidno gradnjo, ker v njem daje svoje pogled na javne polemike ga objavljamo v celoti

"Pozdravljeni.

Po družabnih medijih se ne oglašam, tukaj vam bom kot član Partnerstva za kraško suhozidno gradnjo, ker vem, da boste razumeli vsebino, ki je široka publika preko javnih medijev ne more, napisal par stvari.

Najprej naj se vam zahvalim za razumevanje, ki ste ga že v spodnjem pisanju pokazali.

Tisti, ki me poznate osebno, veste, da sem vedno, ko sem lahko, prvi v vrsti pri zaščiti naše kulturne dediščine.

Kot veste še v sklopu Zavoda Krasen Kras že vrsto let trudim, z vlaganjem izključno mojih osebnih prihrankov in časa, za boljšo zaščito gradišča Debela griža na Volčjem Gradu. Jaz sem zadnji, ki bi storil karkoli zoper kulturno dediščino.

Zato, da bi del sredstev za bodoče delo na zaščiti dediščine lahko dobil iz komercialne dejavnosti, sem se odločil, da postavim 7 glampov, ki niso objekti po zakonodaji o graditvi objektov, nimajo samostojnih priključkov na infrastrukturo, niso postavljeni niti v področju naselbinske dediščine, se manj pa na področju kulturnega spomenika, in so v celoti narejeni iz naravnih materialov (niso niti pobarvani, da so čimbolj naravni). V kratkem bomo uredili tudi akte na nivoju občine Komen, ki trenutno prepoveduje nastanitvene kapacitete te vrste (do takrat nastanitev ne bomo izvajali).

Ampak, kot ste kot strokovnjaki že razumeli, cel ta vihar nima nobene veze s strokovnimi izhodišči, ampak z ihto majhnega dela populacije (predvsem tiste, ki prihaja od zunaj), ki ne želi, da se na Krasu karkoli dogaja.

In jaz na to, kot Kraševec, ne bom več pristajal! In peče, veste, ko po televiziji rečejo, da so domačini proti! Jaz sem namreč na Volčjem Gradu domačin bolj kot večina drugih.

Kot sem rekel novinarki, čeprav tega ni povzela v prispevku, "so že bolj trdi škornji kraševce trli, ampak nas niso mogli!".

Če pustim ob strani dejstvo, da so po trenutni zakonodaji pastirske hiške objekti, ki rabijo "ta malo" gradbeno dovoljenje, in se formalno pravilno nove pastirske hiške na gmajni danes ne da postavititi, se popolnoma strinjam s stališčem, da bi gradnja pastirskih hišk za potrebe turističnih nočitvenih kapacitet predstavljala nedopustno potvorbo osnovnega koncepta, kaj to dediščina je.

Meni je jasno, da postavljam v prostor (ki pozor, ni viden iz nobene od dveh asfaltiranih in iz nobene od dveh makadamskih dostopnih poti do vasi) tujek, kot ga na Krasu še ni bilo. Po mojem mnenju je strokovno bolj prav, da se jasno vidi, kaj je tujek, in kaj dediščina, kot da bi postavil ene maškare. In to počnem tudi z namenom, da enkrat prebijemo to splošno prepričanje, da se nič ne da. Vse pa ob maksimalni možni skrbi, da zaščitimo in ustrezno predstavimo to, ker je resnično dediščina!

Še enkrat hvala za podporo, in vljudno vabljeni na obisk Volčjega Grada, kjer vam bom z veseljem razkazal gradišče in povedal o tem, kar počnemo, in kaj še bomo.

Goran

 

P.S.o besedah g.Štolfe, da naj bi montažne pastirske hiške pripeljali s kamionskim dvigalom pa ne rabite izgubljati besed, vzemite (vzemimo) jih kot spodbudo, da je potrebno še veliko truda vložiti v ozaveščanje širše populacije o tem, kaj suhozidi in pastirske hiške sploh so.

 

Dodatek

 

Valvasorjeve-nagrade_priznanja_in_diplome_2016_SMD

Zavod Krasen Kras organizira tudi strokovne posvete.

Vabilo-Posvet_o_gradiscih-v-zahodni-Sloveniji-24.-maja-2017


19.11.2022

Aigul Hakimova

»Politična imaginacija mora obstajati pri vsakem človeku. Človek mora sanjati, človek si mora želeti nečesa, se prepustiti nečemu, kar ni samo vsakdan, rutina, skrb za preživetje,« pravi dolgoletna aktivistka Aigul Hakimova, ki se je iz rodne Kirgizije v Slovenijo preselila pred dvajsetimi leti.


12.11.2022

Anton Lesnik

»Moje življenje se je začelo v majhnem zaselku pod vrhom Uršlje gore, imenovanem Plešivec. Tam sta nekoč pred drugo svetovno vojno stali dve graščini veleposestnika Skubica, ena je bila lovski dvorec. Med vojno je ena izmed teh zgradb pogorela, zraven nje pa je stala majhna lesena koča, v kateri so stanovali gozdni delavci. Eden izmed teh je bil tudi moj oče. Plešivca se spomnim le iz pripovedovanja staršev, ker sem bil še zelo majhen. Zanimivo je, da sem pri devetih mesecih zbolel za davico. V tistih krajih ni bilo ne cest ne elektrike, pozimi je bilo veliko snega in tako so me na sankah peljali več ur daleč v bolnišnico v Slovenj Gradcu. Tam so mi rešili življenje. V podobnem času je tudi sestrica moje poznejše žene, živeli so v Ljubljani, zbolela za davico, vendar je umrla, čeprav so bili zdravniki v mestu na dosegu.« Tako je začel pripoved o sebi Anton Lesnik, gost v oddaji Razkošje v glavi; njen avtor je Milan Trobič.


05.11.2022

Aleš Arih

Ko je leta 1969 začel službovati kot profesor zgodovine in geografije na tedanji Srednji ekonomski šoli v Mariboru je bil manj kot desetletje starejši od svojih dijakinj in dijakov. Danes, ko jih šteje 80, je predsednik Domovinskega društva generala Rudolfa Maistra v Mariboru in gost Razkošja v glavi. Profesor Aleš Arih iz Maribora. Preteklost in potovanja ga zanimata, odkar ve zase, zato odločitev za študij ni bila težka. Pedagoški poklic pa je sredi sedemdesetih let prejšnjega stoletja zamenjal za delo pri tedanjem Zavodu za varstvo naravne in kulturne dediščine v Mariboru. Tam in tedaj se je prvič srečal s tematiko, ki mu danes več kot le izpolnjuje čas. S člani Domovinskega društva generala Rudolfa Maistra skrbi za ohranjanje spomina na čase, ki so mimo in na ljudi, ki jih že dolgo ni več. Z njim se je pogovarjal Stane Kocutar.


29.10.2022

Tine Schein: Narava ni banka, iz katere bi le jemali!

Tine Schein je velik poznavalec in zaščitnik narave, predvsem tiste okoli Cerknice. Po izobrazbi je sicer arheolog, bil pa je eden glavnih pobudnikov ustanovitve zaščitenega območja okoli Cerkniškega jezera. Ko je bil župan občine Cerknica, mu je to z ekipo tudi uspelo, Notranjski regijski park pa letos praznuje 20. obletnico obstoja. Z njim smo se pogovarjali o Cerkniškem jezeru, našem odnosu do okolja in zgodovine, o arheologiji in najdbi čisto pravega zaklada.


29.10.2022

Tine Schein

Gost oddaje Razkošje v glavi je velik poznavalec in zaščitnik narave, predvsem tiste okoli Cerknice. Tine Schein, po izobrazbi sicer arheolog, je bil eden glavnih pobudnikov ustanovitve zaščitenega območja okoli Cerkniškega jezera. Ko je bil župan občine Cerknica, mu je to tudi uspelo, Notranjski regijski park pa letos praznuje 20. obletnico obstoja. Z njim smo se pogovarjali o Cerkniškem jezeru, našem odnosu do okolja in zgodovine, o arheologiji in najdbi čisto pravega zaklada.


22.10.2022

Evald Flisar

Saj je res dolgo živel v tujini, a je vseeno malce presenetljivo slišati avtorja najbolj uspešnega romana sodobne slovenske književnosti priznati: »Še danes se lažje izražam v angleščini kakor v slovenščini.«


15.10.2022

Slepi pesnik in aforist Valter Čučkovič

»Belo palico imam zato, da vas opozorim na svojo slepoto, in ne sebe na vašo!« »Celo v slepoti je lahko svet barvit, le pobarvati ga moraš sam.« Aforizma sta iz knjige Črna svila z raskavo obrobo – Aforizmi o slepoti, ki jo je napisal Valter Čučkovič. Ob današnjem mednarodnem dnevu bele palice smo v oddajo Razkošje v glavi povabili slepega pesnika in aforista Valterja Čučkoviča, ki se predstavlja z obširnim literarnim opusom. O njegovem življenju in ustvarjanju se je z njim pogovarjala novinarka Petra Medved.


08.10.2022

Dr. Tamara Leskovar

Dr. Tamara Leskovar je doma s Hrušice pri Jesenicah, kot večina je šla študirat v Ljubljano, potem ko se je odločila za študij arheologije na Oddelku za arheologijo Filozofske fakultete v Ljubljani. Po diplomi se je zaposlila v zasebnem arheološkem podjetju, kjer se je pri enem izmed projektov pokazala možnost za nadaljevanje študija. Od nekdaj so jo zanimali človeški posmrtni ostanki v arheoloških najdbah, te smeri pa v Sloveniji ni mogoče doštudirati neposredno, ampak se za to smer lahko specializirajo le biologi na Biotehniški fakulteti. Zato se je dr. Tamara Leskovar odločila, da bo znanje o človeških kosteh v arheoloških kontekstih pridobila v tujini, kjer je vpisala, študirala in zagovarjala znanstveni magisterij na priznani angleški univerzi Bradford, in potem se je kot mlada raziskovalka izpopolnjevala še v Združenih državah. Tako se je specializirala za človeško osteologijo in paleopatologijo. Dr. Tamara Leskovar je gostja v oddaji Razkošje v glavi, njen avtor je Milan Trobič.


01.10.2022

Joseph Nzobandora - Jose

Gost tokratne oddaje Razkošje v glavi je vsestranski pripovedovalec zgodb; glasbenik, raper, igralec in scenarist; Joseph Nzobandóra - Jose. V oddaji ob pomoči svojih izkušenj pretresa koncept identitete, razkriva pripovedno moč odra in pojasnjuje, zakaj ne sodeluje v 'rapovskih dvobojih'. Pred mikrofon ga je povabil Ambrož Kvartič.


24.09.2022

Zoran Poznič

Kipar Zoran Poznič, ki se vse bolj ukvarja z novomedijskimi praksami, načini sodelovanja med, kot se zdi, vse bolj poneumljenim človekom in skoraj pametnim strojem, razmišlja, kako denimo v transhumanem svetu humanizirati tehnologijo. Umetno inteligenco, ki je preplavila vse sisteme našega sveta, bi bilo namreč treba tako kot ljudi, ki smo se utaborili v coni udobja, uporabljati za namene večje empatije. Družbo namreč vse bolj vodijo principi manipulacije, konformistične formule in utilitarizem, človek pa postaja popredmeten. Država, celo galerijske in muzejske ustanove velikokrat ne prepoznavajo vrhunskih umetnic in umetnikov ter pomena sodobne umetnosti. V njegovem kiparskem opusu, spomnimo se le na njegovega robustnega Feniksa in posvetitev rudarjem vseh generacij v obliki ogromnega Prometeja, Zoran Poznič sam prepoznava svojo vpetost v težko temno zemljo Trbovelj. Tam je preživel svoja zgodnja leta, šel čez temo in svetlobo, se našel v gojišču mladih trboveljskih kulturnic in kulturnikov … Nekdanji minister za kulturo zdaj vodi krovno zvezo likovnih umetnikov, za njim je postavitev največjega Majskega salona do zdaj. Magda Tušar ga je povabila v oddajo Razkošje v glavi.


24.09.2022

Zoran Poznič

Akademski kiipar Zoran Poznič, ki je magistriral s področja videa in novih medijev na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani, in se intenzivno ukvarja z novomedijskimi praksami, načini sodelovanja med, kot se zdi, vse bolj poneumljenim človekom in skoraj pametnim strojem, razmišlja, kako denimo v transhumanem svetu humanizirati tehnologijo.Umetno inteligenco, ki je preplavila vse sisteme našega sveta, bi bilo namreč treba tako kot ljudi, ki smo se utaborili v coni udobja, uporabljati za namene večje empatije. Družbo namreč vse bolj vodijo principi manipulacije, konformistične formule in kalkulativni um, človek pa postaja popredmeten. Država, celo galerijske in muzejske ustanove velikokrat ne prepoznavajo vrhunskih umetnic in umetnikov ter pomena sodobne umetnosti. V njegovem kiparskem opusu, spomnimo se le na njegovega robustnega Feniksa in posvetitev rudarjem vseh generacij v obliki ogromnega Prometeja, Zoran Poznič sam prepoznava svojo vpetost v težko temno zemljo Trbovelj. Tam je preživel svoja zgodnja leta, šel čez temo in svetlobo, se našel v gojišču mladih trboveljskih kulturnic in kulturnikov … Nekdanji minister za kulturo zdaj vodi krovno zvezo slovenskih likovnih umetnikov, ki pa ji država za tako številčno članstvo, dejavnosti in prizadevanja, primakne odločno premalo sredstev, kot bi šlo za kako manjše gasilsko društvo, je kritićen Poznič. Za njim je tudi postavitev največjega Majskega salona ZDSLU do zdaj, ki je letos nastala v sodelovanju z galerijo KIBLA PORTAL v Mariboru. Del razkošnih izkustev in spoznanj je delil tudi v pogovoru z Magdo Tušar. foto:Wikipedia


17.09.2022

Nadja Zupan Hajna

Izredna profesorica dr. Nadja Zupan Hajna, znanstvena svetnica, je diplomirala iz geologije leta 1987, 1990 končala magistrski študij in leta 2002 doktorirala iz geoloških znanosti; vse na Oddelku za geologijo na Naravoslovnotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani. Njena doktorska teza je bila posvečena raztapljanju apnenca, nepopolnemu raztapljanju v jamah in produkciji karbonatnih klastičnih jamskih sedimentov. Leta 1991 se je 3 mesece izpopolnjevala na McMaster University v Hamiltonu. Od leta 1987 je zaposlena kot raziskovalka na Inštitutu za raziskovanje krasa ZRC SAZU v Postojni, letos je postala tudi predsednica Mednarodne speleološke zveze. Dr. Nadja Zupan Hajna je gostja v oddaji Razkošje v glavi, njen avtor je Milan Trobič.


10.09.2022

Jana S. Rošker

Dr. Jana S. Rošker je mednarodno priznana sinologinja, ki se tako raziskovalno kot predavateljsko ukvarja predvsem s kitajsko filozofijo od njenih začetkov do modernosti, prav posebej pa z vprašanji človekovega spoznanja. Vse od začetka 80-ih let, ko je prvič odšla na Kitajsko, stalno obiskuje to vzpenjajočo se velesilo in je v tesnem stiku tako z družbeno kot z akademsko resničnostjo tamkajšnjega življenja. Čeprav raziskovanje zavzema velik del njenega življenja, pa se je tokratna gostja Razkošja v glavi v slovenski prostor izjemno močno vpisala tudi drugače, in sicer kot ena od treh ustanoviteljev Oddelka za azijske študije na ljubljanski Filozofski fakulteti ter dolgoletna predstojnica in predavateljica na tem oddelku. S priznano sinologinjo – ki jo kakšen od poslušalcev morda pozna tudi po njenem hobiju: džezovskem petju – smo za tokratno oddajo govorili njenem odraščanju v Prekmurju, študiju na Dunaju, obiskih hitro spreminjajoče se Kitajske, ustanovitvi oddelka in nenazadnje vprašanju, zakaj na Zahodu azijsko filozofijo tako pogosto spregledujemo ter v čem je tako drugačna od evropske misli. Oddajo je pripravila Alja Zore.


03.09.2022

Željko Božić

Gost tokratne oddaje Razkošje v glavi bo plesalec, koreograf in plesni pedagog Željko Božić. V oddaji pripoveduje o tem, da med gibanjem laže dobiva ideje, pojasnjuje vrednost uhajanja vsakršni formi in razmišlja o tem, kako se je definicija uspeha v njegovi karieri spreminjala.


27.08.2022

Vanda Šega

Vanda Šega je svojo prvo pesniško zbirko Skrhane sanje objavila leta 1988 in zanjo prejela nagrado Jožeta Udoviča. Tako kot Jože Udovič, pisatelj, pesnik, esejist in prevajalec, tudi Vanda Šega živi in ustvarja v okolju čarobnega in skrivnostnega cerkniškega jezera. Pesmi je začela pisati že v gimnaziji. Prvi zbirki so sledile še številne druge. Do zdaj je izdala 10 pesniških zbirk, zbirko kratke proze in dva romana. Zadnji - roman Polovica dvojine - je izšel pred kratkim. Ustvarjanje Vande Šege, ki je bila skoraj tri desetletja tudi naša RTV-kolegica, je tesno povezano s rahločutnim razumevanjem človeka, njegovih stisk in samoizpraševanja. Njeno delo je tako kot ona sama – polno čustev in posebne miline, ki očara in prepriča, da je prav, da si vzamemo čas drug za drugega. Kajti v sebi nosimo zgodbe in razmišljanje, ki jih lahko podelimo le med sabo.


13.08.2022

Dr. Hubert Zeiler

Življenjske okoliščine človeka vodijo po različnih poteh in v različna okolja. In če ve, da so vzrok za to prave odločitve in če je zvest samemu sebi in svojim vrednotam, ni nič pretežko. Dr. Hubert Zeiler, ki se je rodil in pretežni del svojega življenja preživel v rodni Avstriji, danes nič ne okleva pri vprašanju, kje je doma. Doma je v Sloveniji. Hubert Zeiler je študiral gozdarstvo. Svojo poklicno pot je posvetil skrbi za divje živali v naravnem okolju, vplivu človeka na ta habitat in ozaveščanju, zakaj je treba skrbno čuvati biotsko pestrost. Je tudi ilustrator, slikar, avtor številnih strokovnih člankov in knjig – 15 jih je in med temi so tudi knjige za otroke. Na njegovem domu na Vrhu nad Višnjo Goro ga je obiskala Darja Groznik.


06.08.2022

Daša Medvešček

Daša Medvešček živi v Solkanu, kjer je obiskovala osnovno šolo, potem se je šolala na srednji šoli v Novi Gorici in Tolminu. Na Univerzi v Novi Gorici na Fakulteti za humanistiko je študirala slovenistiko in leta 2013 postala magistrica slovenistike, nato pa se je izobrazila še iz bibliotekarstva in postala bibliotekarka. Leta 2018 se je zaposlila v Knjižnici Franceta Bevka v Novi Gorici, kjer dela na domoznanskem oddelku in skrbi za krajevno knjižnico v Desklah. Na domoznanskem oddelku hranijo gradivo, ki so ga izdali posamezniki in založbe in ki obravnava domoznansko tematiko, od etnografije do zgodovine in še česa. To gradivo prihaja z območja Severne Primorske, od Nove Gorice do Tolmina, Cerknega, Idrije in Ajdovščine, pa tudi zamejstva. Vendar Daša ni samo knjižničarka, je tudi vnukinja znamenitega Pavla Medveščka. Kaj to pomeni, pa v oddaji Razkošje v glavi. Njen avtor je Milan Trobič.


23.07.2022

Maja Kastelic

Maja Kastelic, slovenska ilustratorka, se je rodila v Novem mestu. Po gimnaziji, ki jo je končala kot zlata maturantka, se je vpisala na akademijo za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Študij slikarstva je leta 2006 ob pomoči mentoric prof. Metke Krašovec in doc. dr. Nadje Zgonik končala z odliko in knjižno izdajo diplomskega dela pri Raziskovalnem inštitutu ALUO. Med letoma 2006 in 2010 se je posvečala znanstvenemu magistrskemu študiju in je na fakulteti za humanistične študije v Kopru vpisala predmet filozofija in teorije vizualne kulture. Od leta 2011 je v razvid samozaposlenih v kulturi na ministrstvu za kulturo vpisana kot slikarka, od leta 2014 pa tudi kot ilustratorka. Svoje slikarsko delo je predstavila na več samostojnih in skupinskih razstavah, od leta 2012 pa se ukvarja z ilustratorskim delom za slovenske in tuje založnike. Prejela je vrsto pomembnih nagrad doma in na tujem. Živi in ustvarja v Trebnjem. Maja Kastelic je gostja v oddaji Razkošje v glavi; avtor je Milan Trobič.


16.07.2022

Béla Szomi

Béla Szomi je človek mnogih strasti in zanimanj, od fizike, astronomije in šaha pa do glasbe, pesnjenja, prevajanja ter celo gobarjenja in zeliščarstva. Poslušalci našega radia ga verjetno najbolje poznajo kot vodjo glasbene skupine Kontrabant, ki že skoraj 20 let ustvarja in poustvarja etno in ljudsko glasbo, zaznamovano s Prekmurjem, kjer je Béla Szomi preživel svojo mladost, ter temu primerno polno besedil v najrazličnejših jezikih tega obmejnega področja, od prekmurskega narečja, pa do madžarščine in romskega jezika. In vendar to sploh ni osnovni poklic tokratnega gosta Razkošja v glavi. Béla Szomi je namreč že dobrih trideset let izjemno uspešen učitelj osnovnošolske fizike, njegovi učenci, ki se jim ogromno posveča tudi izven rednega pouka, pa dosegajo odlične rezultate tudi na področjih logike in astronomije. In kot da to ni dovolj, se naš gost v zadnjih letih vse intenzivneje ukvarja tudi s pisanjem pesmi in leposlovja ter prevajanjem iz madžarščine. O njegovem razgibanem in zanimivem življenju, ki ga na vsakem koraku prežemata iskrena radovednost in neverjetna energija, se je z Bélo Szomijem za tokratno Razkošje v glavi pogovarjala Alja Zore.


09.07.2022

Tomaž Okroglič Rous: "Ustvarjam, kar slišim v sebi."

Kot najstnik je sanjal, da bi imel »rock band«, da bi z njim in orkestrom nastopil na stadionu. Ali pa da bi pisal filmsko glasbo. Izpolnila se mu ni le ena, temveč kar obe želji. V oddaji Razkošje v glavi bomo spoznali glasbenika in skladatelja Tomaža Okrogliča Rousa, ki ga večina pozna kot klaviaturista skupine Siddharta. Sam zase pravi, da ga je toliko, da se ne more izraziti le skozi rock, tako da se je v zadnjem obdobju podpisal tudi pod glasbo v nekaj filmih, promocijskih videih in v nadaljevanki V imenu ljudstva.


Stran 5 od 45
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov