Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Razkošje v glavi

17.06.2017


Kdo so bili skrivnostni prazgodovinski prebivalci Krasa in Notranjske, ki so za seboj pustili osupljive ostanke na vzpetinah - gradišča? So bili to Japodi, ki jih je Rimljanom uspelo premagati šele po dolgotrajnih bojih, v končni bitki pri Metulumu, tudi Metullum? O vsem tem in še marsičem, kar je zavito v tančico pozabe, razmišlja podjetnik, direktor zasebnega podjetja, strokovnjak in svetovalec na različnih področjih, od organizacije proizvodnje do optimizacije komercialnih mrež - Goran Živec. Toda njegovo razmišljanje ima tudi čisto konkretne učinke: eno od gradišč, Debelo Grižo pri Komnu na Krasu, želi oživiti in ustvariti enkratno zgodbo - muzej na prostem.

Goran Živec izhaja iz podjetniške družine; že njegova mama je bila podjetnica od svojega prvega do zadnjega delovnega dne. V Italiji je študiral ekonomijo in potem dokončal podiplomski študij in mednarodne trgovine. Potem se je vrnil domov, nekaj let delal kot vodja komerciale oziroma direktor v različnih slovenskih podjetjih, nato pa ustanovil svoje podjetje Vahta. Na spletni strani eudace.eu so  zapisali:

"Po študijo ekonomije in MBA študiju v Italiji, smeri Mednarodno poslovanje, je Goran Živec začel leta 2001 svojo kariero kot Facility manager in predavatelj kontrolinga na MIB School of Management v Trstu. Leta 2004 je prevzel mesto predsednika uprave v podjetju Alukomen Oprema d.d. in nadaljeval v različnih slovenskih podjetjih na vodilnih položajih. V svojem delu je spoznal različne sektorje, od čiste storitve, do kovinskopredelovalne, prehrambne, kemične, proizvodnje gradbenih materialov, do visokotehnoloških iniciativ gradnje optičnih in drugih telekomunikacijskih infrastruktur. Vseskozi svoje poslovne obveznosti dopolnjuje z izobraževalnimi in svetovalnimi nalogami na različnih področjih, od organizacije proizvodnje do optimizacije komercialnih mrež, v Sloveniji in tujini. Svojo prakso iz poslovnega sveta v zadnjih nekaj letih izrablja tudi za svetovanje lokalnim skupnostim na področjih infrastrukturnih projektov in z njimi povezano problematiko."

Začetek

V obdobju njegovega bivanja v Trstu, ko je bil tudi predavatelj, je živel v stanovanju na ulici Carla Marchesettija in radovednost ga je  gnala, da  je začel iskati podatke o tem, kaj  je ta znameniti arheolog raziskoval na območju slovenskega Krasa. Izkazalo se je, da je Carlo Marchesetti odkril in označil 118 gradišč na razmeroma majhnem področju; to je veliko več, kot je danes naselij na Krasu. Gradišča segajo v bronasto in železno dobo.  Vse skupaj se je začelo kot konjiček, saj je presenečen ugotovil, da že dolgo živi na območju, na katerem so prazgodovinska gradišča, pa jih do tedaj ni poznal. Bil je zelo radoveden otrok, odličnjak. Živel je dober kilometer stran od gradišča Debela Griža, pa ni vedel ničesar o njem. Ko je odkril Marchesettijevo knjigo o gradiščih, se je vse skupaj začelo. Po korakih.

Debela Griža

 

Debela griža pri vasi Volčji Grad je ostanek mogočnega utrjenega obroča iz obdobja bronaste in železne dobe. Postavljena na le nekoliko privzdignjen teren, severozahodno od današnjega Volčjega Grada. Njena skrajna dolžina je 290 m, širina 180 m. Z obsegom 770 m zavzema površino 4,2 ha. To jo uvršča med srednje velika gradišča. Že Marchesettiju je padla v oči „nižinska“ lega, ki je med gradišči, za katera je utrjenost in sposobnost učinkovite obrambe ena ključnih lastnosti, redkost. Debela griža si jo je lahko „privoščila“, ker so jo njeni načrtovalci premišljeno umestili med vrtače, ki so uspešno prevzele vlogo strmih pobočij. Skupno je obzidja 1100 metrov. Glede na naravne danosti ter oblikovanost terena je zid visok od 2 do 7 m, predvideva se, da je bil v času naselitve še višji. Današnje ruševine segajo od 5 do 15 m v širino in po celotni dolžini kažejo ostanke prvotne stopničaste gradnje. Obzidje je z dvojno utrditvijo še posebej izrazito na južni in severni strani; dvojno obzidje je povezano z nadzorom nad vhodoma, ki sta postavljena na mestih, koder skozi gradišče vodi stara pot iz Volčjega Grada v Komen. Skupna količina vgrajenega kamenja presega 60.000 kubičnih metrov.

Debela griža pri Volčjem gradu je eno najslikovitejših in najbolje ohranjenih nižinskih prazgodovinskih gradišč na Krasu. Njegova slava sicer temelji zaenkrat bolj na videzu kot na raziskanosti. Od drugih gradišč izstopa zaradi nižinske lokacije, vključenosti vrtač v obrambni sistem, simetrične oblike in dobre ohranjenosti. Zato ni čudno, da je že od nekdaj burilo domišljijo in spodbujalo željo, da se ga prouči in predstavi širši javnosti. Lep primer je zgovoren zapis iz časopisa Soča 9. junija 1906:

»Pri nas v Volčjem gradu se nahaja neka stara razvalina, katero mi vaščani imenujemo debela griža. Ta razvalina je na okroglo kakor kakšna grajščina. Tam se je že našlo vsakovrstne predmete:nože, vilice, sable, žlice, kosti in še celo nekak zlat voziček i. t. d. Veliko gospodov si je že ogledalo to razvalino in sploh vsaki je sodil o starih skritih rečeh. Stari ljudje pripovedujejo, da je bil tam grad, obzidan z visokim zidom, brez strehe in da notri so rastla vsakovrstna drevesa, in po teh drevih da so nastavili vsakovrstne kože za svoje šotore. Ti da so bili stari ajdje, pod oblastjo neke mogočne žene, ki se je imenovala Volčja, in potemtakem se imenuje naša vas Volčji grad. Dandanes še se vidi staro ploščo na steni od cerkve, rezane številke in stare črke, katere si je že mnogo ljudij ogledalo. Prav bi bilo, da bi si jo ogledali in preštudirali učenjaki.« ( vir: Zavod KrasenKras).

 

Razstava Gradišča – neme priče zgodovine

Goran Živec je kot rečeno ustanovil neprofitni Zavod Krasen Kras, in ena od dejavnosti te ustanove je tudi promocija in priprava razstav.  Tako je bila v petek, 9. septembra 2016,  v okviru X. Festivala vojaške zgodovine v Parku vojaške zgodovine Pivka odprta gostujoča razstava Gradišča – neme priče zgodovine, ki jo je pripravil Zavod Krasen Kras z zunanjimi sodelavci. Razstavo je odprla državna sekretarka na Ministrstvu za kulturo Damjana Pečnik. Odprtje je moderiral direktor Parka vojaške zgodovine Janko Boštjančič, obiskovalce je nagovoril župan Občine Pivka Robert Smrdelj, o razstavi pa sta spregovorila Damjana Pečnik in direktor Zavoda Krasen Kras Goran Živec. Odprtje razstave je z glasbenim programom obogatila Glasbena šola Postojna.
Državna sekretarka je pohvalila prizadevanja Zavoda Krasen Kras, ki z razstavo in svojim delovanjem opozarja na pomembnost gradišč s poudarkom na Debeli griži pri Volčjem Gradu. Ministrstvo za kulturo podpira prizadevanja zavoda za proglasitev gradišča Debela griža za spomenik državnega pomena. Direktor Zavoda Krasen Kras Goran Živec pa je na plastičen način poudaril pomen in naloge neprofitnega Zavoda Krasen Kras pri postopni zaščiti,  proučevanju in prezentaciji prazgodovinskega gradišča Debela griža širši javnosti.
Temeljni namen razstave je ozavestiti širšo javnost o pomembnosti in zaščiti gradišč na matičnem krasu, ki obsega Tržaški in Komensko-Divaški Kras. Razstava je bila prvič postavljena od februarja do septembra 2016 na Gradu v Štanjelu in na razumljiv ter poljuden način prikazuje teme s strokovnih področij arheologije, etnologije in geologije, kulturne krajine, načina življenja, zbiranja vode, prehodnosti prostora in prometnih povezav ter razširjenosti gradišč. Zastavljena je interdisciplinarno in obsega pestro paleto od snovnih do nesnovnih spoznanj. Slikovno-opisni del je na panojih, dopolnjujejo ga vizualni filmski prikaz Debele griže, maketa, ki prikazuje gradišče in njegove dele, vpete v značilen relief krajine,  šumsko-zvočna podoba prazgodovinske bitke med Rimljani in Japodi ter scenska osvetlitev razstavnega prostora. Obogatena je z izbranimi kamninami in lončenimi najdbami z Debele griže.
Razstava bo na ogled do septembra 2017.

Organizator: Zavod Krasen Kras; Avtor: Dejan Vončina (Zavod Krasen Kras); Sodelavka: Nadja Adam; Strokovno svetovanje: dr. Josip Korošec; Restavratorski center, ZVKDS; Celostno oblikovanje, izdelava makete: akad. kiparka Paola Korošec; Zvočna podoba: Boštjan Perovšek (Saeta); Scenska osvetlitev in postavitev: Fluks in decibel; Jezikovni pregled: Božidar Premrl; Prevod: Žandi Dežman.
Zunanji pisci besedil: dr. Bogdan Jurkovšek, dr. Tea Kolar-Jurkovšek (Geološki zavod Slovenije), Goran Živec (Zavod Krasen Kras), Patricija Bratina, univ. dipl. arheologinja (ZVKDS, Območna enota Nova Gorica), dr. Franc Pohleven ( Biotehniška fakulteta, Ljubljana), Lovro Novinšek, upokojeni polkovnik Slovenske vojske.

Del omenjene razstave so postavili tudi v preddverju Ministrstva za kulturo v Ljubljani.

Fotozgodba

Posel

EU projekti

 

 

 

 

 

Družina

 

Rotary Klub Nova Gorica

Predsednik Rotary kluba Nova Gorica, 2013 .

foto: Rotary Klub Nova Gorica.

 

 

Nagrada

Malo za šalo..

Problemi?

Goran Živec svoj projekt arheološki park, muzej na prostem Debela Griža, pelje v soglasju z občino Komen in državnimi ustanovami in zavodi, temu tudi ne nasprotujejo domačini. Vendar pa zadeve niso tako idilične v drugem primeru, Goran Živec je namreč na robu vasi Volčji grad, v bližini gradišča Debela Griža, postavil na kmetijskem zemljišču tako imenovane glamping lesene hiške, kjer naj bi šlo za visoko kakovostno kampiranje. Domačini so do lesenih gradenj kritični, občina projekt podpira, kakšen bo razplet pa je vprašanje.

Na spletni strani : www.rtvslo.si,  so objavili prispevek novinarke Irene Cunja: Ali leseni montažni šotori sodijo tudi na Kras ali so tujek v okolju?

Domačini na Krasu menijo, da je tam primerno graditi le kamnite hiše, komenski župan pa je prepričan, da so lesene hišice odlična dopolnitev turizma na kmetijah.

Vas Volčji Grad se ponaša z najlepšimi portali na Krasu. Na vzhodnem robu vasi pa že nekaj tednov stojijo leseni montažni šotori.

"Nihče nas ni vprašal za nobeno naselje, nihče se ni posvetoval z domačini. Menimo, da te hiške v vas ne sodijo, tega na Krasu ni nikoli bilo, to sodi na Veliko planino," se je pridušal Aleš Štolfa, predsednik vaške skupnosti Volčji Grad.

Te t. i. glamping hiške je postavil Kraševec Goran Živec. Pravi, da želi Kras prodajati, ne pa kvariti kraške kulturne krajine. "Kot je Prešeren rekel pred več kot sto leti - le čevlje sodi naj kopitar. Tistemu, ki ni všeč, ni všeč. Meni se z estetskega vidika ne zdijo sporne," odgovarja.

Hiške stojijo na kmetijski parceli. A v občini Komen je nameščanje nastanitvenih objektov, čeprav montažnih, na kmetijsko zemljo prepovedano. Živec pa je do parcele že napeljal tudi vodo in elektriko; zadevo preverjata gradbena in kmetijska inšpekcija.

"Seveda moramo upoštevati želje vasi, ne izključujem pa možnosti, da zadeve ne bomo v kratkem popravili oziroma spremenili v tem odloku," pravi župan Komna Marko Bandelli, ki dodaja, da je temeljna usmeritev občine turizem.

"Hiške" ki so razburkale javno mnenje, 2017.

foto: MMC-RTV

Odmev

Ob "hiškah", ki burijo javnost smo dobili odzive Gorana Živca, ki jih je ta sicer napisal članom Partnerstva za suhozidno gradnjo, ker v njem daje svoje pogled na javne polemike ga objavljamo v celoti

"Pozdravljeni.

Po družabnih medijih se ne oglašam, tukaj vam bom kot član Partnerstva za kraško suhozidno gradnjo, ker vem, da boste razumeli vsebino, ki je široka publika preko javnih medijev ne more, napisal par stvari.

Najprej naj se vam zahvalim za razumevanje, ki ste ga že v spodnjem pisanju pokazali.

Tisti, ki me poznate osebno, veste, da sem vedno, ko sem lahko, prvi v vrsti pri zaščiti naše kulturne dediščine.

Kot veste še v sklopu Zavoda Krasen Kras že vrsto let trudim, z vlaganjem izključno mojih osebnih prihrankov in časa, za boljšo zaščito gradišča Debela griža na Volčjem Gradu. Jaz sem zadnji, ki bi storil karkoli zoper kulturno dediščino.

Zato, da bi del sredstev za bodoče delo na zaščiti dediščine lahko dobil iz komercialne dejavnosti, sem se odločil, da postavim 7 glampov, ki niso objekti po zakonodaji o graditvi objektov, nimajo samostojnih priključkov na infrastrukturo, niso postavljeni niti v področju naselbinske dediščine, se manj pa na področju kulturnega spomenika, in so v celoti narejeni iz naravnih materialov (niso niti pobarvani, da so čimbolj naravni). V kratkem bomo uredili tudi akte na nivoju občine Komen, ki trenutno prepoveduje nastanitvene kapacitete te vrste (do takrat nastanitev ne bomo izvajali).

Ampak, kot ste kot strokovnjaki že razumeli, cel ta vihar nima nobene veze s strokovnimi izhodišči, ampak z ihto majhnega dela populacije (predvsem tiste, ki prihaja od zunaj), ki ne želi, da se na Krasu karkoli dogaja.

In jaz na to, kot Kraševec, ne bom več pristajal! In peče, veste, ko po televiziji rečejo, da so domačini proti! Jaz sem namreč na Volčjem Gradu domačin bolj kot večina drugih.

Kot sem rekel novinarki, čeprav tega ni povzela v prispevku, "so že bolj trdi škornji kraševce trli, ampak nas niso mogli!".

Če pustim ob strani dejstvo, da so po trenutni zakonodaji pastirske hiške objekti, ki rabijo "ta malo" gradbeno dovoljenje, in se formalno pravilno nove pastirske hiške na gmajni danes ne da postavititi, se popolnoma strinjam s stališčem, da bi gradnja pastirskih hišk za potrebe turističnih nočitvenih kapacitet predstavljala nedopustno potvorbo osnovnega koncepta, kaj to dediščina je.

Meni je jasno, da postavljam v prostor (ki pozor, ni viden iz nobene od dveh asfaltiranih in iz nobene od dveh makadamskih dostopnih poti do vasi) tujek, kot ga na Krasu še ni bilo. Po mojem mnenju je strokovno bolj prav, da se jasno vidi, kaj je tujek, in kaj dediščina, kot da bi postavil ene maškare. In to počnem tudi z namenom, da enkrat prebijemo to splošno prepričanje, da se nič ne da. Vse pa ob maksimalni možni skrbi, da zaščitimo in ustrezno predstavimo to, ker je resnično dediščina!

Še enkrat hvala za podporo, in vljudno vabljeni na obisk Volčjega Grada, kjer vam bom z veseljem razkazal gradišče in povedal o tem, kar počnemo, in kaj še bomo.

Goran

 

P.S.o besedah g.Štolfe, da naj bi montažne pastirske hiške pripeljali s kamionskim dvigalom pa ne rabite izgubljati besed, vzemite (vzemimo) jih kot spodbudo, da je potrebno še veliko truda vložiti v ozaveščanje širše populacije o tem, kaj suhozidi in pastirske hiške sploh so.

 

Dodatek

 

Valvasorjeve-nagrade_priznanja_in_diplome_2016_SMD

Zavod Krasen Kras organizira tudi strokovne posvete.

Vabilo-Posvet_o_gradiscih-v-zahodni-Sloveniji-24.-maja-2017


Razkošje v glavi

895 epizod


Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.

Razkošje v glavi

17.06.2017


Kdo so bili skrivnostni prazgodovinski prebivalci Krasa in Notranjske, ki so za seboj pustili osupljive ostanke na vzpetinah - gradišča? So bili to Japodi, ki jih je Rimljanom uspelo premagati šele po dolgotrajnih bojih, v končni bitki pri Metulumu, tudi Metullum? O vsem tem in še marsičem, kar je zavito v tančico pozabe, razmišlja podjetnik, direktor zasebnega podjetja, strokovnjak in svetovalec na različnih področjih, od organizacije proizvodnje do optimizacije komercialnih mrež - Goran Živec. Toda njegovo razmišljanje ima tudi čisto konkretne učinke: eno od gradišč, Debelo Grižo pri Komnu na Krasu, želi oživiti in ustvariti enkratno zgodbo - muzej na prostem.

Goran Živec izhaja iz podjetniške družine; že njegova mama je bila podjetnica od svojega prvega do zadnjega delovnega dne. V Italiji je študiral ekonomijo in potem dokončal podiplomski študij in mednarodne trgovine. Potem se je vrnil domov, nekaj let delal kot vodja komerciale oziroma direktor v različnih slovenskih podjetjih, nato pa ustanovil svoje podjetje Vahta. Na spletni strani eudace.eu so  zapisali:

"Po študijo ekonomije in MBA študiju v Italiji, smeri Mednarodno poslovanje, je Goran Živec začel leta 2001 svojo kariero kot Facility manager in predavatelj kontrolinga na MIB School of Management v Trstu. Leta 2004 je prevzel mesto predsednika uprave v podjetju Alukomen Oprema d.d. in nadaljeval v različnih slovenskih podjetjih na vodilnih položajih. V svojem delu je spoznal različne sektorje, od čiste storitve, do kovinskopredelovalne, prehrambne, kemične, proizvodnje gradbenih materialov, do visokotehnoloških iniciativ gradnje optičnih in drugih telekomunikacijskih infrastruktur. Vseskozi svoje poslovne obveznosti dopolnjuje z izobraževalnimi in svetovalnimi nalogami na različnih področjih, od organizacije proizvodnje do optimizacije komercialnih mrež, v Sloveniji in tujini. Svojo prakso iz poslovnega sveta v zadnjih nekaj letih izrablja tudi za svetovanje lokalnim skupnostim na področjih infrastrukturnih projektov in z njimi povezano problematiko."

Začetek

V obdobju njegovega bivanja v Trstu, ko je bil tudi predavatelj, je živel v stanovanju na ulici Carla Marchesettija in radovednost ga je  gnala, da  je začel iskati podatke o tem, kaj  je ta znameniti arheolog raziskoval na območju slovenskega Krasa. Izkazalo se je, da je Carlo Marchesetti odkril in označil 118 gradišč na razmeroma majhnem področju; to je veliko več, kot je danes naselij na Krasu. Gradišča segajo v bronasto in železno dobo.  Vse skupaj se je začelo kot konjiček, saj je presenečen ugotovil, da že dolgo živi na območju, na katerem so prazgodovinska gradišča, pa jih do tedaj ni poznal. Bil je zelo radoveden otrok, odličnjak. Živel je dober kilometer stran od gradišča Debela Griža, pa ni vedel ničesar o njem. Ko je odkril Marchesettijevo knjigo o gradiščih, se je vse skupaj začelo. Po korakih.

Debela Griža

 

Debela griža pri vasi Volčji Grad je ostanek mogočnega utrjenega obroča iz obdobja bronaste in železne dobe. Postavljena na le nekoliko privzdignjen teren, severozahodno od današnjega Volčjega Grada. Njena skrajna dolžina je 290 m, širina 180 m. Z obsegom 770 m zavzema površino 4,2 ha. To jo uvršča med srednje velika gradišča. Že Marchesettiju je padla v oči „nižinska“ lega, ki je med gradišči, za katera je utrjenost in sposobnost učinkovite obrambe ena ključnih lastnosti, redkost. Debela griža si jo je lahko „privoščila“, ker so jo njeni načrtovalci premišljeno umestili med vrtače, ki so uspešno prevzele vlogo strmih pobočij. Skupno je obzidja 1100 metrov. Glede na naravne danosti ter oblikovanost terena je zid visok od 2 do 7 m, predvideva se, da je bil v času naselitve še višji. Današnje ruševine segajo od 5 do 15 m v širino in po celotni dolžini kažejo ostanke prvotne stopničaste gradnje. Obzidje je z dvojno utrditvijo še posebej izrazito na južni in severni strani; dvojno obzidje je povezano z nadzorom nad vhodoma, ki sta postavljena na mestih, koder skozi gradišče vodi stara pot iz Volčjega Grada v Komen. Skupna količina vgrajenega kamenja presega 60.000 kubičnih metrov.

Debela griža pri Volčjem gradu je eno najslikovitejših in najbolje ohranjenih nižinskih prazgodovinskih gradišč na Krasu. Njegova slava sicer temelji zaenkrat bolj na videzu kot na raziskanosti. Od drugih gradišč izstopa zaradi nižinske lokacije, vključenosti vrtač v obrambni sistem, simetrične oblike in dobre ohranjenosti. Zato ni čudno, da je že od nekdaj burilo domišljijo in spodbujalo željo, da se ga prouči in predstavi širši javnosti. Lep primer je zgovoren zapis iz časopisa Soča 9. junija 1906:

»Pri nas v Volčjem gradu se nahaja neka stara razvalina, katero mi vaščani imenujemo debela griža. Ta razvalina je na okroglo kakor kakšna grajščina. Tam se je že našlo vsakovrstne predmete:nože, vilice, sable, žlice, kosti in še celo nekak zlat voziček i. t. d. Veliko gospodov si je že ogledalo to razvalino in sploh vsaki je sodil o starih skritih rečeh. Stari ljudje pripovedujejo, da je bil tam grad, obzidan z visokim zidom, brez strehe in da notri so rastla vsakovrstna drevesa, in po teh drevih da so nastavili vsakovrstne kože za svoje šotore. Ti da so bili stari ajdje, pod oblastjo neke mogočne žene, ki se je imenovala Volčja, in potemtakem se imenuje naša vas Volčji grad. Dandanes še se vidi staro ploščo na steni od cerkve, rezane številke in stare črke, katere si je že mnogo ljudij ogledalo. Prav bi bilo, da bi si jo ogledali in preštudirali učenjaki.« ( vir: Zavod KrasenKras).

 

Razstava Gradišča – neme priče zgodovine

Goran Živec je kot rečeno ustanovil neprofitni Zavod Krasen Kras, in ena od dejavnosti te ustanove je tudi promocija in priprava razstav.  Tako je bila v petek, 9. septembra 2016,  v okviru X. Festivala vojaške zgodovine v Parku vojaške zgodovine Pivka odprta gostujoča razstava Gradišča – neme priče zgodovine, ki jo je pripravil Zavod Krasen Kras z zunanjimi sodelavci. Razstavo je odprla državna sekretarka na Ministrstvu za kulturo Damjana Pečnik. Odprtje je moderiral direktor Parka vojaške zgodovine Janko Boštjančič, obiskovalce je nagovoril župan Občine Pivka Robert Smrdelj, o razstavi pa sta spregovorila Damjana Pečnik in direktor Zavoda Krasen Kras Goran Živec. Odprtje razstave je z glasbenim programom obogatila Glasbena šola Postojna.
Državna sekretarka je pohvalila prizadevanja Zavoda Krasen Kras, ki z razstavo in svojim delovanjem opozarja na pomembnost gradišč s poudarkom na Debeli griži pri Volčjem Gradu. Ministrstvo za kulturo podpira prizadevanja zavoda za proglasitev gradišča Debela griža za spomenik državnega pomena. Direktor Zavoda Krasen Kras Goran Živec pa je na plastičen način poudaril pomen in naloge neprofitnega Zavoda Krasen Kras pri postopni zaščiti,  proučevanju in prezentaciji prazgodovinskega gradišča Debela griža širši javnosti.
Temeljni namen razstave je ozavestiti širšo javnost o pomembnosti in zaščiti gradišč na matičnem krasu, ki obsega Tržaški in Komensko-Divaški Kras. Razstava je bila prvič postavljena od februarja do septembra 2016 na Gradu v Štanjelu in na razumljiv ter poljuden način prikazuje teme s strokovnih področij arheologije, etnologije in geologije, kulturne krajine, načina življenja, zbiranja vode, prehodnosti prostora in prometnih povezav ter razširjenosti gradišč. Zastavljena je interdisciplinarno in obsega pestro paleto od snovnih do nesnovnih spoznanj. Slikovno-opisni del je na panojih, dopolnjujejo ga vizualni filmski prikaz Debele griže, maketa, ki prikazuje gradišče in njegove dele, vpete v značilen relief krajine,  šumsko-zvočna podoba prazgodovinske bitke med Rimljani in Japodi ter scenska osvetlitev razstavnega prostora. Obogatena je z izbranimi kamninami in lončenimi najdbami z Debele griže.
Razstava bo na ogled do septembra 2017.

Organizator: Zavod Krasen Kras; Avtor: Dejan Vončina (Zavod Krasen Kras); Sodelavka: Nadja Adam; Strokovno svetovanje: dr. Josip Korošec; Restavratorski center, ZVKDS; Celostno oblikovanje, izdelava makete: akad. kiparka Paola Korošec; Zvočna podoba: Boštjan Perovšek (Saeta); Scenska osvetlitev in postavitev: Fluks in decibel; Jezikovni pregled: Božidar Premrl; Prevod: Žandi Dežman.
Zunanji pisci besedil: dr. Bogdan Jurkovšek, dr. Tea Kolar-Jurkovšek (Geološki zavod Slovenije), Goran Živec (Zavod Krasen Kras), Patricija Bratina, univ. dipl. arheologinja (ZVKDS, Območna enota Nova Gorica), dr. Franc Pohleven ( Biotehniška fakulteta, Ljubljana), Lovro Novinšek, upokojeni polkovnik Slovenske vojske.

Del omenjene razstave so postavili tudi v preddverju Ministrstva za kulturo v Ljubljani.

Fotozgodba

Posel

EU projekti

 

 

 

 

 

Družina

 

Rotary Klub Nova Gorica

Predsednik Rotary kluba Nova Gorica, 2013 .

foto: Rotary Klub Nova Gorica.

 

 

Nagrada

Malo za šalo..

Problemi?

Goran Živec svoj projekt arheološki park, muzej na prostem Debela Griža, pelje v soglasju z občino Komen in državnimi ustanovami in zavodi, temu tudi ne nasprotujejo domačini. Vendar pa zadeve niso tako idilične v drugem primeru, Goran Živec je namreč na robu vasi Volčji grad, v bližini gradišča Debela Griža, postavil na kmetijskem zemljišču tako imenovane glamping lesene hiške, kjer naj bi šlo za visoko kakovostno kampiranje. Domačini so do lesenih gradenj kritični, občina projekt podpira, kakšen bo razplet pa je vprašanje.

Na spletni strani : www.rtvslo.si,  so objavili prispevek novinarke Irene Cunja: Ali leseni montažni šotori sodijo tudi na Kras ali so tujek v okolju?

Domačini na Krasu menijo, da je tam primerno graditi le kamnite hiše, komenski župan pa je prepričan, da so lesene hišice odlična dopolnitev turizma na kmetijah.

Vas Volčji Grad se ponaša z najlepšimi portali na Krasu. Na vzhodnem robu vasi pa že nekaj tednov stojijo leseni montažni šotori.

"Nihče nas ni vprašal za nobeno naselje, nihče se ni posvetoval z domačini. Menimo, da te hiške v vas ne sodijo, tega na Krasu ni nikoli bilo, to sodi na Veliko planino," se je pridušal Aleš Štolfa, predsednik vaške skupnosti Volčji Grad.

Te t. i. glamping hiške je postavil Kraševec Goran Živec. Pravi, da želi Kras prodajati, ne pa kvariti kraške kulturne krajine. "Kot je Prešeren rekel pred več kot sto leti - le čevlje sodi naj kopitar. Tistemu, ki ni všeč, ni všeč. Meni se z estetskega vidika ne zdijo sporne," odgovarja.

Hiške stojijo na kmetijski parceli. A v občini Komen je nameščanje nastanitvenih objektov, čeprav montažnih, na kmetijsko zemljo prepovedano. Živec pa je do parcele že napeljal tudi vodo in elektriko; zadevo preverjata gradbena in kmetijska inšpekcija.

"Seveda moramo upoštevati želje vasi, ne izključujem pa možnosti, da zadeve ne bomo v kratkem popravili oziroma spremenili v tem odloku," pravi župan Komna Marko Bandelli, ki dodaja, da je temeljna usmeritev občine turizem.

"Hiške" ki so razburkale javno mnenje, 2017.

foto: MMC-RTV

Odmev

Ob "hiškah", ki burijo javnost smo dobili odzive Gorana Živca, ki jih je ta sicer napisal članom Partnerstva za suhozidno gradnjo, ker v njem daje svoje pogled na javne polemike ga objavljamo v celoti

"Pozdravljeni.

Po družabnih medijih se ne oglašam, tukaj vam bom kot član Partnerstva za kraško suhozidno gradnjo, ker vem, da boste razumeli vsebino, ki je široka publika preko javnih medijev ne more, napisal par stvari.

Najprej naj se vam zahvalim za razumevanje, ki ste ga že v spodnjem pisanju pokazali.

Tisti, ki me poznate osebno, veste, da sem vedno, ko sem lahko, prvi v vrsti pri zaščiti naše kulturne dediščine.

Kot veste še v sklopu Zavoda Krasen Kras že vrsto let trudim, z vlaganjem izključno mojih osebnih prihrankov in časa, za boljšo zaščito gradišča Debela griža na Volčjem Gradu. Jaz sem zadnji, ki bi storil karkoli zoper kulturno dediščino.

Zato, da bi del sredstev za bodoče delo na zaščiti dediščine lahko dobil iz komercialne dejavnosti, sem se odločil, da postavim 7 glampov, ki niso objekti po zakonodaji o graditvi objektov, nimajo samostojnih priključkov na infrastrukturo, niso postavljeni niti v področju naselbinske dediščine, se manj pa na področju kulturnega spomenika, in so v celoti narejeni iz naravnih materialov (niso niti pobarvani, da so čimbolj naravni). V kratkem bomo uredili tudi akte na nivoju občine Komen, ki trenutno prepoveduje nastanitvene kapacitete te vrste (do takrat nastanitev ne bomo izvajali).

Ampak, kot ste kot strokovnjaki že razumeli, cel ta vihar nima nobene veze s strokovnimi izhodišči, ampak z ihto majhnega dela populacije (predvsem tiste, ki prihaja od zunaj), ki ne želi, da se na Krasu karkoli dogaja.

In jaz na to, kot Kraševec, ne bom več pristajal! In peče, veste, ko po televiziji rečejo, da so domačini proti! Jaz sem namreč na Volčjem Gradu domačin bolj kot večina drugih.

Kot sem rekel novinarki, čeprav tega ni povzela v prispevku, "so že bolj trdi škornji kraševce trli, ampak nas niso mogli!".

Če pustim ob strani dejstvo, da so po trenutni zakonodaji pastirske hiške objekti, ki rabijo "ta malo" gradbeno dovoljenje, in se formalno pravilno nove pastirske hiške na gmajni danes ne da postavititi, se popolnoma strinjam s stališčem, da bi gradnja pastirskih hišk za potrebe turističnih nočitvenih kapacitet predstavljala nedopustno potvorbo osnovnega koncepta, kaj to dediščina je.

Meni je jasno, da postavljam v prostor (ki pozor, ni viden iz nobene od dveh asfaltiranih in iz nobene od dveh makadamskih dostopnih poti do vasi) tujek, kot ga na Krasu še ni bilo. Po mojem mnenju je strokovno bolj prav, da se jasno vidi, kaj je tujek, in kaj dediščina, kot da bi postavil ene maškare. In to počnem tudi z namenom, da enkrat prebijemo to splošno prepričanje, da se nič ne da. Vse pa ob maksimalni možni skrbi, da zaščitimo in ustrezno predstavimo to, ker je resnično dediščina!

Še enkrat hvala za podporo, in vljudno vabljeni na obisk Volčjega Grada, kjer vam bom z veseljem razkazal gradišče in povedal o tem, kar počnemo, in kaj še bomo.

Goran

 

P.S.o besedah g.Štolfe, da naj bi montažne pastirske hiške pripeljali s kamionskim dvigalom pa ne rabite izgubljati besed, vzemite (vzemimo) jih kot spodbudo, da je potrebno še veliko truda vložiti v ozaveščanje širše populacije o tem, kaj suhozidi in pastirske hiške sploh so.

 

Dodatek

 

Valvasorjeve-nagrade_priznanja_in_diplome_2016_SMD

Zavod Krasen Kras organizira tudi strokovne posvete.

Vabilo-Posvet_o_gradiscih-v-zahodni-Sloveniji-24.-maja-2017


01.05.2021

Dušan Rogelj

Dušan Rogelj je bil prvi glavni in odgovorni urednik STA, pred tem je bil tudi urednik večernega in nočnega programa na Radiu Slovenija. Za njim je 40 let dolga kariera, na katero ima pretežno lepe spomine in v kateri se je nabralo nešteto zgodb, vezanih na pomembne zgodovinske dogodke in ljudi, s katerimi se je srečal ali sodeloval. V pogovoru z radijskim in novinarskim kolegom Juretom K. Čoklom se je v pogovoru skozi prizmo osebne zgodbe dotaknil marsikatere teme, aktualne ali celo pereče še danes. 


24.04.2021

Tone Krampač

Pri svojem delu neizmerno uživa. Prepričan je, da ima toliko idej, da jih do upokojitve ne bo mogel uresničiti. Tone Krampač, višji arhivist, je v Nadškofijskem arhivu Ljubljana kot riba v vodi. Ceni dragocenosti, ki jih hrani arhiv, in vedno znova naleti na doslej neznane zgodovinske podrobnosti. Tisti, ki se obrnejo pri sestavljanju družinskega drevesa na arhiv, ga dobro poznajo. Leta 2013 je uspešno zagovarjal magistrsko delo z naslovom Cerkvene matične knjige na Slovenskem kot zgodovinski vir. V oddaji razmišlja o tem, kaj prinaša digitalizacija gradiva, o največjih dragocenostih, ki jih je držal v rokah in o zgodovini nasploh, ki se zrcali prav prek arhivskih dokumentov. ________________________________________


17.04.2021

Aleš Smrekar

Vsak človek nosi v sebi bogastvo, ki včasih neupravičeno ostane skrito očem drugih. To pomanjkljivost odpravlja oddaja Razkošje v glavi. V njej rišemo portrete zanimivih ljudi, ki morda nikoli niso bili v svetlobi medijskih luči ali pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njihovih življenj. Vsako soboto ob 16.30 na Prvem.


10.04.2021

Dr. Tjaša M. Kos

Tjaša M. Kos je človek, ki posluša zgodbe. In včasih katero odnese tudi s seboj, čeprav tega noče. Poklicno je psihoterapevtka in svetovalka, ki se je doma in v tujini podiplomsko izobraževala iz različnih psihoterapevtskih pristopov. Zasebno pa je žena in mama, ki ima rada šport, umetnost in zgodovino, ne nujno v tem vrstnem redu. Je sogovornica, ki je bolj navajena poslušati kot pa govoriti, čeprav je to, kakor boste lahko slišali, odvisno od marsičesa. Na njenem kavču je tokrat sedel Jure K. Čokl. In predvsem poslušal. Vabimo vas, da se mu pridružite v oddaji Razkošje v glavi.


03.04.2021

Jože Prah

Slovenski gozdovi, ki jih marsikdo imenuje tudi naša pljuča, so dostopni za vse, saj se lahko po njih prosto sprehajamo, rekreiramo in podobno. Vendar se od časa do časa pojavijo razmišljanja, predvsem zasebnih lastnikov gozdov, da bi morali tako prosto gibanje omejiti. Za obiskovalci ostajajo kupi smeti, uničeno drevje in pomendrani gozdni sadeži in rastline. Jože Prah meni, da smo lahko izjemno veseli, da imamo to civilizacijsko normo, prost vstop v naravo. Tudi večina od 460.000 lastnikov gozdnih površin, ki imajo v lasti 80 odstotkov gozdov, tej pravici ne nasprotuje, so pa nekateri, ki bi gozdove kar zaprli. Zato mora tu svoje narediti država in lastnike spodbujati, naj še naprej dovolijo prost vstop na gozdne površine. Obiskovalci pa se morajo zavedati, da je to občutljiv prostor, ki ga je treba varovati in ceniti. Današnji čas tudi ni naklonjen prostovoljstvu, čeprav prav to področje daje krila najrazličnejšim področjem življenja in razvoja naše družbe, meni Jože Prah. Pred leti je sodeloval pri nastajanju smernic razvoja naše države. Te usmeritve so popolnoma drugačne od tega, kar danes počnemo, zato smo dosegli razvojno dno; to pa je po svoje pozitivno, saj nas bo odbilo od dna in nas usmerilo v razvoj. Tega pa vidi v treh stebrih naše družbe, ki bo prepoznala vrednost narave in njenih podsistemov, vode in turizma. V ospredju pa mora biti prostovoljstvo, povezanost ljudi in čutenje, ne pa nenehno hlepenje po dobičku. Tako pravi Jože Prah, ki je gost v oddaji Razkošje v glavi. Njen avtor je Milan Trobič.


27.03.2021

Tomo Virk

Dr. Tomo Virk je literarni zgodovinar in teoretik, esejist, prevajalec ter predavatelj na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo ljubljanske Filozofske fakultete. Kot bralca ga navdušuje predvsem literatura, ki se ukvarja s temeljnimi človeškimi oziroma klasičnimi humanističnimi vprašanji. Čeprav se je posvečal najrazličnejšim področjem, od slovenske književnosti do metodologije literarne vede in postmodernizma, se je njegovo raziskovanje v preteklih letih osredotočilo predvsem na etične razsežnosti literature, o katerih je pred kratkim napisal tudi svojo šestnajsto samostojno knjigo z naslovom Literatura in etika, ki je ravnokar v tisku. Toma Virka, ki je bil v mladosti sicer zelo uspešen v tekmovalnem smučanju, danes pa je ob delu na fakulteti, prevajanju ter pisanju tudi vnet alpinist, je v oddajo Razkošje v glavi povabila Alja Zore.


20.03.2021

Ilustratorka Marta Bartolj: »Moje delo ni služba, ampak poslanstvo.«

Po začetnih iskanjih, ko je šlo za izbiro poklica, je ilustratorka Marta Bartolj najprej diplomirala na Šoli za risanje in slikanje v Ljubljani, potem pa leta 2016 še magistrirala po bolonjskem sistemu na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje. »Že z vpisom na akademijo se mi je dokončno odprl svet, ki sem ga v sebi nosila že vse od otroštva, eden od mejnikov na moji ustvarjalni poti pa je bila vsekakor knjiga brez besed z naslovom »Kje si?«. Svinčniki, barvice in voščenke so pri ilustriranju še vedno moji zvesti sopotniki, poleg tega pa me nagovorijo tudi druge slikarske tehnike, od tuša, akvarela in tempere do gvaša in akrila.« V oddajo Razkošje v glavi je ilustratorko Marto Bartolj povabil Dušan Berne.


13.03.2021

Barica Marentič Požarnik

Ddr. Barica Marentič Požarnik je svoje 50-letno poklicno delovanje posvetila raziskovanju in izobraževanju o kakovostnem učenju in poučevanju. Hvaležna je za vse izkušnje, ki jih je pridobila v tujini, najbolj ponosna pa je na skupino svojih magistrskih študentov; teh je bilo 16, prav toliko jih je pri njej opravljalo doktorski zagovor. Prijatelje navdušuje s svojo radovednostjo, odprto, etično in humanistično držo ter nenehno pripravljenostjo na učenje. Pred kratkim je pri Mladinski knjigi izšla njena monografija z naslovom Moje življenje, moje učenje. Več o knjigi, njeni poklicni poti, poteh, ki jih je na tej poti ubrala, in tistih, ki so ji bile položene v zibelko, boste slišali v pogovoru drr. Barice Marentič Požarnik v oddaji Razkošje v glavi, ki jo je pripravila Tadeja Bizilj.


06.03.2021

Gašper Krajnc

Gašper Krajnc je vse prej kot običajen človek. Čeprav je risati znal od nekdaj, se je z risanjem zares začel ukvarjati šele s 25 leti, in to brez predhodne strokovne izobrazbe. Že 20 let živi v Ljubljani, ki jo gleda z očmi nekoga, ki opazuje detajle, ne širšo sliko. Vse to je prenesel v risoroman Mestne ptice. Knjiga, ki je hkrati žanrska podzvrst stripa, razkriva subtilno izpoved nekoga, ki je želel povedati zgodbo Ambroža, človeka, ki se znajde na življenjski prelomnici, na koncu pa je narisal in zapisal svojo zgodbo. Risar Gašper Krajnc jo je Juretu K. Čoklu razkril v oddaji Razkošje v glavi.


27.02.2021

Ivan Bratko

Akademik prof. dr. Ivan Bratko je začetnik umetne inteligence pri nas in eden prvih v svetu, ki so metode strojnega učenja preverili na podlagi resničnih podatkov. Že takrat z izrednim uspehom. A pred štirimi desetletji je uporabna vrednost umetne inteligence zbujala veliko več skepse kot navdušenja. Danes je to tehnologija, ki pomembno spreminja svet, v katerem živimo; postaja temeljna infrastruktura, katere vpliv se primerja z elektriko ali svetovnim spletom.


20.02.2021

Dragan Arrigler

Fotograf, fotoreporter, pedagog in publicist Dragan Arrigler ni bil med tistimi, za katere s prispodobo pravimo, da »sami jurišajo na okope«. Tako je po končani osnovni šoli razmišljal o tem, da bi se vpisal na srednjo tehniško šolo, pa je pretehtal očetov argument, da bo »na gimnaziji dobil širšo splošno izobrazbo«. In tudi poti do diplome na pravni fakulteti ter potem še do pravosodnega izpita si ni tlakoval sam, ampak ga je na to pot spet usmeril oče. Potem pa si je nekega dne pred prvomajskimi prazniki kupil prvi fotografski aparat in se začel najprej ljubiteljsko ukvarjati s fotografijo. Oddajo je pripravil Dušan Berne.


13.02.2021

Miran Perhavec

Miran Perhavec je po poklicu elektrotehnik energetik, po zanimanju pa predvsem predan raziskovalec Nikole Tesle, o katerem je pri založbi Sanje pred kratkim izdal tudi obsežno in podatkovno izjemno bogato knjigo z naslovom Nikola Tesla: potovanja, ki govori predvsem o evropskem delu Teslove življenjske poti. Raziskovanju življenja in dela tega velikega znanstvenika, izumitelja in vizionarja se sicer Perhavec posveča že vrsto let, z njim pa ga povezuje tudi družinska zgodba, saj je njegov praded iz Slunja kot eden najbolj znanih furmanov tamkajšnjih krajev mladega dijaka Nikolo Teslo redno prevažal v srednjo šolo.


06.02.2021

Marija Hernja Masten

"Nekoč sem bila poklicana pred sodnika za prekrške. V službi v Pokrajinskem arhivu na Ptuju namreč nismo imeli nekega pravilnika, ne spomnim se več katerega. Sodnica, ki me je poznala, mi je rekla: 'Ja, Marija, pa poiščite si neko boljše delo, bolje plačano, bolj ugledno... Bodite učiteljica ali pa kaj drugega.' Ne vem, sem rekla, gospa sodnica, jaz to rada delam, jaz uživam v tem… Res, če imaš svoje delo rad, tudi v taki črni luknji, kot je bila moja pisarna, preživiš." Marija Hernja Masten je prejemnica Aškerčeve nagrade za življenjsko delo na področju varovanja in ohranjanja arhivske dediščine ter posredovanja le-te javnosti, podeljuje pa jo Arhivsko društvo Slovenije.


30.01.2021

Vili Poznik

Vsak človek nosi v sebi bogastvo, ki včasih neupravičeno ostane skrito očem drugih. To pomanjkljivost odpravlja oddaja Razkošje v glavi. V njej rišemo portrete zanimivih ljudi, ki morda nikoli niso bili v svetlobi medijskih luči ali pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njihovih življenj. Vsako soboto ob 16.30 na Prvem.


23.01.2021

Grega Žorž

Grega Žorž se je rodil in odrastel v Ljubljani, tu je obiskoval osnovno šolo, gimnazijo ter študiral zgodovino in geografijo na filozofski fakulteti. Prvostopenjski študij na oddelku za geografijo je dokončal z delom Prepoznavanje tipov poselitve na podlagi termičnega kanala posnetkov satelita Landsat, v katerem je predstavljena povezava med temperaturnim odbojem tal in tipi poselitve v Sloveniji. Študijsko prakso med drugostopenjskim študijem je opravljal pri organizaciji Cipra Slovenija. V drugem letniku drugostopenjskega programa je sodeloval pri projektu Javnega sklada Republike Slovenije za razvoj kadrov in štipendije z naslovom »Po kreativni poti do praktičnega znanja«. Leta 2017 je magistriral iz smeri regionalno planiranje in ruralno-urbane študije z geoinformatiko na oddelku za geografijo filozofske fakultete univerze v Ljubljani ter za magistrsko delo Varovanje rapalske meje in vojaška navzočnost na območju XI. armadnega zbora prejel študentsko Prešernovo nagrado. Zaradi zanimanja za kulturno dediščino ter prepleta službenih nalog z vsebinami geografskih informacijskih sistemov se je septembra 2017 zaposlil na Direktoratu za kulturno dediščino pri projektu EU eDediščina. Od gimnazijskih let naprej je ljubitelj zgodovine ozemlja Slovenije, preučevalec rapalske meje ter soustanovitelj in predsednik Zgodovinskega društva Rapalska meja. V prostem času se ob tem najraje ukvarja še s pokrajinsko fotografijo in različnimi kartografskimi projekti. Grega Žorž je gost v oddaji Razkošje v glavi, njen avtor je Milan Trobič.


16.01.2021

Kornelija Ajlec

Deklica Neli, ki je odraščala v stari hiši v Rožni dolini v Ljubljani, je zelo rada poslušala dedkove poučne zgodbe, ki jih je znal njen »deda« spretno zaviti tudi v celofan domišljije. Najprej o imenih in vrstah rož, ki so rasle ob njuni sprehajalni poti, potem o živalih, ki so tu in tam pritekle iz bližnjega gozda, kmalu pa tudi že o hišah, cerkvah in gradovih ter o »čisto pravih« cesarjih in cesaricah, ki so nekdaj krojili usodo Evrope. Tako se je Kornelija Ajlec že v osnovni šoli odločila, da bo študirala zgodovino, pot do tega cilja pa so ji med drugim tlakovale tudi dedkove poučne zgodbe… Oddajo Razkošje v glavi je pripravil Dušan Berne.


09.01.2021

Janko Lozar Mrevlje

Dr. Janko Lozar Mrevlje je profesor filozofije na ljubljanski Filozofski fakulteti, kjer že približno petnajst let predava fenomenologijo in filozofijo religije. V svojem raziskovanju se prek avtorjev, kot sta Friedrich Nietzsche in Martin Heidegger, posveča predvsem vprašanju človekovih razpoloženj, med katerimi posebno mesto namenja vedrini. Prav fascinacija nad to svetlo stranjo našega bivanja Janka Lozarja spremlja tudi v njegovem siceršnjem življenju – vse od njegove mladosti v okolici Črnomlja pa do predavalnic filozofske fakultete, kjer celo o najkompleksnejših filozofskih smereh govori s precej humorja. Janka Lozarja Mrevljeta je v oddajo Razkošje v glavi povabila Alja Zore.


02.01.2021

Matjaž Kranjec

Matjaž Kranjec je nekdanji novinar, nogometni navdušenec in sin slovenskega pisatelja Miška Kranjca. Čeprav ga je strankarska politika razočarala, ostaja zvest načelom, ki jih je živel že njegov oče: bojevati se za malega človeka in prav v malih ljudeh iskati in najti velike zgodbe. Prekmurski pisatelj jih je iskal predvsem v Prekmurju, njegov sin pa po vsej Sloveniji, saj je bil pravi »terenski novinar«. Kakšne zgodbe je iskal in kako je nanj vplivalo to, da je bil sin priznanega slovenskega pisatelja in urednika, bomo izvedeli v oddaji Razkošje v glavi.


26.12.2020

Vlasta Nussdorfer

Vlasta Nussdorfer je v javnosti prepoznavno in spoštovano ime. Njena pestra in bogata tožilska kariera je šla v korak z njenim humanitarnim in prostovoljnim delom, namenjenim šibkejšim in ogroženim skupinam. Ustanovila je Beli obroč, društvo za pomoč žrtvam kaznivih dejanj, dva dobrodelna sklada Plamen dobrote in Hipokrat. Prejela je številnih nagrade, bila je ambasadorka projektov, desetletje in več pa uvrščena med najvplivnejše pravnike. Da je postala varuhinja človekovih pravic, je bilo logično nadaljevanje njenega dela in prizadevanj. Tudi danes ne počiva. Je svetovalka predsednika Republike. Vlasta Nussdorfer, čuteča ženska po značaju, piše kolumne, napisala pa je tudi deset knjig, katerih izkupiček je šel v dobrodelne namene. Enajsta knjiga, ki je izšla pred kratkim, je posebna – v njej najdemo odgovor na vprašanje, zakaj je človečnost tisto, kar jo najbolj odlikuje. Gre za avtobiografijo z naslovom Nekaj vam želim povedati.


19.12.2020

Jaka Andrej Vojevec

Jaka Andrej Vojevec živahno raziskuje gledališke izraze, poetike, performativne forme in zvrsti, poleg tega pa se veliko ukvarja tudi s pisano besedo. Za gledališče odpira probleme podnebnih sprememb, hodi po zemljevidu mitoloških zgodb številnih ljudstev, jih obiskuje in z njimi uresničuje projekte, podaja pa s tudi v eksotizacijo lastnega kulturnega okolja, v prihodnost po času, ko bo usahnila civilizacija antropocena. Včasih se tega loteva resnim premislekom, drugič z duhovitostjo.


Stran 9 od 45
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov